Izlet: Zgornje Jezersko (razpotje) Aljažev dom v Vratih

Od doma pod Storžičem 60 min.
Iz Spodnjega Jezerskega čez planino Podstoržič 150 min.

Dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča. Tržiški planinci so uredili prvo planinsko kočo pod Storžičem leta 1938 v najeti planšarski koči, ki pa je 3. januarja 1939 pogorela. Jeseni 1945 so kočo zasilno obnovili in jo naslednje leto tudi popolnoma uredili. Ker koča ni ustrezala, so začeli graditi sedanji dom, ki so ga odprli sredi septembra 1951. S preureditvijo prostorov leta 1955 so pridobili nova ležišča. 29. novembra 1959 je v domu zasvetila elektrika. Leta 1981 so dom temeljito obnovili in posodobili. Dom je odprt od 15. junija do začetka septembra, spomladi in jeseni pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev; v 12 sobah je 48 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, v lovski sobi je krušna peč; tekoča voda, elektrika.

Tolsti vrh (1715 m) ali Zaloška gora, kot ji pravijo v krajih na j. strani po vasi Zalog ob vznožju, je najvišji vrh Kriške gore, podolgovate slemenaste gore med Tržiško Bistrico na z., dolino Lomščice na s. in gorenjsko ravnino med Trstenikom in Križami na jugu. Kriški gori pravijo v vaseh na s. strani gore tudi Kokovnica (v nekaterih listinah Kukovnica) po besedah kok ali kuk, kar pomeni kamniti rog, ki se dviga iz travnatega pobočja. S. stran je gozdnata, ponekod do vršnega slemena, ki je precej skalnato in zarezano z grapami. Tudi j. pobočja v glavnem pokriva gozd, le zgornja strma pobočja so travnata. Travne površine so bogate z gorsko floro. Približno na sredi j. pobočja je obsežna terasa z vasico Gozd, njivami in travniki ter planinskim zavetiščem. S Tolstega vrha in slemena Kriške gore je zelo lep razgled na gorenjsko ravnino s Kranjem, Golnikom, Radovljico in drugimi kraji, dolino Lomščice, Košuto, Julijce in druga gorstva, najlepši pa je pogled na bližnji Storžič.

Koča stoji vrh prisojne Mežnarjeve senožeti na zahodnem delu podolgovatega slemena Kriške gore. PD Križe jo je začelo graditi leta 1950; leta 1951 je bila že zasilno odprta ob sobotah in nedeljah. Popolnoma dograjeno kočo so slovesno odprli 28. junija 1953. Leta 1963 so dozidali prizidek z jedilnico in skupnim ležiščem. Leta 1975 so iz vasice Gozd zgradili tovorno žičnico. Leta 1981 so kočo povečali in obnovili. Ker je postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, se je PD Križe odločilo, da jo poveča in obnovi. Leta 1991 so podrli staro kočo in pozidali novo ter dokončali pritlične prostore. V letih 1992 in 1993 so nadaljevali z gradnjo in opremljanjem koče ter namestili sončne celice. Leta 1993 so postavili ekološko stranišče, vključili mobitel in kupili 1438m2 zemljišča. Leta 1994 so fasado obložili z lesom. Koča je vseskozi nemoteno poslovala. Koča je odprta od 15. junija do 15. septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V treh gostinskih prostorih je 80 sedežev in točilni pult; ob mizah na terasi pred kočo je 100 sedežev; v 10 sobah je 40 postelj, na skupnem ležišču pa 12 ležišč; WC in suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; gostinske in spalne prostore ogrevajo s pečmi; voda kapnica, elektrika (sončne celice, agregat), mobitel; vzletišče za padalstvo; tovorna žičnica.

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.

Pastirska koča.

Koča stoji nad robom strmega južnega pobočja Dobrče na kraju, imenovanem Kres, kjer so menda ob turških vpadih kurili kresove. Prvo kočo so po 1. svetovni vojni zgradili štirje zasebniki; leta 1952 jo je prevzelo PD Tržič in jo poimenovalo po tržiškem planincu Ladislavu Kostanjevcu (1906-1937), ki ga je pod Storžičem zasul snežni plaz. Požar je kočo 16. septembra 1974 povsem upepelil. Leta 1975 so na pogorišču začeli graditi novo kočo, ki so jo odprli 10. junija 1978 in se poslej imenuje Koča na Dobrči. Leta 1993 so montirali sončne celice.Koča je odprta od 15. junija do 15. septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 40 sedežev; v 6 sobah je 22 postelj; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, koča je priključena na električno omrežje,  radijska zveza.

Na križišču planinskih poti na planini Preval stoji planšarija, kjer lahko postrežejo z mlekom, mlečnimi izdelki in pijačo.

Preval (1311 m) je široko sedlo med Begunjščico na s. in prečnim hrbtom, ki se razteza do Dobrče na j. Sedlo je hkrati preval med Šentansko dolino na v. in dolino Draga na jz. Tu je tudi planina enakega imena; na njej stoji ob križišču planinskih poti planšarija, kjer lahko postrežejo z mlekom, mlečnimi izdelki in pijačo. Preval tudi loči na tem mestu Karavanke od Kamniških Alp. Lep pogled na Begunjščico, Košutico (Babo) in z. ostenje Košute proti Velikem vrhu ter na vrhove Kamniških Alp s Storžičem v ospredju. Na Preval lahko pridemo tudi iz Begunj skozi Drago in čez Medvodje 3 h, iz Podljubelja (1.5 km proti Ljubelju do opuščene kmetije Potočnik) po Potočnikovem grabnu 2 h. S Poljške planine (do sem iz Begunj) pripelje slaba gruščnata cesta, primerna le za terenska vozila, 5 km. Tudi iz Šentanske doline se malo pod sedlo vzpne po Potočnikovem grabnu gozdna cesta; od parkirnega prostora do planšarije 30 minut.

Dom stoji na razgledni rami na zahodnem grebenu Begunjščice. Prvo kočo, ki je stala nižje od sedanjega doma, je zgradila Radovljiška podružnica SPD in jo odprla 25. julija 1909; poimenovali so jo po dr. Janku Vilfanu, odvetniku iz Radovljice in takratnem predsedniku podružnice. Leta 1933 je Radovljiška podružnica SPD zgradila na sedanjem mestu večji dom in ga odprla 30. julija 1933; poimenovali so ga po Hugonu Robleku (1871-1920), pobudniku planinstva na Gorenjskem, ki je tragično umrl pri požigu Narodnega doma v Trstu. Partizani so 30. aprila 1943 dom požgali. Radovljiški planinci so po osvoboditvi zgradili nov dom, ki so ga odprli 15. septembra 1946. Leta 1975 so dom obnovili in posodobili in ga ob praznovanju 80-letnice društva slovesno odprli 31. avgusta 1975. Večjo obnovo so opravili leta 1987. Brunarico, v kateri je bilo skladišče, so leta 1991 preuredili za zimsko sobo. Leta 1993 so začeli s temeljito obnovo doma; zamenjali so streho in prenovili vodovod. Kasneje so dom opremili še s fotovoltaičnim sistemom za pridobivanje električne energije in zgradili zunanja suha stranišča. Leta 2005 so obnovili celotno ostrešje in dom prekrili z novo kritino, povečali in uredili so sodobno jedilnico in namestili nova okna, povečali moč solarnega sistema ter obnovili kuhinjo.  Dom je odprt od  17. junija do zadnje nedelje v septembru, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, če je lepo vreme. V gostinskem prostoru je 50 sedežev in točilni pult; pri mizah na terasi pred domom je 40 sedežev; v 5 sobah je 18 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; zimska soba ima 8 ležišč; gostinski prostor se ogreva s pečjo; voda je kapnica, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, suha stranišča, mobitel in radijska zveza.

Dom stoji na zgornji Smokuški planini pod Pungartom na Zelenici, tik ob izviru potoka Završnica, pod mogočnima Begunjščico in Vrtačo. Objekt je bil zgrajen leta 1952, gre za nekdanjo karavlo JLA. Delno je bil obnovljen leta 1970 in je bil kot planinska koča znan s poznejšim imenom Dom Janeza Rezarja oziroma Planinski dom Iskra. PD Žirovnica, ki je bilo ustanovljeno leta 1996, je dom v istem letu z najemno pogodbo prevzelo od lastnika — ministrstva za obrambo RS — za dobo 25 let. Objekt ima svoje lastno vodno zajetje ter električni prildjuček prek kabelske povezave od Doma na Zelenici. PD Žirovnica je stavbo povsem prenovilo.

Koča stoji na prisojni strani tik pod vrhom Malega Stola (2198 m). Prvo kočo je leta 1909 zgradila Kranjska podružnica SPD, slovesno so jo odprli 31. julija 1910. Poimenovali so jo po največjem slovenskem pesniku dr. Francetu Prešernu (1800-1849), domačinu iz Vrbe pod Stolom. Leta 1927 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 15. julija 1928. Po znani bitki na Stolu, 20. februarja 1942, so partizani kočo zažgali, da v njej Nemci ne bi imeli oporišča. Na pobudo preživelih borcev bitke na Stolu je PD Javornik-Koroška Bela zgradilo na temeljih stare koče novo planinsko postojanko in jo odprlo 21. avgusta 1966. V letih 1981-1984 so kočo precej povečali in prenovili, slovesna otvoritev pa je bila 4. avgusta 1984. Koča je 13. julija 1992 dobila mobitel, leta 1993 pa so montirali sončne celice za pridobivanje električne energije. Sistem je bil povečan leta 2001. Poleg tega sistema pridobivajo električno energijo še s pomočjo vetrnice. Leta 1996 so zgradili suho stranišče izven koče. Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev in točilni pult; v 7 sobah je 45 postelj; skupnih ležišč ni; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečjo; voda kapnica, sončne celice,vetrnica, suho stranišče, mobitel.

Sedlo Seča (1698 m) ima več imen. Koroško ime je Medvedjak (nemško Barensattel), v Javorniškem Rovtu pa ga imenujejo tudi Na Seči. Sedlo leži med Belščico na jv. in Struško na sz.; loči Stolovo gorsko skupino od skupine Golice. Na sedlu je planiaa s pastirsko kočico, razpadajočo nekdanjo obmejno stražnico in studencem (vodovodom). Malo pred stražnico se na SPP priključi markirana pot od Doma Pristava na Javorniškem Rovtu, 2 h. Na s. robu sedla opazimo slovensko in avstrijsko mejno tablo; sem pripelje steza od Stouhtte (960 m) v Medvedjem dolu na Koroškem.

Planinski stan.

Sedlo Kočna (1469 m) veže Struško na v. in Ptičji vrh (1550 m) na z. strani. Na j. strani sedla je obširna planina Pusti rovt, na katero pripelje slab kolovoz. S. stran je prepadna in razdrapana. Grozljiv je pogled na skalna sz. ostenja Struške, ki se dvigajo nad zatrepom Velike Suhe na avstrijski strani, veliko lepši pa na dolino Drave in daleč po Koroškem. Na s. robu teče državna meja. Priporočamo, da se ne približujete robu, če je slabo vreme ali megla.

S Suhe lahko nadaljujemo pot na Golico ali pa do Koče na Golici.

Koča stoji na razglednem rebru južnega pobočja Golice, tik nad gozdno mejo. Na tem kraju je leta 1892 Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo kočo, ki so ji pred 1. svetovno vojno rekli Nemška koča. To je zelo bolelo slovenske planince, zato se je podružnica SPD za kranjskogorski okraj takoj po ustanovitvi leta 1903 odločila, da zgradi na vrhu Golice slovensko kočo. Zgradili so jo leta 1904, slovesno pa odprli 18. junija 1905; poimenovali so jo po Francu Kadilniku (1825-1908), starosti slovenskih planincev, ki je za gradnjo koče prispeval 7000 kron, kar je bilo takrat pravo premoženje. Med obema vojnama je obe koči, Nemško so preimenovali v "Spodnjo, upravljala Jeseniška podružnica SPD. 13. junija 1943 so partizani obe koči požgali, da ne bi Nemcem služili za oporišče. Leta 1979 so na občnem zboru PD Jesenice sklenili, da bodo na temeljih nekdanje Spodnje koče zgradili novo planinsko postojanko; začeli so s pripravami in leta 1982 tudi z gradnjo, ki so jo dokončali leta 1984. Slovesna otvoritev nove koče je bila 3. junija 1984 ob 60-letnici PD jesenice. Koča je odprta od začetka maja do sredine oktobra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult, pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v 5 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem iz programa PHARE in agregat za elektriko, tovorna žičnica.

Golica (1835 m) je mogočna gora v z. Karavankah; čeprav ni najvišja, se zaradi njene osrednje lege po njej imenuje gorska skupina, ki se razteza med sedlom Mlinca na z. in sedlom Medvedjak na v. Nad 1500 m je j. pobočje Golice travnato in od daleč je videti gola; od tod njeno ime. Golica sega na z. do Jekljevega sedla (1488 m), na v. do sedla Suha (1438 m). J. pobočje je nad gozdno mejo zelo strmo, navzdol proti naseljem je strmina znosnejša. S. pobočje je nad gozdno mejo zelo strmo in razdrapano. Vršni greben se proti sedlu Suha znižuje prek dveh vzpetin, Krvavke (1784 m) in Adamčeve Golice (1o47 m), zato vrh gore tudi imenujejo Velika Golica. Vršni del je grajen iz triasnega apnenca in dolomita. Golica je znana po zaščitenih narcisah, domačini jim pravijo ključavnice, ker so kljukaste. Spomladi privabljajo na Golico ter na travnike in gozdne jase okrog vasi Planina pod Golico veliko občudovalcev. Na Golici pa najdemo tudi precej drugega alpskega rastlinstva, med drugim alpsko možino, ki ima tod edino rastišče v Karavankah ter redki rastlini gorski dimek in alpski lisičjak.

Na vrhu Golice je Kranjskogorska podružnica SPD leta 1904 postavila Kadilnikovo kočo, poimenovano po Francu Kadilniku (1825 - 1908), starosti slovenskih planincev in velikem dobrotniku pri gradnji slovenskih planinskih koč, ki je za Kočo na Golici prispeval kar 7000 Kron, kar je bilo takrat pravo premoženje! Kadilnikova koča je bila protiutež slovenskih planincev v boju proti ponemčevanju slovenskih gora in nemški koči, ki je stala tam, kjer je sedanja koča. Junija 1943 so jo požgali partizani, da ne bi služila okupatorju za oporišče. Še danes so vidni njeni temelji.

Z vrha je zelo lep razgled. Proti v. vidimo dolgi hrbet Karavank s Struško, Belščico, Stolom in Košuto, desno pa se kažejo vrhovi Kamniških in Savinjskih Alp. Proti jv. seže pogled čez gorenjsko ravnino in Škofjeloško hribovje do Snežnika na obzorju. Na j. vidimo v bližini dolino potoka Jesenica z vasjo Planina pod Golico ter Črni in Španov vrh na levi ter Mežaklo nad Savsko dolino. Proti jz. in z. se dvigajo Julijci: lepo vidimo osrednji del s Triglavom, Stenarjem in Škrlatico, na s. robu Martuljkovo skupino s Špikom in daleč zadaj Mangrt. Proti z. se vleče hrbet Karavank s Klekom, Hruškim vrhom in Kepo. Zelo lep pogled je na Koroško na s.: dolina Rož z Dravo, Celovška kotlina s Čelovcem in Vrbskim jezerom, Baško jezero in Beljak, daleč na obzorju pa Nizke in Visoke Ture z Grossglocknerjem.

Žig je vzidan pri skrinjici, nameščeni na temelju nekdanje Kadilnikove koče. PD Jesenice.

Jekljevo sedlo veže Golico s Klekom (1753 m), ki ga ponekod imenujejo tudi Petelin in Petelinjek. Na sedlu je precej travnate površine, kjer se poleti pase živina. Na jv. strani je med gozdnatima pobočjema Golice in Kleka v smeri proti Planini pod Golico glaboka grapa Belega potoka. Na mali jasi nad grapo stoji lovska koča. Na koroški strani vidimo najprej strma pobočja Golice in Kleka nad Medjim dolom, potem pa hribovit svet proti Podrožci ter koroško pokrajino proti Beljaku in Celovcu.

Rožca se imenuje sedlo in obsežna planina med Klekom in Hruškim vrhom (1776 m). Tik pod sedlom je lovska koča, mala niže pa Hruška planina z lepim pastirskim stanom. Tudi na koroški strani je med Hruškim vrhom in Koprivnikom (1754 m) na s. strani obširna planina, na katero pripelje cesta iz Podrožce. Globoko v notranjosti Karavank je prav pod Rožco železniški predor med Hrušico (Jesenicami) na naši in Podrožco na avstrijski strani. Z Rožce je lep razgled na Jesenice, Mežaklo, Spodnje Bohinjske gore, zlasti pa na Triglav, Stenar in proti Škrlatici. Na planini je lovska koča.

Dovje, 704 m, 640 preb., strnjena dolinska vas na nizki vzpetini nad glavno cesto Jesenice—Kranjska Gora ob j. pobočju Kepe. Vas se prvič omenja leta 980. Leta 1033 jo je cesar podaril brižinskim škofom. Čerkev sv. Mihaela so v začetku 14. stol. zgradili nemški kolonisti Ortenburžanov; leta 1829 so jo prenovili. Z Dovjega je lep pogled na Triglav, ki je navduševal tudi Jakoba Aljaža (1845-1927), župnika na Dovjem od leta 1889 do smrti, velikega pobudnika planinstva, graditelja planinskih postojank, skladatelja, planinskega pisca, zlasti pa še velikega borca proti potujčevanju naših gora; pokopan je na dovškem pokopališču, na katerem so pokopani tudi alpinist in filozof Klement Jug (1898-1924) ter mnogi planinci, ki so se ponesrečili na Triglavu. Ob glavni cesti so 27. avgusta 1989 slovesno odkrili spomenik Jakobu Aljažu, »ki ga je izdelal zgornjesavski srbski umetnik Nebojša Mitrič kot darilo svojemu prijateljevanju s slovenskimi hribovci in s slovensko kulturo« (Planinski vestnik, št. 10/1989). Ob spomeniku so 22. avgusta 1997 odkrili bronasti panoramski relief kranjskogorske občine, v katero sodijo tudi Dovje in vsa severna plat Triglava.

Mojstrana, 641 m, 1.175 preb., je gručasta vas na terasi ob sotočju Bistrice in Save Dolinke. Na v. robu terase se dviga strmo z. gozdnato pobočje Mežakle (1593 m), na z. robu pa precej nižje strmo skalnato Grančiše (844 m). Na j. strani se začenja dolga dolina Vrata, na s. pa je vas pozidana vse do Save. Razvoj kraja je v preteklosti povezan s fužinarstvom; železovo rudo so kopali v Požaju nasproti Cmira in na j. strani Mojstrane, topilnica pa je bila pod Tičjo pečjo. O fužinarstvu v tem kraju je pisal že Valvasor. Ob koncu 19. in začetku 20. stol. je bila tu cementarna, za katero so pridobivali lapor pri bližnji vasi Belca. V Mojstrani je popolna osnovna šola, več gostiln in trgovin, pošta in trafika; pred šolo so leta 1993 odkrili doprsni kip Jakoba Aljaža. Na vznožju Mežakle je urejeno smučišče z vlečnico. Ob cesti na v. strani vasi stoji zelo stara cerkev sv. Klemena; ljudsko izročilo pravi, da so jo zgradili na mestu, kjer sta prenočevala sv. Ciril in Metod na poti v Rim, kamor sta nesla ostanke sv. Klemena.

Z razvojem planinstva je postala Mojstrana pomembno izhodišče za ture v Triglavsko pogorje s s. strani. Zaznamovana pota vodijo na Triglav skozi tri ledeniške doline: Vrata, Kot in Krma. Najdaljša in najzložnejša je pot skozi Krmo, ki jo najbolj uporabljajo pozimi. Najkrajša pot je skozi Kot, po kateri pa planinci najmanj hodijo. Najobičajnejša je pot po dolini Vrat, ki spada med najlepše alpske doline. V vse tri doline pripeljejo ceste iz Mojstrane. lz Mojstrane v Vrata pa julija in avgusta ob petkih, sobotah in nedeljah vozi avtobus. Mojstrana je bila med obema vojnama tudi znano klimatsko zdravilišče. Po 2. svetovni vojni je turistična usmeritev nekaj časa zamrla, v zadnjih letih pa znova oživela.

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko še ni bilo nadelanih in označenih planinskih poti, je bilo v Mojstrani več odličnih gorskih vodnikov, kot Gregor Rabič — Grogar, Janez Klančnik — Simenc, Franc Smukavc — Smerc in Janez Klinar — Požganc. Iz Mojstrane je doma tudi Gregor Klančnik, dolgoletni predsednik PD Ljubljana-Matica ter ugledni gospodarstvenik in javni delavec. Planinsko življenje v tem kraju in na sosednjem Dovjem je zelo razgibal prihod Jakoba Aljaža za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927. Pomemben planinski utrip mu je dala SPD, ki je v Vratih in Triglavskem pogorju gradila postojanke in pota. Tudi sedanje PD Dovje-Mojstrana, naslednik 8. januarja 1928 ustanovljene Triglavske podružnice SPD Dovje-Mojstrana, nadaljuje pot, ki so jo začrtali njegovi predniki; širšega pomena so zlasti delo Postaje GRS, gospodarska dejavnost, vzdrževanje planinskih poti in Triglavski planinski muzej z bogato zbirko dokumentov, fotografij in gradiva iz preteklosti planinske organizacije, ki je edini organizirani planinski muzej v Sloveniji.

V Slovenskem planinskem muzeju si podajata roke preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva ter obsežna strokovna knjižnica nudijo obiskovalcu vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru.

Novi Šlajmarjev dom stoji na mestu, kjer je nekoč stala Šlajmarjeva vila. Zaradi popolne dotrajanosti jo je bilo PD Dovje Mojstrana prisiljeno podreti in zgraditi nov sodoben dom, ki ima v 9 sobah 91 ležišč, predavalnico s 45 sedeži. WC in umivalnici s toplo in mrzlo vodo za moške in ženske so v pritličju in nadstropju.

Dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845-1927), "Triglavskem župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora.

Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904.

Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila.

Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in skupnimi ležišči ter kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976-1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978.

Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra. V dveh gostinskih prostorih je 90 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 110 sedežev; v 8 sobah je 23 postelj, na 7 skupnih ležiščih pa 115 ležišč; v zimski sobi so 4 ležišča in štedilnik; WC in umivalnice v vseh objektih; gostinska prostora ogrevana s pečmi; tekoča voda, telefon. Od septembra 2003 dalje je Aljažev dom priklopljen na električno omrežje.