Več o točki
MARIBOR, 270 m, 112.833 preb. Drugo največje slovensko mesto
leži na prodnem nanosu, ki ga je v davni preteklosti naplavila reka Drava in
izoblikovala 5 km široko Mariborsko ravnino. Z njo se stikajo Pohorje, Dravska
dolina, Kozjak, Slovenske gorice in Dravsko polje. Globoka struga Drave, ki si
je utrla pot skozi prodni nanos, deli mesto na dva dela.
Najstarejše sledi bivališč na območju zdajšnjega mesta so iz mlajše kamene
dobe: to dokazujejo kamnite sekire, kopače in drugo orodje, ki so ga našli na
različnih krajih. Naselitev v pozni bronasti dobi potrjujejo najdbe glinaste
posode in bronastega nakita v žarnih grobiščih, odkritih ob današnji Mladinski
ulici. Po 8. stol. pr. n. št. so se prebivalci zaradi vdora tujih ljudstev
umaknili na obronke Pohorja. V rimski dobi je bilo v bližini Drave križišče dveh
pomembnejših cest iz Celeie proti severu in iz Poetovia na Koroško. Dravo so
prečkali z brodom, v okolici zdajšnjega Vojašniškega trga pa je bil brodarski
zaselek. Temelje Mari¬bora je postavil Bernard Spanheimski (1096–1147), ki je na
griču Piramida za obrambo pred Madžari zgradil grad Marchpurch (grad v marki),
prvič omenjen leta 1164. Ob vznožju griča je nastala nova naselbina in se
poimenovala po gradu. Postala je upravno središče z deželnosodnim uradom in leta
1189 sedež župnije. Kot trg je bila prvič omenjena leta 1209, kot mesto pa leta
1254. V drugi polovici 13. stol. so mesto zavarovali z obzidjem in mu v 14.
stol. dodali še vogalne obrambne stolpe. Zaradi ugodne prometne lege se je mesto
hitro razvijalo, zlasti pa so se v njem razvijali trgovina, vinarstvo, oljarstvo
in usnjarstvo. Leta 1450 je imelo približno 185 hiš in nekaj več kot 1000
prebivalcev. V drugi polovici 15. stol. je mesto zaradi gospodarske krize,
pustošenja Turkov v okolici, požarov in kuge začelo stagnirati; razvoj je zastal
vse do 18. stol. Turki so ga dvakrat oblegali, a ga niso mogli zavzeti. Med leti
1362 in 1797 so mesto kar enajstkrat skoraj popolnoma ali le delno uničili
požari. Kuga je morila petkrat, prvič 1348, zadnjič 1681.
Šolstvo je bilo omenjeno že leta 1224. Prvo gimnazijo, ki je bila najprej
pet-razredna, od leta 1848 pa osemrazredna, so leta 1758 ustanovili jezuiti.
Tudi zdravstvo je bilo omenjeno že leta 1243, prva bolnišnica za onemogle pa je
bila ustanovljena leta 1348.
Leta 1729 je bila zgrajena pomembna trgovska cesta z Dunaja skozi Maribor v
Trst, sočasno pa sta bili obnovljeni cesti iz Maribora na Koroško ter skozi Ptuj
na Hrvaško. Maribor je postal prometno križišče, v njem pa so se razmahnile
trgovina ter mlinarska, usnjarska in pivovarska obrt. Od leta 1752 je tudi
upravno središče območja med Dravo in Muro. Gledališče je bilo ustanovljeno leta
1785, leta 1795 prva tiskarna in leta 1799 mestna bolnišnica. Po letu 1810 so
začele obratovati prve živilske tovarne. Leta 1850 je bilo v mestu skupaj s
predmestji 516 hiš, v njem pa je živelo 4168 prebivalcev.
Hitrejši razvoj je mestu omogočila južna železnica Dunaj–Trst, ki je skozi
Maribor stekla leta 1846. Leta 1863 je bila zgrajena železniška proga od
Maribora po Dravski dolini na Koroško do Celovca. Leta 1860 so začele delati
velike železniške delavnice, s tem pa se je začela industrializacija Maribora.
Obrtne delavnice so preraščale v tovarne, zgradili so tudi nove, zlasti
tekstilne. Zaradi industrije in trgovine je postalo mesto privlačno za nemške
podjetnike in uslužbence, ti pa so z gospodarsko močjo, šolstvom in državno
upravo mesto načrtno germanizirali. Tamkajšnji zavedni Slovenci so začeli
odločen narodnostni boj z Nemci in nemškutarji. V tem obdobju se je poleg
nemškega imena Marburg vse bolj uveljav¬ljavljalo tudi slovensko ime Maribor.
Pomembna spodbuda za krepitev narodne zavesti je bila premestitev sedeža
lavantinske škofije leta 1859 iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. Škof Anton
Martin Slomšek je hkrati prenesel v Maribor tudi bogoslovje, to pa je bila prva
visoka šola v mestu. Vzgajala in izobraževala je slovenske duhovnike, ki so
imeli velike zasluge za ohranjanje slovenstva na Spodnjem Štajerskem. Leta 1861
so Slovenci v Mariboru ustanovili čitalnico in se v njej začeli navduševati za
»zedinjeno« Slovenijo. Leta 1867 je začel izhajati tednik Slovenski gospodar,
leta 1868 pa v uredništvu pisatelja Josipa Jurčiča tudi prvi slovenski dnevnik
Slovenski narod, vendar se je že leta 1872 preselil v Ljubljano. Leta 1871 so v
Mariboru odprli prvo slovensko tiskarno. Da bi se slovenski kmetje otresli
gospodarske odvisnosti od nemških denarnih zavodov, je bila 1882 ustanovljena
Slovenska posojilnica. Leta 1899 je bil zgrajen velik Narodni dom, ki je postal
središče Slovencev iz mesta in okolice. Konec 19. in v začetku 20. stol. je bilo
ustanovljenih več slovenskih kulturnih, športnih in delavskih društev. Pred 1.
svet. vojno pa so se v mestu zelo zaostrila nasprotja med Nemci in Slovenci.
Ob koncu 1. svet. vojne se je nemška mestna oblast izrekla za priključitev
Maribora k Avstriji. Temu se je 1. novembra 1918 uprl general Rudolf Maister ter
skupaj s prostovoljci v mestu prevzel vojaško oblast in zasedel območje do
slovenske narodnostne meje. Njegov odločen boj je bil potrjen z mirovno pogodbo
v Saint Germainu 10. septembra 1919; prav na podlagi te pogodbe sta bili namreč
Spodnja Štajerska in Mežiška dolina priključeni k Jugoslaviji.
V obdobju med obema svetovnima vojnama se je v Mariboru zelo razvila
industrija. V mestu je bilo 15 tekstilnih ter več kovinskih, kemičnih in
živilsko-predelovalnih tovarn. Po 1. svet. vojni so bili ustanovljeni Slovensko
narodno gledališče, Študijska knjižnica, Pokrajinski muzej, izhajali so
slovenski časopisi, organizirano je bilo slovensko šolstvo, delovali sta dve
založbi itd. V tem obdobju pa so se zelo zaostrila socialna vprašanja. Delavci
so s številnimi stavkami zahtevali izboljšanje slabih življenjskih razmer. Po 1.
svet. vojni se je delež nemškega prebivalstva v mestu zelo zmanjšal. Po popisu
prebivalstva je leta 1931 živelo v mestu 8,3 odstotka Nemcev, vendar so imeli
pomemben kapitalski delež v industriji, bančništvu in trgovini. Protislovensko
delovanje nemške manjšine se je okrepilo zlasti v zadnjih letih pred 2. svet.
vojno, saj je načrtno pripravljala nemško zasedbo Spodnje Štajerske.
Obdobje okupacije je med najbolj žalostnimi poglavji v zgodovini Maribora. 8.
aprila 1941 so v mesto vkorakali nemški okupatorji in na Spodnjem Štajer¬skem
vzpostavili nemško oblast. Nacisti so takoj začeli izvajati ukrepe, s katerimi
naj bi ponemčili Maribor in vse okupirano ozemlje. Tudi Adolf Hitler je 26.
aprila 1941 na velikem zborovanju v Mariboru zahteval: »Naredite mi to deželo
spet nemško!« Toda že v noči z 28. na 29. april so trije skojevci v mestu
izvedli prvo sabotažno akcijo: v Volkmerjevem prehodu sredi Maribora so zažgali
dva avtomobila nemških oficirjev. Akcija je imela velik odmev tako v Mariboru
kot v okolici. Nemci so že pred Hitlerjevim obiskom začeli zapirati zavedne
Slovence, zlasti izobražence. Zbirno taborišče za slovenske izgnance je postala
meljska vojašnica. Poleti 1941 so v Srbijo, Bosno in na Hrvaško izgnali 4434
Mariborčanov, 127 pa so jih izgnali v Nemčijo. Slovenska beseda je bila pregnana
iz šol, uradov, trgovin in cerkva, zaprli so vse slovenske kulturne ustanove in
razpustili vsa slovenska društva. Slovenske knjige in tiste v slovan¬skih
jezikih so zaplenili in jih odpeljali v tovarne papirja. V koncentracijskih
taboriščih je umrlo 137 Mariborčanov. Na dvorišču sodnih zaporov so ustrelili
661 talcev iz vse Spodnje Štajerske, med njimi 204 iz Maribora. Številne žrtve
in veliko gmotno škodo je povzročilo tudi zavezniško bombardiranje Maribora leta
1944 in v začetku 1945: življenje je izgubilo 482 ljudi, porušenih ali
poškodovanih pa je bilo 47 odstotkov vseh hiš. Maribor je bil osvobojen 9. maja
1945.
Kljub temu da je bil v Mariboru nameščen nemški okupacijski aparat za Spodnjo
Štajersko skupaj z močno vojaško posadko ter kljub strahovitemu nemškemu nasilju
nad zavednimi Slovenci – ali pa morda prav zato – se je v mestu in njegovi
okolici razmahnilo narodnoosvobodilno gibanje. V Mariboru so ilegalno delovale
slovenske politične organizacije, ki so hrabrile prebivalstvo, organizirale
akcije proti okupatorju in pomagale pri oskrbi partizanskih enot na Pohorju. Med
ustreljenimi talci je bilo tudi veliko vidnejših organizatorjev vstaje, ki so
bili bodisi izdani ali ujeti, med njimi Slavko Šlander, Slava Klavora, Rado
Iršič, Bojan Ilich, Jože Hermanko, Franc Vrunč, Jože Kerenčič in Leon Novak.
Nemci so sodelavce osvobodilnega gibanja streljali še neposredno pred
osvoboditvijo. Aprila 1945 so ob bombnih lijakih v Spodnjem Radvanju ustrelili
približno 200 političnih zapornikov iz mariborskih zaporov.
Podrobnejši opis narodnoosvobodilnega gibanja v Mariboru bi bil preobširen,
zato priporočam ogled Muzeja narodne osvoboditve v Ulici heroja Tomšiča 5. Na
narodnoosvobodilni boj in žrtve nemške okupacije spominja več spomenikov in
spominskih plošč, med drugimi osrednji spomenik osvoboditvi na Trgu svobode,
delo kiparja Slavka Tihca, spomenik v Volkmerjevem prehodu, ki spominja na prvo
akcijo proti okupatorju, in spomenik ustreljenim talcem na zidu sodnih zaporov v
Ulici talcev 11, kjer je tudi nekaj žar s pepelom nekaterih talcev.
Prva naloga po vojni je bila obnova tega najbolj porušenega slovenskega
mesta. Po obnovi se je Maribor naglo razvijal in postal gospodarsko, kulturno,
izobraže¬valno, zdravstveno, oskrbovalno, turistično in prometno središče
severovzhodne Slovenije. Leta 1991 je bilo v industriji zaposlenega 40 odstotkov
aktivnega prebivalstva. Najpomembnejša podjetja so bila Metalna, Tovarna vozil
in toplotne tehnike, tekstilne tovarne, Henkel-Zlatorog, Marles, Elektrokovina,
Hidromontaža in še nekatera druga. Mariborska industrija, zlasti največja
podjetja, je v zadnjem desetletju zašla v velike težave, tako da je nekaj
industrijskih velikanov prenehalo obratovati. Iz nekdanjih velikih tovarn je
nastalo več manjših podjetij.
Kulturni utrip mestu dajejo Slovensko narodno gledališče z dramo, opero in
baletom, Mariborska filharmonija, Lutkovno gleda¬lišče, Umetnostna galerija,
Pokrajinski muzej, Pokrajinski arhiv, več knjižnic ter številna kulturna
društva, zbori in skupine, med njimi svetovno znani Mladinski pevski zbor
Carmina Slovenica ter kakovostni pihalni orkester Kulturno-umetniškega društva
Pošta. Leta 1975 ustanovljena Univerza s številnimi fakultetami in sodobno
knjižnico je najpomembnejša izobraževalna in znanstveno-raziskovalna usta¬nova
na Štajerskem. K mladostni živahnosti mesta prispevajo številne srednje,
strokovne in osnovne šole.
Bolnišnica je prerasla regijski pomen in postaja drugi klinični center v
Sloveniji. V mestu je tudi sodoben zdravstveni dom in več lekarn. Trgovska
podjetja s številnimi velikimi in manjšimi trgovinami oskrbujejo mestno in
okoliško prebivalstvo. Na obrobju mesta je bilo zgrajenih več velikih trgovskih
centrov. Svoje storitve ponuja gostom več hotelov, za lačne in žejne pa skrbi
precejšnje število restavracij in gostiln. Maribor je postal tudi živahno
turistično središče. Svetovno znana prireditev je postalo smučarsko tekmovanje
za zlato lisico, to pa v mesto pod Pohorjem privabi številne domače in tuje
obiskovalce. Tudi poletni festival na Lentu, športna tekmovanja, kulturne
prireditve, trgovine, Pohorje in druge znamenitosti privabljajo v Maribor vse
več obiskovalcev iz domovine in tujine.
Maribor je pomembno cestno in železniško križišče, v bližini je tudi
letališče. Razvit je mestni, primestni in medkrajevni avtobusni promet. V tem
mestu ima sedež tudi družba Pošta Slovenije, tam je tudi sedež poslovnih enot
Telekoma Slovenije. V mestu lahko poštne storitve opravimo na 16 poštah. V
poštnem centru je 20. oktobra 1996 začel delati prvi avtomatski pisemski
usmerjevalnik v Sloveniji, leta 2003 pa so odprli tudi sodobni poštni logistični
center. V Mariboru imajo sedež Nova kreditna banka Maribor, Poštna banka
Slovenije in Krekova banka, v mestu pa je tudi več poslovalnic drugih bank.
Meščanom in okoličanom ponujajo svoje storitve tudi številne obrtne, proizvodne
in storitvene delavnice.
Zanimiva je tudi zgodovina pošte, telegrafa in telefona. Poštna zveza med
Gradcem in Ljubljano je bila vzpostavljena že leta 1522. Poštna postaja je bila
tudi v Mariboru; prvič je bila omenjena leta 1528. Pošto so sprva peš prenašali
poštni sli, od leta 1578 tudi sli jezdeci. Leta 1670 so prvič prepeljali pošto
in potnike s poštnim vozom. Prvega pismonošo je Maribor dobil leta 1728,
imenoval pa ga je mestni svet. Prva poštna kočija na progi
Gradec–Maribor–Celje–Ljublja¬na–Trst je peljala leta 1750. Leta 1784 je bila
poštna postaja povišana v prometno pošto, leta 1837 pa je postala državni poštni
urad. Po zgraditvi železnice so začeli pošto prevažati z vlaki. Leta 1847 je
začela poslovati kolodvorska pošta. Velik pomen za razvoj poštne dejavnosti je
imela nova poštna palača na Slomškovem trgu, slovesno odprta 4. novembra 1894. V
palači ima zdaj sedež družba Pošta Slovenije, v njej pa je tudi nekdaj glavna
mariborska pošta. Telegraf je začel delovati leta 1847, za javnost pa so ga
odprli 15. februarja 1850. Prva javna ročna telefonska centrala je bila
vključena v promet 16. decembra 1897. Leto pozneje je bilo vanjo vključenih 51
naročnikov. Prva krajevna avtomatska tele¬fonska centrala je začela delovati 8.
septembra 1929 in je imela približno 300 naročnikov. V medkrajevno avtomatsko
telefonsko omrežje je bil Maribor vklju¬čen 9. marca 1968, ko je bila zgrajena
medkrajevna avtomatska telefonska centrala. Obširen prikaz razvoja pošte,
telegrafa in telefona je v zanimivi knjigi Vladimirja Klinarja »Nastanek in
razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti v Koroški in Podravski regiji«,
ki jo je leta 1991 založilo Ptt podjetje Maribor in jo toplo priporočam.
V Mariboru si velja ogledati vsaj najpomembnejše zgodovinske in kulturne
spomenike. Lepo sta obnovljena stari del mesta Lent ob Dravi z obrambnimi stolpi
ter Glavni trg z rotovžem iz leta 1515, kužnim znamenjem iz leta 1743 ter
nekdanjim jezuitskim kompleksom z Alojzijevo cerkvijo iz leta 1769. Predhodnica
mogočne stolne cerkve sv. Janeza Krstnika na Slomškovem trgu je prvotna
enoladijska romanska cerkev iz prve polovice 12. stol. V 13. stol. so jo
prezidali v triladijsko baziliko, pozneje pa večkrat dozidavali in obnavljali.
Zdaj kaže po večini gotsko podobo. V kripti cerkve je pokopan škof Anton Martin
Slomšek (1800–1862), njegov spomenik pa stoji ob parku pred cerkvijo. Pri cerkvi
je svetilni steber iz leta 1517. Na Slomškovem trgu je tudi lepa palača nekdanje
Mestne hranilnice z neorenesančnim pročeljem, zgrajena leta 1890; v njej je zdaj
rektorat Univerze v Mariboru. Na tem trgu je tudi stavba gledališča v
klasicističnem slogu, zgrajena v prvi polovici 19. stol. Poleg starega poslopja
je sodobno gledališko poslopje, odprto leta 1994. Na Grajskem trgu je mestni
grad iz 15. stol. z loretansko kapelo iz let 1655 do 1661, viteško dvorano iz
okoli 1680 in s poznobaročnim stopniščem; v gradu je zdaj Pokrajinski muzej. Na
s. strani gradu stoji kip pisatelja Josipa Jurčiča, na Trgu generala Maistra pa
kip generala in pesnika Rudolfa Maistra. Zelo lep je Mestni park, ki so ga
zasadili leta 1872 ter med leti 1889 in 1896; sega do vznožja z vinogradi
zasajenega Mestnega vrha. Na j. robu parka je spomenik borcem za severno mejo,
na v. robu parka pa Mestni akvarij; v parku je tudi več sodobnih skulptur.
Prijeten je tudi sprehod do Treh ribnikov, iz katerih se je v preteklosti
napajal mestni obrambni jarek. V Mariboru je še veliko drugih znamenitosti;
literaturo za ogled nam bodo svetovali in ponudili v Mariborskem
turistično-informacijskem centru, Partizanska cesta 47, telefon: 02/234 66 11.