Izlet: Kamnik Solkan (razpotje)

Dom stoji na griču Polani v vzhodnem delu širokega hrbta Golo brdo nad dolino Babnega dola. PD Medvode je v planinsko postojanko preuredilo vojaško stražnico, ki so jo leta 1942 zgradili Nemci v bližini okupacijske meje med Nemčijo in Italijo. Dom so odprli 22. decembra 1950 in ga poimenovali po Slavku Čarmanu (1920-1942), alpinistu in revolucionarju, ki so ga kot talca ustrelili Nemci v Begunjah na Gorenjskem. Leta 1956 so iz doline do doma zgradili cesto, leta 1960 pa so napeljali telefon. V letih 1959 in 1960 so dom adaptirali in povečali, pozneje pa so ga večkrat obnavljali in posodabljali. Dom je stalno odprt, razen ob ponedeljkih in torkih. Delovni čas ob delavnikih od 12. do 22. ure, ob nedeljah od 10. do 21. ure. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev; točilnica; prenočišč ni; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi, tekoča voda, elektrika, telefon. Letni vrt s 40 sedeži.

TOPOL PRI MEDVODAH, 657 m, 151 preb. Razloženo naselje leži na prisojnih pobočjih dolomitnega Roga (798 m) in Jeterbenka. Kraj se je pred 2. svet. vojno imenoval Sv. Katarina; to ime še vedno uporabljajo domačini in številni drugi. Starejši del naselja je pri cerkvi sv. Katarine, novejši pa okoli šole in nad cesto, ki pripelje s Toškega Čela. V Topol spadajo tudi zaselki Grabci na slemenu med Topolom in Goljekom (809 m), Ilovk na jv. in Kozomer na s. strani. V kraju je veliko počitniških hišic. Topol in njegova okolica so priljubljena izletniška točka. Cerkev sv. Katarine je stala že v 16. stol., v 18. stol. pa je bila prezidana v baročnem slogu. Osnovna šola je bila ustanovljena leta 1877. Zdajšnje šolsko poslopje so zgradili leta 1955. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej je zaposlenih v Ljubljani in Medvodah. Hrano in pijačo lahko dobite v gostilni Pri Setnikar v bližini cerkve in v gostilni Dobnikar v bližini šole in cestnega križišča; v tej hranijo tudi planinske žige.

V bližini Topola je med okupacijo potekala nemško-italijanska meja. Na tem območju so kurirji vzdrževali zveze med Ljubljano in Notranjsko na eni ter z Gorenjsko na drugi strani.

V Topol lahko pridemo po več poteh: iz Medvod skozi Studenčice in mimo Sv. Jakoba (3 h 30); od končne AP mestnega prometa v Šentvidu mimo Slavkovega doma na Golem Brdu (3 h); od Žerovnika ob cesti Ljubljana–Polhov Gradec (1 h 30); lahko se tudi pripeljemo po lokalnih cestah iz Medvod (10 km), iz Podutika (10 km) ali od Žerovnika (5 km). 

GRMADA, 898 m, je lep razgledni vrh v jv. delu Polhograjskega hribovja, ki se razteza med Poljansko dolino na sz. in Gradaško dolino na j. Prištevamo ga k predgorju Julijskih Alp. Hribovje je dobilo ime po Polhovem Gradcu, najpomembnejšem kraju tega območja. Ljubljančani in planinci ga imenujejo tudi Polhograjski Dolomiti, ker so višji deli zgrajeni iz dolomita; tu prevladujejo strma in visoka slemena, na katerih se marsikje pokaže tudi gola skala. Tudi Grmada ima kljub skromni višini zaradi razdrapanega dolomitskega vrha že kar visokogorsko podobo. Nižje hribovje je iz starih skrilavcev in peščenjakov, kjer prevladujejo široko razpotegnjene kope. Najvišji vrh hirbovja je Pasja ravan (1029 m) v z. delu, drugi je najbližji sosed Grmade Tošč (1021 m), tretja pa je Grmada. Od v. roba pri Šentvidu se čez Toško Čelo, Topol, Grmado, Tošč in Pasjo ravan vleče razvodni hrbet med Gradaščico na j. ter Savo in Poljansko Soro na s. in sz. Z njega se spuščajo proti Savi in Sori stranski hrbti, ki jih ločijo globoke grape in dolinice, po katerih tečejo pritoki obeh rek. V Gradaščico tečejo le kratki potoki, zato so med njimi manjši strmi gorski pomoli. Razgibano hribovje lepo vidimo tudi z Grmade. Hribovje je skromno poseljeno, največ je samotnih kmetij; v zadnjem času so zgradili veliko počitniških hišic. Precej je iglastih in mešanih gozdov.
V hribovju raste tudi nekaj vrst redkih in zaščitenih rastlin: dišeči volčin, Clusijev svišč, kranjska bunika, zlati klobuk, kranjska lilija in lepi čeveljc. Najpomembnejša rastlina je Blagajev volčin, ki so jo odkrili leta 1837 na Polhograjski gori. Domačin jo je prinesel pokazat grofu Blagayu, graščaku v Polhovem Gradcu, ki se je zanimal za rastlinstvo; ta jo je poslal muzejskemu kustosu H. Freyerju v Ljubljano, ki je spoznal, da gre za še nepoznano vrsto volčina in ga imenoval na čast graščaku »Daphne blagayana« — po naše Blagajev volčin. Odkritje je vzbudilo veliko pozornost in že maja naslednje leto jo je prišel pogledat saksonski kralj Friderik Avgust. Blagajev volčin je pri nas zavarovan že od leta 1898. Raste tudi na Grmadi in drugje po Polhograjskem hribovju.
Z Grmade je čudovit razgled na vse strani. Proti v. sega pogled preko Topola-Katarine na Ljubljansko kotlino, Posavsko hribovje in Menino planino. Na j. strani se nad Barjem dvigata Krimsko hribovje s Krimom in Planina nad Vrhniko, zadaj pa se vleče venec gora od Trnovskega gozda, Nanosa, Javornikov do Snežnika. Na z. vidimo za Polhograjskim hribovjem Škofjeloško pogorje z Blegošem, Porezen, Ratitovec in Julijce s Triglavom. Na s. se za Sorškim poljem in Gorenjsko ravnino dvigajo Karavanke in Kamniške Alpe.

Žiri so trg sedaj občina med Soro in Račevo, ki se tod stekata. Onstran Račeve se ob cesti v Škofjo Loko vrstijo naselja Stara vas, Dobračeva in Selo, ob Račevi pa Nova vas; te sestavljajo Žiri v širšem pomenu. Pred vojno je veliko moških delalo v zasebnih in zadružnih čevljarskih delavnicah, ženske pa so klekljale čipke. Po vojni so ustanovili tovarno čevljev, ta se je razvila v veliko podjetje Alpina, ki slovi po izdelavi planinske in smučarske obutve. Čevljarstvo in čipkarstvo prikazuje lokalna muzejska zbirka, nameščena v južnem delu Žirov v Stari šoli ob cesti proti Idriji. Gostilna Katrnik-Kavčič v Žireh; Alpina, nova osnovna šola in obsežen zadružni dom v Stari vasi, pred šolo spomenik NOB; cerkev z bogatimi baročnimi oltarji na Dobračevi; avtobusna zveza s Škofjo Loko in Logatcem, cesta čez Razpotje 704 m v Idrijo.

MRZLI VRH, 840 m, 50 preb. Razloženo naselje samotnih kmetij leži na valoviti planoti na s. in v. strani Sivke (1008 m). Del naselja je v občini Žiri, del pa v občini Idrija. Tam poteka razvodje med rekama Idrijca in Poljanska Sora. Na planoti so obsežni pašniki in košenice ter nekaj manjših njiv. Na kmetijah se povečini ukvarjajo z živinorejo in gozdarstvom. Med obema vojnama je bila v bližini italijansko-jugoslovanska državna meja.

Sivka je razgledni vrh na v. hrbtu Cerkljanskega hribovja nad dolino Idrijce. S travnatega vrha je lep razgled na Cerkljansko, Idrijsko in Škofjeloško hribovje, na Julijce s Triglavom in na Jelenk na drugi strani Idrijce. Tik pod vrhom stoji dolgo nizko poslopje nekdanje italijanske vojašnice, v kateri je bilo nekaj časa po 2. svetovni vojni planinsko zavetišče.

LEDINE, 790 m, 77 preb. Gručasto naselje leži na zakraseli planoti, ki se dviga med Spodnjo Idrijo in Žirmi. Na s. strani zapira planoto gozdnata Trepalova Sivka, na z. pa prav tako gozdnato Gradišče (998 m). Po ustnem izročilu naj bi na Gradišču nekdaj stal grad, vendar zdaj o njem ni nobenih sledov. V kroniki, ki jo hranijo v župnišču, piše, da se je kraj prvotno imenoval Linta. Župnijska cerkev sv. Jakoba je bila zgrajena leta 1540; v njej sta dragoceni sliki slikarja Jurija Šubica. V Ledinah je bil rojen pesnik in zbiratelj ljudskega pesništva Anton Žakelj - Ledinski (1811–1881); na rojstni hiši je spominska plošča. Med NOB so se v vasi zadrževale Vojkova, Gradnikova in Kosovelova brigada. Prebivalci se delno preživljajo s kmetijstvom, nekaj pa je zaposlenih v Spodnji Idriji in Žireh. V Ledinah je podružnična osnovna šola, okrepčamo pa se lahko v turistični kmetiji »Pr’ Jureč«, Ledine 19, telefon: 05/377 90 96.

SPODNJA IDRIJA, 305 m, 1860 preb. Urbanizirano središčno naselje leži v dolini ob sotočju potoka Kanomljica in reke Idrijca. Novi del naselja s poslovnim centrom in stanovanjskimi bloki je na desnem bregu Idrijce ob magistralni cesti Idrija–Tolmin, ki vodi skozi naselje kot Slovenska ulica, ter na zložnem pobočju nad njo. Ob cesti proti Idriji sta zaselka Mokraška vas z manjšo hidroelektrarno in Marof z Domom upokojencev. Dolino obkrožajo strma pobočja vrhov Cerkljanskega in Idrijskega hribovja Gradišče (998 m) na sv., Kendov vrh (1078 m) na sz. in Cerkovni vrh (804 m) na j. strani. Pred najdbo živega srebra je bila Spodnja Idrija najpomembnejše naselje in cerkveno središče širše okolice, tudi za tedanjo Idrijo. Na začetku naselja z idrijske strani stoji na vzpetini na levem bregu Idrijce župnijska cerkev Marija na Skalci, ki je bila prvič omenjena leta 1132, v 17. stol. pa je bila obnovljena v baročnem slogu. Ko so leta 1965 cerkev znova obnavljali, so pod beležem odkrili freske slikarja Jožefa Mraka iz Idrije, nastale leta 1762. Pod cerkvijo se ob Idrijci stiska staro jedro naselja. Na levem bregu Kanomljice so v 16. stol. v bližini zdajšnjega mosta stale fužine, v katerih so iz železove rude, ki so jo kopali na bližnjih ležiščih, pridobivali lito železo. Prodajali so ga v Benetke, tam pa so iz njega izdelovali topovske krogle. Temu delu naselja še zdaj pravijo Fužina.

Živahen utrip dajeta Spodnji Idriji industrija rotacijskih sistemov Rotomatika v Spodnji Kanomlji v bližini Spodnje Idrije, in lesna industrija ILES. V naselju so poslovalnica banke, pošta, osnovna šola, samopostrežba in nekaj drugih trgovin, več gostinskih lokalov, manjših podjetij in precej obrtnih delavnic. Na Griču nad naseljem stoji znani hotel Kendov dvorec.

IDRIJSKO HRIBOVJE je sredogorsko hribovje med Cerkljanskim hribovjem na s., Škofjeloškim hribovjem na sv. in Trnovskim gozdom na j. Površje so izoblikovali reka Idrijca od izvira na robu Vojskarske planote do sotočja s Trebuščico pri Dolenji Trebuši, njena desna pritoka Belca in Zala ter levi pritoki Nikova, Kanomljica, Otuška in Sevnica, pa tudi desni pritoki Trebuščice. Reka in potoki so v apnenčeve in dolomitne kamnine vrezali globoke doline in grape s strmimi pobočji. Nad njimi se širijo večje in manjše planote; največja je Vojskarska planota s središčem na Vojskem. Na zakraselih planotah so gozdovi in travniki, v bližini samotnih kmetij pa tudi majhne njive. Prebivalci se preživljajo predvsem z gozdarstvom in živinorejo.

VOJSKO, 1077 m, 197 preb. Razloženo naselje leži na obsežni zakraseli Vojskarski planoti med dolinama Idrijce in Kanomljice v z. delu Idrijskega hribovja. Sestavljajo ga majhni zaselki Mrzla Rupa, Ogalce in Rovtarjev Vrh. Jedro naselja je zaselek Planina pod hribom Školj (1129 m). Na Planini je župnijska cerkev sv. Jožefa, zgrajena v 17. stol., tam so tudi podružnična osnovna šola, Center šolskih in obšolskih dejavnosti, trgovina, gostilna, okrepčevalnica in dve domačiji s kmečkim turizmom. Prebivalci se preživljajo z živinorejo, gozdarstvom in izdelavo čipk, nekaj pa jih dela v Idriji. Kraj ima zaradi lege, zdravega okolja, lepih izletniških točk in zgodovinskih znamenitosti dobre možnosti za razvoj turizma. Ob ugodnih snežnih razmerah na Školju obratuje smučarska vlečnica. V naselju je precej počitniških hišic. Iz Idrije na Vojsko vozi vsak dan več avtobusov.

Med NOB je bilo Vojsko eden od centrov narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Na planoti so se dalj časa ali samo občasno zadrževale različne partizanske enote, prebivalci pa so jih sprejemali odprtih rok. V gozdovih ob potoku Belca pod Mrzlo Rupo je od leta 1943 do osvoboditve delovala partizanska bolnišnica Pavla, v kateri se je zdravilo več kot tisoč borcev. V bojih z okupatorjem so na planoti padli tudi številni borci NOV.

Na pokopališču pri cerkvi je partizansko grobišče, na spomeniku pa so zapisani verzi:

»Postoj in prikloni se vrstam grobov!
Tu spe naši borci, ki z zarjo v očeh
so umrli za svobodo naših domov,
za srečno prihodnost bodočih rodov,
da po naših zelenih doleh in bregeh
se živo razlegata radost in smeh.
Vse dokler bo sonce sijalo z višin,
na žrtve ne ugasne nam v srcih spomin!«

Tudi na pol ure oddaljeni Vojščici je na partizanskem pokopališču pokopanih 305 borcev NOV, padlih v nemški ofenzivi aprila 1945.

Na Vojsko lahko pridemo še po SPP iz Idrije mimo Koče na Hleviški planini (4 h 30); iz Idrije se lahko tudi pripeljemo po asfaltirani cesti (12 km).

GORENJA TREBUŠA, 450 m, 96 preb. Razloženo naselje leži na sončnih slemenih, pomolih in ravninicah nad potokom Trebuščica in ob njem v sz. delu Idrijskega hribovja. Nad dolino Trebuščice se vleče dolg skalnat rob Trnovske planote Govci z najvišjim vrhom Poldanovec (1299 m) na j. in vrhom Stador (1030 m) na z. strani roba. Naselje sestavlja več majhnih zaselkov in samotnih kmetij. Neizrazito jedro je pri župnijski cerkvi sv. Frančiška Ksaverja. To območje je bilo zaradi odmaknjenosti od večjih središč naseljeno razmeroma pozno. Po tolminskem urbarju iz leta 1377 je bilo celotno območje Gorenje Trebuše poraščeno z gozdovi in neposeljeno. V 18. stol. sta ob Trebuščici obratovali dve steklarni, ki sta izdelovali zelene steklenice in motno steklo; ko so posekali gozdove, so eno zaprli, drugo pa preselili. Prebivalci se po večini preživljajo z živinorejo in gozdarstvom. Število prebivalcev se je v tem stoletju precej zmanjšalo: leta 1910 je v naselju živelo 733, leta 1953 še 526, leta 1966 pa le 367 prebivalcev; po doslej zadnjem štetju jih je spet precej manj. Na hribovitem svetu so življenjske razmere slabe, mladi so odšli za kruhom v mesta. Gorenja Trebuša ima zaradi zdravega okolja in naravnih lepot vse možnosti za razvoj turizma.

Gorenja Trebuša je bila med NOB pomembno partizansko območje, saj so tudi prebivalci podpirali narodnoosvobodilno gibanje. V tem kraju je bil 20. decembra 1943 ustanovljen IX. korpus NOV in POS; spominska plošča je na Bratuževi domačiji. V Gorenji Trebuši je delala tehnika Jelenk, v skalovju Poldanovca nad Trebuščico pa od maja do septembra 1944 tiskarna »Julij 63«, nekakšna predhodnica Partizanske tiskarne Slovenija. Pogosti boji z okupatorjem so na tem območju zahtevali številne žrtve. V spomin na padle borce so ob cesti nasproti zadružnega doma postavili lep spomenik.

V Gorenjo Trebušo se je po kapitulaciji Italije preselila kurirska postaja P-7, ustanovljena v začetku januarja 1943 na Vršah pri Čepovanu. Bila je osrednja primorska kurirska postaja, saj so bili v bližini sedeži vodstvenih organov za Primorsko, IX. korpusa, Partizanske tiskarne Slovenija, bolnišnice Pavla in drugih služb. Prvi komandir postaje je bil Mirko Murovec - Stjenka, na postaji pa je bilo leta 1944 kar 27 kurirjev. Skupaj se je na postaji izmenjalo 54 kurirjev. Zveze so vzdrževali s P-8 v Gorenji Kanomlji, P-35 na Poljanah, P-21 na Šentviški planoti, P-10 pri Kalu nad Kanalom, P-9 v Lokah nad Ajševico, P-11 pri Ozeljanu in P-5 pri Predmeji. Pri opravljanju kurirskih dolžnosti je padlo osem kurirjev: Edvard Bagon, Jože Felc - Pepi, Cveto Kovačič - Bojan, Štefan Kumar, Alojz Pavšič, Darko Šuligoj - Donat, Viktor Tratnik in Stanislav Vovk - Sever. Kurirske zveze na Primorskem so bile od 10. maja 1944 pod poveljstvom II. relejnega sektorja s sedežem v Gorenji Trebuši. Na njegovem območju je delovalo 29 kurirskih postaj, organiziranih v štiri relejne zveze. Na kurirsko postajo P-7, štab II. relejnega sektorja in padle kurirje opozarja spominska plošča na zadružnem domu; leta 1983 so jo odkrili njihovi soborci in vaščani. Padlim so namenili tudi verze:

»Bolj kot življenje ste svobodo ljubili,
ne smrt ne trpljenje vas niso zlomili.
S svojo ste žrtvijo nas vse zadolžili,
si srčno zahvalo nas vseh pridobili.«

V Gorenji Trebuši je bila tudi telefonska centrala IX. korpusa, ki je povezovala enote na cerkljanskem, vojskarskem in čepovanskem območju. Štab IX. korpusa je imel tudi dobre radijske zveze s podrejenimi enotami, Gorenjskim odredom, štabom VII. korpusa in z glavnim štabom NOV in POS. V Gorenji Trebuši so organizirali več radiotelegrafskih tečajev.

Razen po TV lahko pridemo v Gorenjo Trebušo tudi iz Dolenje Trebuše v dolini Idrijce, kjer je AP (2 h 30), od tam pa se lahko pripeljemo tudi po asfaltirani cesti (11 km).

LOKVE, 947 m, 122 preb. Razloženo naselje leži na obsežnem planem podolju sredi gozdov v sz. delu Trnovskega gozda. Gručasto jedro, imenovano Krotna vas, je ob razpotju cest v Trnovo, Čepovan ter na Lazno in Predmejo pod vzpetino, na kateri stoji župnijska cerkev sv. Antona Padovanskega. Drugi deli naselja so Dolenji in Gornji Konec, Voglarija, Cibja vas, Skrlj in Podskrlje. Podolje obrobljajo vzpetine Škol (1182 m) na s., Mali Češevik (1104 m) na v., Mala in Velika Ilovica (1166 m) na jv., Prezren (1128 m) na j. in Črni vrh (1066 m) na z. strani. Lokve so bile sprva pastirsko naselje; takrat so nastala ledinska imena Goveji Kal, Ovčarija in Jenčerija. V 18. stol. so tja prišli steklarji iz Hamburga in postavili glažute, v katerih so izdelovali steklenice ter jih prek Trsta izvažali v Španijo. Glažute so obratovale od 1770 do 1830. Med 1. svetovno vojno so bila na Lokvah osrednja avstrijska skladišča hrane za soško fronto.

Lokve so postale pomemben turistični in izletniški kraj. Čist zrak, naravne zanimivosti v širši okolici, prijetni sprehodi in vzponi na bližnje vrhove, zlasti na Poldanovec (1299 m), poleti privabljajo veliko obiskovalcev. Pozimi so Lokve zimsko-športno središče z urejenimi smučišči, štirimi vlečnicami in urejenimi tekaškimi progami (vsa smučišča obsegajo 10 ha). Za razvoj turizma skrbi Turistično društvo Lokve. Na Lokvah je več gostišč s prenočišči. Ljudje se ukvarjajo z gozdarstvom in turizmom, precej pa je zaposlenih v Novi Gorici; Lokve so s tem mestom povezane z rednimi avtobusnimi zvezami. Naselje sodi v dostavni okoliš pošte Trnovo pri Gorici.

Po kapitulaciji Italije so se na Lokvah nastanile partizanske vojaške enote, pa tudi italijanska partizanska enota garibaldincev, ter od tod odhajale v akcije proti okupatorju na širšem območju. V tem kraju je bil od 28. decembra 1943 do 10. oktobra 1944 tudi sedež IX. korpusa NOV in POS; spominska plošča je na hiši Lokve 23. Partizanska telefonska centrala na Lokvah je s svojimi zvezami povezovala vojaška in politična vodstva v Trnovskem gozdu. Nemci so Lokve kar šestindvajsetkrat napadli ali bombardirali z letali. Pri prvem napadu 29. septembra 1943 so ujeli 42 domačinov in jih odgnali v internacijo. Ob napadih 19. februarja in 10. oktobra 1944 so Nemci požgali vse hiše v vasi. Med nemško ofenzivo proti enotam IX. korpusa je na Lokvah padel komandant XXX. divizije, podpolkovnik Ivan Turšič - Iztok (1922–1944), leta 1951 razglašen za narodnega heroja. Ob cesti iz Trnovega stoji na kraju, kjer je padel, spomenik v njegov spomin. Kljub nenehnim napadom Nemci niso mogli uničiti partizanskih enot v Trnovskem gozdu; te so postajale vse močnejše in so se pripravljale na končne boje za osvoboditev Primorske. Na poslopju nekdanje osnovne šole je spominska plošča 38 padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja iz Lokev in Lazne.

Za Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije imajo Lokve poseben pomen. V tem kraju je namreč delavski svet Združenega ptt podjetja Ljubljana v imenu vseh kolektivov PTT Slovenije 17. junija 1967 podelil kurirjem in vezistom NOV Slovenije domicil. Na poslopju nekdanje osnovne šole je spominska plošča, ki mimoidoče opozarja na ta dogodek. Planinci planinskih društev v okviru PTT Slovenije so s tri tedne trajajočega pohoda od Prekmurja do Lokev prinesli delavskemu svetu pozdrave vseh delavcev PTT. Na tem pohodu, ki je planince po večini vodil po kurirskih poteh iz obdobja NOV, se je porodila tudi zamisel o vzpostavitvi Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije; ta naj bi bila živ spomenik delu, naporom in žrtvam te izjemno pomembne dejavnosti med NOB.

TRNOVO, 791 m, 305 preb. Obcestno središčno naselje leži na jz. robu Trnovskega gozda. Novi del naselja nastaja j. od vaškega jedra, na v. strani ceste iz Nove Gorice. K naselju sodijo tudi gručasti zaselek Rijavci ob cesti proti Čavnu ter zaselki Mimovec, Mrzla Rupa, Rezija in Trpinovšče, raztreseni po širši okolici. Na z. strani naselja je manjša vzpetina Kobilnik, na j. pa Zverinec (793 m). Okolica naselja je kraško površje; na z. in s. strani so po večini pašniki, na v. strani pa se takoj za naseljem začenjajo strnjeni gozdovi. Gozdove na Trnovski planoti so v 16. in 17. stol. domala izsekali Benečani, v začetku 19. stol. pa še Francozi. Med 1. svetovno vojno je v bližini Trnovega divjala soška fronta in vas je bila med boji porušena. Prebivalci se preživljajo z gozdarstvom in živinorejo, nekaj je zaposlenih v obratu Mebla, številni pa v Novi Gorici. V naselju so podružnična osnovna šola, pošta, enota Gozdarstvo Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, enota Zavoda za gozdove Republike Slovenije, trgovina ter nekaj manjših podjetij in obrtnih delavnic. Na planoti nad glavno ulico stoji župnijska cerkev Marije Snežne.

Po kapitulaciji Italije in nastanku svobodnega partizanskega ozemlja v Trnovskem gozdu in njegovi okolici je bilo Trnovo strateškega pomena za NOB. Na tem območju je bilo več spopadov med partizani in nemškimi enotami. Še posebej hudi boji so potekali med nemško ofenzivo konec septembra 1943, ko je okupator hotel zatreti vseljudsko vstajo na Primorskem in uničiti narodnoosvobodilno vojsko v bližini Gorice. Kljub temu da so Nemci napadali s 25.000 vojaki, z več kot sto tanki, s 30 oklepnimi vozili in 120 topovi, jim je uspelo zasesti le večje kraje, partizanske enote pa so se v razsežnih kraških gozdovih Trnovskega gozda spretno izogibale premočnemu nasprotniku. Na tem območju je nemška ofenziva divjala tudi oktobra 1944, vendar so se enote IX. korpusa okupatorju uspešno upirale. Pozimi 1944/45 se je v Trnovem naselil italijanski bataljon prostovoljcev; med 19. in 21. januarjem 1945 ga je napadla brigada Srečka Kosovela ter ga uničila. Nemci so marca 1945 še enkrat skušali presenetiti enote IX. korpusa, ki so se na planoti pripravljale na boje za končno osvoboditev Primorske, vendar jim je začasno uspelo zasesti le večje kraje, med njimi Trnovo. Enote IX. korpusa so se vse do konca aprila ostro spopadale z Nemci. Borci Prešernove in Gradnikove brigade so 27. aprila 1945 pregnali Nemce iz Trnovega. S tem so bili prosti izhodiščni položaji za pot proti Gorici in Trstu.

V obdobju, ko je bilo Trnovo svobodno, je tam delovala partizanska telefonska centrala, ki je imela zvezo z Lokvami, Kopitnikom, Ravnico in enotami IX. korpusa. Za okrepitev zveze med P-7 v Gorenji Trebuši in P-11 pri Ozeljanu, zlasti pa zaradi zveze čez Sočo s P-25 na Matajurju v Beneški Sloveniji, je bila konec oktobra 1944 v Trnovem ustanovljena tudi kurirska postaja P-9. Komandir postaje je bil Jože Likan, v njej pa je bilo pet kurirjev. V drugi polovici decembra 1944 se je P-9 preselila v Loke nad Ajševico.

Na vzpetini Kobilnik je spominski park s spomenikom padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja ter z grobnico padlih borcev IX. korpusa. Ob vznožju Kobilnika je osrednji spominski prostor, zgrajen v obliki amfiteatra. Pred vhodom v park stoji simboličen pomnik, na tabli ob njem piše: »Ogenj miru in ljubezni prižgan 27. 8. 2005«. Malce naprej so doprsni kipi komandanta IX. korpusa in narodnega heroja Staneta Potočarja - Lazarja (1919–1997), partizanskega komandanta Alberta Jakopiča - Kajtimira (1914–1996), prvega komandanta IX. korpusa Lada Ambrožiča - Novljana (1908–2004) in zadnjega komandanta tega korpusa Jožeta Borštnarja - Gabrovčana (1915–1992); zadnja dva so odkrili 17. septembra 2005. Na kamnitem zidu pred amfiteatrom je vklesano posvetilo pesnika Cirila Zlobca vsem padlim in žrtvam. Na 83 granitnih ploščah so zapisana imena 2345 padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja iz novogoriške občine. Na vrhu vzpetine stoji kamnit obelisk, ob njem je grobnica, v kateri je pokopanih 256 padlih borcev IX. korpusa. Na petih ploščah so vklesana imena 170 znanih borcev.

Pred pošto so krajani odkrili spomenik v spomin na srdite boje Kosovelove brigade za osvoboditev Trnovega januarja 1945. Na plošči so verzi pesnika Srečka Kosovela iz pesmi Rdeči atom:

»Plamen žareč bo presekal temo,
kakor zastava bo plapolal.
Človek bo dvignil obraz od tal,
v bodočnost bo stopil z uporno nogo.«