Lokacija žiga

Žig TV je v recepciji hotela Valentin na Trgu zbora odposlancev 64, telefon: 01/895 12 86.

Povezane trase

Opis kraja

KOČEVJE, 464 m, 9027 preb., je mesto na kraškem Kočevskem polju ob ponikalnici Rinži. Na jz. strani polja se dviga Stojna (Mestni vrh, 1034 m), na v. Kočevski rog (Veliki rog, 1099 m) in na s. Mala gora (Črni vrh, 963 m). Kočevje je bilo prvič omenjeno leta 1339. Na prostoru med zdajšnjim mestom in Šalko vasjo je nastalo v zgodnjem obdobju kolonizacije Kočevskega z nemškimi naseljenci. Od leta 1247 so tam gospodarili Ortenburžani. Kraj se je razvijal kot gospodarsko središče tega območja; leta 1377 je bil že omenjen kot trg. Leta 1469 so ga požgali Turki. Novo naselje so zgradili na desnem bregu Rinže in ga najprej utrdili z jarkom, v 16. stol. pa tudi z obzidjem. Cesar Friderik III. je leta 1471 trg povzdignil v mesto. Leta 1491 so mesto spet razdejali Turki, od leta 1528 do 1598 pa so ga napadli kar devetkrat. Mesto je trikrat zgorelo, petkrat je v njem morila kuga. Meščani so se največ preživljali s trgovino. Skozi mesto je potekal živahen promet iz Trsta in Ljubljane proti Gorskemu Kotarju. Kočevje z gospostvom je leta 1418 pripadlo Celjanom, leta 1456 pa Habsburžanom. Po letu 1507 se je menjalo več gospodarjev, leta 1641 pa je postal lastnik kočevskega gospostva grof Engelbert Auersperg; v mestu je leta 1650 sezidal mogočen grad. V 18. stol. so zasuli jarek in porušili obzidje. Leta 1735 se je začel pouk v zasilni šoli, leta 1818 pa v redni. Nemška nižja gimnazija je bila ustanovljena leta 1872, leta 1911 pa še višja. V šolskem letu 1919/20 je postala slovenska. Leta 1881 je bila ustanovljena organizacija Schulverein, ki je vse do izselitve kočevskih Nemcev decembra 1941 skrbela za utrjevanje nemštva v Kočevju in drugih krajih, naseljenih z Nemci. Kočevje je bilo žarišče nemško-slovenskih narodnih bojev, zlasti v tridesetih letih 20. stol., ko je bilo pri Nemcih vse bolj čutiti vpliv nemškega nacizma. Kočevje se je začelo hitreje razvijati zlasti po letu 1893, ko je bila zgrajena železnica.

Kočevje je gospodarsko in upravno središče Kočevskega. V mestu je sedež občine ter različnih občinskih ustanov in organizacij. V njem so gimnazija ter srednja kovinarska in oblačilna šola, Gozdarstvo Grča, lesna industrija LIK, tiskarna Kočevski tisk, industrija transportnih sredstev in opreme ITAS, kemična tovarna Melamin, transportno podjetje Avto Kočevje in še več drugih podjetij. V mestu so sodišče, banka, pošta, lekarna, več trgovin in gostinskih lokalov, hotel Valentin ter več obrtnih delavnic.

Kočevje je imelo pomembno vlogo med NOB. Maja 1941, mesec dni po italijanski zasedbi mesta, je bil ustanovljen okrajni odbor OF. Narodno zavedni slovenski rudarji in delavci, s katerimi je sodeloval prof. Jože Šeško, so marca 1942 množično odšli v partizane. Italijani so 28. aprila 1942 po izdaji v Konca vasi ujeli več članov okrožnega komiteja KPS, med njimi tudi Jožeta Šeška. Ustrelili so ga 11. maja 1942 v Gramozni jami v Ljubljani. Po kapitulaciji Italije sta 9. septembra 1943 prišla v Kočevje okrožni odbor OF in Zapadno-dolenjski odred, Kočevje pa je postalo središče obsežnega osvobojenega ozemlja v tem delu Slovenije. 12. septembra 1943 je bila v Kočevju ustanovljena 9. slovenska narodnoosvobodilna brigada.

Od 1. do 3. oktobra 1943 je v nekdanjem Sokolskem domu, zdaj Šeškovem domu, zasedal zbor odposlancev slovenskega naroda. Sprejel je vrsto pomembnih sklepov in izvolil 120-članski slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) ali vrhovni plenum OF. Kot SNOO je bil najvišje oblastno, kot vrhovni plenum pa najvišje politično telo. Dvorano, v kateri je bil zbor, so leta 1993 obnovili; ohranjen je napis nad odrom: »Narod si bo pisal sodbo sam.« V kinodvorani je bila 9. in 10. oktobra 1943 sodna obravnava proti ujetim voditeljem bele in plave garde, ki so jih zajeli na Turjaku in v Grčaricah po kapitulaciji Italije; 16 obtožencev je bilo obsojenih na smrtno kazen, štirje na prisilno delo, eden pa je bil oproščen.

Mesto je bilo svobodno do 28. oktobra 1943, ko so ga v veliki ofenzivi zavzeli Nemci. Enote NOV so se pravočasno umaknile pred premočnim sovražnikom. Nemci so nadaljevali nasilje, ki so ga nad prebivalstvom izvajali že Italijani. 8. decembra 1943 je XIV. divizija napadla Kočevje. V tridnevnih bojih je zasedla celotno mesto, razen Auerspergovega gradu, v katerega so se umaknili Nemci. Obkoljeni sovražnik je po radijski zvezi priklical pomoč. Močne oklepne enote so jih ob podpori bombnikov rešile zadnji hip. V bojih je padlo 60 borcev NOV, med njimi tudi komandant XIV. divizije Mirko Bračič. Ker je bilo Kočevje pomembna strateška točka v nemški operacijski coni »Jadransko primorje«, so ga zasedli z močnimi enotami. Novembra 1944 so skoraj vse enote 7. korpusa ob podpori zavezniškega letalstva napadle mesto, vendar ga niso mogle zavzeti. Med NOB je bilo Kočevje 22-krat bombardirano, 80 odstotkov hiš pa je bilo požganih in porušenih. Mesto je 4. maja 1945 osvobodila Gubčeva brigada.

Spomin na NOB ohranja več spomenikov in spominskih znamenj. Na Trgu, kjer je nekdaj stal grad, stoji spomenik osvoboditve, delo kiparjev Lojzeta Lavriča, Boga Pengova, Staneta in Marjana Keršiča ter arhitekta Zorana Didka. V bližini je tudi spomenik narodnemu heroju Mirku Bračiču. Na pokopališču je grobnica 73 padlih borcev s spomenikom. Spominska plošča v avli Šeškovega doma priča o zasedanju zbora odposlancev slovenskega naroda. V parku so doprsni kipi narodnih herojev, domačinov Jožeta Šeška, Evgena Matejke - Pemca, Ivana Omerze - Johana, Dušana Remiha - Duška in Antona Marinclja - Janka.

Okolica Kočevja je bogata z gozdovi, v njih so obsežna lovišča. Planince in izletnike vabijo med drugim Koča pri Jelenovem studencu (876 m, 1 h 30), Mestni vrh (1034 m, 1 h 30) in razvaline gradu Fridrihštajn (971 m), ki ga je leta 1422 sezidal celjski grof Friderik (1 h 30).

Kočevje ima redne avtobusne zveze z Ljubljano.

Fotografije


TočkeTrasaFotografijePlaninske kočePokrajine

Vaši komentarji