Izlet: Cerknica Strunjan (razpotje)

VELIKI JAVORNIK, 1268 m, je tretji najvišji vrh Javorniškega višavja ali Javornikov, ki so del Snežniške planote. Po dolžini se raztezajo več kot 20 km daleč, in to od Postojnskih vrat na z. do Mašuna na v., po širini pa od 5 do 15 km med dolino Pivke na j. ter Cerkniškim poljem, Cerkniškim jezerom in Loško dolino na s. Javorniki so po večini zgrajeni iz krednih apnencev. So del Dinarskega krasa z vrtačami, brezni, doli, ledenimi jamami, kopastimi vzpetinami in manjšimi ravninami. Porasli so s smrekovimi in mešanimi gozdovi, na j. strani pa po večini rastejo bukovi gozdovi. V gozdovih živi divjad, po večini srne, jeleni, divji prašiči in tudi medvedi. Nekdanje planinske pašnike zaraščata grmovje in drevje. Na Javornikih ni stalnih naselij, precej pa je lovskih in gozdarskih postojank. Celotno območje je prepredeno z gozdnimi cestami. Najviše se dvigajo Dedna gora (1293 m), Debeli vrh (1273 m) in Veliki Javornik.

Z vrha ni razgleda, razen proti Snežniku. Na vrhu je geodetski kamen; iz besedila na njem je razbrati, da so ga leta 1823 postavili avstro-ogrski zemljemerci. V bližini je nova radioamaterska hišica z visoko radioamatersko anteno. Na s. strani vrha je skrinjica z žigom Cerkniške planinske poti.

POSTOJNA, 540 m, 8548 preb. Mesto leži na skrajnem v. robu Pivške kotline na j. strani Postojnskih vrat (612 m), naravnim prehodom iz Srednje Evrope do Jadrana. Postojna je bila prvič omenjena leta 1226. Na hribu Sovič (677 m) je bil grad oglejskih patriarhov, pozneje goriških grofov, v njem je bil sedež obsežnega gospostva. Leta 1371 je postal last Habsburžanov. Po letu 1403 sta grad in naselje, ki se je razvilo pod Sovičem, prehajala v roke zdaj enega, zdaj drugega mogočnika. Leta 1498 je bila Postojna že omenjena kot trg. V 16. stol. so Turki trg kar petkrat napadli, vendar gradu niso mogli zavzeti. Ker je grad leta 1689 uničila strela, so leta 1700 ob vznožju Soviča zgradili spodnjo graščino. V njej je zdaj Inštitut za raziskovanje Krasa. Za časa Marije Terezije je Postojna postala središče Notranjske z okrožnim uradom. Leta 1770 je bila ustanovljena župnija in takrat je bila zgrajena tudi župnijska cerkev sv. Štefana. V obdobju Ilirskih provinc je bila v Postojni ustanovljena gimnazija; znova so jo odprli šele leta 1945. Slovenska meščanska šola je bila ustanovljena leta 1906. Leta 1909 je Postojna postala mesto. Med obema vojnama je pripadala Italiji, v mestu pa je bila nameščena močna vojaška posadka.

Na razvoj Postojne sta občutno vplivala Postojnska jama in odlična prometna lega. Ko so leta 1857 zgradili železniško progo Dunaj–Trst, se je začel bolj razvijati turizem. Leta 1874 so odprli prvi »Grand hotel« na Krasu. V Postojni je bilo leta 1883 ustanovljeno tudi prvo turistično in olepševalno društvo na Slovenskem, šest let pozneje pa je bilo tam ustanovljeno tudi prvo Jamarsko društvo Antron. Turistični razcvet je doživela Postojna zlasti po 2. svetovni vojni.

Postojna je zdaj gospodarsko, kulturno, zdravstveno in trgovsko središče Notranjske. Pomembne ustanove so Speleološki inštitut, srednješolski center, Notranjski muzej, bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo, zdravstveni dom, občina in več upravnih enot regijskega pomena. Za razvoj turizma skrbijo družba Hoteli Turizem, hotel Kras, hotel Jama, več gostinskih objektov in turistično društvo. V mestu je tudi več gospodarskih organizacij, npr. Gozdno gospodarstvo, kovinska industrija LIV, trgovska družba Mercator in še več drugih podjetij, trgovin in obrtnih delavnic, poleg teh pa tudi poslovna enota Banke Koper, pošta, lekarna in več turističnih agencij.

V Postojni je bilo rojenih več pomembnih Slovencev, med njimi pisatelj Alojz Kraigher (1877–1959), skladatelja Vilko Ukmar (1905–1991) in Alojz Srebotnjak (1931) ter kipar Frančišek Smerdu (1908–1964).

V obdobju med obema vojnama so Italijani izvajali zelo hud pritisk na Slovence, da bi zatrli slovensko besedo. V Postojni je bil leta 1942 ustanovljen odbor OF (spominska plošča na Ljubljanski cesti 42), ki je v mestu in okolici organiziral narodnoosvobodilno gibanje. Zaradi zelo pomembne prometne lege so Italijani, pozneje pa tudi Nemci, zavarovali prometne poti, ki peljejo skozi Postojno proti Trstu in naprej v Italijo. Zato so jih večkrat napadale partizanske enote. Pomembne boje je septembra 1943, ko se je iz osvobojene Notranjske prebijala na Nanos, z Nemci bila Gradnikova brigada. Nemci so se maščevali in 28. septembra 1943 na Javorniški cesti ustrelili 19 talcev (spomenik pod Pečno rebrijo ob Javorniški cesti). Marca 1945 so zavezniki bombardirali mesto in poškodovali več hiš. Zadnje dni aprila 1945 je v bojih za osvoboditev Postojne padlo 156 borcev Hercegovske divizije, ki so pokopani v grobnici na vojaškem pokopališču na z. strani mesta. Na Trgu padlih borcev je spomenik padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja, delo domačina kiparja Frančiška Smerduja. V Notranjskem muzeju je poleg arheološkega gradiva in etnografske zbirke tudi oddelek NOB.

(1027 m) je najvišja gora v prostranih Senožeških hribih, ki se razprostirajo med cestama Hruševje—Razdrto na s. in Prestranek—Pivka—Ribnica na v., Vremsko dolino na j. in še malo z. od ceste Divača—Senožeče—Razdrto, nekako do črte Divača—Vipavska dolina. Hribovje ni enotno pogorje, temveč ga sestavljajo trije nizi, za katere je značilna podolžna dinarska smer od sz. proti jv. Vremščica je v tretjem, najbolj južnem in najvišjem gorskem nizu, ki se vleče od Senadol na sz. do Košanske doline na jv. Med gorskimi nizi so izoblikovane zakrasele kotanje. Senožeški hribi po večini niso naseljeni. Obširni travniki ponujajo odlične pogoje za pašo. V zadnjem času se tod uveljavlja ovčereja. Vremščica in sosednja Gabrška gora sta grajeni iz eocenskih apnencev. Severna pobočja so pretežno porasla z bukovim gozdom, južna so v glavnem travnata. Vremščici pravijo domačini iz krajev na j. strani tudi Gora, vrhu pa Vrbanov vrh po cerkvici sv. Urbana, ki je nekoč stala na vrhu.

Z vrha je izredno lep razgled na vse strani. Orientacijska plošča na kamnitem stebru omogoča, da spoznamo bližnje in daljnje vrhove. Na s. se v bližini dviga Nanos, levo se kažejo Golaki v Trnovskem gozdu, zadaj pa Julijci. Na sv. vidimo Krim, Mokrec in Javornike, na v. pa seže pogled do Snežnika in Risnjaka. Na j. strani se spusti pogled prek travnatih pobočij v Vremsko dolino, na hribovite Brkine nad njo in se ustavi na Slavniku. Od jz. do sz. se za bližnro travnato planoto na slemenu Gabrške gore kažejo na kraški planoti vrhovi Veliko Gradišče, Veliki hrib, Sopada, Trstelj in Ter, ob dobri vidljivosti pa vidimo na obzorju tudi Dolomite.

Dostopi. Z ŽP Košana po v. hrbtu gore l h 45; z ŽP Gornje Ležeče po j. pobočju 1 h 30; z ŽP Vreme po j. pobočju in z. slemenu 1 h 45. V dolino med Vremščico in Slatno, kjer je planšarsko naselje s siramo, lokalna cesta z Gabrka 5 km; do vrha je še 30 minut.

Pri kamnitem stebru na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo, kovinski žig je vgrajen na steber. PD Sežana.

Matavun, 393 m, 54 preb., obcestno naselje ob asfaltni cesti Lokev—Vremska dolina—Ribnica. Od križišča z glavno cesto proti Kopru 3 km j. od Divače, je do Matavuna 2 km. Stare hiše so zgrajene v značilnem kraškem slogu, v kraju pa je tudi precej novih hiš, zgrajenih v zadnjih letih, ko se je hitreje začel razvijati turizem. Matavun je izhodišče za obisk Škocjanskih jam. Trgovina, več gostišč.

Škocjanske jame so poleg Postojnske najbolj znane jame v Sloveniji; uvrščajo jih med najlepše in najbolj zanimive jame na svetu. Leta 198o so bile vpisane v seznam svetovne naravne dediščine pri Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO).

Škocjanske jame je ustvarila reka Reka, ki pri vasici Škocjan zgine v podzemlje, na površje pa pride kot Timava pri Štivanu pod Devinom na Tržaškem. Prvi je raziskoval Škocjanske jame Jakob Svetina leta 1839, raziskovanje sta nadaljevala v letih 1851-1852 ob pomoči idrijskih rudarjev Adolf Schmidl in Ivan Rudolf, zaključili pa so ga v letih 1885-1893 ob sodelovanju domačinov tržaški jamarji Anton Hanke, Josip Marinič, Friderik Müller in Josip Novak. Leta 1885 so Škocjanske jame odprli za obisk, leta 1959 pa so jih elektrificirali.

Škocjanske jame so dolge dobrih 5 km. Za turistični ogled niso v celoti odprte, vendar so v enoinpolurni ogled vključeni najlepši predeli jam, kot so Tiha jama s tisočerimi kapniki najrazno-vrstnejših oblik, 1400 m dolg in 150 m globok kanjon Reke, v katerem buči voda v številnih brzicah in slapovih, Dvorana ponvic, ki so posebna zanimivost Škocjanskih jam, itd. Pozornost vzbujata tudi udorni kotlini Velika in Mala dolina; v davnini sta bili veliki podzemeljski jami, ki se jima je udrl strop; v obeh se Reka pokaže na površju. lz Velike doline so leta 1986 zgradili vzpenjačo, ki obiskovalcem olajša vrnitev iz jam.

Informacije http://www.park-skocjanske-jame.si/