Izlet: Marutnik Koča na Hleviški planini

Idrija, 325 m, 5.955 preb., mesto v kotlini ob sotočju Idrijce in Nikove, ki jo obdajajo na sz. Kobalove planine (834 m), na v. Gore (851 m), na j. Tičnica (580 m) in na z. Kocjanovec (706 m). Začetki Idrije segajo v leto 1490, ko so tu odkrili živosrebrno rudo. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano na obeh straneh Nikove, novi del mesta pa se je razvil ob Idrijci. Osrednja dejavnost je bil v Idriji rudnik živega srebra. Sprva so ga izkoriščale razne družbe s Koroškega in iz Benetk. Leta 1580 pa so ga podržavili. Zaradi pomembnosti je bila Idrija z okolico leta 1607 izločena iz tolminskega gospostva in postala samostojno gospostvo, v katerem je bil rudniški predstojnik najpomembnejša oseba v kraju. Med leti 1522 - 1533 so na skalnati vzpetini nad mestom sezidali baročni rudniški grad Gewerkenegg, ki je bil sprva utrjen: v njem je bila do leta 1930 uprava rudnika, zdaj pa je v njem Mestni muzej. V 17. stol. je Idrija postala trg, v 18. stol. je dobila mestne pravice, sredi 18. stol. pa je bila priključena Kranjski. Največji vzpon je doživel rudnik v drugi polovici 18. stol., z njim pa tudi mesto, ki se je razvilo v eno najpomembnejših slovenskih kulturnih središč. Leta 1769 so zgradili rudniško gledališče, ki je najstarejša gledališka stavba na Slovenskem; v njej je leta 1850 Dramatično društvo uprizorilo prvo slovensko predstavo.

V devetdesetih letih 19. stol. se je v mestu razmahnilo močno delavsko gibanje, ki si je zlasti prizadevalo za izboljšanje higienskih razmer v rovih, saj je mnogo rudarjev zbolelo za zastrupitvijo živčnega sistema z živim srebrom. Leta 1893 je bila ustanovljena Katoliška delavska družba, leta 1895 pa socialnodemokratska organizacija, ki je ustanovila Delavsko konzumno društvo. Leta 1901 so odprli prvo slovensko realko. Po 1. svetovni vojni je Idrijo zasedla Italija, ki je pospešeno izkoriščala zaloge živega srebra ter zatrla vso slovensko prosvetno, kulturno in društveno življenje. Delavstvo in drugi občani so med 2. svetovno vojno podpirali narodnoosvobodilno gibanje in sodelovali v NOB.

Po 2. svetovni vojni se je Idrija hitro razvijala in je postala prijetno sodobno mestece. V Idriji so tovarna Kolektor, Tovarna oblačil Zala, Gradbeno podjetje Zigrad, obrat Čipka, Psihiatrična bolnišnica, več trgovin, gostišč in hotel, v mestu deluje gimnazija Jurija Vege, čipkarska in glasbena šola. Idrija je sedež občine, tu so sodišča, banka, pošta, zdravstveni dom in še druge organizacije in društva.

Leta 1977 so začeli obratovanje rudnika postopoma opuščati, ker se živo srebro na svetovnem tržišču ni dalo več prodati, v zadnjem času pa so pridobivanje živega srebra že popolnoma opustili. Antonijev rov iz leta 1500 je urejen za turistični obisk. Vhod je v zgradbi na Trgu sv. Ahacija. Pod strokovnim vodstvom si v uri in pol ogledamo multivizijsko diaprojekcijo, najstarejši del rudnika in kapelo sv. Trojice iz sredine 18. stoletja. (Informacije ++386 (0)5 3771142, http://www.rzs-idrija.si/AR_VEC.htm )

Oglejmo si grad in Mestni muzej s tematsko urejeno razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrija, razstavo čipk, spominski sobi pisatelja Franceta Bevka in politika dr. Aleša Beblerja ter etnološki prikaz življenja idrijskega rudarja. Čerkev sv. Trojice iz okoli leta 1500 so sezidali na kraju, kjer je bilo najdeno živo srebro, v njej sta dva zlata oltarja iz 17. stol.; na hribu nad mestom je cerkev sv. Antona Padovanskega iz okoli leta 1678, ob poti k njej je križev pot iz leta 1766; zanimivo se je tudi sprehoditi po starem mestnem jedru in si ogledati pomembna poslopja iz idrijske preteklosti.

Koča stoji ob zgornjem robu velike jase malo pod vrhom Hleviške planine, enem izmed vrhov hribovitega območja med Idrijco in Nikovo. Prvo postojanko so idrijski planinci uredili v hiši, ki so jo odkupili od gozdarja Križiča in jo odprli 20. julija 1948. Hleviška planina je priljubljena izletniška točka Idrijčanov in točka na Slovenski planinski poti, zato je koča kmalu postala premajhna. Leta 1953 so poleg stare začeli graditi novo, večjo kočo; odprli so jo 19. junija 1955. V koči so pozneje marsikaj izboljšali: leta 1975 so napeljali vodovod, leta 1979 pa so jo temeljito obnovili. V letih 1985 do 1989 je PD Idrija kočo povečalo in posodobilo: zgradili so prizidek, posodobili notranje prostore in uredili zunanjost stavbe. Slovesna otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 18. junija 1989 ob praznovanju 85-letnice PD Idrija. Ponovna temeljita obnova je potekala v letih 2000 - 2005, ko je bila 50 letnica otvoritve koče. Urejena je tudi zimska soba. Koča je odprta od petka, od 16. ure, do nedelje, do 19. ure in ob praznikih. Štampiljka SPP je tudi nekaj metrov stran od koče proti vrhu Hleviške planine. V dveh gostinskih prostorih je 45 sedežev, točilni pult, nekaj sedežev postavijo tudi pred kočo; v treh sobah je 15 postelj, gostinski in spalni prostori so ogrevani s pečjo, oziroma centralno kurjavo; WC, tuš, umivalnica s tekočo vodo, elektrika.