Izlet: Spodnje Radvanje (razpotje) Mojstrana

Nadaljujemo po srednji poti mimo električnega daljnovoda v gozd. Po 20 min. zložnega vzpona po gozdu smo na jasi z zaselkom Habakuk, kjer so našli gomilna grobišča iz halštatskega in antičnega obdobja. Kmalu pridemo do table, ki nas opozori, da smo na območju gradišča Poštela (547 m) iz začetka starejše železne dobe v 8. stol. pr. n. št. Gradišče je bilo obdano s kilometer dolgim obrambnim nasipom, ki je ohranjen še dandanes. Odkrili so temelje svetišča in več stavb iz obdobja od 4. stol. pr. n. št. do 4. stol. n. št. Najdene keramične in kovinske predmete hranijo v mariborskem muzeju. V Poštelo se je prebivalstvo zatekalo tudi pred madžarskimi vpadi v zgodnjem srednjem veku.

Na Pošteli je razpotje. Leva pot pelje mimo Hoške koče do Železničarskega doma, TV pa zavije desno v gozd. Po globokih in ponekod precej strmih kolovozih se vzpenjamo najprej po bukovem, potem mešanem in nazadnje iglastem gozdu. Na poti lahko opazujemo kamnine, značilne za vzhodno Pohorje: kristalaste skrilavce, blestnike, sljudovce in gnajse. Po uri vzpona s Poštele pridemo do Lovskega doma Radvanje in do smučišč na Mariborskem Pohorju. Odpre se lep razgled na Maribor in njegovo okolico. Tam pridemo na cesto, ki pelje do hotela Bellevue, naša pot pa se nekoliko naprej od smučarske žičnice odcepi na desno in nas po travnatem pobočju, mimo počitniških hišic in domov, pripelje do hotela Bellevue in zgornje postaje Pohorske vzpenjače (1040 m). Od Streliške ceste je 2 h 15 hoda.

Od hotela nadaljujemo hojo po asfaltirani cesti do bližnjega odcepa "Sprehajalne poti" proti Mariborski koči. Pred odcepom je malo pod cesto obnovljena poznogotska cerkev sv. Bolfenka iz začetka 16 stol.; je pomemben kulturni spomenik. V cerkvi je več stalnih razstav.

Po Sprehajalni poti pridemo do Anžejevega križa.

SPP ne pelje mimo razglednika, temveč se pred njim spusti na cesto k Železničarskemu domu.

Nasproti doma zavijemo po bližnjici skozi naselje počitniških hišic do ceste.

Nadaljujemo po cesti proti Mariborski koči.

Pri Mariborski koči stopimo na gozdno cesto, po kateri zavijemo levo do bližnjega razpotja. TV gre po desni cesti do prevala Pri bukvi (1132 m) med Ledinekovim koglom (1182 m) in Reškim vrhom (1142 m), do tja pa pripelje pot iz Bistrice pri Limbušu.

Nadaljujemo po cesti mimo Reškega vrha do razpotja, na katerem se odcepi cesta do doma na Glažuti. TV pelje naprej po levi gozdni cesti, sprva precej ravno, potem zložno prek Sedovca (1231 m), nato pa se blago spusti do majhne jase, na kateri je na desni transformator s priključkom električnega daljnovoda iz Dravske doline. Z leve se priključi pot iz Frama. 

Kmalu pridemo na asfaltirano cesto Hoče–Areh.

Po njej gremo desno proti Arehu. Ob cesti stoji dobro ohranjeno nadstropno znamenje. Nekaj korakov naprej je kapelica iz 18. stol.; pri njej je izviral zdravilni studenec, ki ga je uredila Podravska podružnica SPD. Po svojem zaslužnem članu, sodniku Romanu Trstenjaku, ga je poimenovala »Romanov studenec«. Ob asfaltiranju ceste so ga zasuli. Nasproti kapelice zavijemo na pešpot; po nekaj minutah smo na obsežni livadi, nadaljujemo proti cerkvi sv. Areha in Ruški koči.

TV nadaljujemo po lokalni cesti proti Šumiku. Za hotelom Areh pridemo v mešan gozd.

Po 10 min. nas kažipot usmeri na levo na široko gozdno pot po jv. pobočju Žigartovega vrha (1346 m). Na tem vrhu je Podravska podružnica SPD postavila in 6. septembra 1903 odprla 37 m visok razgledni stolp, prvi slovenski planinski objekt na Pohorju; novembra 1904 ga je porušil močan vihar. Po dokaj ravni poti kmalu pridemo na razpotje, na katerem zavijemo po desni poti nekoliko navzgor.

Potem pridemo na veliko gozdno jaso, ki jo že zarašča mlad smrekov gozd. Proti j. se odpre pogled na obširne gozdove in na Veliki vrh (1344 m). Po razritem kolovozu, ki se spušča po mladem gozdu, pridemo do gozdne ceste in jo prečkamo. Takoj pod cesto je na desni velika jasa s tabornim prostorom tabornikov Rodu črnega mrava. Po slabšem kolovozu se zložno spuščamo po s. strani Peršetovega vrha (1242 m). Iz smrekovega pridemo najprej v bukov, potem pa v mešani gozd. Kolovoz postaja kamnit in se vse strmeje spušča. Ko se svet zravna, je ob poti tonalitni spomenik, na katerem piše: »Neznanemu partizanu in partizanki, ki sta dala življenje, da mi živimo, zato naj vama pohorski gozdovi slavo donijo.« Od Ruške koče do spomenika smo hodili eno uro.

Nekaj korakov od spomenika je razpotje več gozdnih poti. Zavijemo desno proti zahodu. Široka pot nas pripelje na jaso pri Tinčevi bajti, ki jo zarašča mladi gozd.

Od tu na levi vidimo streho lovske koče. Pot nas po 10 min. od spomenika pripelje do lokalne ceste Šumik–Sveti Trije Kralji–Slovenska Bistrica. Kažipot ob cesti nas opozori, da ta cesta vodi mimo partizanske bolnišnice »Jesen«. Prečkamo cesto in nadaljujemo po slabši gozdni cesti, ki je zaprta za motorna vozila.

Po nekaj minutah smo na majhni jasi, s katere se po kamniti poti zložno vzpnemo na zaraščeno nekdanjo jaso. Pot se zložno dviga med gostim drevjem na preval nekaj pod Bajgotovim vrhom (1161 m) na levi. Sledi precej strm spust. Na desni že opazimo globino ob Lobnici s pragozdom, slišimo pa tudi šumenje vode. Po 10 min. spusta prečkamo lokalno cesto Šumik–Osankarica in po nekaj korakih smo že na cesti Areh–Šumik–Klopni vrh.

Nadaljujemo do majhne ravnice Pri Bajgotu ali na Šumiku.

SPP gre od Šumika nekaj korakov navzgor po cesti proti Gozdarskemu domu nad Šumikom in Klopnemu vrhu; ko prekoračimo Lobnico, gremo s ceste po bližnjici na levo proti razpotju.

Nadaljujemo do Stare glažute, kjer je zdaj nekaj gozdarskih hišic. Tod je bila v letih 1760 do 1793 ena znamenitih pohorskih steklarn. Ljudje so jim po nemški besedi pravili glažute. Za izdelavo stekla so imeli na razpolago kremenjak, vodno moč za pogon mlinov in bukov les za talilne peči. SPP se od Stare glažute počasi vzpenja po gozdni cesti skozi gozdove mimo Travnega vrha (1273 m) na levi in Sekretarjevega vrha (1333 m) na desni do konca gozdne ceste na s. strani Miznega vrha (1340 m). Od Šumika do sem je 45 min. Naprej gre pot precej po ravnem. Po 20 min se na levo odcepi pot proti Osankarici.

Po 10 min pridemo do ceste, ob kateri so zaraščeni ostanki predvojne Koče na Klopnem vrhu, ki so jo požgali partizani 17. septembra 1941, ko so na tem mestu prvikrat na Pohorju v odprtem boju premagali Nemce; spomenik ob cesti.

Navzdol po cesti pridemo po 10 min do Koče na Klopnem vrhu. Od Šumika do Koče na Klopnem vrhu je 1 h 30.

Pri Koči na Klopnem vrhu pokaže kažipot proti Pesku; skoraj vsa pot je precej ravna, senčna in mehka ter zelo malo razgledna. Po 5 min smo z gozdnega kolovoza na cesti Klopni vrh—Zgornja brv.

Po cesti gremo 10 min do odcepa poti na levo. Kmalu pridemo v Skrbinsko borovje, močvirnato barje s šotnim mahom in plazečim borovjem, kjer je pot ponekod speljana po mostnicah. Prekoračimo potoček Černova, levi pritok Oplotnice, malo naprej še drugi potoček, ki priteče iz barja pod Brvnim vrhom (1332 m). Po uri hoje se z leve pridruži TV z Osankarice.

Kmalu spet pridemo na gozdno cesto, vendar že po nekaj korakih zavijemo desno na pot, ki prečka potoček izpod bližnjega Brvnega vrha (1332 m). Po slabem kolovozu se zložno vzpnemo na širok hrbet na j. strani Brvnega vrha, od tam pa se spustimo do drugega potočka. Kmalu smo na Zgornji brvi, kjer pridemo na regionalno cesto Oplotnica-Pesek-Lovrenc na Pohorju. Tam se ji priključi gozdna cesta s Klopnega vrha, nekoliko naprej pa še pot iz Lovrenca na Pohorju. Od razpotja, na katerem se je TV združila s SPP, je 30 min.

Na Zgornji brvi zavijemo po regionalni cesti na desno. Do 45 min. oddaljenega Doma na Pesku se cesta ves čas zložno dviga. Obdaja nas gozd, le sem in tja se odpre pogled na Roglo.

Od Koče na Pesku gre SPP zložno navzdol po cesti, ki pelje v Lovrenc na Pohorju; po 20 min smo na kraju »Pri mašinžagi« (1338 m), kjer se v ravnino iztekajo smučišča z Rogle. Tu je bila nekoč parna žaga, od katere je ostalo le še ime. Kažipot ob cesti nas usmeri na levo prek ravnine do potoka Radoljna in na drugo stran v hrib, po katerem se pot približno 30 min precej strmo dviga do ravnine, kjer se z leve priključi pot z Rogle.

Čez nekaj minut popelje ravna pot skozi mladi macesnov nasad na v. pobočju Mulejevega vrha (1533 m), odkoder se spet vzpenja po starem gozdu do planote, na kateri je najobširnejše pohorsko barje s šotnim mahom in plazečim borovjem. Hojo olajšajo mostnice, ki so položene na mokrotna tla; kljub temu moramo biti previdni, da ne zagazimo v močvirje. To je območje Lovrenških jezer. Do razglednega stolpa pred prvim jezercem se bomo prebijali 15 min.

Vezna pot od Lovrenških jezer.

Z razpotja nas mokrotna pot popelje na obširno planjo Planinka. Na desni se priključi pot iz Lovrenca na Pohorju čez vrh Planinka (1391 m). Kjer je zdaj planja, so bili pred 180 leti obširni gozdovi, vendar so jih posekali, ker so kmetje potrebovali pašnike za živino. Na njih raste ostra trava volk, poleti cveti arnika, pa tudi panonski svišč, brkata zvončnica in čmerika.

Pot po planji se zelo počasi spušča proti Jezerskemu vrhu, ki ga lepo vidimo pred seboj. Preseneti nas kažipot na Črni mlaki (1418 m); na njem piše, da je do Ribniške koče še 1 h 30. Mehka pot nas pripelje do smrekovega gozda, skozi katerega se bomo po precej strmem, blatnem kolovozu spustili na preval Šiklarica (1300 m). Malo nad prevalom se lahko ob poti odžejamo pri novo urejenem izviru "Studenec ljubezni" z odlično mrzlo vodo. Od razpotja pod Lovrenškimi jezeri je 45 min.

Čez preval Šiklarica, imenovan tudi Šindlarica ali Ribniško sedlo, je peljala stara vozna pot iz Mislinje na j. v Josipdol in Ribnico na s. strani Pohorja. Ob potoku Glažuta, pritoku reke Mislinje, je na kraju Stara glažuta med leti 1794 in 1834 delovala ena izmed znamenitih pohorskih steklarn. Tudi v Josipdolu je bila od 1799 do 1909 pomembna steklarna; znana je po tem, da je obratovala najdlje. V Josipdolu so tudi največji kamnolomi pohorskega tonalita.

Na prevalu je pot nekaj časa precej ravna, potem pa se najprej zložno, nato pa vse bolj strmo vzpenja po smrekovem in bukovem gozdu na v. pobočju Jezerskega vrha. Ko strmina popusti, pridemo na vršno planjo, redko poraslo z nizkimi smrekami. Lepa mehka pot se zložno vzpenja proti kopastemu Jezerskemu vrhu. Kmalu zagledamo visok obelisk spomenika, v kotanji na desni pa med rušjem Ribniško jezero. S prevala Šiklarica na Jezerski vrh je 50 min.

Z Jezerskega vrha se po sz. travnatem pobočju spustimo na Ribniško sedlo do ceste, ki pripelje iz Ribnice na Pohorju, potem pa se po njej zložno vzpnemo do koče. Z Jezerskega vrha je 15 min.

Od Ribniške koče zložno nadaljujemo TV mimo spomenika Miranu Cizlju, pod smučarsko vlečnico in mimo počitniškega doma na bližnji Mali Črni vrh. Na vrhu so leta 2003 zgradili umetno jezero, iz katerega črpajo vodo za zasneževanje smučišč na Ribniškem Pohorju. Tik pod jezerom so postavili stavbo za smučarje.

Z vrha se mimo nove stavbe spustimo po položnem travnatem z. hrbtu proti gozdu in prvemu krajšemu prevalu.

Sledi zelo kratek zložen vzpon in vnovičen spust na širši preval Višavje (1509 m), kjer se odcepi pot v Mislinjo. Pot se zložno vzpenja po v. gozdnatem pobočju Črnega vrha na planjo, poraslo z nizkimi smrekami. Kažipot "Črni vrh 5 minut" pokaže na levo. Po gozdičku pridemo na najvišji vrh Pohorja.

S Črnega vrha nas precej ravna razgledna pot popelje po z. strani vrha na obsežne planje; tam spet pridemo na pot, ki smo jo zapustili pred Črnim vrhom. Le nekaj minut je po lepi poti do kažipota, ki pokaže levo v Mislinjo 2 h in do studenca 5 min., nas pa razveseli, da je do Pungarta le še 30 min. Pogled na Mislinjsko dolino in hribovje proti Šaleški dolini z Graško goro, kjer se zadaj pokažejo visoki dimniki šoštanjske termoelektrarne, je čedalje lepši. Pot se začne zložno spuščati po slemenu in vedno bliže smo Veliki Kopi. Ob poti je majhna okrepčevalnica Zajec, ki je odprta le pozimi. Kmalu zagledamo med smrekami strehe turističnega naselja na Pungartu. Pridemo do prevala, s katerega se pot zložno dvigne proti gozdičku, po katerem se približamo smučarski vlečnici. Zagledamo ravnico z Grmovškovim domom.

S Črnega vrha do doma je 45 minut.

Od Ribniške koče do Grmovškovega doma je 1 h 30.

Tik za Grmovškovim domom se SPP zvijuga po v. pobočju Velike Kope desno od poseke s smučarsko vlečnico; na vrh se lahko povzpnemo tudi naravnost po smučišču.

SPP in TV vodita prek vrha. Po enakomernem vzponu smo pri zgornji postaji vlečnice, desno od vrha, dokoder je speljana tudi vlečnica po z. pobočju. Travnata pot na levo hitro pripelje na vrh. Od Grmovškovega doma 30 minut.

Z Velike Kope se spustimo po travnatem z. pobočju do plitvega sedla med Malo in Veliko Kopo. Na sedlu je zgornja postaja smučarske vlečnice Kopnik, ki je speljana po sv. pobočju Male Kope nad kmetijo Kopnik.

Z Velike Kope se spustimo po travnatem z. pobočju do plitvega sedla med Malo in Veliko Kopo. Na sedlu je zgornja postaja smučarske vlečnice Kopnik, ki je speljana po sv. pobočju Male Kope nad kmetijo Kopnik. Široka, skoraj ravna pot pelje po slemenu Male Kope.

Na razpotju nadaljujemo po spodnji poti, ki se razširi v kolovoz. Med počitniškimi hišami, mimo zgornje postaje smučarskih vlečnic in spomenika padlim borcem NOV se spustimo do Partizansko doma. Z Velike Kope 40 minut.

Pri Partizanskem domu se SPP spusti po z. pobočju Male Kope.

Pobočje je najprej travnato in poraslo z malinami, potem pa gozdnato, na Malo ali Kaštivsko sedlo (1189 m); ime ima po kmetiji Kaštivnik na j. strani sedla. S travnatega pobočja se lepo vidi Kremžarjev vrh. Na sedlo pripelje gozdna cesta iz Legna pri Slovenj Gradcu in se nadaljuje na drugo stran proti Sv. Primožu na Pohorju in v Vuzenico. Do sedla je 20 minut.

S Kaštivskega sedla gremo nekaj minut po gozdni cesti na j. strani Ertarjevega vrha (1229 m).

Po strmi in ne preveč lepi poti se spustimo na Slovenjgraško ali Brneško sedlo (1001 m), ki ima ime po opuščeni kmetiji Brnekar na j. strani. Sedla se na s. strani dotakne gozdna cesta, ki pelje proti kmetiji Maček.

SPP gre po levi, novi in precej ravni gozdni cesti na j. strani Mačkovega vrha (1056 m).

Nadaljujemo do Mačkovega križa ob gozdni cesti, ki pripelje od kmetije Maček na s. strani Mačkovega vrha.

Pri Mačkovem križu zapustimo gozdno cesto in se napotimo navzgor po poti, ki se zvije po jasi in gozdu do velikega Lampretovega travnika. Od tod se odpre lep pogled na pohorska pobočja nad Mislinjsko dolino na j. in proti Sv. Primožu na Pohorju na s. strani. Sledi kratek vzpon, potem se pot zravna in pride do razpotja.

Leva pot pelje pod vrhom skozi gozd in malo navzdol.

Nadaljujemo do Koče pod Kremžarjevim vrhom.

Pri koči bomo šli navzdol po poti, ki jo kažipot napove kot »zmerno pot«. Po jz. gozdnatem pobočju Kremžarjevega vrha se spustimo do 15 min oddaljene kmetije Kernik, ki je najvišja kmetija na Kremžarjevem vrhu, do katere pripelje lokalna cesta iz Slovenj Gradca; tu je tudi spodnja postaja tovorne žičnice do koče. S poti imamo večkrat pogled na spodnji del Mislinjske doline in na slemena najbolj z. dela Pohorja, ki se znižuje proti Dravogradu; na enem vidimo cerkev sv. Ane. Mimo kmetije nadaljujemo pot po travniku in gozdu do traktorske ceste, po kateri pridemo do kmetije Podkržnik, ki prav tako kot prejšnja spada v naselje Gradišče. Od tod naprej pazimo na markacije, saj gre SPP nekaj časa po poteh, nekaj časa po cesti in seka po bližnjicah ovinke. Pod Podkržnikom najprej prečka cesto pri kmetiji Grešovnik, proti dolini pa je ob poti več novih hiš. Večkrat zaustavijo korak lepa razgledišča, od koder vidimo Mislinjsko dolino s Slovenj Gradcem ter Graško goro in Uršljo goro nad njo. Po dobri uri spusta smo v dolini Kremžarjevega potoka in središču raztresenega naselja Gradišče. Nad dolino je kopasto sleme, na katerem so sledovi prazgodovinsko gradišča. Pot nadaljujemo po cesti; na drugi strani mostu čez Kremžarjev potok smo v novem primestnem naselju na Legnu.

Po Legenski in Pohorski cesti se po novem naselju na terasi nad dolino spustimo do reke Mislinje.

Kmalu smo v središču mesta.

Iz Slovenj Gradca na Uršljo goro teče TV skupaj s SPP. Z Glavnega trga gremo do križišča cest proti Velenju in Podgorju v bližini Name. S križišča naredimo nekaj korakov po Podgorski cesti do ozke kratke ulice na desno, prečkamo potok Suhadolnica in se po cesti čez polje usmerimo v bližnji Stari trg, 419 m, 627 preb. To je razloženo naselje na robu Slovenjgraške kotline z gručastim središčem ob vznožju vzpetine, kjer je tudi župnijska cerkev sv. Radegunde. Cerkev je bila prvič omenjena konec 14. stol.; zdajšnja ladja je iz 15. stol., prezbiterij s kripto pa iz leta 1529. Ob cerkvi je mogočno župnišče, zgrajeno okoli leta 1600 v italijanskem renesančnem slogu. Na Grajskem griču, kjer je v 11. stol. stal grad s cerkvijo, stoji poznoromanska cerkev sv. Pankracija iz prve polovice 13. stol.; pri cerkvi je mogočen stolp z več kot 3 m debelimi zidovi, njegov spodnji del pa je ostanek grajskega stolpa iz 11. stol. Cerkev obdaja obzidje s strelnimi linami. Na hiši Stari trg 3, v kateri je v mladosti živel kipar Franc Berneker, je spominska plošča. V Starem trgu je bil rojen borec in poveljnik več enot NOV Anton Plešnik - Murat (1919–1945), ki je 3. marca 1945 padel v boju z Nemci na Kolovratu (občina Zagorje ob Savi) kot poveljnik I. SNOUB Tone Tomšič.

Pri kapelici naproti gostilne in trgovine zavijemo s ceste na desno mimo nove hiše, prečkamo potoček in se povzpnemo mimo kapelice v hrib do kolovoza ter po njem desno v gozd. Po nekaj minutah smo na travniku, po katerem se zložno vzpnemo na sleme, ki se vleče od Grajskega griča proti zahodu.

Ob poti so nove hiše naselja Stari trg. Po 30 min. hoje iz Slovenj Gradca pridemo na slemenu na cesto, po kateri se spustimo navzdol do gostilne Na klancu in do regionalne ceste Slovenj Gradec-Kotlje-Ravne na Koroškem. S slemena je lep pogled na Uršljo goro pred nami in na z. del Pohorja za nami. Po cesti naredimo nekaj korakov na desno navzdol, potem pa zavijemo levo v gozd. Po 20 min. hoje po lepi, precej ravni poti po smrekovem gozdu se precej strmo spustimo v dolino potoka Selčnica do domačije Apačnik, Vrhe 9, in stare cerkvice sv. Miklavža ob njej. Iz Slovenj Gradca do tja je 1 h. Vrhe, 550 m, 295 preb., so zelo razloženo naselje po dolini Selčnice in hribovju v njenem povirju.

Pri Apačniku zavijemo nekaj korakov po asfaltirani cesti na levo, potem pa na desno čez Selčnico in mimo žage po kolovozu strmo v gozdnat breg. Po 10 min. stopimo na obsežen travnik, od koder zagledamo pred seboj zvonik cerkve sv. Roka na Selah. Steza v to smer nas pripelje do asfaltirane ceste, po kateri se zložno povzpnemo na Sele. Od Apačnika je 30 min. Sele, 610 m, 262 preb., so razloženo naselje na sv. pobočjih pod Uršljo goro. Središče naselja je Selška ves pri župnijski cerkvi sv. Roka, zgrajeni leta 1642. Cerkev je gotska stavba, v njej je baročna oprema. Na Selah je od leta 1921, ko je bil po plebiscitu na Koroškem od tam zaradi slovenske drže pregnan, do smrti živel in ustvarjal župnik, pripovednik in dramatik Franc Ksaver Meško (1874-1964), na pokopališču v bližini cerkve pa je tudi njegov grob. Nanj sicer spominja plošča na župnišču; v njem je tudi Meškova spominska soba.

Od cerkve sv. Roka gremo po cesti mimo župnišča in gostilne Klančnik zložno navzgor do križišča cest v bližini zaselka Zgornja ves, ki je del naselja Sele. Na križišču zavijemo po levi cesti mimo Gostenčnikove domačije do bližnjega razpotja, na katerem gremo naprej po desni cesti zložno navzgor do električnega droga. Tam nas kažipot usmeri s ceste na levo proti bližnji domačiji Španžel, Sele 33. Mimo domačije in gospodarskih poslopij pridemo na travnik, po katerem vodi steza naravnost navzgor k Poštarskemu domu. Od cerkve sv. Roka je 30 min.

Takoj za Poštarskim domom gremo nekaj korakov po gozdni cesti navzgor v smrekov gozd do dveh kažipotov. Prvi pokaže našo pot desno navzgor, drugi pa staro pot na Uršljo goro čez Kal, imenovano tudi »romarska pot«; po tej bi sicer hodili 30 min. dlje.

Strmi gozdni kolovoz nas popelje po v. pobočju Ravnjakovega vrha (1081 m), imenovanem po kmetiji Ravnjak na s. strani. Pot se obrne okoli vrha na z. stran. Po 20 min. strmina popusti, pot se nekoliko zravna in kmalu doseže gozdno cesto, po kateri gremo nekaj korakov navzdol, potem pa zavijemo s ceste na levo v breg. Po 10 min. vzpona pridemo spet na gozdno cesto. Smo že na s. pobočju Plešivčke Kope (1414 m), vzhodne rame Uršlje gore. Smrekov gozd preide v bukovega. Po gozdni cesti, s katere se večkrat odpre pogled proti severu na Kotlje in Ravne na Koroškem, se 25 min. zložno vzpenjamo do odcepa steze na levo, kamor nas usmerijo dobro vidne markacije. Steza se sprva dviguje precej strmo, potem pa bolj zložno zavije po s. pobočju Kozarnice. Kadar je steza mokra, moramo biti previdni. Po 30 min. smo pri spomeniku Francu Eiletzu, upravniku pošte Slovenj Gradec in odborniku Mislinjske podružnice SPD; 27. januarja 1935 ga je ob vračanju z Uršlje gore na tem kraju zasul snežni plaz. Od spomenika se strmo vzpnemo na bližnji preval med Črnim vrhom (1335 m) na s. in Malim vrhom (1445 m) na j. strani. Spet pridemo v iglasti gozd. Po nekaj minutah smo pri križu in z desne se naši poti priključi pot z Raven na Koroškem.

Po nekaj minutah zmernega vzpona smo pri drugem križu, pri katerem se z leve priključi daljša pot od Poštarskega doma čez Kal. V bližini zagledamo gozdno cesto, ki pelje na Uršljo goro.

TV se desno od križa precej strmo dvigne na gozdno cesto, po kateri gremo navkreber do ostrega ovinka, ki ga dosežemo v 20 min. Če smo utrujeni, gremo lahko naprej po cesti, ki se v zavojih vzpne do Doma na Uršlji gori.

TV na ovinku zapusti cesto in se po stezi povzpne po s. hrbtu vrha, po nekaj minutah pa preide na jv. strmejše kamnito pobočje, poraslo z lepimi macesni. Po 20 min. pridemo iz gozda na široko pot, po kateri pride z j. pot od Andrejevega doma na Slemenu. Zavijemo navzgor po travnatem pobočju mimo kapelice in kmalu zagledamo cerkev in RTV-stolp. Na j. strani skalnatega roba se zložno vzpnemo na ravnico s cerkvijo in planinskim domom.

Od Doma na Uršlji gori se vrnemo po poti, po kateri smo prišli od Poštarskega doma, do razcepa poti: leva pot gre proti Poštarskemu domu, mi pa gremo naravnost in potem na desno proti Slemenu, oz. proti j. Po kamniti poti se spustimo do ceste, po njej nekaj korakov navzdol, potem pa zavijemo na desno v smrekov gozd. Po gozdni poti se strmo spuščamo po j. pobočju Uršlje gore. Po 45 min pridemo do gozdne ceste in na velike travnike med vojno požgane in zdaj opuščene kmetije Šisernik (1250 m).

Leva pot gre proti Poštarskemu domu, mi pa gremo naravnost in potem na desno proti Slemenu, oz. proti j. Po kamniti poti se spustimo do ceste, po njej nekaj korakov navzdol, potem pa zavijemo na desno v smrekov gozd. Po gozdni poti se strmo spuščamo po j. pobočju Uršlje gore. Po 45 min pridemo do gozdne ceste in na velike travnike med vojno požgane in zdaj opuščene kmetije Šisernik (1250 m).

Dvakrat prečkamo cesto na Uršljo goro, gremo mimo kapelice, ostankov kmetije in korita z izvirom vode ter se ob v. robu travnika spustimo do gozda. Še kratek spust po gozdu in že pridemo do križišča gozdnih cest in ruševin nekdanje gostilne Križan (1040 m) na prelazu iz doline Suhadolnice na v. v dolino Jazbinskega potoka na z. strani.

Cesta proti v. pelje v Podgorje in Slovenj Gradec, proti z. na Naravske ledine in Ravne na Koroškem ter v Žerjav, naravnost pa v Šentvid pri Zavodnju. Ob križišču stoji značilna koroška kapelica. Pri Križanu se začenja slemenski hrbet, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem; domačini mu pravijo Slemene. Na obeh straneh hrbta so zaobljena slemena s samotnimi kmetijami, vmes pa so zarezane globoke in ozke doline potokov, ki tečejo v Mežo, Mislinjo, Pako in Savinjo. Po vršini hrbta poteka nekdanja deželna meja med Štajersko in Koroško.

Od Križana nadaljujemo hojo po gozdni cesti proti Šentvidu, oz. Slemenu. Ravna cesta pelje na z. strani hrbta pod vrhom Verjanščica (1127 m).

Pot se vzpne po pobočju Kotnikovega vrha (1220 m). Obdaja nas smrekov gozd. Po 30 min smo na mali jasi, kjer stoji počitniška hišica; tu nakladajo les na tovornjake. Od tod naprej je gozdna cesta, ki preide z z. na v. stran hrbta, širša in bolje vzdrževana. Kmalu je ob cesti studenček, po nekaj minutah pa pridemo iz gozda na travnato planoto in do cestnega križišča: cesta na desno pelje v Javorje, na levo navzdol v Zgornji Razbor (po njej pride E-6, s katero gremo skupaj do Adrejevega doma), naravnost pa na Sleme. Kraj s križiščem cest se imenuje Ciganija. 

S planote zavije precej ravna cesta v gozd proti Slemenu; odpre se pogled na globoko dolino potoka Velunja, na samotne kmetije v Zgornjem Razborju in na Šaleško dolino. Kmalu smo pri počitniškem domu termoelektrarne Šoštanj, tam pa zavijemo na zgornjo cesto (spodnja pelje v Črno) in po njej proti Slemenu. Nad cesto stoji nova cerkvica sv. Vida, zgrajena leta 1991. Smo že na območju hribovskega naselja Šentvid pri Zavodnju (800 - 1100 m). Ob tej cesti je stala cerkev sv. Vida, pri njej pa nekaj hiš; v boju Šercerjeve brigade z nemško vojsko, ki je bila utrjena na tem pomembnem prehodu iz Saleške v Mežiško dolino, so bile aprila 1945 porušene cerkev in okoliške hiše, ki jih po vojni niso obnovili. Kmalu stopimo na regionalno cesto Šoštanj - Črna na Koroškem. Ob cesti je tabla "Sleme 1080 m", ki označuje prelaz med Šaleško in Mežiško dolino.

Po nekaj korakih po ravnem nas kažipot usmeri na desno po stranski cesti proti bližnjemu Andrejevemu domu.

Tik za Andrejevim domom na z. strani, kjer smo prišli z Uršlje gore, nas kažipot usmeri po gozdni cesti navzgor na gozdni hrbet, kjer se priključimo na gozdno cesto Sleme - Bele Vode. Po 25 min hoje po skoraj ravni cesti smo na razcepu cest: leva, boljša pelje v Bele Vode 4 km, po kolovozu na desno pa nadaljuje SPP.

Po nekaj minutah se na levo odcepi vkreber širša gozdna pot po s. pobočju Tolstega vrha (1185 m).

Ko pridemo na malo jaso na j. strani vrha, se pot zravna in pelje naprej po hrbtu, poraslem s smrekovim gozdom. Na levi ob poti so ruševine nekdanje kapelice, še malo naprej pa kažipot PD Črna pove, da gremo proti Smrekovcu. Od tod se pot zmerno dvigne na precej ravno sleme in po njegovi j. strani preide na z. stran. S poti se večkrat med drevjem pokaže na levi Smrekovec, pred njim pa globoka soteska potoka Štajerska Kramarica proti Belim Vodam. Lepa pot se drži glavnega hrbta; malo je ravna, malo se vzpenja, pa spet spušča. Po dobri uri od Andrejevega doma pridemo na rob s starimi čokatimi bukvami, ki predstavljajo lastniško mejo med kmetijami na Koroški in Štajerski strani. Pot se kmalu prevesi na j. stran hrbta, potem pa se spusti po smrekovem gozdu na j. pobočju Staknetovega vrha (1257 m) mimo studenca ob poti in postane slab kolovoz, po katerem se še naprej spuščamo do prevala Kramarica (1124 m). Od Andrejevega doma 1 h 30. Čez preval je v dobi tovorništva tekla pomembna pot iz Šaleške in Spodnje Savinjske doline na Koroško. Na prevalu stoji stara kapelica, ob njej je grob štirih borcev NOV, ob robu gozda pa je počivališče z mizami in klopmi.

S prevala pridemo po široki gozdni poti do bližnjega križišča gozdnih cest: proti v. v Bele Vode in Šoštanj, proti z. na Ludranski Vrh in v Črno, naravnost pa do Doma na Smrekovcu, na Golte in na Ljubno ob Savinji.

S križišča gremo po cesti proti Domu na Smrekovcu. Kmalu nad križiščem se s ceste odcepi proti domu bližnjica, ki je sprva zelo strma (kažipot: do doma 45 min).

SPP gre po cesti (kažipot: do doma 1 uro), ki se zložno vzpenja po v. gozdnem pobočju Smrekovca. S poseke vidimo Sv. Križ nad Belimi Vodami in Šaleško dolino. Ko se cesta obrne z v. na j. pobočje, se precej zravna. Po pol ure hoda s križišča se odcepi navzdol slabša gozdna cesta, mi pa nadaljujemo po desni proti robu, ki ga vidimo pred seboj. Po nekaj minutah se odcepi na desno pot proti 10 min oddaljenemu domu. Z leve se pridruži pot iz Šoštanja.

Po kratkem vzponu pridemo iz gozda na obsežni planinski pašnik in po njem do planinske postojanke.

Nad domom zavije SPP vkreber po j. pobočju Smrekovca. Po 15 min smo na razcepu poti: desna pelje na vrh Smrekovca, SPP pa zavije levo in se zravna med nizkimi smrekami proti Krumpaški planini.

Ob poti je velika odprta staja, malo naprej pa počitniška koča trgovskega podjetja Era iz Velenja. Takoj za kočo je ob poti korito z izvirom vode. Ko pridemo iz gozda na pašnik, zagledamo pred seboj Komen, Raduho in Savinjske Alpe, levo pod nami pa kotlino s povirjem Krumpaha, ki se nagiba proti dolini Ljubnice; ta pogled nas bo spremljal vse do Komna. Lepa ravna pot pelje malo po gozdu, potem pa pridemo spet na plano: nad potjo je planina z redkimi nizkimi smrekami, pod potjo pa je gozd. Pot se po vršini pogorja zmerno spušča in se dviga po gozdu in prek malih jas. Po 45 min hoda od doma pridemo na obsežen planinski pašnik na v. strani Krnesa (1013 m). Na Krnes ne gremo, kažipot nam pokaže na levo v gozd, po katerem zaobidemo vrh. Ko pridemo na z. stran, se odcepi pot na 10 min oddaljeni vrh Krnesa, mi pa pridemo v široko sedlo med Krnesom in Komnom, ki je tik pred nami. Nad sedlom se precej strmo dvignemo po v. robu Komna, zaobidemo kratek andezitni skok (po bližnjici lahko tudi čezenj), potem pa se pot malo zravna, pa se spet zmerno dviga po v. robu na stranski hrbet, ki se vleče iz doline Krumpaha proti vrhu; s sedla 20 min. Prišli smo na obsežno planinsko senožet na j. strani vrha Komna, ki ga vidimo v bližini na s. strani, na j. robu pa kapelico. Pred kapelico je ob poti križ in rogovila s kažipoti, kjer skrene steza na bližnji vrh.

Z uravnave se SPP malo pod kapelico spusti proti gozdu na z. strani in po sprva precej strmem z. pobočju Komna. Nekaj minut moramo paziti, ker je pot kamnita in ponekod čez korenine in po jarkih tudi nerodna, zlasti če je mokra. Po 15 min se pot priključi na gozdni kolovoz, po katerem se še naprej spušča na travnato jaso s prevalom Hlipovec (1453 m). Na začetku jase opozori napis, da je 70 m pod potjo izvir vode. Malo naprej je križišče poti proti Komnu, Travniku, na Ljubno ob Savinji in v Črno na Koroškem. To je bil nekdaj, ko še ni bilo avtomobilov, pomemben prehod med Zgomjo Savinjsko in Mežiško dolino.

S prevala gremo proti z. po kolovozu, ki se zložno dviga med malinami ter mladimi macesni in smrekami po glavnem hrbtu Smrekovškega pogorja. Po 10 min pridemo na v. gozdnato pobočje Travnika, po katerem se pot 15 min dokaj strmo dviga, potem pa se precej zravna in preide z v. na j. pobočje. Z leve se priključi pot z Ljubnega mimo nekdanje partizanske Bolnice Celje, potem pa ozka pot postane široka. Kmalu pridemo iz gozda na obsežen travnik in po njem do planinske postojanke na drugi strani travnika. S prevala Hlipovec 45 minut.

S Komna do Koče na Travniku je 1 h 15.

Od koče gremo po travniku malo navzgor do poti, ki ga prečka. Kažipot pove, da moramo na levo v gozd. Malo se spustimo, potem pa nas široka ravna pot popelje po gozdnatem z. pobočju Travnika. Kmalu smo pri studencu dobre vode, potem pa nadaljujemo pot po j. strani glavnega slemena. Večkrat se nam odpre lep razgled na bližnjo Raduho in globoko na j. strani na ozko dolino potoka Dupljenika. Približamo se strmemu Presečnikovemu vrhu (1573 m).

S slemena pridemo v široko travnato sedlo na v. strani vrha, zavijemo prvič na dosedanji poti čez Smrekovško pogorje na severno stran; globoko pod nami je dolina Bistre. Po gozdnatem pobočju se spustimo v malo travnato sedlo, od tod pa nekaj minut strmo navzgor, potem pa se spet spuščamo. Pot po bukovem gozdu je sprva ponekod ozka in nagnjena, zato je treba malo paziti, če je mokra. Pridemo v malo sedlo, odkoder je zelo lep pogled na Peco. Pot nadaljujemo po poraščenem slemenu, odkoder lepo vidimo Raduho in planino Javorje. Ob poti je na bukvi pritrjena tabla, na njej sporoča Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, da je tu gozdni rezervat Bela peč. Pot se potem spusti po smrekovem gozdu na prelaz Bela peč (1353 m); od Koče na Travniku smo hodili 50 min. Na prelaz pripeljeta gozdna cesta iz Črne na Koroškem po dolini Bistre in Vrtačnikovega potoka ter markirana pot iz Črne, 2 h 45. Prelaz ločuje andezitno Smrekovško pogorje in apnenčasto Raduho. Tu je tudi planina enako imena, kjer pasejo živino kmetje iz Bistre. Prelaz in planina sta dobila ime po bližnjem vrhu Bela peč (1423 m) na koroški strani pogorja.

S prelaza se pot malo dvigne po hribu na nasprotni strani, potem pa se precej strmo spusti na planino Vodol; pri spustu moramo biti malo pozorni, ker hojo otežujejo privrhnje korenine in kamenje. Na začetku planine je pastirska koča, malo naprej korito in vodovodna pipa, nad planino pa lovska koča. Nekaj korakov po ravnem in že smo na gozdni cesti, ki pripelje iz Strug med Ljubnim in Lučami. Od Bele peči 20 minut.

Z Vodol nadaljuje SPP po jz. gozdnatem pobočju nad planino. Pot se najprej zložno, potem pa bolj strmo dviga po v. pobočju Jelovca (1845 m). Ko preide z v. na j. stran, strmina popusti. Po 30 min vzpona pridemo na prostrano planino Javorje na j. strani Jelovca. Pot po planini se zložno dviga proti pastirskim stanom in še naprej proti robu na z. strani planine. Lep razgled na Smrekovško pogorje, Menino, Veliki Rogatec in v globel Zgornje Savinjske doline. Na robu stopimo na kolovoz, ki povezuje planino Javorje s planino Loka. Kolovoz nas popelje mimo vrtač in brezna Snežnica, v katerem je včasih sneg tudi poleti. Kmalu se začnemo spuščati proti planini Loka in do planinske koče. S planine Vodol uro hoda.

Od Koče na Travniku do Koče na Loki pod Raduho je 2 h 30.

Nad kočo prestopimo ograjo in gremo zložno navzgor po travnati dolini Loke do bližnjega razpotja: pot naravnost pelje na Durce, SPP pa zavije na levo v hrib, porasel z gozdom. Kmalu strmina popusti, pot pa se zvije med drevjem, rušjem in po malih zelenicah proti jz. pobočju Male Raduhe. Po nekaj minutah zložnejše hoje se dobro izhojena pot začne vzpenjati po kraškem razjedenem svetu, poraslem z rušjem in redkimi macesni, proti sz. proti vrhu Male Raduhe. Odpirajo se lepi razgledi proti jugu in vzhodu. Po uri hoje od koče pridemo na razpotje: desna pot pelje na Durce, po levi bomo šli na vrh Velike Raduhe.

Z razpotja nadaljujemo SPP naravnost po zgornji poti, ki preči jv. pobočje Male Raduhe. Po skoraj vodoravni poti med rušjem pridemo do škrbine Durce (1910 m) med Malo Raduho in Lanežem. Z vrha do Durc smo hodili 45 min. Na s. strani zagledamo globoko pod seboj planino Grohat s planinsko kočo. Skozi škrbino je star in najbližji naravni prehod med planinama Loka in Grohat; ime Durce pomeni vrata med obema planinama. Na Durce pripelje tudi direktna pot od Koče na Loki.

Z vrha škrbine se spustimo desno ob kratkem skalnem pragu; pri spustu nam pomaga žična vrv (ta del poti je uvrščen med zahtevne poti), do žleba med Lanežem in Malo Raduho. Po žlebu pridemo po precej strmi gruščnati stezi do obsežnega melišča pod Malo Raduho; ob njegovem zgornjem robu tik pod steno gremo precej strmo navzdol do gozdnatega roba nad nekdanjo planinsko kočo, ki jo je porušil snežni plaz. Tu se odcepi na levo zelo zahtevna "Jurharjeva pot" na Veliko Raduho.

Naša pot pa zavije mimo ostankov porušene koče in Koče GRS navzdol po planini Grohat do nove koče. Pri porušeni koči gre na levo stara pot proti Rogovilcu in Solčavi ter se malo niže združi z novim priključkom SPP od Koče na Grohatu proti Rogovilcu.

Kažipot pri ograji na j. strani koče pokaže stezo, po kateri bomo začeli spust v dolino Savinje. Steza se spusti po gozdu okrog skrajnega s. roba grebena Male Raduhe in se po 15 min združi s staro potjo, ki pride z Durc naravnost mimo stare porušene koče. Po gozdnatem podnožju sz. ostenja Raduhe se spuščamo v plitvo grapo Lipni plaz. Na desni je pod strmim pobočjem globoka grapa potoka Klobaša. Zaobidemo skalno ostenje med Lipnim plazom in Dolgim plazom, odkoder se vzpnemo na zložno gozdnato sleme, ki se razteza med Raduho in Velikim vrhom (1279 m). Na vrh se ne povzpnemo; pot se zložno spusti na Tolstovršnikovo planino Javorje na j. strani Velikega vrha. Od Koče na Grohatu smo hodili 1 h 15.

S planine Javorje nadaljujemo hojo po kolovozu, ki se spušča po gozdu do velike kmetije Tolstovršnik (965 m) na razglednem pomolu nad Savinjo, odkoder je lep pogled na ostenje Raduhe in na Solčavo v ozki dolini Savinje. S planine Javorje 20 min. Stanovanjska hiša je bila zgrajena leta 1703, na njej je freska sv. Treh kraljev. Od Tolstovršnika lahko pridemo po markirani poti v Solčavo; če nam dopušča čas, ali če ne bomo nadaljevali poti skozi Robanov kot na Ojstrico, obiščimo to prijazno vasico. SPP se od Tolstovršnika strmo spusti v ključih sprva po travnatem, potem gozdnatem jv. pobočju pomola v dolino ob Savinji, kamor stopimo pri kmetiji Grobelnik. Skozi zaselek novih hiš v Suhem Dolu pridemo na regionalno cesto Luče - Solčava; po cesti ob žuboreči Savinji gremo navzdol do kilometer oddaljenega gostišča Rogovilec. Od Tolstovršnika 45 minut.

Od Koče na Grohatu do Rogovilca je 2 h 30.

Pri Rogovilcu zavijemo po brvi čez Savinjo in po bližnjici navzgor po klancu čelne groblje do gozdne ceste v Robanov kot. Po precej ravni cesti gremo mimo Pečovnikove in Govčeve kmetije do Robanove domačije. Malo pred Govcem se na desno odcepi pot mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na Strelovec. Pred seboj imamo značilni pogled na Ojstrico in Krofičko z Robanovo domačijo v ospredju. Po 20 min pridemo do Robana. 

Pot nadaljujemo po gozdni cesti do bližine Robanove planine; od Robana naprej je cesta zaprta za avtomobile in motorje. Kmalu nad Robanom pridemo v mešani gozd; na desno se odcepi gozdna cesta mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na lcmanikovo planino. Naša cesta se zložno vzpenja, prekorači strugo Bele in po 25 min pripelje od Robana na Travnik, kilometer dolgo travno jaso z Robanovim hlevom in senikom v sredini. Na senožeti rastejo tudi visokogorske cvetice, med njimi murke, Sternbergov klinček in Clusijev svišč, ob robu pa grmiči dlakavega sleča. Z jase pridemo spet v gozd, v katerem prevladujejo smreke, vmes pa so tudi osamljene tise, ki so bile nekdaj zelo razširjene. Po uri zložnega vzpona od Robana se znajdemo na Robanovi planini v Kotu (900 m). Na planini je poleg staj tudi prijetna Robanova planšarska koča, kjer se poleti lahko ustavimo in dobimo okrepčilo. Za kočo je korito, v katerega teče ledeno mrzla voda. Pred nami se dviga veličasten amfiteatralni sklep Robanovega kota z Ojstrico na sredi, z Velikim vrhom na levi in Krofičko na desni.

Z Robanove planine se pot zložno dviga po mešanem gozdu, ki postaja vse redkejši. Kmalu prečimo melišče izpod Moličkega grabna, potem pa se vzpnemo skozi nizko grmovje do slapa; od planšarske koče 20 min. Od tod dalje se začne strmina. Pred nami se dviga strm skok, ki se v spodnjem delu imenuje Jeruzale, v zgornjem pa Žvižgovec. Od slapa gremo po lesenih stopnicah v travnate in sprva s skrivenčenimi bukvami porasle Jeruzale. Steza se vijuga po strmini; po uri hoje pridemo do pečevja na sz. strani Žvižgovca. Po skalnem svetu, kjer nam na izpostavljenih mestih pomagajo klini in žična vrv, pridemo po uri vzpona na Žvižgovčevo zelenico in po njej na vrh skoka, kamor z j. strani sega Molička planina (1700 m). Z Žvižgovca lepo vidimo vrhove, ki obdajajo Robanov kot: na v. Veliki vrh, Poljske device in Križevnik, na z. Ojstrico, Krofičko, Ute, Strelovec in Rožni vrh. Pod Ojstrico opazimo značilen ledeniški okrešelj Veliki skok; ob deževju pada po njem nad 100 m visok slap.

Pot nadaljujemo čez Moličko planino. Na desni opazimo ostanke stare kamnite Kocbekove koče pod Moličko pečjo, na vrhu nad njo pa novo, leta 1990 zgrajeno kapelico sv. Cirila in Metoda, ki so jo postavili namesto stare iz leta 1898. Steza se zvija po z rušjem poraslem zvalovljenem svetu sz. dela Dleskovške planote ali Veže. V vrtači blizu Moličke planine se z leve priključi pot iz Luč, ki pripelje čez planino Ravne in čez Prag. Tu spremeni SPP smer s. - j. ter se obrne proti zahodu. Prečimo s. pobočje Črnega vrha (1923 m), kjer je steza na nevarnejših mestih zavarovana z žično vrvjo, potem pa pridemo pod j. pobočje Male Ojstrice (2017 m). V vrtači med Malo Ojstrico na s. in Belim vrhom (1961 m) na j., se z leve priključi še druga pot iz Luč, ki pelje čez planino Vodole ali pa čez planino Podvežak. Ko pridemo na vrh vrtače, smo na Sedelcu (1900 m), odkoder zagledamo Korošico in Kocbekov dom.

Po sz. travnatem pobočju Koroškega vrha (1990 m) se dvignemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Malo Ojstrico.

Nato se spustimo do našega cilja na Korošici.

Pri Kocbekovem domu se takoj zagrizemo v strmino j. pobočja Ojstrice. Steza se sprva dviga med rušjem in kamnitimi grebenčki, se malo zravna po travnem pobočju vrtače ter se po grušču vzpne do prvega odcepa poti na Škarje; od doma 30 min.

SPP na Ojstrico zavije od razpotja malo desno, potem pa se dviga naravnost vkreber po z. delu Ojstričinega j. pobočja. Ko smo čez zelenico, se steza vzpne po grušču do drugega odcepa poti na Škarje. Planinci, ki nadaljujejo pot na Kamniško sedlo, po navadi pustijo tukaj nahrbtnik; od prvega odcepa 30 min.

Na razpotju zavijemo na desno. Steza se po skalnem pobočju jz. grebena Ojstrice, kjer so izpostavljena mesta zavarovana s klini in žično vrvjo, spusti na melišče in po njem naprej proti Skorjam. V srednjem delu melišča se z leve priključi pot s Korošice. Kmalu se z melišča vzpnemo v ključih po strmem travnatem pobočju na skalni greben med Ojstrico in Lučko Babo, imenovan Škarje; zanj so značilni stolpi in ostri roglji. Na prehodnem delu grebena je pomembno križišče planinskih poti (2141 m): mimo Koče na Klemenči jami v Logarsko dolino, čez Lučko Babo na Planjavo, na Ojstrico in na Korošico.

Na križišču nam kažipot pokaže smer proti Planjavi. Ta pristop na Planjavo sta leta 1893 odkrila Fran Kocbek in Blaž Plaznik. Steza se dviga na j. strani glavnega grebena Ojstrica-Planjava. Najprej premagamo kratko strmo travno vesino, potem pa nas zagruščena steza pripelje na položno travno vršino tik pod vrhom Lučke Babe (2244 m) na njegovi j. strani. V nekaj korakih naravnost navzgor lahko dosežemo vrh, s katerega pa se moramo vrniti na stezo na j. strani vrha, čeprav SPP ne pelje na vrh.

SPP pelje naprej na z. del travnatega pobočja, kjer se začne skalni svet. Ob pomoči klinov in žične vrvi sestopimo čez kratek skalni skok, potem pa nas steza pripelje na glavni greben; z vrha 15 min. Z grebena se spet spustimo na j. stran. Po zagruščenem in valovitem visokogorskem kraškem svetu se steza spusti med kotliči, vrtačami in žlebovi do najnižje točke na tem delu poti, kamor smo prišli v naslednjih 15 min. Od tod se. steza spet dvigne in pripelje nad malo ledeniško krnico na v. pobočju Planjave, kjer še pozno poleti leži sneg. Še naprej se vzpenjamo po razdrapanem v. pobočju do prevala pod vzpetino j. pobočja Planjave, kjer se pridruži pot s Korošice čez Petkove njive in Srebrno sedlo. Od najnižje točke do prevala je 20 min.

Kmalu se odcepi na desno steza na vrh Planjave, kamor je še 10 min. SPP ne vodi na vrh. S prevala na j. pobočju, kjer se je SPP pridružila steza s Korošice, nadaljujemo pot na Kamniško sedlo. SPP se spušča v smeri proti jz. po travnatem površju in raztrganih skalnih odstavkih. Spotoma gledamo pod seboj samotno dolinico Repov kot in dolg nažagan greben Zeleniških špic nad njo. Po 20 min se nam z leve pridruži spodnja pot s Korošice.

Od tod se naša steza spusti po travni vesini na Sukavnik.

Sukavnik se imenuje uravnani del jz. grebena Planjave, kjer se pot prevesi z j. pobočja v z. ostenje. Od tod se odpre pogled na bližnjo Brano, Tursko goro, Skuto, Rinke ter na Mrzlo goro onkraj Kamniškega sedla. S temena Sukavnika se steza spusti po ploščati vesini, ki je pretežno poraščena s travo, deloma skalna, v zgornjo grapo pod Rdečim kupom, skalnim izrastkom rdečkaste barve, ker vsebuje železo. Obdaja nas od strel razrito krušljivo skalno površje; ob nevihtah nevaren prehod! Po stezi, zavarovani z žično vrvjo in klini, se potem pod Rdečim kupom in skalami spustimo v Wisiakovo grapo, ime ima po znanem predvojnem alpinistu Sandiju Wisiaku, ki se je leta 1933 tukaj ponesrečil. lz grape se dvignemo tik pod visokimi stenami na travnat pregib v z. ostenju Planjave, ki mu pravijo Lajšta. Od tod se nadelana steza po policah in grapah v z. ostenju Planjave spusti do vznožja skal. Pod osamljeno skupino rogljev, ki se imenuje Babe, najprej prečimo melišče, potem pa se po travnatem pobočju Kamniškega sedla spustimo do Kamniške koče. S Sukavnika 1 h.

Z Ojstrice do Kamniške koče je 4 h. Pot je zahtevna. Priporočamo previdnost pri prečenju snežišč v zgodnjem poletju, pri sestopu z Ojstrice na Škarje, pri spustu pod Lučko Babo in s Sukavnika do vznožja stene.

Od Kamniške koče gre SPP po travnati ruši proti Brani na z. strani. Po precej ravni poti pridemo kmalu do prvega razpotja, kjer se na desno odcepi pot k Frischaufovemu domu na Okrešlju. 

Naša pot se zložno dviga in preči s. pobočje Brane, imenovano Boštjanca. V 20 min pridemo do drugega razpotja, kjer se odcepi pot na Brano (2252 m).

Nadaljujemo po spodnji poti. Ko pridemo na sz. greben Brane, je dokaj lepe poti konec; vse do vrha Turske gore je pot uvrščena med zelo zahtevne poti. Z roba grebena se moramo spustiti po strmem rdečem skalnem površju, imenovanem Rdeči griči, v skalno grapo. Pri spustu nam pomagajo klini in žična vrv. lz grape pridemo kmalu na Kotliče (1949 m), škrbino med Brano in Tursko goro. Od odcepa poti na Brano 30 min. Obdaja nas od strele raztreskan skalni svet rdečkaste barve, ki pove, da je v njem železo. Če se pripravlja k nevihti, počakajmo na Kamniškem sedlu.

S Kotličev se steza zelo strmo vzpenja po jv. raztreskanem skalnem grebenu Turske gore. Prek strmih in izpostavljenih mest nam pomagajo klini in žična vrv, vendar moramo biti pazljivi, ker strela večkrat poškoduje varovalne naprave. V zgornjem delu grebena pridemo do naravne znamenitosti, do votline v skali, ki jo je Fran Kocbek imenoval Sod brez dna. Steza nas potem pripelje na razgledni greben, ki se obrne proti z. in vrhu; hoja postane manj naporna. Malo pred vrhom pridemo z grebena na ploščato vesino in po njej na vrh. S Kotličev 1 h.

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

S Turske gore nadaljujemo našo pot čez planoto Malih Podov proti Skuti, ki jo vidimo pred seboj na z. planote. Steza se zložno spušča po kraškem svetu med neštetimi kotliči, žlebiči, brezni in čez travnate zaplate. Po 20 min pridemo do razpotja (2114 m) ob s. robu kraške vrtače, kjer se z desne priključi zelo zahtevna pot od Frischaufovega doma na Okrešlju skozi Turski žleb.

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Z razpotja se vzpnemo na z. rob vrtače do drugega razpotja (2200 m), kjer nam napis na skali pove, da pelje leva pot čez Sleme k Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. SPP pa krene desno zložno navzgor po kraškem svetu in po 20 min od razpotja nad Turskim žlebom pripelje do novega razpotja: desna pot pelje na Rinke, naša leva pot pa proti vznožju Skute. Nad razpotjem dosežemo melišče, ki ga prečimo in po nadaljnjih 30 min pridemo do vznožja jv. skalnega grebena Skute. Drzno speljana steza se strmo vzpenja ter pripelje po travnih pobočjih, skalnih strmalih in med gladkimi skalami na ramo Streže, kot se imenuje zgornji skalni del grebena; od vznožja 45 min. Z rame preide steza za nekaj minut na z. stran grebena, odkoder zagledamo pod seboj kraško planjavo Velikih Podov, nad katero se dviga Grintovec. Kmalu se vzpnemo po skalnem žlebu nazaj na jv. stran gore. Po razritem in krušljivem skalnem pečevju se strmo vzpnemo na vrh. Z rame Streže 30 minut.

S Turske gore na Skuto smo hodili 2 h 30. Od vznožja Skute do vrha je pot uvrščena med zelo zahtevne. Na izpostavljenih in težjih mestih je pot zavarovana s klini in žičnimi vrani.

Z vrha Skute se po zložnem gruščnatem gorskem grebenu spustimo proti z. in Dolgemu hrbtu. Na levi je v bližini Štruca (2457 m), ki jo bomo lepše videli z nižjih Velikih Podov na jz. strani.

Po 30 min od Skute smo na sedelcu Škrbina (2408 m) med Dolgim hrbtom in Štruco. 

Na Škrbini je razpotje: naravnost gre zelo zahtevna pot po grebenu Dolgega hrbta (2473 m) in čez Mlinarsko sedlo na Grintovec in k Češki koči, SPP pa zavije levo na Velike Pode. Steza se v ključih strmo spušča po pečevju v zgruščeno globel med Dolgim hrbtom in Struco; ta del spada med zahtevne poti. Tu se na desno odcepi druga, lažja steza pod grebenom Dolgega hrbta na Mlinarsko sedlo. 

Smo na s. robu visokogorske uravnave Veliki Podi. To je prostran kraški svet z žlebiči, kotliči in vrtačami, po katerem je pot kar zahtevna, ker moramo zelo paziti na markacije, da ne zaidemo.

Na desno se vzpne steza na Mlinarsko sedlo, SPP pa zavije navzdol proti j. po melu in travnatih zaplatah. Skoraj vzporedno s potjo se na desni strani vleče skalni greben Dolgih sten. Če se ozremo nazaj, se nam pokaže Štruca v svoji značilni podobi z zglajenimi, štrucam podobnimi skalnimi okroglinami in rogljastim vrhom. Pridemo na Legarje, j. del Velikih Podov. Po 30 min smo na razpotju, kjer se na levo odcepi pot čez Sleme na Male Pode, mi pa napravimo še nekaj korakov do bližnjega bivaka.

Od bivaka zavije naša pot na j. proti Dolgim stenam. Po značilni visokogorski pokrajini z rušjem in travnimi zaplatami se spustimo proti skalnemu grebenu in ob njem do najnižje točke med skalami in rušjem. Steza se od tod strmo vzpne čez plati Jurjevca na Mala Vratca (1970 m), ozki prehod med skalama v Dolgih stenah. Pri vzponu nam prek težjih mest pomagajo varovala. Na drugi strani se po travnatem pobočju spustimo do razpotja, kjer zavije na desno navzgor pot na Grintovec.

Na razpotju zavijemo na levo pot, ki po zložni travnati planji pripelje v Spodnjo Jamo; to je kotanjasta krnica z mogočnimi skalami na dnu, ki jo je v ledeni dobi izoblikoval ledenik. Više nad njo je tudi Zgornja Jama, kamor pa naša pot ne pelje. lz Spodnje Jame se pot strmo vzpne v ključih po travni gredini čez j. greben Grintovca na nasprotno stran; ta del grebena imenujejo Ovnov čir. Po uri vzpona smo na razpotju: leva pot pelje čez Dolce na Kočno, SPP pa navzgor proti vrhu Grintovca.

Z razpotja se pot zložno zvije prek travne uravnave Planjava, odkoder se že odpirajo lepi razgledi. Pod nami je Suhi dol, nad njim razrito ostenje Kalško grebena, globoko pod njim dolina Kokre, Storžič nad njo, zadaj pa značilna panorama Julijcev s Triglavom. Ko pot iz sz. smeri zavije naravnost proti s., postane bolj strma. Smo na Strehi, kot se imenuje j. položnejše pobočje Grintovca, ki se od daleč vidi kot streha. Vijugasta steza po enakomerno strmem pobočju pripelje po 45 min na razgledno škrbino med Malim (Kokrskim) Grintovcem in glavnim vrhom, odkoder zelo lepo vidimo bližnjo Skuto in pod stenami Jezersko Grintovca ledeniško izoblikovano kotlinico Zgornje Jame. S škrbine se steza v ključih vzpne po raztrganem pečevnatem pobočju na vrh. S škrbine 20 minut.

Od Cojzove koče na vrh Grintovca je 2 h.

Z Grintovca na Kočno bomo šli po Špremovi poti do pri ključka Kremžarjeve poti na grebenski rezi med Grintovcem in Kočno. Z vrha se spustimo proti s. čez kratke skalne  odstavke na obsežno vršno melišče, ki ga dosežemo v nekaj minutah. Tu je razpotje: desna pot gre čez Mali Grintovec na Mlinarsko sedlo, SPP pa na levo. 

Steza se zložno spušča po grušču, potem pa krene vodoravno v skalovje z. pobočja Grintovca. Spust je zelo zahteven, pomagajo nam klini in žična vrv. Kmalu moramo skozi ozko Dolško škrbino (2317 m), kjer si je steza našla prehod. Škrbina se imenuje po kmetu Suhadolniku, ki mu v narečju pravijo »Zdolnik«. S skalnatega sveta pridemo na strmo melišče, ki pada v dno krnice Zgornji Dolci med Grintovcem in Kočno. Stezica se tik ob steni spusti do grebena, ki povezuje Grintovec in Kočno. V zgodnjem poletju je na melišču še snežišče, zato moramo biti oprezni. Ob pomoči klinov in žične vrvi se potem vzpnemo na razgledni greben. Najprej se nam z leve priključi pot od Cojzove koče po Srednjih in Zgornjih Dolcih, malo naprej pa na najnižji točki v grebenu z desne Kremžarjeva pot od Češke koče. Z Grintovca 1 h 15 minut.

Z Jezerske Kočne se previdno vrnemo do razpotja na veznem grebenu med Kočno in Grintovcem. Z vrha 25 min. Na razpotju zavijemo po Kremžarjevi poti na levo proti Češki koči, Špremova pot pa pelje naravnost proti Grintovcu. Markacije nas zanesljivo popeljejo z grebena po v. steni do sv. grebena, ki se postopoma spušča z vrha Jezerske Kočne in ločuje Makekovo od Jezerske Kočne. Pot po grebenu je vse do Zgornjih Ravni drzno speljana, v glavnem tik nad prepadi, vendar tako, da nimamo neposrednega pogleda v globino. Dobro je zavarovana z žično vrvjo in klini. Po vršini grebena se po nagnjenih skalnih plateh in po grušču najprej zložno, potem pa precej strmo spustimo po krušljivem svetu na v. skalno strmal grebena. Sledi kratek vzpon na ozko stransko grebensko rez, potem pa spust po izpostavljeni razgledni vršini grebena. Na v. strani lepo vidimo Veliko ali Koroško Babo z Mrzlo goro v ozadju, Dolgi hrbet, pod nami pa Zgornje in Spodnje Ravni s Češko kočo ter Kranjsko kočo na Ledinah. Na jv. se pne v bližini mogočno ostenje Grintovca. Na s. in z. se raztezata ledeniški dolini Ravenske in Makekove Kočne, zadaj pa se kažejo zeleni vrhovi Karavank. Ko premagamo izpostavljeni del grebena, pridemo na skromno melišče na položnem pregibu. Dalje se spuščamo po stranskem izrastku grebena, s katerega se spustimo do vznožja sv. grebena Kočne in do velikega melišča, ki se spušča v dno krnice. SPP se melišča izogne po obrobnih skalnih odstavkih. Z bližine melišča se steza zložno spusti po zagruščenem svetu, redkih travnih zaplatah in mimo snežišča, ki se tudi poleti ne staja, do razpotja na Zgornjih Ravneh. Z razpotja v grebenu med Kočno in Grintovcem 1 h 30.

SPP se z razpotja spusti v ključih po strmem melišču na zložno uravnavo, poraslo z rušjem. Smo v ledeniški krnici Spodnje Ravni, kjer je ledenik odlagal velike skalne balvane. Kmalu se na levo odcepi pot na Vratca (1802 m), naša pot pa zavije na desno k Češki koči, ki smo jo videli že od daleč.

Na razpotju se nam z leve priključi pot z Vratc.

Od Češke koče na Zgornje Jezersko bomo hodili po lepo urejeni planinski poti; turisti, ki letujejo na Jezerskem, se zelo radi sprehodijo do Češke koče občudovat skalne velikane okrog nje. Najprej se pot kratko spusti po sz. robu krnice Spodnje Ravni, potem pa pelje zložno navzdol po pečevnatem svetu med rušjem in po redkem macesnovem gozdu na z. pobočju nad Ravensko Kočno. Preden se približamo Štularjevi planini se na desno odcepi pot čez planino in po precej strmem gozdnem pobočju v dolino Ravenske Kočne ter mimo Planšarskega jezera na Zgornje Jezersko.

SPP zavije nad Štularjevo planino po gozdu proti Makekovemu prevalu v gorskem hrbtu med dolinama Makekove Kočne na levi in Ravenske Kočne na desni. Z gozdom poraščeni gorski hrbet je podaljšek sv. grebena Kočne, ki se konča s Skubrovim vrhom (1276 m) na j. strani Planšarskega jezera. Smo na območju, kjer poteka geološka meja med Karavankami ter Kamniškimi in Savinjskimi Alpami. Na prevalu se še enkrat ozrimo nazaj na vrhove nad sklepom Ravenske Kočne: Malo in Veliko Babo, Križ, Skuto in Dolgi hrbet; na z. strani je pod nami prelepa dolina Makekove Kočne, ki ima ime po stari Makekovi domačiji na začetku doline. Z Makekovega prevala se pot spušča po gozdnatem pobočju na jz. strani Visokega vrha (1459 m) in Javornika (1399 m) v začetek doline Makekove Kočne. Pri Makekovem marofu napravimo nekaj korakov po gozdni cesti, potem pa po poti skrajšamo velik cestni ovinek. Ko pridemo pri Mlinarju spet na cesto, ni več daleč do središča Zgornjega Jezersko pri Kazini.

Od Češke koče na Zgornje Jezersko je 1 h 30.

Od hotela Kazina nadaljujemo proti Spodnjem Jezerskem.

Po cesti proti Kranju se spustimo na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

Od hotela Kazina nadaljujemo po cesti proti Kranju.

Spustimo se na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

Pri Kanonirju zavijemo na desno po gozdni cesti v ozko in samotno dolino Reke.

Pot vodi med s. pobočjem Kozjega vrha (1628 m) in strmim j. pobočjem Bukovca (1506 m). Cesta se zložno dviga do 30 min oddaljenega zaselka Dol (765 m) ob sotočju Zabukovškega potoka in Reke; tu se dolina nekoliko razširi. V Dolu se na desno odcepi gozdna cesta na Močnikovo sedlo, odkoder pelje pot na Stegovnik (1692 m), ki ga od tod vidimo na naši desni.

SPP se nadaljuje iz Dola po gozdni cesti ob Reki, ki teče po ozki dolini med z. pobočjem Kozjega vrha in Malega Javornika (1685 m) na naši desni ter se počasi vzpenja proti planini Podstoržec. Cesta je speljana nekaj časa na enem, pa spet na drugem bregu Reke. Po uri hoje iz Dola je v bližini izliva Tržiško grabna v Reko na desni strani poti lovska koča, malo naprej pa se na desno odcepi pot na Javorniški preval (1465 m) in naprej do Doma pod Storžičem. Smo na območju nekdanje planine Podstoržič, ki jo je zarasel gozd.

SPP gre še naprej po cesti do ostrega ovinka na desno (994 m); cesta pelje na Javorniški preval, SPP pa nadaljuje po stezi, ki se zagrize v strmino zatrepa Jekarica. Od Kanonirja do odcepa steze je 1 h 45.

Steza je v lepih ključih speljana po smrekovem gozdu. Po 20 min pridemo na reber nad globeljo Reke, odkoder vidimo pred seboj z leve proti desni skalne strmine Licjanovca (1733 m), Malega Grintovca (1813 m) in Bašeljskega vrha (1744 m). Smrekov gozd preide v mešanega, ta pa v bukovega. Pot postane zložnejša. Na desni se začne odpirati pogled proti Storžiču. Po uri hoje smo pri Praprotnikovi lovski koči (1380 m), ki stoji sredi gozda. Četudi ne bi bila odprta, lahko počivamo na klopeh pri koči in se odžejamo s tekočo vodo pri koritu.

Od lovske koče gremo proti Bašeljskemu prevalu, ki ga zagledamo, ko pridemo nad gozdno mejo. Pot se najprej zvije skozi rušje z redkimi macesni; na desno se odcepi pot pod Škarjevim robom na Javorniški preval. Naša pot se dviga po precej strmem gruščnatem svetu na s. strani Bašeljskega prevala; po dobre pol ure smo na travnatem Bašeljskem prevalu (1630 m) med dolinama Reke na s. in Belice na j.; ime ima po vasi Bašelj ob j. vznožju Storžiča. Na v. prevala se dviga Bašeljski vrh, na nasprotni pa Storžič.

Na prevalu je razpotje: desna pot pelje na Bašeljski vrh, naravnost navzdol proti Jezerskemu in na Javorniški preval, leva pa nas popelje na Storžič. Strma pot se najprej vzpenja med rušjem in skalami po s. strani grebena, odkoder preidemo po 30 min vzpona prek v. grebena na j. stran, vendar ne za dolgo. Pot se spet povzpne na v. greben, po nekaj minutah pa spet na j. travnato strmino, po kateri se enakomerno dvigamo do rame tik pod vrhom Storžiča na njegovi j. strani. Na rami se pridruži pot z Male Poljane čez Psico in pot od Doma pod Storžičem skozi Žrelo. Še nekaj korakov na desno in že smo na vrhu. Vsa pot je zelo razgledna proti severu, vzhodu in jugu. Pot po v. grebenu do rame je uvrščena med zahtevne poti. Kadar je pot mokra in zlasti pozimi moramo paziti, da ne zdrsnemo na travnati in poledeneli strmini.

Od Planinskega doma na Kališču do vrha Storžiča je 1 h 30.

SPP nadaljujemo proti Škarjevemu robu in Škarjevi peči, veznemu grebenu med Storžičem in Karavankami; greben je razvodje med Kokro in Tržiško Bistrico. Z vrha se spustimo po zgruščeni vršini do kratkega žleba, po katerem je pot zavaro-vana z žično vrvjo, potem pa po grapi do Roba, odkoder pelje steza na z. stran grebena Škarjevega roba. Po 30 min spusta smo premagali približno 200 višinskih metrov po sv. ostenju Storžiča. Od Roba naprej je pot čedalje lepša. Še naprej pa moramo biti previdni pri prečenju žrel in jarkov, ki se spuščajo s Storžiča in Škarjevega roba proti dolini Lomščice na levi, posebno v zgodnjem poletju, ko po grapah še leži sneg. Pot se zmerno spušča, deloma po travni ruši med pečevjem, meliščih in med rušjem z. pobočja Škarjevega roba, odkoder lepo vidimo globoko pod nami dolino Lomščice, levo nad njo Kriško goro, zahodno od nje Dobrčo in Begunjščico, sevemo nad dolino Konjščico z Belo pečjo, naravnost pa Veliki in Mali Javornik, Stegovnik in zadaj podolgovato Košuto; v zgornjem delu doline se sredi gozda beli streha Doma pod Storžičem. Kmalu pridemo do škrbine v grebenu Škarjevega roba, odkoder se odpre pogled tudi proti vzhodu. Pod nami se vleče ozka dolina Reke od Kanonirja do planine Podstoržič, nad katero se dvigajo vrhovi Malega Grintovca, Licjanovca in Srednjega vrha, za njimi pa se kažejo vrhovi osrednjega dela Kamniških Alp s Kočno v ospredju.

Z odprtega sveta pridemo v gozd in do razpotja na malem prevalu pod Škarjevo pečjo (1671 m). Naravnost se pride na Javorniški preval, SPP pa zavije proti dolini Lomščice na levi. Z vrha Storžiča do razpotja je 1 h 30.

S prevala pod Škarjevo pečjo se pot proti domu pod Storžičem enakomerno spušča najprej po bukovem, potem po mešanem in nazadnje po smrekovem gozdu. Tudi nekdanjo planino Staro plano, prek katere gremo, je zarasel gozd. S poti se le tu in tam pokaže na levi ostenje Storžiča. Po uri spusta se z leve pridruži zahtevna pot s Storžiča skozi Žrelo. Kmalu pridemo na planino Jesenje, kjer se pridruži pot z Male Poljane, do Doma pod Storžičem na njenem spodnjem robu je še 10 minut.

Od planine Jesenje gre trasa po poti naravnost navzgor mimo počitniške hišice v gozd. Pot se zložno dviga po mokrotnem smrekovem gozdu prek obronkov in jarkov na sz. vznožju Storžiča. Po uri hoje smo v globoki zarezi med Tolstim vrhom in Storžičem s planino Mala ali Zaloška Poljana (1325 m). Tod je star prelaz med dolino Lomščice na s. in kraji na j. strani gorske skupine.

Paziti moramo na kažipote, ker gredo od tod označene poti na vse strani: čez Psico ali čez planino Javornik na Storžič, čez planino Javornik na Kališče, čez Grebea in skozi Zalog v Goriče ob cesti Golnik - Kranj ter čez j. pobočja Tolstega vrha in Kriške gore v vasico Gozd, kjer ima PD Križe Zavetišče v Gozdu (891 m). SPP zavije pri studencu naravnost vkreber na v. pobočje Tolstega vrha. Pot se sprva pne po mešanem gozdu do travnatega roba na j. pobočju Tolstega vrha, kjer se odcepi pot čez Štajnarico in j. pobočja Kriške gore v vasico Gozd. SPP se z roba strmo vzpenja po južnem pobočju, sprva poraslem z rušjem, na vrh Tolstega vrha, ki ga z Male Poljane dosežemo v 1 uri.

S Tolstega vrha se SPP spusti po z. strmini skozi rušje v škrbino nad erozijskim jarkom na s. pobočju, odkoder se dvigne na drugi, malo nižji vrh, ki ga še prištevamo k Tolstemu vrhu. Tudi ta vrh je travnat in razgleden. Z vrha se pot precej strmo spusti skozi rušje do travnatega slemena Kriške gore, po katerem se zvije zložna pot tik pod vrhom slemena po prisojni strani. Pot je vseskozi razgledna, s škrbin so tudi lepi pogledi navzdol v dolino Lomščice na s. Največja je škrbina Vrata, ki se globoko spušča v gozdove Kokovnice na s. Na z. strani Vrat bukovem gozdu najvišja točka slemena, 1591 m. Še nekaj minut po zložni poti ob robu bukovega gozda nad potjo in že smo na razpotju.

Še minuta in že smo pri Koči na Kriški gori.

Pot nadaljujemo po travnatem slemenu z. od koče, po katerem se spustimo proti gozdu.

Pot se zložno spušča ob j. robu slemena Kriške gore, deloma po gozdu, deloma čez senožeti. Pri hoji po ozki stezi čez senožeti moramo paziti, da ne zdrsnemo po strmini, zlasti če je pot mokra. Pot po gozdu je udobnejša. Po 20 min se na levo odcepi pot v Križe, SPP pa zavije na desno proti Tržiču. Po 15 min spusta smo no jasi, odkoder je izredno lep pogled na Križe in sosednje kraje ob j. vznožju Kriške gore, na Bistrico, novi del Tržiča, na gorenjsko ravnino z Brezjami in Radovljico, na bližnjo Dobrčo, Karavanke, Jelovico in Julijce. Kmalu se pot prevesi s prisojne na osojno gozdnato stran slemena, po kateri se strmo spušča. Prijetna gozdna pot preide v slabšo kamnito pot, ki pa ni predolga. Pot se potem v ključih spusti po mešanem gozdu, kjer že čutimo utrip Tržiča.

Pot nadaljujemo po travnatem slemenu z. od koče, po katerem se spustimo proti gozdu. Pot se zložno spušča ob j. robu slemena Kriške gore, deloma po gozdu, deloma čez senožeti. Pri hoji po ozki stezi čez senožeti moramo paziti, da ne zdrsnemo po strmini, zlasti če je pot mokra. Pot po gozdu je udobnejša. Po 20 min se na levo odcepi pot v Križe, SPP pa zavije na desno proti Tržiču. Po 15 min spusta smo no jasi, odkoder je izredno lep pogled na Križe in sosednje kraje ob j. vznožju Kriške gore, na Bistrico, novi del Tržiča, na gorenjsko ravnino z Brezjami in Radovljico, na bližnjo Dobrčo, Karavanke, Jelovico in Julijce. Kmalu se pot prevesi s prisojne na osojno gozdnato stran slemena, po kateri se strmo spušča. Prijetna gozdna pot preide v slabšo kamnito pot, ki pa ni predolga. Pot se potem v ključih spusti po mešanem gozdu, kjer že čutimo utrip Tržiča. Kmalu smo na uravnanem majhnem prostoru na hribčku, imenovanem Mala mizica (764 m), odkoder je čudovit pogled na stari del Tržiča in na dolino Mošenika proti Ljubelju. Z Male mizice zavije pot na levo in se v ključih spusti po gozdu do gozdne ceste, po kateri gremo na desno do odcepa poti proti cerkvi sv. Jožefa. Mimo cerkve nas pot popelje do betonskih stopnic, po katerih se spustimo do avtobusne postaje v Tržiču. Od Male mizice 30 minut.

Od Koče na Kriški gori do Tržiča je 2 h.

Kmalu smo na uravnanem majhnem prostoru na hribčku, imenovanem Mala mizica (764 m), odkoder je čudovit pogled na stari del Tržiča in na dolino Mošenika proti Ljubelju. Z Male mizice zavije pot na levo in se v ključih spusti po gozdu do gozdne ceste, po kateri gremo na desno do odcepa poti proti cerkvi sv. Jožefa. Mimo cerkve nas pot popelje do betonskih stopnic, po katerih se spustimo do avtobusne postaje v Tržiču. Od Male mizice 30 minut.

Od Koče na Kriški gori do Tržiča je 2 h.

Pri AP v Tržiču gremo po mostu čez Tržiško Bistrico na Trg svobode, kjer takoj za poslopjem Gorenjske banke zavijemo po ozki Blejski ulici navzdol do potoka Mošenika. Po mostu na drugo stran, potem pa po klancu Kovrtnice navzgor ter skozi podvoz pod mednarodno cesto, ki pelje čez Ljubelj v Avstrijo, v naselje Bistrica. Po cesti skozi naselje pridemo do križišča pri velikem kostanju, kjer zavijemo desno navzgor po ulici Pot na Bistriško planino, ki se dokaj strmo vzpenja do kapelice na sedlu Pungart. Ves čas imamo pred seboj cerkev sv. Jurija na hribčku levo od sedla; na desni pa so še komaj vidne razvaline Hudega gradu.

Na Pungartu se odcepi na levo cesta k cerkvi sv. Jurija, na desno pa pot na Dobrčo čez Bistriško planino. SPP gre po cesti naravnost proti regionalni cesti Tržič-Begunje, ki jo kmalu zagledamo na pobočju pod nami. Po nekaj minutah stopimo na asfaltno cesto; po njej zložno navkreber do Brezij pri Tržiču.

Na vrhu cestnega klanca malo nad cerkvico zapustimo regionalno cesto in gremo desno po makadamski cesti mimo velikega vodnega rezervoarja do razpotja. Tu zavijemo na levo na gozdni kolovoz ter po njem navzgor do bližnjega odcepa poti. Sprva gruščnata pot ob žični ograji se strmo dviga po j. gozdnatem pobočju Vaška. Po nekaj minutah se pot spremeni v lepo gozdno pot, se za nekaj korakov zravna, potem pa se spet strmo vzpne. Pot spremeni smer: od sz. se obrne proti sv. in postane steza, ki se strmo vzpenja najprej po z. grebenu, potem po j. pobočju Vaška, poraslem z borovim gozdom proti robu na v. strani. Mimo opuščenega betonskega korita gremo še navkreber po smrekovem gozdu do roba, kjer se pot za nekaj minut zravna, potem pa se spet vzpne do gozdne vlake, ki pride z desne in se tu konča. Z Brezij do sem 40 minut.

Od gozdne vlake se pot precej strmo dviga po jv. gozdnatem grebenu Breške gore (1207 m) med globokima dolinama Blajšnice na v. in Lešanščice na z. strani. Po 20 min vzpona pridemo na razgledno sedlo z razpotjem: desna daljša pot do Koče na Dobrči pelje čez Lešansko planino.

SPP krene naravnost v hrib. S sedla je lep pogled na vrhove Škofjeloškega hribovja, na Brezje, Radovljico, Jelovico in proti Triglavu. S sedla se po gozdni stezi zelo strmo vzpnemo po jv. grebenu Dobrče. Po 30 min vzpona pride z desne gozdna vlaka, ki se tu konča.

Naša pot gre še naprej navkreber po grebenu, vendar se kmalu obrne z grebena proti z. na razgledno j. pobočje "Na požigav", kjer je pred desetletji požar uničil gozd. Globoko pod nami vidimo podgorske vasi. Po planinskem pašniku se povzpnemo proti zasebni koči na Kobilici, ki jo vidimo pred seboj. Od gozdne vlake do sem 15 minut.

Pod zasebno kočo je razpotje s kažipotom: pot naravnost navzgor pelje na vrh Dobrče, SPP pa gre na levo proti zahodu. Po smrekovem gozdu nas lepa ravna pot pripelje na rob Podgorske planine s pastirsko kočo na z. robu, naravnost pa že opazimo med drevjem streho Koče na Dobrči. Z roba se spustimo v dno planine, odkoder je samo nekaj korakov do koče na z. robu nad planino. S Kobilice do koče je 15 minut.

Na s. strani koče stopimo na gozdno vlako; po njej pridemo na bližnjo Podgorsko planino, kjer nas kažipot »Preval« usmeri proti s. na gozdni kolovoz. Tu se stika ravni del Podgorske planine s Staro planoto, kjer so bile včasih manjše planšarije. Zelo lep je pogled na Begunjščico in Stol. Po nekaj minutah nas kažipot na smreki usmeri levo na stezo. Nekaj korakov po ravnem, potem pa zložno navzdol po z. strmem pobočju Dobrče, poraslem z bukovim gozdom. Pod nami je zelo globoka grapa Črnega potoka in planina Ledena trata. Ko se pot z z. pobočja prevesi na s. stran, nas napis na drevesu opozori, da je na levi v bližini studenec. Pridemo na greben na s. strani Dobrče, kjer nas sprejme smrekov gozd. Po grebenu se precej strmo spustimo v malo sedlo pod vrhom Sivora (1310 m), tik pred nami.

Vrh zaobidemo po z. strani, potem pa nekaj časa po dokaj ravni stezi na z. strani grebena, ki na v. stran zelo strmo pada v globoko Tominčevo grapo. Pridemo do vrha v grebenu, 1310 m, ki ga ravna steza zaobide po v. strani. Sledi precej strm spust po mešanem gozdu na preval Vrh Luž (1202 m), imenovanem tudi Vrh Jame; na desni je globoka grapa Belega potoka, na levi pa grapa Črnega potoka proti Dragi. Od Koče na Dobrči 45 minut.

Nad prevalom se po stezi precej strmo vzpnemo proti j. grebenu Čisovca, kjer nas na desni spremljajo Ukanov štruc in Šobrove čeri z odtrganimi skalami in melišči. Pot s prevala Vrh Luž mimo Ukanovega štruca proti Čisovcu je zahtevnejša (uradno ni uvrščena med zahtevne poti). Z razgledne točke ob Ukanovem štrucu lep pogled nazaj na prehojeno pot proti Dobrči, pa na Begunje, Bled in proti Julijcem in Triglavu ter na drugo stran na Kamniške Alpe. S prevala Vrh Luž 30 minut.

Steza pelje naprej proti s. po gozdnatem robu proti vrhu Čisovca (1418 m).

Pred vrhom zavije na njegovo jz. pobočje, po katerem se precej strmo spuščamo, potem pa se steza obrne proti s. in se skoraj neopazno dviga na sedlo med Čisovcem na j. in vrhom, 1356 m, na s. strani. S sedla zaobidemo vrh po v. pobočju in že smo na Prevalu. Z razgledne točke ob Ukanovem štrucu 45 minut.

Od Koče na Dobrči na Preval je 2 h.

Kažipot na robu nad cesto pokaže naravnost navzgor na Begunjščico. Steza se po travnatem pobočju nad sedlom in naprej nekaj časa po gozdu strmo vzpenja v ključih po j. pobočju Begunjske Vrtače (1991 m). Ko pridemo po uri vzpona na strmo nagnjene planinske pašnike, se odpre lep razgled proti jugu. Na travnati strmini moramo biti pri hoji zelo previdni, zlasti če je trava mokra. Strma travnata pobočja slovijo po alpskem cvetju, vendar ne zapuščajmo steze, ker je nevarno za zdrs! Pod vrhom Begunjske Vrtače spremeni steza dosedanjo smer j. - s. ter zavije po goličavi levo proti z. in grebenu, ki ga doseže na z. strani vrha Begunjske Vrtače. Od tod pripelje steza po grebenu ali tik pod njim po travnati vesini na Veliki vrh, najvišji vrh Begunjščice.

S Prevala na Veliki vrh je 2 h.

Z Velikega vrha gremo proti Roblekovemu domu po stezi, ki se na j. strani grebena spušča proti z. Travnato pobočje je strmo; če je steza mokra in blatna, moramo pri hoji paziti. Po 15 min je nad stezo Srednji vrh, tretji najvišji vrh v grebenu Begunjščice.

15 min naprej se na desno odcepi v skalovje steza proti Zelenici, SPP pa se naprej bolj strmo spušča po j. strani grebena do Roblekovega doma. Z Velikega vrha 45 minut.

Po stezi se previdno spustimo po skalnatih s. strminah Begunjščice in deloma poraščenih kamnitih strmalih na z. strani Srednjega vrha v z. grebenu Begunjščice na obširno melišče Veliki plaz, ki se spušča izpod grebena med Srednjim in Velikim vrhom proti gozdnatem pobočju nad dolino Završnice. Steza prečka melišče skoraj vodoravno, potem pa se skozi rušje in med skalami malo dvigne na skalno reber, ki se spušča z Velikega vrha proti Smokuški planini. Na s. strani rebra se steza v lepih okljukih precej strmo spušča skozi rušje in čez melišče na Zelenico. Ko se svet zravna, ni več daleč do Planinskega doma na Zelenici.

Steza po vesinah pod grebenom Begunjščice in snežiščih na Velikem plazu spada med zahtevne poti. Poleti snežišč po navadi ni več.

Na s. strani doma pokaže kažipot našo pot proti Stolu; to je pot čez j. pobočje Vrtače. Na Stol pa pelje tudi spodnja pot čez sedlo Šija (1693 m), ki se V Kožnah združi s SPP in je 30 min daljša. SPP zavije takoj za domom vkreber ob smučarski vlečnici na vzpetino, poraslo z macesni, a se kmalu obrne s s. proti z. Čez travnato smučišče pridemo v iglast gozd ob j. vznožju grebena Na Možeh, po katerem teče državna meja. Pot se zložno dviga proti ustju krnice Suho ruševje, ki jo obdajajo Vrtača, Zelenjak, Palec in greben Na Možeh; po gruščnati krnici pelje nemarkirana steza na Palec (2026 m). lz krnice pridemo na razgledno j. pobočje Vrtače (2181 m). Pot se zelo zložno dviga po kamnitem in gruščnatem pobočju, deloma poraslem z rušjem in redkimi macesni. Poleti je ob poti veliko planinskega cvetja, zlasti lepo dišečih Sternbergovih klinčkov. Odpirajo se lepi pogledi na bližnji Srednji vrh (1796 m) na j. strani in na v. ostenja Srednje peči (1920 m) pred nami. Po 45 min hoje od doma se na desno odcepi pot na Vrtačo. 

Naša pot se naprej zelo zložno dviga, preči manjše žlebove in po 30 min pripelje na rob krajšega strmega žleba. 

Po skalnatem in zgruščenem žlebu se previdno spustimo po stezi (pazimo, če je steza mokra in blatna) do kamnitega roba doline V Kožnah.

Med velikimi skalami pridemo v precej ravno, z rušjem poraslo dno doline, kjer se pridruži spodnja pot čez sedlo Šlja. Dolina V Kožnah priteka izpod sedla Belščica; na sv. jo oklepa Vrtača, na jz. pa Srednja peč.

Z dna doline se dokaj lepa pot zvijuga med rušjem zložno navzgor proti pobočju Belščice ali Orlice. Po 15 min pridemo do razpotja: leva pot pelje na Stol, desna čez sedlo Belščica s planinskim mejnim prehodom k Celovški koči (1664 m) na Mačenski planini. Na razpotju se srečamo z zeleno-rdeče-belimi markacijami, s katerimi so zaznamovana pota, ki peljejo prek državne meje; spremljale nas bodo vse do vrha Stola. Našo pot proti Stolu nadaljujemo v okljukih med kamnitimi balvani vkreber v prostrano visokogorsko krnico Mel med raztrganim grebenom Belščice z najvišjim vrhom Celovška špica (2105 m) na s. strani in pečevjem Stola na j. Steza po melišču se v okljukih precej strmo dviga; ker so jo večkrat poškodovala neurja, so jo pred kratkim v zadnjem delu prestavili na levo stran k vznožju skalnatega Orličja in ob njem na sedlo Med Stoli med Velikim in Malim Stolom.

Sledi nekaj korakov navzgor na Mali Stol, potem pa nekaj minut po njegovem robu do male radioamaterske hišice, malo nad Prešernovo kočo.

Pot od Stola do Golice je med najlepšimi panoramskimi potmi v naših gorah.

Kažipot na z. strani Prešernove koče pokaže pot proti Golici. Lepo vidimo prvi del naše poti po j. pobočju Potoškega Stola in Belščice. Po strmem z. hrbtu Malega Stola se po gruščnati poti spustimo v travnato dolino med Velikim in Malim Stolom. Lepa pot postane kmalu kamnita in gruščnata. Po 15 min smo na razpotju pri skali, na kateri nas opozorilo »Medji dol, Pristava« usmeri na desno. Od tod naprej je pot po j. travnatem pobočju veznega grebena med Velikim in Potoškim Stolom deloma travnata, deloma peščena in kamnita ter preči nekaj kratkih melišč. Po 40 min od koče pridemo na sedlo na v. strani Potoškega Stola, kjer nas tabla »Državna meja« opozori, da smo tik državne meje; lep razgled na Koroško proti Dravi. Od tod nekaj minut zmerno navzgor: čez skalni rob se vzpnemo na j. travnato pobočje tik pod vrhom Potoškega Stola (2014 m).

S Potoškega Stola (2014 m) se po njegovem z. pobočju spustimo v Vajneževo sedlo (1972 m), ki deli Potoški Stol od Belščice. Na desni opazimo slovensko in avstrijsko mejno tablo. Od Prešernove koče do Vajneževega sedla je 60 minut.

Nad Vajneževim sedlom se dviga Vajnež (2104 m), najbolj vzhodni in tudi najvišji vrh Belščice, najbolj z. gore Stolove gorske skupine; s sedla na vrh je 15 min. SPP se ne vzpne na vrh, temveč precej ravno prečka j. travnato pobočje Belščice proti zahodu. Lep pogled na Jesenice, Javorniški Rovt, Julijce ter na Golico in Kepo. Ob poti se najprej srečamo s spominsko ploščo dvema vojakoma nekdanje jugoslovanske vojske, ki ju je na tem mestu 25. marca 1954 doletela smrt pod snežnim plazom. Malo naprej je spominska plošča mladi jadralni letalki Vesni Žnidaršič, ki se je tu smrtno ponesrečila 15. junija 1975. Na jz. strani pobočja je obširna Hrašenska planina s pastirsko kočico. Pot se rahlo spušča proti Kamnitniku (1858 m) nad Hrašensko planino, kjer se obrne proti s. 

Po dolinici med dvema robovoma, poraslima z rušjem, se nekaj minut spuščamo proti velikemu kotlu Rida, ki ga obidemo pod z. stenami Belščice. Kratek, precej strm vzpon iz kotla in že smo na širokem sedlu Seča.

Pri koritu zavijemo po travnatem pobočju Struške nekaj minut navkreber, potem pa se pot obrne po j. pobočju proti z. 

Struška je čokata gora med sedlom Seča na v. in sedlom Kočna na z. strani. V j. pobočje je zarezana grapa potoka Javornik z umetnim jezerom hidroelektrarne Javorniški Rovt, malo naprej pa se nam kaže razloženo naselje enakega imena. Struška ima več vzpetin, najvišja je Veliki vrh (1944 m). Široka pot pripelje deloma po travnatem pobočju, deloma po gozdnatem, na obširno Belska planino, kjer zavijemo navzdol proti pastirskemu stanu (1703 m). Lep pogled proti Golici in Kepi.

Pri pastirskem stanu gremo malo navzdol, potem pa nekaj časa vodoravno med rušjem; pot je sprva slaba, ker po njej hodi živina. Po 15 min moramo prestopiti močno ograjo iz debelih debel. Ves čas hodimo po j. pobočju Struške. Od ograje po gozdičku malo navzdol, potem pa se nam odpre pogled na Golico s kočo, na sedlo Kočna ter na Koroško proti Dravi. Lepa pot se rahlo spusti na travnato reber z lepim pogledom na dolino Drave. Od tod po golem rebru precej navzdol na sedlo Kočna. Z Belske planine 50 minut.

S sedla se povzpnemo po v. robu Ptičjega vrha; po nekaj min se pot obrne na j. pobočje v bukov gozd. Po lepi poti pridemo na travnati rob na z. strani Ptičjega vrha; na j. je globoka grapa Črnega potoka. Po travnatem robu smo kmalu v gozdičku, po katerem se spustimo v sedlo Suha (1438 m). S sedla Kočna smo hodili 30 min. Smo tik ob državni meji. Z j. pride na sedlo pot s Planine pod Golico čez Savske jame, kjer je do leta 1907 obratoval železov rudnik in kjer so še sledovi rovov in starega plavža. Na Savske jame pripelje gozdna cesta s Planine pod Golico.

SPP pelje s sedla Suha proti Koči na Golici prek j. pobočij Golice. Kakšnih 15 min se pot zložno dviga po gozdnatem v. pobočju, potem pa se zravna in zasuče na j. stran. Po malih travnatih jasah, gozdičkih in nazadnje čez kratki kamniti prag pridemo po pol ure hoje s sedla na odprt rob, od koder zagledamo na vzpetini pred seboj Kočo na Golici. Kmalu se SPP združi s široko potjo s Planine pod Golico.

Pot se vzpne mimo lovske koče do planinske koče.

Od Koče na Golici pridemo na Jekljevo sedlo po skoraj vodoravni poti po j. travnatem, v zadnjem delu poti pa tudi po gozdnatem pobočju. Od koče do sedla je 1 h.

Z Jekljevega sedla, kjer se združita poti z Golice in j. pot od koče, gremo dalje po precej ravni poti skozi gozd do sv. vznožja Kleka. Pot je precej grda, ker hodi po njej tudi živina. Z vznožja, kjer začasno zapustimo državno mejo, se vzpenjamo po strmem in grdem hudourniškem žlebu v sv. gozdnatem pobočju Kleka. Po 10 min grdega vzpona se pot začne zložno dvigati proti v. travnatem robu Kleka, ki ga kmalu dosežemo. Zelo lep pogled na Triglav. Nekaj minut se vzpenjamo po travniku proti vrhu Kleka, potem pa nas markacija na skali usmeri na stezo po j. travnatem pobočju Kleka proti z. S travnatega pobočja pridemo med rušje, pa ne za dolgo; pot se ob državni meji in ob ograji za živino spusti na široko sedlo Rožca (1587 m). Z Jekljevega sedla do sedla Rožca smo hodili 60 minut.

Grebenska pot.

Z Rožce se pot vzpne po v. strmem travnatem grebenu ob mejnih kamnih na Hruški vrh, toda ne na sam vrh.

Grebenska pot.

Globoko pod Hruškim vrhom je v nedrjih Karavank novi Karavanški cestni predor. Malo pod vrhom zapustimo greben in vrh zaobidemo po j. strani. Kmalu pridemo na sedlo med Hruškim vrhom in Baba (Dovško Rožco) (1891 m) ter spet do državne meje. Z Rožce 30 min.

SPP ne gre na Babo, temveč zavije s sedla na levo prek j. pobočij Babe na planino Dovška Rožca z novo planšarsko stavbo, ki jo že vidimo na robu planine. Na sedlu se dokončno odmaknemo od slovensko-avstrijske državne meje. Planina Dovška Rožca pa ni tako blizu kot je videti; kar 45 min bomo potrebovali s sedla do planšarije. Na planino pripelje gozdna cesta z Dovjega.

Pri pastirskem stanu zavijemo po robu pašnika naravnost navzdol proti gozdu. Na smreki je večja markacija s puščico, ki nas usmeri na desno v gozd. Po strmem j. gozdnatem pobočju pod Dovško Rožco se po dokaj lepi gozdni poti naglo spuščamo do razglednega pomola, kjer pot spremeni smer in se obrne proti jv., hkrati pa postane zagruščena. Ko pridemo do ostrega ovinka, kjer se pot obrne proti jz. in bližnji planini, je 20 m levo dober studenec s koritom, imenovan Starka. Še malo spusta po z. razglednem robu planine ter po gozdu in že smo na gozdni cesti s planine Dovška Rožca na Dovje. Do sem smo hodili 30 minut.

Po cesti napravimo nekaj korakov navzdol do lese na Lahovem prevalu (1370 m), takoj za njo pa jo zapustimo in zavijemo na desno na stezo, kažipot "Dovje". Po precej ravni stezi po gozdu na v. strani Bele peči (1459 m) pridemo do melišč na j. skalnatem pobočju. Po meliščih se precej strmo spustimo do gozda na z. strani, kjer strmina malo popusti, ter po njem do slabe gozdne ceste, ki pripelje na planino Goreljše pod Belo pečjo. Od odcepa steze s ceste nad Belo pečjo do planine Goreljše je 30 minut.

Pod cesto prekoračimo pri košati bukvi z markacijo leso. Mimo opuščene staje pridemo takoj do slabega kolovoza; po njem gremo proti z. do druge planine, s katere zagledamo na j. strani Mojstrano in dolino Vrat. Krenemo po planini navzdol proti stari pastirski koči in stajam. Na koči je obledel napis "TR PDM SPD 1931" (Triglavska podružnica Dovje-Mojstrana Slovenskega planinskega društva); v Planinskem vestniku je zapisano, da so to leto obnovili pot z Dovjega na Babo. Pri spodnji staji zavijemo na desno, skozi vrata v lesi in mimo studenčka v gozd, po katerem se steza strmo spušča do travnatega roba, od koder lepo vidimo Mojstrano. Z roba malo po gozdu, malo po senožetih z opuščenimi in ohranjenimi seniki spet strmo navzdol k potoku Mlinca, kjer pridemo na lokalno cesto. Tu sta hidrocentrala in počitniška hišica. S planine Goreljše do sem smo hodili 60 minut.

Pot nadaljujemo po mostu čez Mlinco in po cesti, ki pelje na Dovje. Kmalu smo pri prvih hišah novega naselja na Dovjem. Gremo skozi naselje v stari del Dovjega, od koder se spustimo do AP pri Aljaževem spomeniku ob glavni cesti Jesenice-Kranjska Gora. Z Mlince 20 minut.

Z glavne ceste se spustimo po lokalni cesti proti Savi Dolinki in Mojstrani do spomenik Jakobu Aljažu ob cesti.

Nadaljujemo pot in po nekaj minutah smo že v središču Mojstrane na Triglavski cesti.