Izlet: Kolombar Koča na Sabotinu

Tinjanski hrib je najlepše razgledišče Slovenske Istre. Na z. je za Miljskimi griči Tržaški zaliv z manjšima Koprskim in Miljskim zalivom; lepo vidimo Trst in grad Miramar, ob zelo dobri vidljivosti pa se vidijo tudi Benetke. Na s. strani je Osapska dolina in nad njo strmi Breg, kjer Spodnji Kras strmo pada v dolino, pogled pa seže prek Nanosa in Trnovskega gozda do Dolomitov in Julijcev. Proti v. vidimo skalni rob Podgorskega Krasa nad Črnim Kalom, zadaj pa Slavnik in Kojnik ter vrhove v Čičariji proti Učki. Pogled na j. se najprej ustavi na Šavrinskem gričevju v zaledju slovenske obale, naprej proti j. pa se pokaže velik del Istre. Lepo vidimo Koper, Izolo in Beli Križ nad Piranom.

TINJAN, 374 m, 151 preb., gručasta vas vrh razglednega Tinjanskega hriba. Na vrhu je bilo prazgodovinsko gradišče, pozneje rimska in srednjeveška trdnjava; ostanki obzidij se še vidijo pri cerkvici sv. Mihaela, ki je dobila sedanjo obliko leta 1704. Preproste kamnite hiše stojijo tesno druga ob drugi, tako da napravi kraj vtis trdnjave. Nemci so oktobra 1943 požgali 7 hiš. Največ, kar 479 prebivalcev, je štela vas leta 1910, močno pa se je zmanjšalo po 2. svetovni vojni, ko so zaradi skope zemlje odšli za zaslužkom v mesta. Uspeva sadno drevje, njive so niže na planoti Ravni, pašniki pa na pobočju proti Ospu in Gabrovici.

Koča stoji na obširni jasi med Velikim Modrasovcem na severu in Malo goro (1034 m) na južni strani koče, ki spadata v južno obrobje Trnovskega gozda s skupnim imenom Čaven. Prvo planinsko zavetišče je leta 1908 uredila Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD v najemni sobi gozdarske koče. Po 2. svetovni vojni so ajdovski planinci uredili med vojno uničeno planinsko zavetišče v gozdarski koči in ga odprli 22. junija 1947. Imenovali so ga po Antonu Bavčerju iz Ajdovščine (1905-1944), ki so ga med vojno ustrelili v Trstu kot talca. PD Ajdovščina je leta 1963 gozdarsko kočo odkupilo ter jo uredilo in opremilo kot planinsko zavetišče. V letih 1978 in 1979 so zgradili prizidek ter obnovili vse prostore; zavetišče so preimenovali v kočo. Leta 1993 so lokalno cesto prestavili izpred koče za njo ter s tem zagotovili mir obiskovalcem koče. Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih od začetka maja do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v dveh sobah je 10 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.

TRNOVO, 791 m, 305 preb. Obcestno središčno naselje leži na jz. robu Trnovskega gozda. Novi del naselja nastaja j. od vaškega jedra, na v. strani ceste iz Nove Gorice. K naselju sodijo tudi gručasti zaselek Rijavci ob cesti proti Čavnu ter zaselki Mimovec, Mrzla Rupa, Rezija in Trpinovšče, raztreseni po širši okolici. Na z. strani naselja je manjša vzpetina Kobilnik, na j. pa Zverinec (793 m). Okolica naselja je kraško površje; na z. in s. strani so po večini pašniki, na v. strani pa se takoj za naseljem začenjajo strnjeni gozdovi. Gozdove na Trnovski planoti so v 16. in 17. stol. domala izsekali Benečani, v začetku 19. stol. pa še Francozi. Med 1. svetovno vojno je v bližini Trnovega divjala soška fronta in vas je bila med boji porušena. Prebivalci se preživljajo z gozdarstvom in živinorejo, nekaj je zaposlenih v obratu Mebla, številni pa v Novi Gorici. V naselju so podružnična osnovna šola, pošta, enota Gozdarstvo Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, enota Zavoda za gozdove Republike Slovenije, trgovina ter nekaj manjših podjetij in obrtnih delavnic. Na planoti nad glavno ulico stoji župnijska cerkev Marije Snežne.

Po kapitulaciji Italije in nastanku svobodnega partizanskega ozemlja v Trnovskem gozdu in njegovi okolici je bilo Trnovo strateškega pomena za NOB. Na tem območju je bilo več spopadov med partizani in nemškimi enotami. Še posebej hudi boji so potekali med nemško ofenzivo konec septembra 1943, ko je okupator hotel zatreti vseljudsko vstajo na Primorskem in uničiti narodnoosvobodilno vojsko v bližini Gorice. Kljub temu da so Nemci napadali s 25.000 vojaki, z več kot sto tanki, s 30 oklepnimi vozili in 120 topovi, jim je uspelo zasesti le večje kraje, partizanske enote pa so se v razsežnih kraških gozdovih Trnovskega gozda spretno izogibale premočnemu nasprotniku. Na tem območju je nemška ofenziva divjala tudi oktobra 1944, vendar so se enote IX. korpusa okupatorju uspešno upirale. Pozimi 1944/45 se je v Trnovem naselil italijanski bataljon prostovoljcev; med 19. in 21. januarjem 1945 ga je napadla brigada Srečka Kosovela ter ga uničila. Nemci so marca 1945 še enkrat skušali presenetiti enote IX. korpusa, ki so se na planoti pripravljale na boje za končno osvoboditev Primorske, vendar jim je začasno uspelo zasesti le večje kraje, med njimi Trnovo. Enote IX. korpusa so se vse do konca aprila ostro spopadale z Nemci. Borci Prešernove in Gradnikove brigade so 27. aprila 1945 pregnali Nemce iz Trnovega. S tem so bili prosti izhodiščni položaji za pot proti Gorici in Trstu.

V obdobju, ko je bilo Trnovo svobodno, je tam delovala partizanska telefonska centrala, ki je imela zvezo z Lokvami, Kopitnikom, Ravnico in enotami IX. korpusa. Za okrepitev zveze med P-7 v Gorenji Trebuši in P-11 pri Ozeljanu, zlasti pa zaradi zveze čez Sočo s P-25 na Matajurju v Beneški Sloveniji, je bila konec oktobra 1944 v Trnovem ustanovljena tudi kurirska postaja P-9. Komandir postaje je bil Jože Likan, v njej pa je bilo pet kurirjev. V drugi polovici decembra 1944 se je P-9 preselila v Loke nad Ajševico.

Na vzpetini Kobilnik je spominski park s spomenikom padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja ter z grobnico padlih borcev IX. korpusa. Ob vznožju Kobilnika je osrednji spominski prostor, zgrajen v obliki amfiteatra. Pred vhodom v park stoji simboličen pomnik, na tabli ob njem piše: »Ogenj miru in ljubezni prižgan 27. 8. 2005«. Malce naprej so doprsni kipi komandanta IX. korpusa in narodnega heroja Staneta Potočarja - Lazarja (1919–1997), partizanskega komandanta Alberta Jakopiča - Kajtimira (1914–1996), prvega komandanta IX. korpusa Lada Ambrožiča - Novljana (1908–2004) in zadnjega komandanta tega korpusa Jožeta Borštnarja - Gabrovčana (1915–1992); zadnja dva so odkrili 17. septembra 2005. Na kamnitem zidu pred amfiteatrom je vklesano posvetilo pesnika Cirila Zlobca vsem padlim in žrtvam. Na 83 granitnih ploščah so zapisana imena 2345 padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja iz novogoriške občine. Na vrhu vzpetine stoji kamnit obelisk, ob njem je grobnica, v kateri je pokopanih 256 padlih borcev IX. korpusa. Na petih ploščah so vklesana imena 170 znanih borcev.

Pred pošto so krajani odkrili spomenik v spomin na srdite boje Kosovelove brigade za osvoboditev Trnovega januarja 1945. Na plošči so verzi pesnika Srečka Kosovela iz pesmi Rdeči atom:

»Plamen žareč bo presekal temo,
kakor zastava bo plapolal.
Človek bo dvignil obraz od tal,
v bodočnost bo stopil z uporno nogo.«

Koča stoji pod grebenom s skupnim imenom Sabotin, ki zapira vzhodni del Goriških Brd. Je severozahodno od vrha Sabotina (609 m). Briški planinci jo urejajo v stavbi, ki je bila zgrajena po prvi svetovni vojni in so jo najprej uporabljali za italijanski muzej, po drugi vojni pa za mejno stražnico. PD Brda je objekt najel od ministrstva za obrambo.
Dom je odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih.
V gostinskem prostoru so v dveh sobah 35 sedežev in točilni pult; ležišč ni; pod nadstreškom pred kočo je 32 sedežev; v domu imajo WC; gostinski prostori bodo ogrevani s pečmi; voda se dovaža s cisterno; objekt je priključen na električno in telefonsko omrežje.