Lokacija žiga

Žig TV je pri filatelističnem okencu pošte 1106 Ljubljana, Pražakova ulica 3, kadar je pošta zaprta, pa pri vratarju Poslovne enote Telekoma Ljubljana, Cigaletova 10, v bližini pošte.

Povezane trase

Opis kraja

LJUBLJANA, 298 m, 260.543 preb. Glavno mesto Republike Slovenije leži na Ljubljanskem polju (s. del mesta) in Ljubljanskem barju (j. del mesta), kjer se stikata alpski in dinarski svet. Ima odlično strateško in prometno lego na naravnem prehodu Ljubljanska vrata, kjer si je reka Ljubljanica utrla pot med Rožnikom (394 m) in Šišenskim hribom (429 m) na z. ter Grajskim gričem (376 m) in Golovcem (450 m) na v. strani prehoda. Večina mestnega območja spada v porečje Ljubljanice, v katero se v mestu zlivata potoka Gradaščica in Mali graben. Da bi preprečili poplavljanje mesta so leta 1780 med Grajskim gričem in Golovcem zgradili Gruberjev prekop, po katerem teče del Ljubljanice mimo mestnega središča. Na s. teče reka Sava; nova mestna naselja so se že približala reki.

Sledovi človekovega bivanja na območju Ljubljane segajo v staro kameno dobo; na Barju so našli kamnito strgalo, ki ga je uporabljal neandertalski človek. Ob koncu mlajše kamene dobe so na Ljubljanskem barju, takrat še jezeru, živeli mostiščarji; iz tega obdobja so našli drevake, s katerimi so se prevažali po jezeru. Na Grajskem griču so odkrili ostanke utrjenega gradišča iz obdobja kulture žarnih grobišč iz okoli 1200 pr. n. št., na dvorišču Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa žarna grobišča. V železni dobi je bila na območju zdajšnjega Gornjega trga ilirska naselbina, vendar so jo ob svojem prihodu zavzeli Rimljani. V letih 6 do 9 n. št. so Rimljani na prehodu med Šišenskim hribom in Grajskim gričem postavili vojaško taborišče, to pa je po osvojitvi ozemelj ob Donavi preraslo v civilno naselbino, imenovano Emona. V letih 14 do 15 so jo utrdili z obzidjem in obdali z jarkom. Skozi Emono je vodila pomembna rimska cesta Aquilea–Emona–Celeia–Poetovio, od katere se je v Emoni odcepila cesta prek Neviodunuma v Siscio (Sisak). Ostanke rimskega zidu vidimo na Mirju in ob Vegovi ulici. O rimskem obdobju pričajo številne arheološke najdbe, shranjene v Narodnem in Mestnem muzeju. V parku Zvezda na Kongresnem trgu stoji pozlačena kopija kipa emonskega meščana »Emonec«; original je shranjen v Narodnem muzeju. Leta 452 so Emono porušili Huni; meščani so preživeli in hiše obnovili. Ob koncu 6. stol. so mesto zavzeli Slovani. Naselbino so postavili v sosedstvu antične Emone, ki je propadla. Najstarejše slovansko grobišče sodi v 9. stol.

Ljubljana je bila v virih prvič omenjena leta 1144 z nemškim imenom Laibach, leta 1146 pa s slovenskim Luwigana. Grad in naselje pod gradom ter ozemlje, ki ga je videti z Grajskega griča j. od Save, je bilo tedaj last rodbine Spanheim. Naselje je leta 1220 dobilo mestne pravice, v drugi polovici 13. stol. pa je Ljubljana postala prestolnica Kranjske. Leta 1335 je prišla skupaj s Kranjsko pod habsburško oblast, pod katero je ostala do konca 1. svet. vojne. Pomembna je tudi letnica 1163, ko je bila prvič omenjena Šempetrska pražupnija, prvo cerkveno središče na območju zdajšnjega mesta. Srednjeveška Ljubljana se je začela širiti tudi na levi breg Ljubljanice; Novi trg je bil prvič omenjen leta 1307.

Mesto je imelo takrat tri jedra: ob vznožju Grajskega griča Stari trg, ki je bil po večini rokodelski, in trgovski Mestni trg, na levem bregu pa Novi trg, na katerem so prebivali plemiči. Trgovci so smeli trgovati po vsej Kranjski, od leta 1389 tudi na Koroškem, Štajerskem in v Spodnji Avstriji. Mesto je obdajalo obzidje, ki je leta 1593 vzdržalo tudi turško obleganje. V 18. stol. so obzidje postopno odstranili. Leta 1484 so na Mestnem trgu zgradili mestno hišo – Rotovž. Od leta 1504 je bil na čelu mesta župan, mestnega sodnika pa so volili meščani sami. Ljubljanska škofija je bila ustanovljena leta 1461. Turki so Ljubljano napadli desetkrat, prvič leta 1415, zadnjič leta 1598. Med leti 1564 in 1601 je v mestu kar petkrat morila kuga.

Za kulturni razvoj Ljubljane je pomembna doba reformacijskega gibanja. Protestantizem se je v 16. stol. utrdil zlasti med plemstvom in premožnejšim meščanstvom. V Ljubljani je med leti 1533 in 1566 s presledki deloval vodja slovenskih protestantov Primož Trubar (1508–1586), ki je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Katekizem in Abecednik. V obdobju protestantizma je mesto dobilo latinsko stanovsko šolo, javno knjižnico, leta 1575 pa tudi tiskarno. Deželni knez, nasprotnik protestantizma, je leta 1597 v mestu naselil jezuite in ti so odprli jezuitsko gimnazijo. Začelo se je obdobje protireformacije, ki jo je vodil ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–1630). Številni protestanti so zapustili mesto, druge so pokorili.

Za 17. in 18. stol. je značilen gospodarski, gradbeni, znanstveni in kulturni razvoj mesta. Cvetela je trgovina, ustanavljali so večje delavnice, promet po obnovljeni cesti Dunaj–Trst pa je bil vse gostejši. Število prebivalstva se je počasi povečevalo. Leta 1794 je imela Ljubljana približno 9400 prebivalcev.

Med leti 1646 in 1660 je bila zgrajena baročna frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja; veliki oltar je leta 1738 izdelal kipar Francesco Robba (ok. 1698–1757). Stolnico sv. Nikolaja v baročnem slogu z dragocenimi slikarijami in kipi znanih slikarjev in kiparjev so na mestu prejšnje gotske sezidali v letih 1700–1708; oltar sv. Rešnjega telesa je delo F. Robbe iz leta 1745. Uršulinska cerkev Svete trojice na Kongresnem trgu, zgrajena v letih 1718–1726, je najlepša baročna cerkev v Ljubljani. V tem obdobju je bilo zgrajenih še več lepih cerkva, med njimi baročna župnijska cerkev sv. Petra, ki stoji prav tam kot nekdanja pražupnijska cerkev. Tedaj je bilo zgrajenih tudi več pomembnih posvetnih stavb, med njimi med letoma 1773–1782 baročna Gruberjeva palača na Levstikovem trgu, leta 1677 Stiški dvorec na Starem trgu, leta 1720 Cekinov grad v Tivoliju in leta 1798 Zoisova palača na Bregu. Nadvse dragocen pa je Vodnjak treh kranjskih rek pred Rotovžem, ki ga je med letoma 1743 in 1751 sklesal kipar Robba, to pa je tudi njegovo najbolj znano delo.

Pestrejše je postalo tudi kulturno življenje. V mestu so nastopale potujoče gledališke skupine, v virih prvič omenjene okoli 1660. Leta 1736 so v Rotovžu uredili gledališko dvorano, leta 1756 pa je bilo ustanovljeno stanovsko gledališče. Leta 1689 je izšlo pomembno znanstveno delo Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). Leta 1693 je bila ustanovljena Academia Operosorum, prva znanstvena družba, v kateri so delovala združenja za glasbo, pravo, medicino in likovno umetnost. Leta 1801 je začela delovati Academia Philharmonicorum; po njeni zaslugi so zgradili poslopje filharmonije s koncertno dvorano. V javnem življenju se je začel vse bolj uveljavljati slovenski jezik. Tiskali so slovenske knjige dramatika Antona Tomaža Linharta (1756–1795) in pesnika Valentina Vodnika (1758–1819). Mentor in mecen kulturnega in znanstvenega ustvarjanja je bil baron Žiga Zois (1747–1819).

Velik preporod je Ljubljana doživela v 19. stoletju. Med francosko zasedbo naših krajev (1809–1813) je postala glavno mesto Ilirskih provinc, ki so obsegale ozemlje od Tirolske do Boke Kotorske. Leta 1810 so ustanovili prvo visoko šolo s stolicami za bogoslovje, pravo, medicino in tehnične vede. Francoska Ilirija je okrepila slovensko narodno zavest, slovenščina pa se je uveljavila v upravi, šolstvu in kulturi. Na Ilirijo spominja spomenik na Trgu francoske revolucije. Po odhodu Francozov so spet zavladali Avstrijci, vendar so morali priznati večino pridobitev, doseženih za časa francoske oblasti, le visoki šoli so leta 1848 dopustili samo bogoslovje. Ljubljana je leta 1816 postala sedež guvernerja za Kranjsko in Koroško, leta 1852 pa sedež deželne vlade za Kranjsko. V 19. stol. se je mesto začelo gospodarsko hitreje razvijati. Zgradili so prve večje tovarne, med njimi tobačno tovarno, pivovarno, dve rafineriji sladkorja, predilnico, tovarno pletenin in druge. Leta 1849 je bila odprta železniška proga Dunaj–Ljubljana, 1857 pa še do Trsta. Ko so odprli še železniške proge na Gorenjsko leta 1870, do Kamnika leta 1891 in na Dolenjsko leta 1893, je postala Ljubljana tudi pomembno prometno središče, železniške zveze pa so odločilno vplivale na razvoj trgovine, podjetništva in drugih dejavnosti. Leta 1890 je imela Ljubljana 36.678 prebivalcev. Mesto je aprila 1895 hudo prizadel potres, tako da je bilo za obnovo porušenih stavb potrebnih več let. Po potresu je začelo med železniško progo in starim delom mesta nastajati novo moderno mestno jedro.

V obdobju narodnega preporoda se je okrepila narodna zavest Slovencev. Takrat že uveljavljeni pesnik France Prešeren (1800–1849) je spodbujal Slovence tudi s svojimi pesmimi. Leta 1843 je začel prvič redno izhajati slovenski časopis Novice, ki ga je urejal dr. Janez Bleiweis (1807–1848). Leta 1848 je bilo ustanovljeno Slovensko društvo, leta 1861 Ljubljanska čitalnica, v tem desetletju pa tudi Slovenska matica, Glasbena matica, Južni Sokol in Dramatično društvo. Iz Maribora se je leta 1872 v prestolnico Kranjske preselil liberalni Slovenski narod, leto pozneje pa je začel izhajati tudi katoliški Slovenec. Ljubljana je postala središče slovenskega političnega in kulturnega življenja. Za vsestranski razvoj Ljubljane sta zaslužna župana Ivan Hribar (1851–1941), ki je vodil mesto od 1895 do 1910, in dr. Ivan Tavčar (1851–1923), ki je bil župan od 1911 do 1921.

Po razpadu Avstro-Ogrske oktobra 1918 in ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je postala Ljubljana sedež deželne vlade za Slovenijo; ta je bila julija 1921 preimenovana v pokrajinsko upravo za Slovenijo. Od leta 1924 do 1929, ko je bila Slovenija razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast, je bil v Ljubljani sedež Ljubljanske oblasti. Leta 1929 so državo preimenovali v Jugoslavijo in jo razdelili na banovine, Ljubljana pa je postala sedež Dravske banovine. Med obema vojnama je dobila Ljubljana nekaj pomembnih ustanov, med drugimi leta 1919 univerzo in 1938 Akademijo znanosti in umetnosti, zgrajena pa je bila tudi univerzitetna knjižnica. Arhitekt Jože Plečnik je v tem obdobju zasnoval številne projekte, ki so dali Ljubljani novo podobo; to so zlasti Tromostovje, obrežje ob Ljubljanici in Gradaščici, Akademski kolegij, Narodna in univerzitetna knjižnica, cerkev sv. Frančiška v Šiški, stadion, Žale itd. Tik pred vojno je imela Ljubljana približno 85.000 prebivalcev, bila je predvsem upravno, kulturno in trgovsko središče, industrije pa je bilo razmeroma malo.

11. aprila 1941 je v Ljubljano vkorakala italijanska vojska. Del Slovenije, ki so ga zasedli Italijani, so razglasili za Ljubljansko pokrajino, za upravno središče pa določili Ljubljano. V mestu je bil sedež italijanskega visokega komisarja in njemu podrejene policije ter XI. armadnega zbora. Ljubljana je kmalu po fašistični okupaciji postala središče narodnoosvobodilnega gibanja za vso Slovenijo. V Vidmarjevi vili na Večni poti je bila 27. aprila 1941 na pobudo Komunistične partije Slovenije ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF); že na konferenci 1. junija je sprejela sklep o oboroženem uporu, 22. junija pa je ustanovila glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Prvi komandant je postal Franc Leskošek - Luka, politični komisar pa Boris Kidrič. V Ljubljani je bilo leta 1941 pet zasedanj vrhovnega plenuma OF; na tretjem, 16. septembra, je bil izvoljen slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki je postal vrhovni oblastni organ. Glavno poveljstvo je v Ljubljani delovalo do sredine maja 1942, večina članov SNOO pa do septembra 1943.
Leta 1941 je v Ljubljani delovala ena najpopolnejših organizacij narodnoosvobodilnega boja: terenski odbori OF, matični odbori OF v ustanovah in tovarnah, kvartni, rajonski in okrožni odbor OF, borbene skupine, obveščevalna služba in narodna zaščita. Organizacija OF je pridobivala borce za partizanske čete in zbirala pomoč za partizanske enote zunaj Ljubljane. V Ljubljani je delovalo šest ilegalnih tiskarn, v njih so tiskali Slovenskega poročevalca, Mladino, Delo in Našo ženo. Že leta 1942 je bila ilegalno natisnjena zbirka pesmi Mateja Bora Previharimo viharje, gotovo edinstven primer v okupirani Evropi. Od novembra 1941 do aprila 1942 je oddajal ilegalni radio OF »Kričač«. V ljubljanskih bolnišnicah so skrivaj zdravili ranjene partizane. Ljubljančani so Osvobodilni fronti plačevali tudi davek; leta 1942 so vplačali 5,900.000 lir, to pa je bilo več, kot so plačali davka okupatorski oblasti. Velik učinek so imele množične demonstracije, ki jih je organizirala OF.

Zaradi velikih uspehov osvobodilnega gibanja je italijanski okupator ukrepal brezobzirno. Uvedel je policijsko uro, jeseni 1941 ustanovil vojaško sodišče, februarja 1942 pa je mesto obdal tudi z bodečo žico in utrdbami. Do kapitulacije Italije je vojaško sodišče izvedlo 8737 procesov proti 13.186 ljudem; izreklo je 83 smrtnih kazni, veliko večino pa obsodilo na visoke zaporne kazni. Ustrelili so tudi približno 150 talcev. Kljub terorju in žrtvam pa se je osvobodilno gibanje v Ljubljani čedalje bolj širilo.

Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, so Ljubljano zasedli nemški okupatorji. Ljubljansko pokrajino, Slovensko primorje, Istro, Furlanijo in del Hrvaškega primorja so priključil nemški operacijski coni Jadransko primorje s sedežem v Trstu, upravljal pa jo je nemški visoki komisar. Njemu je bila podrejena pokrajinska uprava Ljubljanske pokrajine, ki jo je vodil Leon Rupnik. Vodja pokrajinske uprave Rupnik je ustanovil tudi Slovensko domobranstvo, oboroženo formacijo za boj proti komunizmu, partizanom ter njihovim zaveznikom, sicer pa podrejeno nemškemu pokrajinskemu poveljstvu. Položaj narodnoosvobodilnega gibanja v Ljubljani se je zelo poslabšal, ker je nemški okupator zelo poostril ukrepe, ki so jih uvedli že Italijani. Med nemško okupacijo so zaprli približno 6000 ljudi ter jih izgnali v nemška koncentracijska taborišča. Kljub ostrim ukrepom narodnoosvobodilnega gibanja niso mogli uničiti. Leta 1944 je v Ljubljani delovalo sedem rajonskih odborov OF in številni matični odbori OF v večjih ustanovah (železnica, PTT, bolnišnica, sodišče, magistrat, pokrajinska uprava itd). Aktivisti OF so zbirali sredstva in razdeljevali pomoč, skrbeli so za pomoč zapornikom ter otrokom ilegalcev in partizanov, razširjali so radijska poročila in obvestila OF itd.

Po srditih bojih so Ljubljano 9. maja 1945 osvobodile enote 7. korpusa NOV in 29. hercegovske udarne divizije. Naslednjega dne je iz Ajdovščine prišla narodna vlada Slovenije. Ljubljančani so partizane in vlado navdušeno sprejeli. Končano je bilo štiriletno obdobje okupacije, med katerim so Slovenci pretrpeli veliko gorja.

Ljubljana se je po osvoboditvi zelo razvila na vseh področjih. Od leta 1945 do 1991 se je število prebivalstva povečalo za trikrat, nastale so nove stanovanjske soseske, mesto se je razširilo daleč prek svojih predvojnih meja. Ljubljana je postala upravno, kulturno, gospodarsko in prometno središče Slovenije.

Zelo se je razvilo šolstvo. V Ljubljani je zdaj 42 osnovnih, 28 srednjih in več glasbenih šol, univerza s 13 fakultetami in visokimi šolami ter tri umetnostne akademije. V mestu delujejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in baletom, Mestno gledališče ljubljansko, Slovensko mladinsko gledališče, Šentjakobsko gledališče, Lutkovno gledališče, Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenije, Narodna galerija, Mestna galerija, Jakopičeva galerija in še več drugih galerij, Narodni muzej, Muzej novejše zgodovine, Prirodoslovni muzej Slovenije in drugi muzeji. Številne kulturne prireditve, razstave in posvetovanja dajejo mestu kulturni utrip, ki ga je čutiti tudi v širši okolici. Osrednja kulturna ustanova je leta 1982 zgrajeni Cankarjev dom. Založniška dejavnost DZS, Mladinske knjige, Cankarjeve založbe in številnih zasebnih založb je pomembna za vso Slovenijo. V Ljubljani izhajajo številni dnevniki in še več tednikov, pa tudi številni drugi časopisi in revije. Radio in Televizija Slovenija oddajata več programov, v zadnjih letih pa je začelo oddajati tudi več komercialnih radijskih in televizijskih postaj.

Velikega pomena za Ljubljano in Slovenijo je Klinični center z več kot 4000 posteljami in 7000 zaposlenimi (med njimi je približno 800 zdravnikov); v tej osrednji slovenski zdravstveni ustanovi se zdravijo tudi bolniki iz drugih držav.

Po vojni se je zelo razvila tudi industrija; nastajali so nove tovarne in velika podjetja, zmogljivosti pa so povečale tudi številne predvojne tovarnice in delavnice. Največja podjetja so bila Litostroj, Lek, Avtomontaža, Žito, Saturnus, Rog, Elma, Pivovarna Union, Tobačna tovarna in še nekaj drugih. Nekatera podjetja so v zadnjem času propadla, v njihovih prostorih pa so nastala nova, tržnim razmeram prilagojena podjetja. Veliko delavcev je zaposlenih v gradbeništvu, trgovini, gostinstvu, bankah, prometu in telekomunikacijah, komunalnih organizacijah, zasebnih podjetjih in obrtništvu, pa tudi v državni upravi.

Ljubljana je bila tudi središče političnega boja za samostojno državo Slovenijo ter oboroženega boja enot Teritorialne obrambe in organov za notranje zadeve Republike Slovenije z enotami JLA (od 26. junija do 6. julija 1991). Na podlagi plebiscita 23. decembra 1990 je Skupščina Republike Slovenije 25. junija 1991 razglasila samostojno in neodvisno državo Slovenijo. Ljubljana je postala njena prestolnica. V mestu imajo sedež predsednik države, parlament, vlada in ustanove državnega pomena ter diplomatska predstavništva tujih držav. Ljubljana je od novega leta 1995 enotna mestna občina z vsemi službami in organizacijami, ki so potrebne za življenje v sodobnem mestu.

V Ljubljani je od 1. januarja 1995 tudi sedež družbe Telekom Slovenije, enega od dveh naslednikov nekdanjega Ptt-podjetja Slovenije, ki se je 31. decembra 1994 razdružilo v dve samostojni organizaciji: Pošto Slovenije in Telekom Slovenije. Obe družbi sta prevzeli tudi obveznosti Ptt- podjetja do Domicilnega odbora kurirjev in vezistov NOV Slovenije ter za vzdrževanje Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije.

Ob obisku Ljubljane si je treba ogledati vsaj nekaj kulturnih in zgodovinskih spomenikov, saj nas bodo ti po eni strani seznanili z bogato preteklostjo mesta, po drugi pa spomnili tudi na dogodke v novejšem času.

Na NOB in obdobje okupacije spominjajo Spomenik revolucije na Trgu republike, delo kiparja Draga Tršarja in arhitekta Edvarda Ravnikarja, Grobnica narodnih herojev v parku pri poslopju Parlamenta RS z reliefnimi plastikami kiparja Borisa Kalina in verzi pesnika Otona Župančiča, spomenik Ilegalec v Štefanovi ulici, delo kiparja Frančiška Smerduja, spomenik pred Vidmarjevo hišo na Večni poti 3, posvečen ustanovnemu sestanku OF, delo arhitekta Jožeta Plečnika, Spomenik talcev v Gramozni jami ob Tomačevski cesti, delo kiparja Borisa Kalina in arhitekta Vinka Glanza, ter še več drugih. Svojevrsten spomenik pa je Pot spominov in prijateljstva, ki je speljana ob nekdanjem poteku bodeče žice okoli Ljubljane; po tej poti vsako leto v začetku maja organizirajo spominske pohode. V Muzeju novejše zgodovine na Celovški cesti 23, poleg dvorane Tivoli, je na ogled stalna razstava narodnoosvobodilnega gibanja in boja na Slovenskem. Na padle v vojni za Slovenijo leta 1991 pa spominja lep spomenik ob vznožju hribčka v novem delu pokopališča Žale ob Tomačevski cesti, s katerega lahko raztresemo pepel umrlih.

Poleg že omenjenih zgodovinskih in kulturnih spomenikov bomo obiskali tudi druge. Odločimo se lahko za ogled Turistične magistrale, označene z rumenimi opozorilnimi tablami. Po njej Turistično društvo vsak dan organizira strokovno vodene oglede. Začenja se pri spomeniku Frana Miklošiča nasproti sodne palače v Tavčarjevi ulici, vodi mimo spomenika dr. Franceta Prešerna na Prešernovem trgu, dela kiparja Ivana Zajca, čez Tromostovje do Rotovža, pred katerim stoji Robbov vodnjak treh kranjskih rek – Save, Ljubljanice in Krke – in nadaljuje do slikovitega dvorišča z Narcisovim vodnjakom, ki je prav tako delo kiparja Robbe. Na bližnjem Ciril-Metodovem trgu sta škofijski dvorec, ki so ga začeli graditi leta 1512, in stolnica sv. Nikolaja. Na Vodnikovem trgu je spomenik prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika, delo kiparja Alojzija Gangla.

Z Vodnikovega trga zavije magistrala po Študentovski ulici in po poti Za ograjami na Grajski grič s srednjeveškim gradom. Na Grajskem griču naj bi že v prazgodovini stala utrdba, Rimljani pa so na njem postavili obrambni stolp. Pisni viri grad prvič omenjajo leta 1144, zdajšnji videz pa je dobil v 15. in 16. stol. V začetku 20. stol. ga je kupilo mesto Ljubljana in ga v zadnjih letih temeljito obnovilo. Z grajskega stolpa je prelep razgled na vse strani. Na razgledišču pred gradom stoji Batičev spomenik kmečkim uporom. Turistična magistrala se po Ulici na grad in mimo cerkve sv. Florijana iz konca 17. stol. spusti na Levstikov trg s cerkvijo sv. Jakoba iz začetka 17. stol. z bogato baročno notranjostjo; glavni oltar je delo kiparja Robbe iz leta 1732. Nasproti cerkve je mogočna Gruberjeva palača, v kateri je tudi lepa kapela s Kremser-Schmidtovimi oljnimi slikami.

Prek Šentjakobskega mosta vodi magistrala do Zoisove piramide onkraj mostu, potem pa po Bregu ob Ljubljanici. Tam je bilo v 14. stol. pristanišče, zdaj je tam Zoisova palača z mogočnim kamnitim portalom. Mimo renesančnega vodnjaka iz 17. stol. pridemo na Novi trg s palačo Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot plemiška palača je bila sezidana v 17. stol., leta 1780 pa prezidana v poznobaročnem slogu. Mimo Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice, zgrajene leta 1939, pridemo na Trg francoske revolucije z znamenitimi Križankami. Ob križevniškem samostanu so v letih 1714–1715 zgradili cerkev Marije Pomočnice. Leta 1957 so bile Križanke po Plečnikovi zamisli preurejene v letno gledališče. Na trgu stoji 13 m visok Ilirski steber v spomin na Napoleonovo Ilirijo, z ilirskim grbom na vrhu, Vodnikovimi in Župančičevimi verzi, posvetilom neznanemu francoskemu vojaku in pozlačenima podobama Napoleona in Ilirije; spomenik je delo arhitekta Plečnika. V bližini je tudi spomenik pesnika Simona Gregorčiča, delo kiparja Zdenka Kalina.

Po Vegovi ulici, na kateri so na robu terase pred Glasbeno matico postavljeni doprsni kipi slovenskih in slovanskih skladateljev, pridemo na Kongresni trg, ki so ga uredili leta 1821 ob kongresu držav zmagovalk nad Napoleonom; park na trgu so takrat poimenovali Zvezda. Pri podhodu pod Slovensko cesto stoji kip Emonca, pred podhodom pa so ohranjena severna vrata rimske Emone. Na spodnjem koncu trga stoji poslopje Filharmonije iz leta 1891; postavili so ga na kraju, na katerem je prej stalo v požaru uničeno Stanovsko gledališče, zgrajeno v 18. stol. Na j. strani stoji nekdanji Deželni dvorec, zgrajen leta 1902 v novorenesančnem slogu; zdaj sta v njem rektorat Univerze in Pravna fakulteta. Na s. strani trga je Kazina, klasicistična palača iz leta 1837. Na z. strani trga ob Slovenski ulici stoji uršulinska cerkev Svete trojice z mogočnim marmornim glavnim oltarjem, ki je delo kiparja Robbe.

Skozi podhod pod Slovensko cesto pelje Turistična magistrala na Trg republike, na katerem stojijo veliko poslopje slovenskega parlamenta, zgrajeno leta 1959, s simbolnimi skulpturami ob portalu, delo kiparjev Zdenka Kalina in Karla Putriha, Spomenik revoluciji, Cankarjev dom, ki so ga gradili v letih 1978–1982, pred njim spomenik pisatelja Ivana Cankarja (1876–1918), trgovska hiša in poslovni stolpnici. Vsa poslopja so zgrajena po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja, razen parlamenta, za katerega je napravil načrte arhitekt Vinko Glanz. Na začetku parka za parlamentom je Grobnica narodnih herojev, v parku pa stoji spomenik Janeza Vajkarda Valvasorja, delo kiparja Alojzija Gangla. Na z. strani parka stoji velika neorenesančna stavba Narodnega muzeja iz leta 1885. V bližini je poslopje Opere v neorenesančnem slogu, zgrajeno leto 1892 kot Deželno gledališče. Na Cankarjevi cesti je v nekdanjem Narodnem domu, zgrajenem leta 1896, Narodna galerija, nekaj korakov naprej proti parku Tivoli pa leta 1948 zgrajena Moderna galerija. Nasproti nje stoji spomenik Primoža Trubarja, delo kiparja Franca Bernekarja.

V Ljubljani je še več spomenikov in pomembnih stavb, ki si jih velja ogledati, če nam dopušča čas. Med temi so Tivolski grad na koncu Jakopičevega drevoreda, vladna palača na Prešernovi cesti, zgrajena leta 1899 za urade deželne vlade, poslopje glavne pošte iz leta 1896 v Čopovi ulici, obnovljeni rimski zid na Mirju, Zmajski most iz 1901, tržnica ob Ljubljanici, delo arhitekta Plečnika iz let 1940 do 1943, Plečnikov Čevljarski most iz 1932, prvi nebotičnik v Ljubljani, zgrajen leta 1933 po načrtih arhitekta Vladimirja Šubica, itd. Ker v vodniku ni mogoče opisati vseh zgodovinskih in kulturnih spomenikov niti vseh dogodkov iz bogatega življenja Ljubljane, priporočamo tudi drugo literaturo o Ljubljani in obisk Turističnega informacijskega centra v stavbi Kresije na vogalu Adamič-Lundrovega nabrežja in Stritarjeve ulice pri Tromostovju.

Fotografije


TočkeTrasaFotografijePlaninske kočePokrajine