Izlet: Dom na Paškem Kozjaku Planinski dom na Gori Oljki

Dom stoji na južni strani Špika, najbolj zahodnega vrha Paškega Kozjaka. Velenjski planinci so najprej postavili zasilno kočo na mestu nekdanje lovske koče, ki je bila leta 1943 požgana; odprli so jo 5. septembra 1954. Leta 1959 so kočo povečali in uredili: prizidali so verando in klet, opremili notranje prostore in iz doline napeljali električni vod. Leta 1963 so napeljali vodovod in začeli graditi cesto, ki so jo dokončali leta 1971. V letih 1968 in 1969 so dom prenovili in posodobili; prenovljeni dom so odprli 27. septembra 1969 ob 20-letnici PD in 10-letnici postojanke. Dom so temeljito obnovili v letih 1977-1979.Dom je odprt vsak dan, razen ob ponedeljkih.V dveh gostinskih prostorih in pokriti verandi je 100 sedežev, točilni pult; v 6 sobah je 16 postelj, na skupnem ležišču pa 18 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

Dom stoji na prisojni jasi na severovzhodni strani vrha Sleme (1167 m) v slemenu, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem.

Sleme se imenuje tudi bližnji preval, kjer se regionalna cesta Šoštanj-Črna prevesi s Štajerskega na Koroško. Dom so v letih 1951/52 zgradili na pobudo PD Šoštanj s prostovoljnim delom ljubiteljev gora in predvsem takratnih delavcev Tovarne usnja Šoštanj; slovesno so ga odprli 21. septembra 1952. Poimenovali so ga po Andreju Stegnarju (1906-1981), pobudniku gradnje doma, takratnem predsedniku PD Šoštanj in direktorju Tovarne usnja Šoštanj. Leta 1960 so začeli graditi depandanso, ki so jo odprli 16. julija 1961. Do leta 1975 je dom upravljalo PD Šoštanj, potem pa ga je prevzela Tovarna usnja, ki je dom obnovila in sodobno opremila, pozneje pa so uredili centralno ogrevanje, napeljali telefon in uredili okolico.

Dom je stalno odprt.V dveh gostinskih prostorih je 84 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 52 sedežev; v 15 sobah je 31 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 52 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

test

Dom stoji tik pod vrhom Gore Oljke (733 m), na katerem je mogočna baročna cerkev z dvema zvonikoma, zgrajena med leti 1754 in 1757. Prvo planinsko zavetišče so uredili celjski planinci leta 1952 v nekdanjem župnišču; leta 1959 so ga predali novoustanovljenemu PD Polzela, ki je postojanko ob pomoči Tovarne nogavic in Garanta s Polzele prenovilo, opremilo in napeljalo elektriko; slovesna otvoritev je bila 29. junija 1963, postojanka pa je dobila sedanje ime. Leta 1965 je postojanko prevzelo gostinsko podjetje Braslovče, ki pa jo je po nekaj letih zaprlo. Skoraj uničeno zgradbo je leta 1980 ponovno prevzelo PD Polzela, jo obnovilo in opremilo ter 25. septembra 1982 odprlo kot planinsko postojanko.Dom je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih. V treh gostinskih prostorih, kletni kmečki sobi in dveh planinskih sobah je 150 sedežev; točilnici v pritličju in kleti; v 9 sobah je 18 postelj, na skupnem ležišču pa 31 ležišč; WC, dve prhi in umivalnici s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; gostinske in spalne prostore ogrevajo s pečmi; voda kapnica, elektrika, radijska zveza.