Izlet: Tičarjev dom na Vršiču Dom dr. Klementa Juga v Lepeni

Dom stoji na trentski strani vrha Vršič in tik nad vršiškim prelazom, prek katerega pelje cesta Kranjska Gora-Trenta-Bovec. Prvo kočo na tem mestu je kot protiutež nemškoavstrijski Vossovi koči (sedaj Erjavčeva koča) zgradilo SPD na pobudo in ob pomoči dr. Josipa Tičarja, predsednika Kranjskogorske podružnice SPD; z imenom "Slovenska koča so jo odprli 4. avgusta 1912. Med 1. svetovno vojno so jo zasedli avstrijski vojaki, med obema vojnama pa italijanski financarji. Po osvoboditvi so kočo v zelo slabem stanju prevzeli jeseniški planinci, ki so jo popravili in opremili ter odprli 15. septembra 1946. Po smrti dr. Josipa Tičarja (1875-1946) so jo preimenovali v Tičarjev dom, kar je bila zahvala očetu slovenskega planinstva v Gornji Savski dolini in soustanovitelju GRS. V letih 1964-1966 so zraven starega dotrajanega doma zgradili nov, velik in sodobno urejen dom, ki so ga slovesno odprli 31. julija 1966. Stari dom so porušili. V začetku aprila 1975 je velikanski snežni plaz z Mojstrovke porušil pročelje doma, ki pa so ga takoj obnovili. Ob cesti so postavili kiosk za prodajo razglednic in spominkov, v domu pa so v zadnjih letih marsikaj izboljšali in posodobili. Leta 1992 so obnovili električno in vodovodno napeljavo ter posodobili kuhinjo. Dom je odprt od začetka maja oz. junija do konca oktobra. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; prodajalna spominkov in razglednic; v 9 sobah je 36 postelj, na 4 skupnih ležiščih pa 55 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo v kletnih prostorih in nadstropju; gostinska prostora ogrevajo s kmečko pečjo; tekoča voda, elektrika, telefon.

Na območju Vršiča je več planinskih postojank. Ob cesti iz Kranjske Gore na Vršič stojijo Mihov dom (1085 m), Koča na Gozdu (1226 m) in Erjavčeva koča, tik nad prelazom Tičarjev dom ter Poštarski dom malo pod vrhom. Žig SPP lahko odtisnemo v eni od treh najvišje stoječih postojank, za katero se sami odločimo.

Sedlo Planja (2349 m) med Razorjem in Planjo je tudi preval med planoto Kriških podov in zatrepom doline Mlinarice med Razorjem in Prisojnikom. Na sedlu se odcepi pot na Planjo (30 min). S sedla se nam odpre prelep pogled proti z. in s., za katerega smo bili prikrajšani od Pogačnikovega doma. Nasproti se pnejo razbrazdana pobočja Prisojnika, naprej pa se zvrstijo Mojstrovka, Jalovec, Ozebnik, Pelci, Mangrt, Viš, Poliški Špik in ob dobri vidljivosti tudi Dolomiti. Izredno lepo vidimo Zadnjo Trento s samotnimi domačijami.

Razor (2601 m) je izredno lepo oblikovan vrh v Razorjevi gorski skupini, kjer je tudi najvišji. Razorana s. stena strmo pada v zatrep Krnice. Z. stena se dviga nad zatrepom doline Mlinarice, proti jz. se z Razorja spušča greben v dno doline Soče, v katerem so najbolj znani vrhovi Planja, Kanceljni in Goličica, v. ostenje pa se dviga nad planoto Kriških podov. Razor je grajen iz skoraj vodoravno ležečih dachsteinskih apneniških skladov, ki so pripomogli k izoblikovanosti vrha v podobi piramide. Najlepši pogled na Razor od daleč je iz Kranjske Gore in z vršiške ceste nad hotelom Erika ter iz Zadnje Trente, z bližine pa s Kanjavca, od koder se vidi kot prava ostrica.

Prvi je bil na Razorju botanik dr. Otto Sendtner iz Mnchna leta 1842; povzpel se je iz Zadnjice prek Kriških podov. Leta 1888 je steno preplezal dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem; ta smer se imenuje po dr. Kugyju. Čez s. steno je speljanih več plezalnih smeri.

Z Razorja je zelo obširen razgled na vse strani, ob čistem ozračju do Dolomitov in Visokih Tur. Posebno lepo vidimo bližnje vrhove in doline: Triglav na jv. strani, dolino Trento, Prisojnik v bližini, dolino Pišnice in Kranjsko Goro ter Škrlatico in Martuljkovo skupino s Špikom na severu.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu Razorja. PD Radovljica.

Sedlo Planja (2349 m) med Razorjem in Planjo je tudi preval med planoto Kriških podov in zatrepom doline Mlinarice med Razorjem in Prisojnikom. Na sedlu se odcepi pot na Planjo (30 min). S sedla se nam odpre prelep pogled proti z. in s., za katerega smo bili prikrajšani od Pogačnikovega doma. Nasproti se pnejo razbrazdana pobočja Prisojnika, naprej pa se zvrstijo Mojstrovka, Jalovec, Ozebnik, Pelci, Mangrt, Viš, Poliški Špik in ob dobri vidljivosti tudi Dolomiti. Izredno lepo vidimo Zadnjo Trento s samotnimi domačijami.

Dom stoji na vzpetini Griva na spodnjem robu visokogorske kraške planote Kriški podi. PD Radovljica ga je začelo graditi leta 1948, odprli pa so ga 7. oktobra 1951. Poimenovali so ga po Jožetu Pogačniku (1927-1951), načelniku gospodarske komisije PZS in pobudniku gradnje doma, ki se je smrtno ponesrečil v Mlinarici na poti k otvoritvi doma. Leta 1973 so dozidali prizidek s sanitarijami, umivalnicami in pralnico ter prenovili notranjost, prenovljeni dom pa so odprli 23. septembra 1973. Leta 1983 so iz Zadnjice zgradili tovorno žičnico,ki so jo v letih 2001 - 2003 povsem obnovili in predali namenu 12. septembra 2003. 15. septembra 1985 so v zgornji postaji zraven doma odprli bivak z zimsko sobo. Leta 1993 so vključili mobitel. Leta 2004 so obnovili ostrešje in dom prekrili z novo kritino. Dom je odprt od 1. julija do zadnje nedelje v septembru. V gostinskem prostoru je 45 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 37 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 22 ležišč; v zimski sobi je 20 ležišč, štedilnik; WC, umivalnica ; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, mobitel.  

Koča stoji na razgledni vzpetini tik nad prevalom Prehodavci, prek katerega pelje pot iz Trente v Dolino Triglavskih jezer. Sklep o gradnji koče je sprejelo PD Radeče ob svoji ustanovitvi leta 1952; izbrali so lokacijo, kjer je stala italijanska obmejna stražnica. Poleti 1953 so začeli graditi; pri gradnji so sodelovala zasavska PD Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Dol pri Hrastniku in Kum Trbovlje. Otvoritev nove postojanke je bila 22. avgusta 1954; ker so gradnjo uresničila PD iz Zasavja, so ji dali ime Zasavska koča. Koča je sčasoma postala premajhna, zato jo je PD Radeče začelo leta 1971 razširjati in prenavljati; otvoritev razširjene in prenovljene koče, s katero so počastili 80-letnico ustanovitve SPD, je bila 28. julija 1973. Leta 1974 so na bližnji nekdanji italijanski utrdbi postavili leseni bivak, v katerem so skupna ležišča. V letih 1986 in 1987 so kočo adaptirali: izolirali so fasado in jo obložili z lesom ter obnovili notranjost. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1993 pa so vključili mobitel in postavili zunanje suho stranišče. Koča je odprta od začetka julija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 40 sedežev, točilni pult; v 2 sobah je 39 postelj, na skupnem ležišču v zimskem bivaku pa 16 ležišč; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel. Bivak je izven sezone odprt in opremljen za prenočevanje.

(1988 m) je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini.

Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod ostenjem Tičarice. Prvo kočo je na sedanjem mestu zgradil leta 1880 Avstrijski turistični klub. Leta 1919 jo je prevzelo SPD in jo pozneje precej popravilo. Po 2. svetovni vojni upravlja kočo PD Ljubljana-matica; leta 1955 jo je precej povečalo, na novo opremilo in pri umetnem jezeru zgradilo malo vodno elektrarno, ki pa zdaj ne obratuje. Zaradi velikega obiska je postala koča premajhna, zato so v PD Ljubljana-matica sklenili, da jo povečajo in posodobijo. Delati so začeli leta 1986, povečano in posodobljeno kočo pa so slovesno odprli 25. septembra 1988. Leta 1990 so zraven koče uredili in toplotno izolirali brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči, vendar brez peči. Na skali ob jezeru je spominska plošča Alojziju Knafelcu (1859-1937), dolgoletnemu gospodarju koče, planinskemu aktivistu in očetu rdeče-bele planinske markacije. Leta 1993 so vključili mobitel. Koča je odprta od konca junija do začetka oktobra. V štirih gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; v 13 sobah je 30 postelj, v 13 skupnih spalnicah pa 170 ležišč; zimska soba z 18 ležišči; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; glavni gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.

Dolina Triglavskih jezer. Zgornji rob doline je na Prehodavcih, spodnji nad Komarčo. Na v. strani jo obroblja dolg gorski greben, ki se vleče od Hribaric prek Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric do Rušnate glave. To gorsko gmoto starejših karnijskih apnencev so mogočne naravne sile v davnini narinile z v. strani na mlajše jurske apnence, ki sestavljajo dno doline. Na z. strani oklepa dolino gorski greben z Zadnjo Lopo v bližini Prehodavcev ter Malim Spičjem in Velikim ali Lepim Špičjem, kjer se greben umakne proti z. in obroblja planoto Zgornje Komne. Zgornji del Jezerske doline, kot se tudi imenuje Dolina Triglavskih jezer, je ožji, pokrajina proti j. pa je vedno bolj odprta. Med s. in j. robom doline je 650 m višinske razlike.

Jurski apnenci v dolini, ki so slabše prepustni, so omogočili nastanek jezer. Uradno jih je sedem, v dolini pa je še nekaj manjših jezerc in mlak. Voda iz Doline Triglavskih jezer odteka po notranjosti kraškega sveta in privre na dan v mogočnem slapu Savica.

V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m), Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m) opazimo tri jezera.

Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m. Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se ne šteje med sedmera jezera.

Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero (2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se pokaže poleti, ko gladina vode upade.

Po 15 min pridemo do Zelenega jezera (1988 m), ki je tretje Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni gladini. Pri jezeru se odcepi pot na Hribarice in na Kanjavec ter naprej do Tržaške koče na Doliču.

Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero, je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m, široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in macesni samotarji.

Dvojno jezero (1676 m) se imenujeta peto in šesto Triglavsko jezero v bližini Koče pri Triglavskih jezerih. Spomladi, ko se topi sneg, sta jezeri združeni v eno; med njima je le nizka naravna pregrada. Peto jezero je dolgo 120 m, široko 80 m in globoko 6 m, šesto pa je dolgo 100 m, široko 70 m in globoko 8 m.

Črno jezero (1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.

Dolina Triglavskih jezer je zanimiva tudi po površinskem kraškem svetu z značilnimi kraškimi pojavi. Voda že tisočletja razjeda apnenčasto površino. Na od ledenika uglajenem površju so nastali žlebiči, globoke razpoke, kotanje in ozka žrela, ki segajo v notranjost skalovja. Gozdna meja je med 1600 in 1800 m. Malo pod gozdno mejo rastejo na malih travnih zaplatah med kamenjem rušje in redki macesni; navzdol po dolini, ko so boljši pogoji, pa je drevja več.

Najlepši okras Jezerske doline pa je izjemno rastlinstvo. Med kamenjem in gruščem na meliščih rastejo okrogolistni mošnjak z vijoličastimi cvetovi v grozdih, alpska velesa z belimi posamičnimi cvetovi, belacvetni julijski mak, alpska madronščica z vijolično oranžnimi cvetovi in pirenejski kamnokras z dišečimi rožnatimi cvetovi. V okolici Dvojnega jezera raste redka rapontika, do meter in pol visoka rastlina iz družine košaric s cevastimi vijoličastimi cvetovi. Po dolini rastejo še rumenocvetni Hacquetov ušivec, zlati klobuk, kranjska lilija, Sternbergov in divji klinček, rumeni svišč (košutnik), Kochov in Clusijev svišč, avrikelj (lepi jeglič), črna murka, planinski srobot in še veliko drugega alpskega cvetja.

Še eno naravno znamenitost zasledimo v dolini. V rdečkastih jurskih apnencih lahko najdemo okamnele lupine amonitov; ti glavonožci so žaiveli v morju pred mnogo milijoni let. Njihove okamnele lupine pričajo, da je v davnini tudi to pokrajino pokrivalo morje.

Bogastvo naravnih pojavov in rastlinstvo so že pred več kot dvema stoletjema privabili v Jezersko dolino mnoge znane naravoslovce in botanike. Leta 1777 jo je prehodil prvi raziskovalec Julijskih Alp Baltazar Hacquet (1739 ali 1740-1815), ko je raziskoval, odkod prihajajo vode Savice. Botanik Karel Zois (1756-1799) je proučeval alpsko rastlinstvo, po njem se imenujeta Zoisova zvončica in Zoisova vijolica. Tudi znani naravoslovec in kartograf Henrik Freyer (1802-1866), kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, raziskovalec na področju biologije, geologije in geografije, je svoje delo usmeril tudi na območje Julijcev; znano je, da je bil že leta 1834 v Dolini Triglavskih jezer.

Dolina Triglavskih jezer je bila leta 1924 zavarovana kot Alpski varstveni park. Leta 1961 je bilo zavarovanje obnovljeno v nekoliko razširjeni obliki; zavarovano območje je obsegalo 2000 ha. Triglavski narodni park v današnjem obsegu 84.805 ha je bil zavarovan leta 1981. Osrednje območje parka zajema celotno visokogorje. Meje osrednjega območja so ob poteh in cestah označene s posebnimi tablami.

(1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.

Naslov: Ukanc 147, 4265 Bohinjsko jezero
Dom stoji na razglednem vzhodnem robu planote Komne, ki se strmo dviga nad zatrepom Bohinjske doline pri Savici. Dom je zgradilo SPD in ga odprlo 19. julija 1936. Dom je poleti 1941 pogorel. Po osvoboditvi ga je PD Ljubljana-matica obnovilo, otvoritev je bila 11. julija 1948. Leta 1948 so iz doline potegnili električni daljnovod. Dom so temeljito prenovili leta 1952. Leta 1955 so vzpostavili brezžično radijsko telefonsko zvezo s ptt omrežjem, leta 1964 pa so zgradili tovorno žičnico. Dom so postopoma posodabljali, uredili centralno ogrevanje, povečali vodne rezervoarje, izboljšali opremljenost in poskrbeli za večjo udobnost gostov. V letih 2004 in 2005 je PD Ljubljana-matica dom povsem prenovila. Dom je stalno odprt. V gostinskem prostoru je 90 sedežev, točilni pult; v 21 sobah je 70 postelj, skupno ležišče ima 10 ležišč, 2 sobi sta dvoposteljni z umivalnikom; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropjih (količina vode je omejena!) centralno ogrevanje, voda kapnica, elektrika, telefon, žičnica. Dom ima tudi objekt z učilnico, kjer je 24 ležišč (4 v dveh sobah in 20 na skupnem ležišču).

Koča stoji v prostrani kotlini s planino Na Kraju, ki ima osrednjo lego na prehodu s Spodnje na Lepo Komno. Kočo je zgradila Bohinjska podružnica SPD na temeljih nekdanje avstrijske vojaške bolnišnice, v kateri so zdravili ranjene vojake v bojih na Krnu v 1. svetovni vojni. Kočo so odprli 7. avgusta 1932. Na griču zraven koče je iz naravnih kamnitih blokov zgrajena piramida v spomin na umrle vojake, ki so tu pokopani. Po osvoboditvi je kočo prevzelo PD Bohinj-Srednja vas, ki jo je obnovilo in odprlo v začetku marca 1947. Leta 1951 so napeljali elektriko, leta 1959 pa so kočo obnovili in povečali njene zmogljivosti. Pozneje so kočo večkrat prenavljali in postopoma nameščali boljšo opremo, leta 1981 pa so jo temeljito obnovili. Tudi v letih 1991 in 1992 so jo spet prenovili in izboljšali notranjo opremo. Koča je odprta v času novoletnih praznikov in od sredine junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 45 sedežev, točilni pult; v 11 sobah je 42 postelj, na skupnem ležišču pa 14 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, spalne prostore ogrevajo s pečjo na hodniku; voda kapnica, elektrika.

Preval Vratca, imenovan tudi Bogatinsko sedlo (1803 m), med Vrhom nad Gracijo (1916 m) na s. in Bogatinom (1977 m) na j. je pomembno križišče planinskih poti: na Bogatin je 30 min, do Mahavščka (2008 m) 1 h in na Lanževico (2003 m) 1 h. S prevala zagledamo značilno oblikovani Krn, lep pogled pa imamo nazaj na planoto Komne, na venec Spodnjih Bohinjskih gora, na Pršivec, Tičarici in del Doline Triglavskih jezer ter na vrhove Karavank na s. in Kamniških Alp na v. Čez Vratca je med obema svetovnima vojnama potekala državna meja, na katero spominja italijanska utrdba.

Krnsko jezero (1394 m) spada med pomembnejše naravne znamenitosti Triglavskega narodnega parka. Leži v kotanji med Šmohorjem na jv. in Lemežem na sz., ki jo je izoblikoval ledenik. Dolgo je 380, široko pa 150 m; na najglobljem mestu je globoko 17 m. Dno jezera pokrivajo neprepustne kredne in lapornate kamnine. V jezeru živijo ribice pisančki in zlatovčice, ki so jih vložili v jezero med obema svetovnima vojnama. Zaradi izredne lepote in privlačne okolice obišče jezero veliko planincev in turistov. Prvi obiski so zapisani že leta 1312, ko je prihajal semkaj na lov goriški škof Henrik III.

Zavetišče stoji na južnem pobočju Krna tik pod 2244m visokim vrhom. Prvo kočo na Krnu je odprla 5. avgusta 1901 Soška podružnica SPD; poimenovali so jo po dr. Karlu Trillerju v zahvalo za njegovo požrtvovalnost pri gradnji; kočo je pozimi 1905 porušil sneg. Načrtovali so novo Gregorčičevo kočo, a jih je prehitela 1. svetovna vojna, ko je Krn postal središče bojev na Soški fronti. Leta 1950 je začelo PD Nova Gorica graditi na temeljih ruševin spomenika, ki so ga postavili Italijani v spomin na zavzetje Krna leta 1915, planinsko zavetišče; odprli so ga 16. septembra 1951 in ga poimenovali po Ervinu Gomiščku (1919-1950) iz Solkana, ki je bil med najbolj prizadevnimi graditelji in se je smrtno ponesrečil ko je šel zavarovat zavetišče pred zimo. Zavetišče so večkrat preurejali, temeljito pa so ga začeli obnavljati leta 1985, ko so zgradili tudi zimski bivak. Septembra 1986 so postavili malo vetrno elektrarno, leta 1992 pa so namestili še sončne celice in vključili mobitel.Zavetišče je odprto od začetka junija do konca septembra.V gostinskem prostoru je 30 sedežev, pred zavetiščem pa 20; na skupnem ležišču je 50 ležišč; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; WC, umivalnica z mrzlo vodo; voda kapnica, elektrika, mobitel.

Krn (2244 m) je najvišji vrh Krnskega pogorja, ki se razteza med dolinami Soče, Lepenjice in Tolminke; je skrajna jz. skupina Vzhodnih Julijskih Alp. Krn je ogromnemu nosu podoben vrh, ki je zaradi svoje lege na robu visokogorja viden z večine vrhov Julijcev in tudi drugih gorstev. Najlepši pogled nanj je iz Soške doline pri Kobaridu, kamor pada v mogočnih stenah. Relativna višina med Soško dolino in vrhom je kar 2000 m, zato je s te strani videti zelo visok. Krn sestavljajo dachsteinski apnenci, okoliške planote pa mlajši rdečkasti apnenci in laporji. Na jz. pobočjih so obsežni planinski pašniki; na nadmorski višini 400 do 800 m se vlečejo čez pobočje za kmetovanje primerne planote in terase, kjer stojijo gorske vasice Drežnica, Drežniške Ravne, Magozd, Vrsno in Krn. Na Krnu raste značilna alpska flora, tod rastejo tudi redke zaščitene cvetice srebrna krvomočnica, rožnordeči dežen, julijski alpski mak in favratov svišč.

Krn ima bogato zgodovino iz 1. svetovne vojne, na katero spominjajo utrdbe, rovi, strelski jarki, razpadajoče vojaške zgradbe ter številni ostanki orožja in vojaške opreme, pa tudi mulatjere, ki so jih zgradili za oskrbovanje fronte. Krn in drugi vrhovi Krnskega pogorja so bili prizorišče najhujših bojev med avstro-ogrsko in italijansko vojsko. V Kobariškem muzeju so ti boji nazorno prikazani.

Krn spada med najbolj razgledne vrhove Julijskih Alp. Razgled seže do Karavank in Kamniških Alp na v., Snežnika, Nanosa in Slavnika na jv., Jadranskega morja na j., Furlanske nižine na jz., Dolomitov na z., Visokih Tur na sz., do vrhov Julijcev na s. Posebno lep je pogled na dolino Soče ter na bližnje vrhove Batognico, Rdeči rob na v.; na j. in z. do s. pa Sveto goro, Kolovrat, Matajur, (Kobariški) Stol, Kaninsko pogorje, Montaž, Viš, Mangrt, Bavški Grintovec, Jalovec, Mojstrovko, Prisojnik, Razor, Kanjavec in Triglav.

Krnsko jezero (1394 m) spada med pomembnejše naravne znamenitosti Triglavskega narodnega parka. Leži v kotanji med Šmohorjem na jv. in Lemežem na sz., ki jo je izoblikoval ledenik. Dolgo je 380, široko pa 150 m; na najglobljem mestu je globoko 17 m. Dno jezera pokrivajo neprepustne kredne in lapornate kamnine. V jezeru živijo ribice pisančki in zlatovčice, ki so jih vložili v jezero med obema svetovnima vojnama. Zaradi izredne lepote in privlačne okolice obišče jezero veliko planincev in turistov. Prvi obiski so zapisani že leta 1312, ko je prihajal semkaj na lov goriški škof Henrik III.

Dom stoji na vzpetini Glava med Dupeljskim jezerom in ovčarijo Duplje. Sestavlja ga pet med seboj funkcionalno povezanih objektov, postavljenih v smrekov gozdiček, da ne motijo okolja Triglavskega narodnega parka. Projekt je bil zasnovan na arhitekturi tolminskih in bovških pastirskih staj. V PD Nova Gorica se je zamisel o gradnji postojanke pri Krnskih jezerih porodila že leta 1951; leta 1970 so ustanovili pripravljalni, leta 1975 pa gradbeni odbor. Leta 1978 so zgradili tovorno žičnico iz Lepene do sedla med Veliko Babo in Debeljakom nad planino Duplje. Leta 1980 so začeli graditi štiri objekte in zimski bivak, ki so že leta 1983 sprejeli prve obiskovalce. Svečana otvoritev doma je bila 8. julija 1984 ob 35-letnici PD Nova Gorica. Leta 1986 so začeli graditi peti, spalni objekt, ki so ga v glavnem dokončali že naslednje leto; otvoritev tega objekta je bila 3. julija 1988. Od izvira na planini Polje so leta 1991 napeljali vodovod. Dom je odprt od začetka junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 75 sedežev, točilni pult; v 19 sobah je 77 postelj, na 19 skupnih ležiščih pa 93 ležišč; v zimskem bivaku je 20 ležišč in štedilnik; WC, umivalnice z mrzlo vodo v vsakem objektu; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda. Koča je od julija 2003 priključena na električno omrežje.

Dom stoji na planini V koncu v zatrepu doline Lepene, kjer se pot začne vzpenjati proti Krnskemu jezeru. PD Nova Gorica je v planinsko postojanko preuredilo nekdanje italijansko vojaško poslopje, nov dom pa so slovesno odprli 19. julija 1953. Poimenovali so ga po dr. Klementu Jugu (1898-1924), odličnem slovenskem alpinistu in piscu pomembnih del z alpinistično tematiko. Leta 1960 so v nekdanjem poslopju žičnice uredili še depandanso. Dom so večkrat obnavljali in posodabljali; leta 1967 so napeljali elektriko; zadnjo obsežnejšo obnovo so opravili leta 1985. Leta 1991 so namestili centralno ogrevanje. Pri depandansi so leta 1993 zgradili stavbo spodnje postaje tovorne žičnice za Planinski dom pri Krnskih jezerih, v kateri so tudi skladišča.Dom je odprt od začetka junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 40 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; v 8 sobah je 38 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo v domu in depandansi; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.