Točka: Dom na Lubniku

Tel: 04 5120501

Dom stoji na vrhu gore Lubnik, ki se strmo dviga nad Škofjo Loko in spada v skupino Škofjeloškega pogorja. Prvo kočo je zgradila Škofjeloška podružnica SPD in jo slovesno odprla 26. junija 1932. Partizani so 1. maja 1943 kočo požgali, da se ne bi v njej utrdili Nemci. Po osvoboditvi so člani PD Škofja Loka pospravili ruševine in pripravili teren za novo, večjo stavbo. Leta 1949 so začeli graditi, delo pa so dokončali 29. novembra 1952. Dom so slovesno odprli 24. maja 1953. Pozneje so napeljali elektriko in telefon, izboljšali opremljenost ter v gospodarskem poslopju malo pod domom uredili zavetišče Lubnikar.Dom je odprt od 15. marca do konca novoletnih praznikov; v drugem času je ob sobotah in nedeljah odprto zavetišče Lubnikar, ki ga upravlja sekcija PD, imenovana Lubnikarji.V dveh gostinskih prostorih je 56 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 60 sedežev; v 7 sobah je 21 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, elektrika, telefon.

Razgledi:

Z Lubnika je izredno obsežen razgled. Na vzhodni strani je pod vznožjem Škofja Loka, za njo se širita Sorško polje in Ljubljanska kotlina, v tej smeri vidimo Osovnik, Jakob, Šmarno goro, Rašico in Posavsko hribovje; proti jugovzhodu vidimo osrednji del Polhograjskega hribovja s Toščem, zadaj pa Krim; na južni strani leži Poljanska dolina, nad njo je zahodni del Polhograjskega hribovja, naprej pa Žirovski in Idrijski hribi ter Trnovski gozd, na obzorju pa Snežnik, Javorniki in Hrušica; na jugovzhodu so v bližini vrhovi Škofjeloškega pogorja Ermanovec, Stari in Mladi vrh ter Blegoš, za njimi pa Spodnje Bohinjske gore; na zahodu je pod nami Selška dolina, na tej strani lepo vidimo Miklavško goro, na drugi Dražgoše, Jelovico in Ratitovec, zadaj pa Julijce s Triglavom; na severni strani je gorenjska ravnina s Kranjem, Šmarjetno goro in Joštom, za njo Karavanke z Golico, Stolom, Begunjščico in Košuto ter Kamniške Alpe z Dobrčo, Kriško goro, Tolstim vrhom, Storžičem, Zaplato, Krvavcem, Kočno, Grintovcem, Skuto, Kalško goro, Kalškim grebenom, Brano in Veliko planino.

Dostop:

Avto, avtobus: po blegoški cesti iz Škofje Loke (Podpulferca, cesta v Poljansko dolino) do Lovske koče na Suši 6km, od tod do doma 40 minut. ŽP, AP Škofja Loka; AP Praprotno: iz Škofje Loke (od ŽP v mesto z lokalnim avtobuso m) mimo Loškega gradu in skozi Gabrovo po LPP 2h; iz Škofje Loke skozi Vincarje, čez Mali Lubnik in po slemenu 2h; s Praprotna prek Tomaža po LPP 2h.

Nadaljnje informacije:

LUBNIK, 1025 m, je med najvišjimi vrhovi Škofjeloškega pogorja; dviga se nad Škofjo Loko in Sorškim poljem. Škofjeloško pogorje, pisatelj Ivan Tavčar mu je dal ime Loško pogorje, ponekod ga imenujejo tudi Škofjeloško hribovje, se razteza med Poljansko in Selško dolino; na s. se spušča na Sorško polje, na z. pa meji na Cerkljansko hribovje. Nemški cesar Oton II. je leta 973 podelil takratno Loko z vsem zaledjem v fevd freisinškim škofom, ki so za svoje upravno središče zgradili mesto v rogovili Poljanske in Selške Sore; dobilo je ime Skofja Loka. Gospostvo freisinških škofov je trajalo 830 let — do leta 1803; ves ta čas so gospodarili tudi nad Škofjeloškim pogorjem.
Lubnik je naveden že v darilni listini iz leta 973 kot »mons Lubnic«. Domnevajo, da je dobil ime po kopastem, lobanji podobnem vrhu (Lobnik-Lubnik). Vrh Lubnika je zgrajen iz sivega apnenca, ki ponekod vsebuje precej zdrobljenih školjčnih lupin in polžjih hišic, ponekod pa lahko v apnencu opazimo različne preseke okamenelih školjk in polžev. Nižje predele Lubnika sestavljajo glineni skrilavci, sljudni kremenovi pešče¬njaki in konglomerati. Na Lubniku je več jam in brezen. Najbolj znani jami sta Kevderc in Lubniška jama, blizu poti Skofja Loka—Gabrovo—Lubnik, pol ure hoda pod vrhom. Glavni rov Kevderca je dolg 232 m, stranski prostori pa še 171 m; globoka je 36 m. Kevderc je geološko zanimiv po ostankih prodnikov, ki dokazujejo, da je bila jama nekoč ponor vodnega toka, odkoder je voda skozi podzemeljski apnenčev masiv odtekala na s. in v. stran Lubnika. Zdaj je Kevderc suha jama. V bližini Kevderca je 40 m dolga in 4 m globoka Lubniška jama, ki je bila nekoč povezana s Kevdercem, danes pa je prehod zatrpan. Obe jami sta znani najdišči jamskih hroščev, polžev, pajkovcev, metuljev in drugih žuželk. Sta tudi znani arheološki najdišči iz časa med mlajšo kameno in bronasto dobo.
Lubnik je v glavnem poraščen z bukovim, smrekovim in mešanim gozdom, le na prisojni strani, kjer ležita vasici Gabrovo in Breznica, je precej polj in travnikov, pa tudi nekaj samotnih kmetij. Rastlinstvo Lubnika pripada pretežno srednjeevropski flori, na skalnatem vrhu pa najdemo tudi nekaj visokogorskih rastlin, kot alpski repnjak in nekaj vrst kamnokrečev. Na sz. strani pod vrhom raste tudi lepi jeglič.