Izlet: Planinski dom na Mrzlici Rogla

MRZLICA, 1122 m, je vrh v Mrzliškem pogorju, ki se razteza od Trojan prek Čemšeniške planine, Javorja, Svete planine, Mrzlice, Gozdnika in Maliča do Savinje med Celjem in Laškim; pogorje se na s. spušča v Spodnjo Savinjsko dolino, na j. strani pa v Zagorsko, Trboveljsko in Hrastniško kotlinico. Čeprav je Mrzlica šele tretji najvišji vrh pogorja, mu je dala ime zaradi svoje središčne lege, in ker je vidna daleč naokoli. Mrzliško pogorje je del dolge trojanske gorske gube (ime ima po Trojanah), ki se vleče od Domžal prek Mrzliškega pogorja in se onstran Savinje nadaljuje prek Tolstega vrha, Resevne in Rudnice do lvanščice na Hrvaškem. Vrhovi Mrzliškega pogorja so zgrajeni iz triasnih apnencev in dolomitov, nižji predeli pa iz skrilavcev, vanje so potoki zarezali globoke doline in grape. Mrzlica je v glavnem poraščena z bukovim gozdom, vmes se pojavljajo tudi iglavci. Na prisojnih pobočjih in zavetnih legah so raztresene kmetije z njivami, travniki in sadovnjaki, najvišje segajo kar do 800 m visoko. V gozdovih in na travnikih prevladuje srednjeevropska flora, na prisojnih in toplih legah pa najdemo tudi južnoevropsko in ilirsko rastlinstvo, npr. opojno zlatico ter navadni zlati koren in tržaški svišč, ki imata tod najsevernejše rastišče.
Mrzlica ima dva vrha, med katerima je travnato sedlo; na z. imajo radioamaterji svojo postojanko in antenski stolp za razne strokovne službe. Na Mrzlico so zahajali ljubitelji gora že v prejšnjem stoletju, med njimi tudi žalski župan in velik narodnjak Janez Hausenbichler (1838-1896). Posebno znana je postala, ko je Savinjska podružnica SPD odprla leta 1899 na sedlu med obema vrhovoma planinsko kočo, poimenovano po žalskem županu Hausenbichlerjeva koča. Idejo za postavitev je dal Fran Kocbek, načelnik Savinjske podružnice SPD, nekdanji žalski učitelj. Mrzlica pa je znana po praznovanjih delavskega praznika 1. maja in planinskih srečanjih, ki se jih v velikem številu udeležujejo prebivalci iz revirjev in Savinjske doline.

Prvo planinsko kočo je na sedlu med obema vrhovoma Mrzlice postavila in 28. septembra 1899 odprla Savinjska podružnica SPD; poimenovali so jo Hausenbichlerjeva koča po Janezu Hausenbichlerju (1838-1896), velikem narodnjaku in žalskem županu, ki je rad zahajal na Mrzlico. Leta 1930 je kočo prevzela Trboveljska podružnica SPD, ki je v bližini zgradila in 20. septembra 1931 odprla nov, večji planinski dom. Partizani so 6. julija 1942 obe postojanki požgali, da bi preprečili nastanitev okupacijskih enot. Na temeljih požganega doma so postavili leseno kočo in jo odprli 21. julija 1946; ob njej so leta 1949 odprli še depandanso. V letih 1961-1963 so zgradili nov, velik planinski dom, ki so ga odprli 8. septembra 1963. Na bližnji Štorovi ravni so leta 1965 odprli še Poldetovo kočo, ki ima ime po Leopoldu Majdiču (1891-1960), predvojnem in povojnem planinskem aktivistu v Trbovljah. Poldetova koča je depandansa planinskega doma. Dom so večkrat prenavljali in posodabljali. Leta 1991 so napeljali telefon in obnovili fasado, naslednje leto pa zgradili stanovanje za oskrbnika. Dom je stalno odprt, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih so 104 sedeži, točilni pult, na terasi je 48 sedežev; v 20 sobah je 74 postelj; WC, umivalnice in prhe s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon. V Poldetovi koči je dnevni prostor, 5 sob z 11 posteljami in skupno ležišče z 18 ležišči.

Bivak stoji na vrhu Kamnika v severnem delu Posavskega hribovja nad Savinjsko dolino. Poleti 1974 so ga postavili zabukovški planinci kot skromno zavetje planincem,ki se povzpnejo na vrh, na katerem je tudi kontrolna točka savinjske poti.Bivak je odprt, brez vrat, v njem sta le klop in skromna miza.
Informacije: Planinsko društvo Zabukovica,3302 Griže; Radivoj Kot, Migojnice 30, 3302 Griže, tel.03/5718-772, spletna stran: www.pdzabukovica.si/

Bivak nima ležišč.

Dom stoji tik pod vrhom hriba Gora (569 m) v hribovitem svetu, ki na severni strani obroblja spodnji del Savinjske doline. Šentjungert se imenuje razloženo naselje na pobočju in ob vznožju hriba. Na vrhu Gore je cerkev sv. Kunigunde, ki je bila zgrajena v drugi polovici 14. stoletja. Ker na Savinjski poti med Resevno in Goro Oljko ni bilo planinske postojanke, sta se PD Žalec in njegova planinska skupina v Krajevni skupnosti Galicija odločila, da vzameta v najem mežnarijo, ki stoji malo pod cerkvijo in jo preuredita v planinsko postojanko. Zgradba je bila leta 1988 popolnoma obnovljena, ohranila pa je nekdanji videz. Planinski dom so svečano odprli 16. oktobra 1988.Dom je odprt ob nedeljah in praznikih; ob posebnih priložnostih in po dogovoru ga odprejo tudi ob drugem času.V dveh gostinskih prostorih je 50 sedežev, pri mizah pred domom pa 30; na dveh skupnih ležiščih je 20 ležišč; poljsko stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; glavni gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, elektrika.

PAŠKI KOZJAK je podolgovata, dobrih 10 km dolga gora v j. verigi Karavank. Na z. jo soteska reke Pake ločuje od Graške gore, na sz. vznožju jo obroblja Doliško podolje, na sv. pa jo ozka dolina potoka Jesenica ločuje od Pohorja; v. pobočja se strmo dvigajo nad sotesko reke Hudinje, ki ločuje Paški Kozjak od Stenice; j. položnejša pobočja se spuščajo v Šaleško kotlino in v kotlinico s sotočjem Dobrnice in Topliškega potoka. Glavni greben gore se vleče v smeri zahod—vzhod, v njem so tudi najvišji vrhovi Špik (1108 m), Basališče (1272 m) in Javorje (1252 m). Paški Kozjak je zgrajen iz apnenca in dolomita, med apnencem je nekaj železove rude; precej je vrtač in brezen. Mešani gozdovi prekrivajo večino gore, le na prisojnih slemenih in terasah so razložena hribovska naselja in samotne kmetije z njivami in travniki; najvišji zaselek je pri cerkvi sv. Jošta, 1063 m. Malo pod Basališčem je na j. strani vrha obširna travnata planota Ojstrica.
Paški Kozjak ima tudi zanimivo preteklost. Pri cerkvi sv. Jošta so odkrili sledi ilirske naselbine s predmeti iz halštatske dobe. V 18. in 19. stoletju so kopali železovo rudo, ki so jo topili v Zoisovi fužini v Mislinji in v fužinah pri Vitanju. Pod Basališčem je delala steklarna, ki se prvič omenja leta 1697, opuščena pa je bila v 18. stoletju; kjer je stala glažuta, je zdaj kmetija Glažar. Na s. pobočju je ob poti iz Srednjega Doliča cerkev sv. Mohorja, ki je bila sprva poznoromanska stavba, od nje je ostal le zvonik z dobro ohranjenimi freskami iz 15. stol., h kateremu so leta 1870 prizidali sedanjo stavbo. Prvotna cerkev sv. Jošta nad planinskim domom je bila zgrajena v 13. ali 14. stoletju, sedanja neogotska stavba pa leta 1884. Paški Kozjak je znan tudi iz novejše zgodovine, zlasti po težkih bojih 14. divizije, ki se je februarja 1944 po debelem snegu prebila na to goro; pri cerkvi sv. Jošta je granitni spomenik, delo arh. Petra Trpina. Začetek planinske dejavnosti je povezan z leta 1904 ustanovljeno Šaleško podružnico SPD v Šoštanju, ki je takoj po ustanovitvi markirala pot iz Pake na Špik in prirejala izlete na ta vrh; leta 1931 je na Špiku postavila razgledni stolp.

PAŠKI KOZJAK je podolgovata, dobrih 10 km dolga gora v j. verigi Karavank. Na z. jo soteska reke Pake ločuje od Graške gore, na sz. vznožju jo obroblja Doliško podolje, na sv. pa jo ozka dolina potoka Jesenica ločuje od Pohorja; v. pobočja se strmo dvigajo nad sotesko reke Hudinje, ki ločuje Paški Kozjak od Stenice; j. položnejša pobočja se spuščajo v Šaleško kotlino in v kotlinico s sotočjem Dobrnice in Topliškega potoka. Glavni greben gore se vleče v smeri zahod—vzhod, v njem so tudi najvišji vrhovi Špik (1108 m), Basališče (1272 m) in Javorje (1252 m). Paški Kozjak je zgrajen iz apnenca in dolomita, med apnencem je nekaj železove rude; precej je vrtač in brezen. Mešani gozdovi prekrivajo večino gore, le na prisojnih slemenih in terasah so razložena hribovska naselja in samotne kmetije z njivami in travniki; najvišji zaselek je pri cerkvi sv. Jošta, 1063 m. Malo pod Basališčem je na j. strani vrha obširna travnata planota Ojstrica.
Paški Kozjak ima tudi zanimivo preteklost. Pri cerkvi sv. Jošta so odkrili sledi ilirske naselbine s predmeti iz halštatske dobe. V 18. in 19. stoletju so kopali železovo rudo, ki so jo topili v Zoisovi fužini v Mislinji in v fužinah pri Vitanju. Pod Basališčem je delala steklarna, ki se prvič omenja leta 1697, opuščena pa je bila v 18. stoletju; kjer je stala glažuta, je zdaj kmetija Glažar. Na s. pobočju je ob poti iz Srednjega Doliča cerkev sv. Mohorja, ki je bila sprva poznoromanska stavba, od nje je ostal le zvonik z dobro ohranjenimi freskami iz 15. stol. , h kateremu so leta 1870 prizidali sedanjo stavbo. Prvotna cerkev sv. Jošta nad planinskim domom je bila zgrajena v 13. ali 14. stoletju, sedanja neogotska stavba pa leta 1884. Paški Kozjak je znan tudi iz novejše zgodovine, zlasti po težkih bojih 14. divizije, ki se je februarja 1944 po debelem snegu prebila na to goro; pri cerkvi sv. Jošta je granitni spomenik, delo arh. Petra Trpina. Začetek planinske dejavnosti je povezan z leta 1904 ustanovljeno Šaleško podružnico SPD v Šoštanju, ki je takoj po ustanovitvi markirala pot iz Pake na Špik in prirejala izlete na ta vrh; leta 1931 je na Špiku postavila razgledni stolp.

ROGLA je eden od treh velikih turistično-rekreacijskih središč na Pohorju. Smu-čišča se razprostirajo na 100 ha. V centru so športna dvorana, teniška igrišča, igrišča za nogomet, rokomet, košarko in odbojko, pokrit bazen in različna orodja za izboljšanje kondicije. Prenočišča so v hotelu Planja, v depandansi Brinje in v bungalovih. Na Rogli je tudi trgovina in več manjših gostišč. Pred zgraditvijo hotela je na tem kraju stala Koča na Rogli, last PD Zreče, zdaj pa je delno vgrajena v gostinski del hotela Planja.

Območje Rogle je imelo pomembno vlogo med NOB, saj so čezenj vodile partizanske poti z j. na s. stran Pohorja. Po prihodu XIV. divizije na Štajersko se je v partizanske enote vključevalo vedno več borcev. Na Rogli je bil 27. junija 1944 ustanovljen 2. pohorski odred. Poleti 1944 je na Rogli delovala baza za sprejem pomoči, ki so jo odmetavala zahodna zavezniška letala. Na Skrivnem vrhu, z. od Rogle, je bila skrita partizanska tehnika »Sova«. Pod Javoričem, v bližini poti TV proti Ribniški koči, je leta 1944 delovala partizanska bolnišnica Tihi dol. Na Rogli je tudi več spomenikov padlim borcem NOV. Od razglednega stolpa proti hotelu je grob petih borcev 4. operativne cone s spomenikom, ob poti proti Ribniški koči grob s spomenikom šestim padlim borcem, na j. pobočju pod razglednim stolpom pa spomenik in grob dvanajstih padlih borcev. Vsi so padli na Rogli, to pa priča, da so se enote NOV tam večkrat spopadle z Nemci.

Na Roglo se lahko pripeljemo po regionalnih cestah iz Zreč (14 km), Oplotnice (22 km) in iz Lovrenca na Pohorju (15 km). Dostopi so po označenih planinskih poteh, in sicer iz Zreč skozi Resnik (3 h 30) ali skozi Gorenje (3 h), iz Mislinje čez Tolsti vrh (4 h) in iz Vitanja po Konjiški spominski poti (4 h) ali čez Ovčarjev vrh (3 h 30).

Južno od Peska se dviga Rogla (1517 m), najvišji vrh v osrednjem delu Pohorja; na njem stoji 30 m visok kovinski razgledni stolp, ki ga je postavilo PD Slovenske Konjice. S stolpa seže pogled do lvanščice, Medvednice, Gorjancev, Snežnika, Julijcev, Kamniških in Savinjskih Alp, Pece, Golice, Kozjaka in Slovenskih goric, ob čistem ozračju tudi do Visokih in Nizkih Tur, Štajerskih Alp in Panonske nižine. Malo naprej od stolpa je RTČ Rogla s hotelom Planja. S Peska do razglednega stolpa je 30, do hotela Planja pa 45 min. Če želimo ob SPP obiskati še Roglo, napravimo ovinek mimo razglednega stolpa in hotela Planja do sedla Komisija na s. strani Ostruščice, kjer se znova pridružimo SPP s Peska. Pot je označena, je pa uro daljša od direktne smeri.