Nekaj besed o strani

Kakšne so pravzaprav gore? Lepe, vedno lepe, poleti in pozimi, spomladi in jeseni, zjutraj, podnevi, zvečer in ponoči. Lepe so v soncu in megli, v vročini dneva in še prav posebej ob nevihti. Lepe so, naj bodo visoke ali nizke, če jih uživamo v samoti ali družbi, kadar je naše srce veselo ali pa nam ga teži žalost. Mnogim pa so planine najlepše zvečer, ko se poslavlja dan in se narava spravlja k počitku. Samo najvišji vrhovi še žare v večerni zarji, gorski velikani so si nadeli svoje zlate krone. lz doline se naglo dviga vijoličasto-modra odeja, da za noč pregrne vso lepoto. Sediš nekje na višini in zreš lepoti v obraz. Verjetno zapreš oči, prenehaš misliti in samo občutiš srečo. Vse naokoli je mir in žlahtna godba gorske samote, zveneča tišina te obdaja. Čisto sam si s seboj in gledaš v večnost. Nad teboj je vsa lepota zvezdnatega neba! lz sanjarjenja te prebudi luč, mesec, naš brat, čarovnik noči. Na spečo pokrajino je vrgel svojo magično luč in zdaj jo gledaš v čudni igri svetlobe in senc. Kako čisto drugačne so zdaj planine, gledaš jih in gledaš, dokler te Morfej, bog sanj, ne prime rahlo pod roko, da te popelje k ležišču in ti z dobrotno roko za ta dan zapre oči. Gore v večerni samoti so lepe kot poslednje spoznanje.

Ivan Šumljak (1899-1984)

Kaj moramo vedeti za hojo po Slovenski planinski poti?

Slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana je zaznamovana s Knafelčevimi markacijami (bela pika, obdana z rdečim krogom) in arabsko številko »l«. Za pot, žige in vpisne knjige skrbijo planinska društva, ki so zadolžena za posamezne odseke poti; njihovo delo usklajuje Komisija za pota pri Planinski zvezi Slovenije, ki jim na najzahtevnejših odsekih poti pomaga tudi s svojo tehnično - strojno ekipo.

Kdor želi hoditi po Slovenski planinski poti in prejeti častni znak za prehojeno pot, si kupi Dnevnik s slovenske planinske poti, v katerem je prostor za kontrolne 'žige Slovenske planinske poti in Razširjene slovenske planinske poti. Dnevnike prodajajo Planinska založba PZS v Ljubljani, planinska društva in knjigarne.
Slovensko planinsko pot lahko začnemo v Mariboru, Ankaranu, ali kjerkoli drugje.
Slovenska planinska pot je speljana po poteh, ki so glede na zahtevnost razvrščene v tri skupine: lahke, zahtevne in zelo zahtevne poti. Na zahtevne in zelo zahtevne poti opozarja že tudi ta vodnik, nanje opozarjajo table v izhodiščih, te poti pa so v novejših planinskih zemljevidih tudi drugače vrisane kot lahke.

  • Lahka pot je pot, pri kateri si pri hoji ni treba pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem. Od njih zahteva le pazljivost ter dobro kondicijo.
  • Zahtevna pot vodi preko težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave (žična vrv, klini) so namenjene planinčevi varnosti in niso nujno potrebne za premagovanje težjih mest.
  • Zelo zahtevna pot je tista pot, kjer je raba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, kjer bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Pogosto je na taki poti potreben cepin, včasih rabimo celo dereze in čelado. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene planince. Za ljudi z vrtoglavico taka pot ni primerna. Priporočljivo je, da se na njo odpravimo s planinskim vodnikom, ali izkušenim planincem, ki pot dobro pozna.

Pojasnila k vodniku Slovenska planinska pot

V vodniku so zgoščeno opisani vsa pot od Maribora do Ankarana, gorstva, vrhovi, kraji ter planinske in druge postojanke, kjer hranijo kontrolne 'žige. Navedene so zanimivosti, razgledi in najprimernejši pristopi do postojank in na vrhove. Planinca naj po poti do cilja vodijo planinske markacije in kažipoti, vodnik naj ga predvsem opozori na zanimivosti in pomembnejše značilnosti ob poti. Pota po nižinah in sredogorju so opisana bolj podrobno, ker je tod zaradi človekovih posegov v naravo največ sprememb in tudi težav pri hoji. Kljub temu se lahko zgodi, da sčasoma opis poti ne bo več ustrezal na območjih, kjer gradijo gozdne in druge ceste, sekajo gozdove, pogozdujejo planote, postavljajo počitniške hišice, itd. Na poteh po visokogorju ne pričakujemo sprememb; pota so še vedno speljana tako kot pred mnogimi leti, celo desetletji, ko so jih označili, nadelali in zavarovali.

Časovne razdalje so navedene za zložno hojo z krajšimi postanki za razgledovanje in fotografiranje. Na daljših odsekih brez postojank je navedeni čas malo daljši, ker moramo računati, da zaradi utrujenosti hodimo počasneje. Je pa čas hoje odvisen tudi od vremena: če dežuje ali je na poti megla, bomo potrebovali več časa, ker bomo teže sledili markacijam. Pot vedno načrtujmo tako, da bomo še pred nočjo tam, kjer bomo prenočevali, ali na železniški oziroma avtobusni postaji, s katere se bomo odpeljali domov.

Zgodovina

Slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana je prva in najpomembnejša vezna pot v Sloveniji. Hkrati je to prva vezna planinska pot v Alpah; po njenem zgledu so uredili veliko veznih planinskih poti pri nas in po vsej Evropi. Pobudo za Slovensko planinsko transverzalo št. l od Maribora do Kopra, tako se je glavni del Slovenske planinske poti imenoval vse do leta 1991, je dal profesor Ivan Šumljak (1899-1984), starosta mariborskih planincev, publicist, predavatelj in po 2. svetovni vojni 20 let načelnik markacijskega odseka PD Maribor-Matica. Na zboru markacistov Slovenije, 21. junija 1950 pri Slamiču v Ljubljani, je dal ustni predlog za to planinsko pot, nekaj dni pozneje, 28. junija, pa je Planinski zvezi Slovenije poslal še pisni predlog.

Profesor Šumljak se takole spominja svojega markacijskega dela in pobude: »Pri tem lepem, toda bolj samotnem delu ima človek dovolj časa za razmišljanje in razglabljanje. Neko dne sem počival na Črnem vrhu. Oddahnil sem se; pot od Maribora do Slovenj Gradca je bila obnovljena, na novo markirana ... Pred seboj sem imel lep razgled na del slovenskega sveta: Plešivec, Smrekovec, Savinjske planine, del Karavank, v ozadju košček Julijcev. Prišla je misel: Kaj, če bi vse te kraje zvezali z eno samo markirano potjo, ki bi šla kar dalje, prek vsega slovenskega ozemlja, spet nazaj do Maribora! Zamisel sem napisal in poslal pismo na Zvezo. Tam so predlog sprejeli. Transverzala naj bi šla približno takole: Maribor—Pohorje—Plešivec (Uršlja gora)—Smrekovec—Raduha—Savinjske oz. Kamniške planine—Karavanke—Julijske Alpe—predalpski svet—Nanos—Postojna—Kočevsko—Gorjanci—Dolina gradov—Bohor—Boč—Slovenske gorice—Maribor«. (Franček Vogelnik: Ivan Šumljak, Planinski vestnik 1984, str. 201).

Komisija za pota pri PZS je nato v sodelovanju s profesorjem Šumljakom določila pot Slovenske planinske transverzale. Prvotni predlog profesorja Šumljaka o krožni planinski poti, ki bi se začela in končala v Mariboru, so spremenili in pot podaljšali od Postojne prek Vremščice in Slavnika do Ankarana. Anton Blažej, načelnik Komisije za pota pri PZS, je na 3. skupščini Planinske zveze Slovenije, 3. aprila 1954 v Mariboru, med drugim poročal: »Ob 60-letnem jubileju (opomba avtorja: leta 1953 je bila 60-letnica ustanovitve SPD) se je začela tudi transverzalna pot prek slovenskih gora, ki bo odkrila planincem vso lepoto slovenskega gorskega sveta.« Na skupščini so prav gotovo spregovorili o začetnih težavah, zato so sprejeli sklep: »Komisija za planinska pota naj utrdi traso transverzale in jo v tem letu dokončno dogradi. Preskrbi naj izdajo vodnika o transverzali (zemljevid, opis in formular za pečate).« Leto 1953 je torej rojstno leto Slovenske planinske poti.

Slovenska planinska transverzala je bila večinoma speljana po obstoječih markiranih poteh, ki so jih le ponekod povezali z novimi potmi. Marljivi markacisti planinskih društev so uresničili sklep skupščine PZS in vso pot od Maribora do Ankarana označili s Knafelčevimi markacijami in arabsko številko »l«. Komisija za pota pri PZS je usklajevala delo markacistov, poskrbela za enotne žige, dnevnike in za prvi vodnik, ki ga je leta 1958 izdala Planinska založba pri PZS pod naslovom »Po slovenskih gorah«. V vodniku je 22 avtorjev, uglednih planinskih delavcev, opisalo transverzalno pot od Maribora do morja. Do leta 1988 je izšlo že šest popravljenih in dopolnjenih izdaj, leta 1994 pa popolnoma nova, prirejena delno spremenjeni trasi poti.

Profesor Šumljak je na podlagi ugodnih ocen slovenskih in drugih planincev o Slovenski planinski transverzali dal pobudo Planinski zvezi Slovenije tudi za »Razširjeno pot«. Tako željo je izrazilo tudi veliko planicev, ki so prehodili transverzalo. Komisija za pota pri PZS je pripravila predlog Razširjene poti za skupščino PZS 5. decembra 1965. O vpeljavi Razširjene poti je Komisija za pota obvestila planince v Planinskem vestniku 1966. Razširjena pot je bila dopolnilo Slovenske planinske transverzale št. 1; obe sta se odslej imenovali Slovenska planinska pot.

Slovenska planinska transverzala št. 1 in njena dopolnitev Razširjena pot nista doživeli do leta 1991 bistvenih sprememb. Na podlagi pripomb in predlogov planincev, ki so prehodili eno in drugo pot ter na podlagi pomembnih sprememb po osamosvojitvi Slovenije za obisk obmejnih gora, je Komisija za pota pripravila predlog sprememb Slovenske planinske transverzale in Razširjene poti. Upravni odbor PZS je po poprejšnji obravnavi v planinskih društvih in meddruštvenih odborih sprejel na 6. seji dne 8. junija 1991 spremembe Slovenske planinske transverzale št. 1 ter jo tudi preimenoval v Slovensko planinsko pot. Spremembe Razširjene poti je sprejel na 7. seji dne 5. oktobra 1991 ter ji dal novo ime Razširjena slovenska planinska pot.

Viri

  • Jože Dobnik, Slovenska planinska pot
  • Sloj Planinske poti, Planinska zveza Slovenije (PZS), 18.8.2009
  • Sloj Ceste, Topografski podatki 1:25.000, Javne informacije Slovenije, Geodetska uprava Republike Slovenije, februar 2007