Več o točki
Planinska postojanka:
Koča stoji med Dvojnim triglavskim jezerom in umetnim jezerom Močivec pod
ostenjem Tičarice. Prvo kočo je na sedanjem mestu zgradil leta 1880 Avstrijski
turistični klub. Leta 1919 jo je prevzelo SPD in jo pozneje precej popravilo. Po
2. svetovni vojni upravlja kočo PD Ljubljana-matica; leta 1955 jo je precej
povečalo, na novo opremilo in pri umetnem jezeru zgradilo malo vodno elektrarno,
ki pa zdaj ne obratuje. Zaradi velikega obiska je postala koča premajhna, zato
so v PD Ljubljana-matica sklenili, da jo povečajo in posodobijo. Delati so
začeli leta 1986, povečano in posodobljeno kočo pa so slovesno odprli 25.
septembra 1988. Leta 1990 so zraven koče uredili in toplotno izolirali
brunarico, v kateri je zimska soba z ležišči, vendar brez peči. Na skali ob
jezeru je spominska plošča Alojziju Knafelcu (1859-1937), dolgoletnemu
gospodarju koče, planinskemu aktivistu in očetu rdeče-bele planinske markacije.
Leta 1993 so vključili mobitel. Koča je odprta od konca junija do začetka
oktobra. V štirih gostinskih prostorih je 150 sedežev, točilni pult; v 13 sobah
je 30 postelj, v 13 skupnih spalnicah pa 170 ležišč; zimska soba z 18 ležišči;
WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; glavni gostinski prostor
ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko,
mobitel.
Dolina Triglavskih jezer. Zgornji rob doline je na
Prehodavcih, spodnji nad Komarčo. Na v. strani jo obroblja dolg gorski greben,
ki se vleče od Hribaric prek Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric do Rušnate
glave. To gorsko gmoto starejših karnijskih apnencev so mogočne naravne sile v
davnini narinile z v. strani na mlajše jurske apnence, ki sestavljajo dno
doline. Na z. strani oklepa dolino gorski greben z Zadnjo Lopo v bližini
Prehodavcev ter Malim Spičjem in Velikim ali Lepim Špičjem, kjer se greben
umakne proti z. in obroblja planoto Zgornje Komne. Zgornji del Jezerske doline,
kot se tudi imenuje Dolina Triglavskih jezer, je ožji, pokrajina proti j. pa je
vedno bolj odprta. Med s. in j. robom doline je 650 m višinske razlike.
Jurski apnenci v dolini, ki so slabše prepustni, so omogočili nastanek jezer.
Uradno jih je sedem, v dolini pa je še nekaj manjših jezerc in mlak. Voda iz
Doline Triglavskih jezer odteka po notranjosti kraškega sveta in privre na dan v
mogočnem slapu Savica.
V globeli med Vodnikovim Vršacem (2194 m),
Kanjavcem (2568 m) in Poprovcem (2495 m)
opazimo tri jezera.
Ob j. vznožju Vršaca Jezero pod Vršacem ali Jezero v
Podstenju (1991 m), ki ga štejemo za prvo Triglavsko jezero; večino
leta ga pokriva snežišče. Jezero je dolgo 90 m, široko 60 m in globoko do 5 m.
Ob vznožju pod Zasavsko kočo je Mlaka v Laštah (1994 m), ki se
ne šteje med sedmera jezera.
Malo južneje, v bližini poti, je precej večje Rjavo jezero
(2006 m). To je drugo Triglavsko jezero; dolgo je okoli 150 m, široko
okoli 100 m in globoko do 10 m. Ime je dobilo po rjavkastem obrežju, ki se
pokaže poleti, ko gladina vode upade.
Po 15 min pridemo do Zelenega jezera (1988 m), ki je tretje
Triglavsko jezero. Dolgo je okoli 100 m, široko do 80 m in globoko le do 2 m. V
jezeru rastejo alge, zato je zelene barve. V vodi živijo alpski pupki. Tu je
tudi najvišje slovensko rastišče vodne zlatice z belimi cvetovi na vodni
gladini. Pri jezeru se odcepi pot na Hribarice in na Kanjavec ter naprej do
Tržaške koče na Doliču.
Jezero v Ledvici (1831 m), tudi Veliko jezero,
je četrto Triglavsko jezero. Je največje in najglobje; dolgo je 320 m,
široko 120 m in globoko 15 m. Je ledvičaste oblike, vendar naj bi dobilo ime po
skalni škrapljasti grbini Ledvici na sz. strani jezera. Jezero
počasi zasipavajo obsežna melišča izpod Zelnarice. V okolici jezera vidimo
značilne kraške pojave: žlebiče, razpoke in kotanje. Vmes rastejo rušje in
macesni samotarji.
Dvojno jezero (1676 m) se imenujeta peto in šesto Triglavsko
jezero v bližini Koče pri Triglavskih jezerih. Spomladi, ko se topi sneg, sta
jezeri združeni v eno; med njima je le nizka naravna pregrada. Peto jezero je
dolgo 120 m, široko 80 m in globoko 6 m, šesto pa je dolgo 100 m, široko 70 m in
globoko 8 m.
Črno jezero (1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi
jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom
Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je
dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta
alpskega pupka.
Dolina Triglavskih jezer je zanimiva tudi po površinskem kraškem svetu z
značilnimi kraškimi pojavi. Voda že tisočletja razjeda apnenčasto površino. Na
od ledenika uglajenem površju so nastali žlebiči, globoke razpoke, kotanje in
ozka žrela, ki segajo v notranjost skalovja. Gozdna meja je med 1600 in 1800 m.
Malo pod gozdno mejo rastejo na malih travnih zaplatah med kamenjem rušje in
redki macesni; navzdol po dolini, ko so boljši pogoji, pa je drevja več.
Najlepši okras Jezerske doline pa je izjemno rastlinstvo. Med kamenjem in
gruščem na meliščih rastejo okrogolistni mošnjak z vijoličastimi cvetovi v
grozdih, alpska velesa z belimi posamičnimi cvetovi, belacvetni julijski mak,
alpska madronščica z vijolično oranžnimi cvetovi in pirenejski kamnokras z
dišečimi rožnatimi cvetovi. V okolici Dvojnega jezera raste redka rapontika, do
meter in pol visoka rastlina iz družine košaric s cevastimi vijoličastimi
cvetovi. Po dolini rastejo še rumenocvetni Hacquetov ušivec, zlati klobuk,
kranjska lilija, Sternbergov in divji klinček, rumeni svišč (košutnik), Kochov
in Clusijev svišč, avrikelj (lepi jeglič), črna murka, planinski srobot in še
veliko drugega alpskega cvetja.
Še eno naravno znamenitost zasledimo v dolini. V rdečkastih jurskih apnencih
lahko najdemo okamnele lupine amonitov; ti glavonožci so žaiveli v morju pred
mnogo milijoni let. Njihove okamnele lupine pričajo, da je v davnini tudi to
pokrajino pokrivalo morje.
Bogastvo naravnih pojavov in rastlinstvo so že pred več kot dvema stoletjema
privabili v Jezersko dolino mnoge znane naravoslovce in botanike. Leta 1777 jo
je prehodil prvi raziskovalec Julijskih Alp Baltazar Hacquet (1739 ali
1740-1815), ko je raziskoval, odkod prihajajo vode Savice. Botanik Karel Zois
(1756-1799) je proučeval alpsko rastlinstvo, po njem se imenujeta Zoisova
zvončica in Zoisova vijolica. Tudi znani naravoslovec in kartograf Henrik Freyer
(1802-1866), kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, raziskovalec na področju
biologije, geologije in geografije, je svoje delo usmeril tudi na območje
Julijcev; znano je, da je bil že leta 1834 v Dolini Triglavskih jezer.
Dolina Triglavskih jezer je bila leta 1924 zavarovana kot Alpski varstveni
park. Leta 1961 je bilo zavarovanje obnovljeno v nekoliko razširjeni obliki;
zavarovano območje je obsegalo 2000 ha. Triglavski narodni park v današnjem
obsegu 84.805 ha je bil zavarovan leta 1981. Osrednje območje parka zajema
celotno visokogorje. Meje osrednjega območja so ob poteh in cestah označene s
posebnimi tablami.