Povezane trase

Opis kraja

VRANSKO, 340 m, 720 preb. Gručasto naselje stoji na z. robu Celjske kotline, med Dobrovljami na s. in Posavskim hribovjem na j. Začetki Vranskega segajo še v rimsko dobo, saj so v zemlji našli rimski denar in odkrili temelje rimske stavbe. Cerkev sv. Mihaela je bila prvič omenjena leta 1123, tedaj pa je bil kraj tudi prvič omenjen. Vransko se je razvijalo ob stari prometni poti Dunaj–Trst, od katere se je v bližnji Ločici odcepila cesta v Kamnik. Skozi Vransko so potovali številni tovori, od 18. stol. naprej tudi na vozovih oz. tovornjakih. Leta 1311 je Vransko postalo mejna postojanka med Kranjsko in Štajersko, zato je dobilo deželno mitnico. Sprva je bila v dvorcu Vitenbah na zgornjem koncu naselja, leta 1778 pa so jo preselili zunaj kraja na »Mavto«. Leta 1573 je tam začela obratovati poštna postaja. Najprej so se v njej ustavljali poštni sli, od leta 1578 jezdeci in od leta 1651 tudi poštni vozovi. Sprva je bila poštna zveza le tedenska, po letu 1802 pa dnevna. Na Vranskem so vozovom pripregali dodatne konje, da so laže zvozili trojanski klanec. Na poštno postajo še vedno spominja ime »Stara pošta« v zgornjem koncu Trga. Tovorni promet se je zlasti povečal po obnovi ceste čez Trojane leta 1728. Na obnovo ceste in cesarja Karla VI., ki se je leta 1728 peljal po njej, spominjata dve kamniti plošči, vzidani na hišo, v kateri je pošta. V obdobju Ilirskih provinc je bila v dvorcu Vitenbah avstrijska obmejna carinarnica. Redno šolo so ustanovili leta 1806, prvo šolsko poslopje pa so sezidali leta 1818.

Od leta 1853 do 1941 je bil na Vranskem sedež okrajnega sodišča. Leta 1868 je Vransko postalo trg. V drugi polovici 19. stol. je bilo živahno središče slovenskega kulturnega in gospodarskega življenja. Leta 1867 so ustanovili narodno čitalnico, prvo v Spodnji Savinjski dolini, zelo je slovelo pevsko društvo Vranska vila, leta 1891 je začela poslovati posojilnica, uspešna je bila obrtna zadruga, delovalo pa je tudi gasilsko društvo.

Vransko sestavljajo sklenjeno pozidani Trg v osrednjem delu ter zaselki Briše, Gorica, Ilovca, Mavta, Podgozd in Videm. Skozi Vransko teče potok Merinščica in se v. od Trga izliva v reko Bolsko. Na Vranskem je več zgodovinskih in kulturnih zanimivosti. Župnijska cerkev sv. Mihaela je med najstarejšimi v Spodnji Savinjski dolini. V 15. stol. so ji zgradili zvonik in prezbiterij ter jo precej predelali, potem pa so jo še večkrat dozidali in predelali. Do leta 1842 jo je obdajalo taborsko obzidje. V cerkvi je marmornat oltar sv. Antona, izdelek znane Robbove delavnice iz okoli leta 1730. Notranjščino krasijo lepe freske, ki jih je leta 1881 naslikal Tomaž Fantoni. V njej so tudi grobnice fevdalcev iz okoliških dvorcev. Na zgornjem koncu Trga stoji že omenjeni dvorec Vitenbah, pomembno klasicistično poslopje iz prve polovice 19. stoletja; zdaj so v njem stanovanja. Na pročelju nekdanje občinske hiše, Vransko 36, je vklesan grb, tj. vrana na smrekovem štoru.

Zdaj je Vransko pomembno središče z. dela Spodnje Savinjske doline. Tam so sedež občine, pošta, poslovalnica banke, osnovna šola, zdravstvena postaja, lekarna, več trgovin in gostiln, kmetijska zadruga, obrat za proizvodnjo usnjene konfekcije INDE, kovinska industrija KIV ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic.

Med okupacijo so domačini ves čas podpirali narodnoosvobodilno gibanje. To je bilo zelo tvegano, saj je bila na Vranskem tudi močna nemška postojanka. Že kmalu po prihodu Nemcev je bil ustanovljen odbor OF. Nemci so precej ljudi izgnali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško ali jih odpeljali v taborišča. Na Dobrovljah v bližini Vranskega je bilo že poleti 1941 žarišče vstaje na Štajerskem. Na širšem območju Vranskega so od leta 1941 do 1945 delovale različne enote NOV in napadale sovražnikove postojanke. Na vzpetini Gorica nad Vranskim so Nemci pred novim letom 1945 ustrelili 174 borcev NOV, zajetih v veliki ofenzivi na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino decembra 1944. Napis na velikem granitnem spomeniku pri njihovi skupni grobnici opozarja na naš dolg:
Umrli smo, ki v grobu tu ležimo,
a nad svobodo vašo še bedimo,
ker hočemo, da raste in živi,
za kar smo dali svojo srčno kri.


TočkeTrasaFotografijePlaninske kočePokrajine