Izlet: Kamnik Križ

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.

Cerkev sv. Jurija je stala že leta 1421, v njej sta pomembna poznogotski prezbiterij in poslikani gotski leseni strop. Razvaline Hudega gradu so ostanki gradu, katerega lastniki so bili v 12. in 13. stol. Gutenbergi, od leta 1444 pa grofje Lambergi. Tu se je rodil Žiga Lamberg (ok. 1415-1488), prvi ljubljanski škof. Grad so razrušili Turki leta 1472 ali 1484, leta 1511 pa ga je prizadel še potres. V 17. stol. je popolnoma propadel.

Zavetišče stoji na zahodnem robu vasice Gozd ob cesti, ki pripelje iz Križev. Vasica leži na lepi terasi na južnem pobočju Kriške gore. Prvo zavetišče v tem kraju je bilo odprto 1. maja 1937 pri Zaplotniku, p.d. Princu, po vojni pa leta 1949 pri Podvogarju. Leta 1974 je PD Križe začelo graditi sedanjo stavbo zavetišča, ki so ga odprli leta 1979. Leta 1988 so zgradili še pomožni objekt, v katerem so sanitarije, zunanja točilnica in sejna soba PD Križe. Decembra 1993 so uredili udobnejše sanitarije, umivalnico s toplo vodo in prho. Pri zavetišču je tudi spodnja postaja tovorne žičnice na Kriško goro.Zavetišče je odprto ob sobotah, nedeljah in praznikih ter dan pred praznikom. V gostinskem prostoru je 35 sedežev, točilni pult; na terasi pred zavetiščem je 50 sedežev; v 4 sobah je 9 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo ter prho; v gostinskem prostoru kamin; tekoča voda, elektrika, telefon; plesišče, otroški vrtiljak, gugalnice, balinišče, strelišče za zračno puško.

Dom stoji ob robu planote na južnem pobočju Krvavca, tik nad gozdno mejo, kjer je v bližini zgornja postaja gondolske žičnice Krvavec; ta planota se imenuje Gospinc. Prvi planinski dom na Krvavcu je tam, kjer je zdaj gostinski objekt Dom na Krvavcu, zgradilo SPD in ga odprlo 6. septembra 1925. Od leta 1945 naprej ga je upravljalo PD Kranj, ki ga je leta 1958 razširilo in posodobilo. Po razvoju Krvavca v zimski turistični center je dom prevzelo Planinsko-gostinsko podjetje Kranj, PD Kranj pa je leta 1977 povečalo in preuredilo leta 1959 zgrajeno planinsko zavetišče na Gospincu. Povečani in preurejeni, pravzaprav na novo zgrajeni dom so slovesno odprli 26. novembra 1977. V letu 1999 so dom temeljito prenovili in priključili na centralno čistilno napravo na Krvavcu. Planinski dom je stalno odprt.V treh gostinskih prostorih je 140 sedežev, točilni pult; v 7 sobah je 40 postelj, na skupnem ležišču pa 13 ležišč; WC, umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika.

Foto: Žiga

Planinski dom Komenda združuje dve navidez različni skrajnosti; kmečko in domače opremljeno notranjost, ki ustvarja prijetno vzdušje, ter sodobno ponudbo hrane, primerno za ljudi, ki kljub hitremu življenjskemu tempu skrbijo za svoje zdravje.

Ker  se nahaja ob vznožju Šenturške gore in je dostopen vsem, ki radi hodijo v hribe in tistim, ki se raje pripeljejo s svojim jeklenim konjičkom, kolesom nosi slogan: »PLANINSKI RAJ«.
Planinski dom se nahaja na obrobju Komende, pod Šenturško goro, na majhnem gričku, na samem, obdan z drevesi.

Vsem gostom nekoliko ločeno od gostinskega dela nudijo tudi prostor za piknike, ki ga lahko rezervirajo in pripravijo tam svojo zabavo.
Mislili so tudi na najmlajše, katerim so na voljo številna igrala (trampolin, tobogan, gugalnice, frizbi,…) Ker je Planinski dom Komenda odmaknjen od cestnega prometa, pa boste tudi sami lahko medtem, ko se bodo otroci igrali, mirni.

V ponudbi Planinskega doma Komenda vam vsak dan nudimo raznoliko ponudbo malic, sveži kruh, predvsem pa hitro in prijazno postrežbo.

Dom je sodoben in obsega ponudbo, namenjeno vsem, ki se želijo v naglici dneva za trenutek ustaviti in v prijetnem naravnem okolju pojesti hiter in zdrav obrok. Poudarek ponudbe je na »jedeh na žlico« in na slastnih »jedeh z žara«.