Izlet: Belica Škofja Loka (avtobusna postaja)

GRMADA, 898 m, je lep razgledni vrh v jv. delu Polhograjskega hribovja, ki se razteza med Poljansko dolino na sz. in Gradaško dolino na j. Prištevamo ga k predgorju Julijskih Alp. Hribovje je dobilo ime po Polhovem Gradcu, najpomembnejšem kraju tega območja. Ljubljančani in planinci ga imenujejo tudi Polhograjski Dolomiti, ker so višji deli zgrajeni iz dolomita; tu prevladujejo strma in visoka slemena, na katerih se marsikje pokaže tudi gola skala. Tudi Grmada ima kljub skromni višini zaradi razdrapanega dolomitskega vrha že kar visokogorsko podobo. Nižje hribovje je iz starih skrilavcev in peščenjakov, kjer prevladujejo široko razpotegnjene kope. Najvišji vrh hirbovja je Pasja ravan (1029 m) v z. delu, drugi je najbližji sosed Grmade Tošč (1021 m), tretja pa je Grmada. Od v. roba pri Šentvidu se čez Toško Čelo, Topol, Grmado, Tošč in Pasjo ravan vleče razvodni hrbet med Gradaščico na j. ter Savo in Poljansko Soro na s. in sz. Z njega se spuščajo proti Savi in Sori stranski hrbti, ki jih ločijo globoke grape in dolinice, po katerih tečejo pritoki obeh rek. V Gradaščico tečejo le kratki potoki, zato so med njimi manjši strmi gorski pomoli. Razgibano hribovje lepo vidimo tudi z Grmade. Hribovje je skromno poseljeno, največ je samotnih kmetij; v zadnjem času so zgradili veliko počitniških hišic. Precej je iglastih in mešanih gozdov.
V hribovju raste tudi nekaj vrst redkih in zaščitenih rastlin: dišeči volčin, Clusijev svišč, kranjska bunika, zlati klobuk, kranjska lilija in lepi čeveljc. Najpomembnejša rastlina je Blagajev volčin, ki so jo odkrili leta 1837 na Polhograjski gori. Domačin jo je prinesel pokazat grofu Blagayu, graščaku v Polhovem Gradcu, ki se je zanimal za rastlinstvo; ta jo je poslal muzejskemu kustosu H. Freyerju v Ljubljano, ki je spoznal, da gre za še nepoznano vrsto volčina in ga imenoval na čast graščaku »Daphne blagayana« — po naše Blagajev volčin. Odkritje je vzbudilo veliko pozornost in že maja naslednje leto jo je prišel pogledat saksonski kralj Friderik Avgust. Blagajev volčin je pri nas zavarovan že od leta 1898. Raste tudi na Grmadi in drugje po Polhograjskem hribovju.
Z Grmade je čudovit razgled na vse strani. Proti v. sega pogled preko Topola-Katarine na Ljubljansko kotlino, Posavsko hribovje in Menino planino. Na j. strani se nad Barjem dvigata Krimsko hribovje s Krimom in Planina nad Vrhniko, zadaj pa se vleče venec gora od Trnovskega gozda, Nanosa, Javornikov do Snežnika. Na z. vidimo za Polhograjskim hribovjem Škofjeloško pogorje z Blegošem, Porezen, Ratitovec in Julijce s Triglavom. Na s. se za Sorškim poljem in Gorenjsko ravnino dvigajo Karavanke in Kamniške Alpe.

TOŠČ, 1021 m, je drugi najvišji vrh Polhograjskega hribovja. Po večini je obrasel z gozdom, le j. pobočje je delno travnato. Tudi vrh je na s. strani porasel, zato razgled s Tošča ni tako obširen kot z Grmade. Lepo pa je pogledati hribovit svet na j. strani proti Polhovemu Gradcu in Polhograjsko goro s cerkvijo sv. Lovrenca nad njim ter proti Črnemu Vrhu. Ob z. vznožju opazimo cerkev sv. Jederti. Sicer pa je Tošč priljubljena planinska izletniška točka, zlasti spomladi in jeseni. Nanj lahko pridemo tudi po LPP od Mihelčičevega doma na Govejku (734 m, 2 h). Kovinski žig je v skrinjici, pritrjeni na drevo. Tošč je obvezna kontrolna točka LPP in Polhograjske planinske poti.

Dom stoji na planoti Gonte pod Igalskimi vrhovi nad dolino Ločnice v severnem delu Polhograjskega hribovja. Govejek je razloženo naselje samotnih kmetij med Toščem in Osovnikom. Dom ima ime po Ivanu Mihelčiču (1906-1978), prizadevnem tajniku PD Obrtnik, ki je vodil obnovo doma. Začetki doma segajo v leto 1935, ko je Obrtniška zadruga iz Ljubljane kupila posestvo in takoj začela popravljati zapuščeno stanovanjsko hišo; 25. aprila 1935 so odprli Obrtniški dom odprtega tipa, ki so ga vse do okupacije izpopolnjevali. Nemci so dom in posestvo zasegli. Po osvoboditvi so člani zadruge leta 1945 dom popravili in uredili ter ga odprli za javnost. Leta 1949 je začela Obrtniška zadruga poleg doma graditi nov dom, ki ga je odprla prvo nedeljo junija 1951; leta 1962 je oba domova prevzelo PD Obrtnik. Dom so večkrat obnavljali in posodabljali, leta 1968 pa so iz doline Ločnice do doma zgradili cesto. Dom je stalno odprt. V dveh gostinskih prostorih je 40 sedežev, na terasi pred domom tudi toliko; točilnica; v 4 sobah je 16 postelj, skupnih ležišč ni; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinske in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika, telefon.

Škofja Loka je eno najbolj ohranjenih srednjeveških mest v Sloveniji. Leta 973 je podelil nemški cesar Loko s širšim zaledjem škofom iz bavarskega Freisinga. Tedanja Loka je bila sedanja Stara Loka. Skofje so za svoje upravno središče kmalu po daritvi začeli graditi mesto nad sovodnjem Poljanske in Selške Sore. Naselje se je naglo razvijalo, listina iz 1. 1274 ga že imenuje mesto. V 14. stoletju so ga obdali z obzidjem, skozi katero je vodilo petero vrat. Znotraj obzidja sta se razvila Mestni trg in Lontrg ali Spodnji trg z več ozkimi ulicami. Nad mestom je gospodoval grad. L. 1511 je mesto poškodoval potres. Podjetni škof Filip ga je daj takoj obnoviti. Kakor kažejo letnice na nekaterih stavbah, je sedanje mesto še iz tistega časa ohranilo razpored in obliko hiš. Tudi po požarih, ki so mesto nekajkrat prizadeli, so meščani obnovili hiše v glavnem tako, kakor so bile prej. Gospostvo freisinških škofov je trajalo 830 let, do leta 1803, ko je Avstrija to ozemlje razglasila za državno last. Zelo razvita obrt je do prve svetovne vojne odganjala močnejšo industrijo. Po zadnji vojni pa je industrializacija hitro napredovala, hkrati z njo so se okoli starega dela mesta razvili novi mestni deli, staro jedro pa je kot zgodovinska znamenitost prišlo pod spomeniško varstvo. Med obema vojnama je bilo loško ozemlje upravno razdeljeno na več občin, v mestu je bil nekaj časa sedež okraja. Sedaj spada skoraj vse ozemlje nekdanjega gospostva pod upravno enoto Škofja Loka, ki jo sestavljajo občine Gorenja vas Poljane, Železniki, Žiri in Škofja Loka.

Homanova hiša na levi kaže z letnico 1529 in zdaj odkritimi freskami ter obnovljenim okrasjem svojo starost in nekdanjo veljavo. Nekatere hiše imajo preprosta gotska vrata in okna, druge baročna pročelja. Na Mestnem trgu št. 38 je vzidana renesančna plošča meščana Schwarza, ki je dal 1513 zgraditi tam kapelo. Na starem rotovžu (št. 35) je viden mestni grb. Restavracija Krona je staro gostišče. Marijino znamenje nasproti je dalo mesto postaviti 1751 v zahvalo za odvrnitev kuge in ognja. Nekdanji Dom Partizana (št. 17) ima ohranjeno staro pročelje, v notranjosti je dvorana za kino. Na j. koncu trga so 1972 odkrita Poljanska vrata, vidi se ohranjeno mestno obzidje, ob njem Graben, na stavbi občinske skupščine je plošča o rešitvi zapornikov 1941. Na Kopališki ulici na št. 8 je stara Firbarjeva hiša (nekdaj barvarska delavnica z leso za sušenje blaga).

Podrobnjejši opis Škofje Loke in njenih znamenitosti.