Izlet: Kočevska Reka Ručgar (razpotje)

Koča stoji na mali jasi za Mestnim vrhom v pogorju Stojne, ki se dviga na jugozahodni strani Kočevskega polja. V bližini koče je Jelenov studenec, v katerem voda nikoli ne usahne. Tu je bilo poprej zavetišče gozdnih delavcev, ki so ga prevzeli kočevski planinci in ga preuredili v planinsko postojanko; odprli so jo 15. maja 1955. V letih 1976 do 1982 so kočo postopoma povečali in na novo opremili; preurejeno kočo so slovesno odprli 20. junija 1982 ob proslavljanju 30-letnice društva, ko je bil pri koči 12. planinski tabor. Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih od 1. maja do 30 septembra. Za skupine jo po dogovoru odprejo tudi ob drugem času. V gostinskem prostoru je 40 sedežev, pri mizah pred kočo pa 30; v 4 sobah je 16 postelj, na skupnem ležišču pa 10 ležišč; poljsko stranišče; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, studenec oddaljen 60m, agregat za elektriko.

RIBNICA, 489 m, 3480 preb., je upravno, gospodarsko in kulturno središče Ribniške doline. Zgodovina Ribnice sega daleč nazaj v preteklost. Že Rimljani so ob robu doline zgradili cesto proti Kočevskemu. Po letu 811 je ribniška prafara obsegala območje od Ljubljanskega barja do Kolpe. Ribniški grad so v 10. stoletju pozidali gospodje Žovneški, leta 1082 so ga prevzeli Turjačani, leta 1263 Ortenburžani, leta 1456 Habsburžani, leta 1810 pa ga je kupila družina Rudež, vendar ga je leta 1937 prodala državi. Turki niso nikoli zavzeli gradu, naselje pa so od leta 1469 do leta 1564 kar 27-krat oropali in požgali. Suha roba je bila omenjena že v 14. stol.; izdelovali so jo po vseh vaseh Ribniške doline; izdelovanje lesenih predmetov za domačo rabo je ohranjeno še zdaj. Cesar Friderik III. je leta 1492 podelil Ribničanom pravico do prodaje živine, platna in suhe robe; trgovali so doma in v tujini, celo v Afriki in Indiji. Že okoli leta 1400 je bila v Ribnici latinska šola, v 17. stol. pa so otroci obiskovali dvorazredno normalko. Njen dijak je bil od leta 1810 do 1812 tudi pesnik France Prešeren, o tem pa nam priča vpis v zlati knjigi odličnjakov. Leta 1874 je šola postala štirirazredna. Ribnica se je hitreje razvijala po zgraditvi železnice leta 1893, zlasti pa po 2. svet. vojni, ko so odprli nova podjetja in ko so tam zaživeli trgovina, obrt in zasebno podjetništvo.

V Ribnici je sedež občine ter različnih občinskih ustanov in organizacij. Tam so pošta, banka, osnovna šola, zdravstveni dom, lekarna, več samopostrežnih in drugih trgovin, gostinskih lokalov, obrtnih delavnic, proizvodnja stavbnega pohištva INLES in več manjših podjetij.

Ribnico so 14. aprila 1941 zasedli Italijani. V začetku maja 1941 je bil ustanovljen terenski odbor OF. Italijani so 12. julija 1941 začeli zapirati člane KPS in njihove somišljenike. Po večini so bili pravočasno obveščeni in so se umaknili na Travno goro, tako da je bila tam 13. julija 1941 ustanovljena Ribniška partizanska četa. V Ribnici so imeli Italijani močno posadko, ki je na širšem območju napadala partizanske enote. Po kapitulaciji Italije je bila Ribnica svobodna do 1. novembra 1943, ko so jo zasedli Nemci. Do tedaj je bila v ribniškem gradu partizanska bolnišnica, pred nemško ofenzivo pa so jo pravočasno umaknili na Goteniški Snežnik. Ribnica je bila med NOB precej porušena, požgana in zbombardirana. Osvobojena je bila 6. maja 1945. Na NOB opozarja več spomenikov in spominskih plošč. Na Gorenjski cesti pred staro občino je spomenik »Preplah« kiparja Lojzeta Dolinarja, pred gradom pa spomenik »Ribniška partizanska družina« kiparja Janeza Boljke. Na Škrabčevem trgu v bližini cerkve so spominske plošče domačinu Jožetu Petku (1912–1945), fotoreporterju XIV. divizije NOV, narodnemu heroju Jožetu Šešku in učitelju Antonu Majniku. V gradu je muzejska zbirka iz NOB.

V Ribnici si velja ogledati obnovljen Ribniški grad, v katerem je etnološki muzej s suhorobarsko in lončarsko zbirko. V parku kulturnikov pri gradu so kipi pomembnih mož, rojenih ali delujočih v Ribnici, med njimi kip skladatelja Jakoba Petelina - Gallusa (1550–1591), jezikoslovca Stanislava Škrabca (1844–1918) in pesnika Valentina Vodnika (1758–1819), ki je bil od 1788 do 1793 kaplan v Ribnici. Zanimiva je tudi župnijska cerkev sv. Štefana. Prvič je bila omenjena leta 1353, zdajšnja stavba pa je bila zgrajena v letih 1865–1868 namesto prejšnje, ki jo je uničil požar. V njej so slike znanih slovenskih slikarjev, podoba sv. Štefana v glavnem oltarju pa je delo Ivana Groharja. Med 2. svet. vojno požgana zvonika so zgradili na novo po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika.

V okolici Ribnice je več lepih izletniških točk, npr. Planinska koča pri Sv. Ani na Mali gori (910 m, 1 h 30) in Jamarski dom pri Francetovi jami (594 m, 30 min.).

Koča stoji na prisojni strani tik pod Kamnim vrhom (783 m), ki ga domačini imenujejo Kamen vrh. Obdaja jo redek bukov gozd. Kamni vrh je drugi najvišji vrh hribovitega kraškega sveta v severozahodnem podaljšku Male gore med Dobrepoljsko dolino na vzhodu, dolino Rašice na severu in magistralno cesto Velike Lašče-Ortnek na jugozahodni strani. PD Dobrepolje je sprejelo sklep o gradnji koče na ustanovnem občnem zboru 17. decembra 1989. Graditi so začeli leta 1990, kočo pa so popolnoma dokončali in opremili leta 1993. Ob navzočnosti velikega števila krajanov so jo slovesno odprli 22. avgusta 1993. Zgradili so jo s prostovoljnim delom članov PD in ob pomoči krajanov. Zasnovana je tako, da jo bodo lahko razširili. PD Dobrepolje načrtuje, da bodo na vrhu postavili razgledni stolp.Koča je odprta ob nedeljah in praznikih ter po dogovoru. Postrežejo s toplimi napitki ter pijačami. V gostinskem prostoru je 20 sedežev, na klopeh pred kočo pa 100; na skupnem ležišču je 8 ležišč; zunanji WC; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; vodo dovažajo; električno razsvetljavo omogoča fotovoltaični generator.

GRADIČEK, 280 m, 23 preb. Obcestna vas leži v zatrepu doline Krke v neposredni bližini kraškega izvira reke Krka pod Krško jamo na s. in kraškega izvira potoka Poltarica na j. strani vasi. Poltarica se že po 300 m izliva v Krko. Vas je dobila ime po že davno propadlem gradu, ki je stal na Gazdniku nad vasjo in je bil prvič omenjen leta 1062. Na njem so gospodarili vrhkrški gospodje. Leta 1437 ga je porušil Jan Vitovec; pozneje so ga obnovili, vendar je bil že v Valvasorjevem času zapuščen.

V Stični si velja ogledati znameniti cistercijanski samostan, ki ga je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. ob podpori gospodov Višnjegorskih. Samostan in cerkev sta pomemben umetnostnozgodovinski spomenik. Doživela sta mnogo prezidav in povečav. Cerkev je v jedru še ohranila romansko obliko; prvo prezidavo ok. leta 1483 je doživela v gotiki, v začetku 17. stoletja pa so jo preuredili v baročnem slogu. V cerkvi je več odličnih oltarnih slik iž 18. stol. , križev pot iz leta 1766 je delo Fortunata Berganta, več renesančnih in baročnih nagrobnikov, pod baročnim korom pa renesančna nadgrobna freska iz leta 1482. Okoli dvorišča je križni hodnik, ki so ga sredi 13. stol. križnorebrasto obokali, s freskami pa okrasili v 14. in 15. stol. Pri vhodu v cerkev je vzidan figuralni nagrobnik Pankracija Turjaškega iz poznega 15. stol. Obok v. stolpa ima bogato štukaturo iz leta 1620. Samostanski kompleks je bil dokončan v 18. stol. V samostanu hranijo zbirko starih slik, v njem je tudi bogata knjižnica. Samostan je bil ves čas svojega obstoja gospodarsko in kulturno središče. Znan je Stiški rokopis, ki vsebuje več slovenskih besedil v latinski rokopisni knjigi iz okoli 1428 in okoli 1440. Iz glasbene šole, ki je delovala od 1593 do 1784, je izšel skladatelj Jakob Petelin-Gallus.

GRADIŠČE, 519 m, je hrib na j. delu Metnajske planote med Stiškim kotom in Šentviško kotlinico, ki pripada Dolenjskemu krasu in Dinarskemu gorskemu sistemu. Površje planote sestoji iz apnenca in dolomita ter je prekrito z rdečo prstjo; na njem se pojavljajo kraške ponikve in vrtače. Na planoti se vrstijo zaobljene kope, hrbti in ploščati, skoraj ravni vrhovi, vmes pa so polja in travniki. Gradišče je poraščeno z mešanim gozdom, le vrh je travnat. Na vrhu stoji cerkev sv. Miklavža, ki se omenja že leta 1250. Sedanja cerkev je barokizirana, leta 1675 so ji prizidali kapelo sv. Antona Padovanskega. Glavni oltar iz leta 1705 ima še podobo »zlatega oltarja« 17. stoletja. Tu je bilo gradišče že v prazgodovinski dobi, ohranjeni so še ostanki srednjeveškega tabora. Ob vznožju na z. strani vrha je jama Katujški ali Brezovški kevdrc, ki jo opisuje Josip Jurčič v Spominih na deda pod naslovom »Jama, po kateri se pride na oni svet«. V bližnjem Malem Borštu je ok. 30 m globoka Šimankova ali Lavričeva jama z jezerom, iz katerega izvira voda v km oddaljenemu Viru. V okolici je več kraških jam.

Lavričeva koča stoji na južni strani hriba Gradišče (519 m) tik pod njegovim vrhom, v bližini cerkve sv. Miklavža, ki se prvič omenja leta 1250. Tu je bilo gradišče že v prazgodovinski dobi. PD Šentvid pri Stični je na občnem zboru leta 1987 sklenilo, da prevzame od Avto-moto društva Šentvid nekdanjo Lavričevo lovsko kočo na Gradišču z namenom, da jo obnovi in sposobi za planinske namene. Z delom so začeli jeseni 1987, ko so obnovili ostrešje in ga prekrili z novo streho. V naslednjih dveh letih so pod ostrešjem postavili leseno kočo in jo opremili. Uredili so okolico, postavili mize in klopi, zgradili klet in zunanje sanitarije. Kočo so odprli 1. maja 1990 in jo poimenovali "Lavričeva koča po Jožetu Lavriču ( 1898-1967), podjetniku iz Šentvida pri Stični, velikem ljubitelju narave, lovcu in ustanovitelju Lovske družine v Šentvidu pri Stični. Koča je odprta ob nedeljah in praznikih od 8. ure do večera. V gostinskem prostoru je 20 sedežev, točilnica s točilnim pultom; pri mizah pred kočo je 60 sedežev; prenočišč ni; zunanji WC; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, voda kapnica, agregat za elektriko.

Dom stoji na kratkem slemenu, ki povezuje Roviškovec (930 m) in vrh Zasavske gore (852 m), na katerem stoji Marijina cerkev, okrog nje je še precej ohranjeno taborsko obzidje. Prvo zavetišče na Zasavski gori je 1. januarja 1927 odprla Litijska podružnica SPD. Poimenovali so ga po takratnem predsedniku podružnice Ferdu Tomazinu (1869-1937); on je bil tudi pobudnik za novo planinsko kočo, ki so jo zgradili na sosednjem gričku Požarnica in jo odprli pod imenom Tomazinova koča 9. avgusta 1931. Kočo so 15. maja 1943 požgali partizani, da se v njej ne bi nastanili nemški vojaki. Po osvoboditvi je PD Zagorje postavilo na pogorišču Tomazinove koče zasilno zavetišče, ki ga je odprlo 16. junija 1946. Leta 1949 so na temeljih nekdanje med NOB požgane šole zgradili nov planinski dom, ki pa ga je 2. novembra 1974 uničil požar. Zagorski planinci so ga popolnoma obnovili in mu dali lepši zunanji videz in boljšo notranjo ureditev; odprli so ga 7. avgusta 1976. Dom je stalno odprt, razen ob sredah. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 16 postelj, v dveh večjih sobah 9 ležišč; WC v pritličju in nadstropju, 3 kopalnice in umivalnice s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi, tekoča voda, elektrika, telefon.

Dom stoji pod vrhom Čemšeniške ali Velike planine. Prvo zavetišče so leta 1932 postavili študenti-planinci, blizu njega pa leta 1936 delavci-planinci leseno kočo, ki so jo imenovali Tinetova koča po zaslužnem planincu Tinetu Čoparju (1913-1945). Med vojno sta bili obe postojanki požgani. Člani planinske sekcije Kotredež PD Zagorje ob Savi so postavili in 26. avgusta 1950 odprli leseno kočo, zraven nje pa leta 1954 še manjšo leseno depandanso. Zaradi dotrajanosti stare koče in vedno večjega obiska je PD Zagorje zgradilo in 24. junija 1973 odprlo nov dom in ga poimenovalo po dr. Francu Golobu (1913-1971), predsedniku PD Zagorje od leta 1945 do smrti. Leta 1983 so s prizidkom dom še povečali. Dom je odprt od 1. maja do 30. septembra, razen ob ponedeljkih, od 1. oktobra do 30. aprila pa le ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; v 4 sobah je 16 postelj, na skupnem ležišču pa 16 ležišč; WC, umivalnica; gostinska prostora ogrevajo s pečmi, voda kapnica, elektrika, telefon, tovorna žičnica.

VRANSKO, 340 m, 720 preb. Gručasto naselje stoji na z. robu Celjske kotline, med Dobrovljami na s. in Posavskim hribovjem na j. Začetki Vranskega segajo še v rimsko dobo, saj so v zemlji našli rimski denar in odkrili temelje rimske stavbe. Cerkev sv. Mihaela je bila prvič omenjena leta 1123, tedaj pa je bil kraj tudi prvič omenjen. Vransko se je razvijalo ob stari prometni poti Dunaj–Trst, od katere se je v bližnji Ločici odcepila cesta v Kamnik. Skozi Vransko so potovali številni tovori, od 18. stol. naprej tudi na vozovih oz. tovornjakih. Leta 1311 je Vransko postalo mejna postojanka med Kranjsko in Štajersko, zato je dobilo deželno mitnico. Sprva je bila v dvorcu Vitenbah na zgornjem koncu naselja, leta 1778 pa so jo preselili zunaj kraja na »Mavto«. Leta 1573 je tam začela obratovati poštna postaja. Najprej so se v njej ustavljali poštni sli, od leta 1578 jezdeci in od leta 1651 tudi poštni vozovi. Sprva je bila poštna zveza le tedenska, po letu 1802 pa dnevna. Na Vranskem so vozovom pripregali dodatne konje, da so laže zvozili trojanski klanec. Na poštno postajo še vedno spominja ime »Stara pošta« v zgornjem koncu Trga. Tovorni promet se je zlasti povečal po obnovi ceste čez Trojane leta 1728. Na obnovo ceste in cesarja Karla VI., ki se je leta 1728 peljal po njej, spominjata dve kamniti plošči, vzidani na hišo, v kateri je pošta. V obdobju Ilirskih provinc je bila v dvorcu Vitenbah avstrijska obmejna carinarnica. Redno šolo so ustanovili leta 1806, prvo šolsko poslopje pa so sezidali leta 1818.

Od leta 1853 do 1941 je bil na Vranskem sedež okrajnega sodišča. Leta 1868 je Vransko postalo trg. V drugi polovici 19. stol. je bilo živahno središče slovenskega kulturnega in gospodarskega življenja. Leta 1867 so ustanovili narodno čitalnico, prvo v Spodnji Savinjski dolini, zelo je slovelo pevsko društvo Vranska vila, leta 1891 je začela poslovati posojilnica, uspešna je bila obrtna zadruga, delovalo pa je tudi gasilsko društvo.

Vransko sestavljajo sklenjeno pozidani Trg v osrednjem delu ter zaselki Briše, Gorica, Ilovca, Mavta, Podgozd in Videm. Skozi Vransko teče potok Merinščica in se v. od Trga izliva v reko Bolsko. Na Vranskem je več zgodovinskih in kulturnih zanimivosti. Župnijska cerkev sv. Mihaela je med najstarejšimi v Spodnji Savinjski dolini. V 15. stol. so ji zgradili zvonik in prezbiterij ter jo precej predelali, potem pa so jo še večkrat dozidali in predelali. Do leta 1842 jo je obdajalo taborsko obzidje. V cerkvi je marmornat oltar sv. Antona, izdelek znane Robbove delavnice iz okoli leta 1730. Notranjščino krasijo lepe freske, ki jih je leta 1881 naslikal Tomaž Fantoni. V njej so tudi grobnice fevdalcev iz okoliških dvorcev. Na zgornjem koncu Trga stoji že omenjeni dvorec Vitenbah, pomembno klasicistično poslopje iz prve polovice 19. stoletja; zdaj so v njem stanovanja. Na pročelju nekdanje občinske hiše, Vransko 36, je vklesan grb, tj. vrana na smrekovem štoru.

Zdaj je Vransko pomembno središče z. dela Spodnje Savinjske doline. Tam so sedež občine, pošta, poslovalnica banke, osnovna šola, zdravstvena postaja, lekarna, več trgovin in gostiln, kmetijska zadruga, obrat za proizvodnjo usnjene konfekcije INDE, kovinska industrija KIV ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic.

Med okupacijo so domačini ves čas podpirali narodnoosvobodilno gibanje. To je bilo zelo tvegano, saj je bila na Vranskem tudi močna nemška postojanka. Že kmalu po prihodu Nemcev je bil ustanovljen odbor OF. Nemci so precej ljudi izgnali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško ali jih odpeljali v taborišča. Na Dobrovljah v bližini Vranskega je bilo že poleti 1941 žarišče vstaje na Štajerskem. Na širšem območju Vranskega so od leta 1941 do 1945 delovale različne enote NOV in napadale sovražnikove postojanke. Na vzpetini Gorica nad Vranskim so Nemci pred novim letom 1945 ustrelili 174 borcev NOV, zajetih v veliki ofenzivi na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino decembra 1944. Napis na velikem granitnem spomeniku pri njihovi skupni grobnici opozarja na naš dolg: 

Umrli smo, ki v grobu tu ležimo,
a nad svobodo vašo še bedimo,
ker hočemo, da raste in živi,
za kar smo dali svojo srčno kri.