Lokacija žiga

Žig TV je v okrepčevalnici Rozamunda, Turjak 17, 1311 Turjak, telefon 01/788 16 80. Odprta je vsak dan.

Povezane trase

Opis kraja

TURJAK, 542 m, 187 preb. Razloženo središčno naselje leži na vrhu dolgega turjaškega klanca na robu planote nad Želimeljsko dolino. Skozi naselje pelje magistralna cesta Škofljica–Kočevje, tam se odcepita lokalni cesti v Grosuplje in Želimlje. K Turjaku sodi tudi zaselek Podturjak v dolini Želimeljščice. Kraj je nastal in se najprej razvil ob Turjaškem gradu, prvič pa je bil omenjen že leta 1162. Prvotni grad je leta 1511 porušil potres, zdajšnji pa je bil zgrajen leta 1521. Med graditvijo so vanj vzidali nekaj ostankov prejšnjega gradu, med drugim romansko kapelo. Lastniki gradu in posestev so bili fevdalci Auerspergi-Turjačani, ki so postopno povečevali svojo posest na Dolenjskem, Notranjskem in v Beli krajini. Leta 1260 so od oglejskega patriarha dobili Bloke, leta 1339 grad in posestvo Hmeljnik, potem Metliko, Žužemberk in Višnjo Goro. Leta 1641 so postali lastniki Kočevskega in Poljanskega gospostva, v 18. stol. pa še Dvora in Soteske ob Krki. Turjaški gospodje so leta 1550 postali baroni, leta 1630 grofje, leta 1791 pa so dobili naslov kočevskih vojvod. Turjačani so zelo znani po svojih bojih s Turki. Tako je zelo znan Herbert Turjaški (1528–1575), ki se je več desetletij bojeval s Turki, dokler ni padel v bitki pri Budačkem. Potem so Turki zmagoslavno nosili njegovo glavo v sprevodu po carigrajskih ulicah. Prav tako je znan tudi poveljnik Vojne krajine Andrej Turjaški (1529–1594), ki je leta 1593 premagal Turke pri Sisku. V spomin na to zmago je dal na bližnjem hribu Gora (748 m) zgraditi cerkev sv. Ahaca. Turjaški grad je znan tudi po tem, da je v njem nekaj časa prebival Jurij Dalmatin (1547–1589); tam je prevajal Biblijo in pridigal v kapeli. Zadnji lastnik gradu pred 2. svet. vojno je bil Herbert Turjaški. Pred gradom raste mogočna, 16 m visoka lipa, katere deblo obsega 779 cm. Valvasor jo je v Slavi vojvodine Kranjske že pred 300 leti opisal kot mogočno drevo, France Prešeren pa jo v baladi Turjaška Rozamunda omenja kot hrast.

Naselje ob Turjaškem gradu se je razcvetelo v 15. stol., ko se je uveljavila železarska obrt in ko je kraj dobil tržne pravice. Leta 1491 so ga opustošili Turki. Župnija je bila ustanovljena leta 1789, že prej pa so ob gradu sezidali kapelo Brezmadežnega spočetja device Marije, ki je postala župnijska cerkev.

Po okupaciji leta 1941 so se v gradu naselili Italijani, po kapitulaciji Italije pa so se v njem utrdili belogardisti, saj so menili, da jim bodo debeli zidovi dajali varno zavetje. Vodstvo Prešernove brigade jih je pozvalo k vdaji, vendar so poziv zavrnili. Zato so 13. septembra 1943 borci Prešernove brigade začeli srdito napadati grad in ga po šestih dneh, 19. septembra, tudi zavzeli. Ujeli so 695 belogardistov. Grad je bil porušen, deloma je pogorel. Na ta boj spominja spominska plošča na okroglem grajskem stolpu desno od vhoda v grad. Po vojni je grad, ki je razglašen za kulturni spomenik, začel obnavljati Zavod za spomeniško varstvo. Za ogled so urejene kapela in nekaj soban, v viteški dvorani pa razstava o Auerspergih in bitki pri Sisku. Tik pred osvoboditvijo so domobranci v bližnjem gozdu pobili 20 aktivistov OF; na kraju zločina so žrtvam postavili spomenik. Na padle borce in žrtve fašizma s Turjaka in okolice spominja tudi spominska plošča na zadružnem domu.

Središče Turjaka je velik zadružni dom ob cesti; pred njim je avtobusna postaja. V domu so pošta, okrepčevalnica Rozamunda in trgovina. Na Turjaku sta še dve gostilni, podružnična osnovna šola ter nekaj obrtnih delavnic. Zemlja je skopa, pravih kmetov ni, ljudje so povečini zaposleni, največ v Ljubljani.


TočkeTrasaFotografijePlaninske kočePokrajine