Izlet: Koča pri Savici Koča Planinc

Koča stoji na Kopiščih v zahodnem koncu ledeniške kočne Ukanc. PD Ljubljana-Matica je planinsko postojanko najprej uredilo v Domu Savica, ki ga je leta 1948 vzelo v najem od zasebnika. Leta 1951 so adaptirali nekdanjo starojugoslovansko obmejno stražnico in v njej uredili planinsko kočo. Zaradi bližine slapa Savice je postala tudi pomembna turistična postojanka; zato so jo leta 1970 obnovili in posodobili opremo. Leta 1990 so kočo spet prenovili ter povečali in s tem pridobili nova ležišča. Spomladi 1994 so vključili mobitel. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 50 sedežev; v dveh spalnicah je 7, na skupnem ležišču pa 27 ležišč; WC, umivalnica, tekoča voda, elektrika, mobitel; gostinska prostora ogrevajo s pečmi.

(1294 m) je sedmo, zadnje med Triglavskimi jezeri. Leži v kotanji ob j. vznožju Stadorja (1688 m) za robom Komarče. Obdano je s smrekovimi gozdovi, ki mu dajejo temno barvo. Jezero je dolgo 150 m, široko 80 m in globoko do 6 m. V njem živi endemična podvrsta alpskega pupka.

Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik (1620 m) leži na travnatem prevalu med Pršivcem (1761 m) in strmo Grivo (1757 m); le-ta je v Julijskih Alpah, nad Planino pri Jezeru, v Triglavskem narodnem parku (Fužinarske planine). Zaradi izredne slikovitosti in lepih razgledov sodi Viševnik med naše najlepše planine. Nekdanji pastirski stanovi so v najemu, vendar tega skoraj ne opazimo, saj je planina v veliki meri ohranila nekdanji videz. Ker je v okolici vse polno jam in škrapelj (visokogorski kras), velja hoditi le po nadelanih poteh. Bolj znani sta Majska jama in Brezno pri Gamsovi glavici. Na sami planini je tudi visokogorsko močvirje.

Bregarjevo zavetišče je v nekdanji sirarni. Leta 1982 so razpadajoči objekt vzeli v najem člani tedanjega PD Draga Bregarja - Ljudska pravica in ga leta 1987 prenovljenega dali v uporabo planincem. Postojanka je bila najprej zaprtega tipa, ker ni bilo mogoče nepretrgano dežuranje vso sezono - odpirali so jo le ob sobotah in nedeljah. Leta 1997 pa so začeli dežurati vso poletno sezono in redno sprejemati goste. Za napovedane večje skupine odprejo zavetišče tudi zunaj sezone.

Bregarjevo zavetišče je stalno odprto zadnji teden v juniju, ves julij in avgust ter prvi teden v septembru. V njem dežurajo člani društva PD Draga Bregarja Ljubljana. Strežejo čaj in pijačo. Ležišča: skupna za 12 oseb in 4 v depandansi. Sedeži: 16 v zavetišču in 6 v depandansi, na dvorišču pa 20.

Informacije: v sezoni (od 20. junija do 20. septembra) jih lahko dobite v Bregarjevem zavetišču (031 270 884), za katero skrbi PD Draga Bregarja Ljubljana, Brodarjev trg 5, Ljubljana, ali pri predsedniku društva, Zvonetu Šeretu (041 355 589, 01/546-29-35, e-mail: pddrago.bregar@siol.net).

Dom stoji na mali terasi ob vznožju zahodnega pobočja Tosca tik nad Velim poljem. Prvo leseno kočo je zgradila Radovljiška podružnica SPD; v spomin na 100-letnico vzpona slovenskega pesnika Valentina Vodnika (1758-1819) na Mali Triglav, 20. avgusta 1795, so jo poimenovali Vodnikova koča; slovesna otvoritev je bila 19. avgusta 1895, kočo pa je upravljalo SPD. Leta 1909 so kočo razdrli, prestavili na današnje mesto, povečali in obili z lesom. Kočo so večkrat popravljali, vendar je počasi propadala. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Bohinj-Srednja vas. Zaradi dotrajanosti koče in vedno večjega obiska so se odločili, da zgradijo novo postojanko. Gradili so jo v letih 1954 do 1958, slovesno pa odprli 31. avgusta 1958; ob otvoritvi so jo preimenovali v Vodnikov dom. Pozneje so dom večkrat popravljali in urejali notranjost, večjo obnovo pa so opravili leta 1986, ko so tudi kamnito fasado obložili s skodlami. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od sredine junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev; v 8 sobah je 22 postelj, na skupnem ležišču pa 31 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko, mobitel.

Koča stoji na Zasipski planini v spodnjem delu doline Krme. Prvo postojanko na tej planini je uredilo PD Javornik-Koroška Bela v preurejeni pastirski koči in jo odprlo 26. decembra 1948. Spomladi 1959 so začeli graditi novo, večjo postojanko, ki so jo slovesno odprli že 19. julija 1959 ob 90-letnici Železarne Jesenice. Kočo so poimenovali po jeseniških železarjih-članih društva, ki so pri gradnji koče opravili 4660 ur udarniškega dela in jo zgradili v rekordnem času. Leta 1963 so zgradili vodovod in prizidali verando. Kočo so večkrat obnavljali in dopolnjevali opremo, temeljito pa so jo obnovli leta 1983, ko je bila pri koči osrednja slovenska prireditev ob dnevu planincev.Koča je odprta od začetka junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 30 sedežev, točilni pult; v dveh sobah je 8 postelj (1x2 in 1x6), na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo, kopalnica s toplo vodo (TUŠ); gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, elektrika.

Mojstrana, 641 m, 1.175 preb., je gručasta vas na terasi ob sotočju Bistrice in Save Dolinke. Na v. robu terase se dviga strmo z. gozdnato pobočje Mežakle (1593 m), na z. robu pa precej nižje strmo skalnato Grančiše (844 m). Na j. strani se začenja dolga dolina Vrata, na s. pa je vas pozidana vse do Save. Razvoj kraja je v preteklosti povezan s fužinarstvom; železovo rudo so kopali v Požaju nasproti Cmira in na j. strani Mojstrane, topilnica pa je bila pod Tičjo pečjo. O fužinarstvu v tem kraju je pisal že Valvasor. Ob koncu 19. in začetku 20. stol. je bila tu cementarna, za katero so pridobivali lapor pri bližnji vasi Belca. V Mojstrani je popolna osnovna šola, več gostiln in trgovin, pošta in trafika; pred šolo so leta 1993 odkrili doprsni kip Jakoba Aljaža. Na vznožju Mežakle je urejeno smučišče z vlečnico. Ob cesti na v. strani vasi stoji zelo stara cerkev sv. Klemena; ljudsko izročilo pravi, da so jo zgradili na mestu, kjer sta prenočevala sv. Ciril in Metod na poti v Rim, kamor sta nesla ostanke sv. Klemena.

Z razvojem planinstva je postala Mojstrana pomembno izhodišče za ture v Triglavsko pogorje s s. strani. Zaznamovana pota vodijo na Triglav skozi tri ledeniške doline: Vrata, Kot in Krma. Najdaljša in najzložnejša je pot skozi Krmo, ki jo najbolj uporabljajo pozimi. Najkrajša pot je skozi Kot, po kateri pa planinci najmanj hodijo. Najobičajnejša je pot po dolini Vrat, ki spada med najlepše alpske doline. V vse tri doline pripeljejo ceste iz Mojstrane. lz Mojstrane v Vrata pa julija in avgusta ob petkih, sobotah in nedeljah vozi avtobus. Mojstrana je bila med obema vojnama tudi znano klimatsko zdravilišče. Po 2. svetovni vojni je turistična usmeritev nekaj časa zamrla, v zadnjih letih pa znova oživela.

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko še ni bilo nadelanih in označenih planinskih poti, je bilo v Mojstrani več odličnih gorskih vodnikov, kot Gregor Rabič — Grogar, Janez Klančnik — Simenc, Franc Smukavc — Smerc in Janez Klinar — Požganc. Iz Mojstrane je doma tudi Gregor Klančnik, dolgoletni predsednik PD Ljubljana-Matica ter ugledni gospodarstvenik in javni delavec. Planinsko življenje v tem kraju in na sosednjem Dovjem je zelo razgibal prihod Jakoba Aljaža za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927. Pomemben planinski utrip mu je dala SPD, ki je v Vratih in Triglavskem pogorju gradila postojanke in pota. Tudi sedanje PD Dovje-Mojstrana, naslednik 8. januarja 1928 ustanovljene Triglavske podružnice SPD Dovje-Mojstrana, nadaljuje pot, ki so jo začrtali njegovi predniki; širšega pomena so zlasti delo Postaje GRS, gospodarska dejavnost, vzdrževanje planinskih poti in Triglavski planinski muzej z bogato zbirko dokumentov, fotografij in gradiva iz preteklosti planinske organizacije, ki je edini organizirani planinski muzej v Sloveniji.

Brezje pri Tržiču, 680 m, 361 preb., je vas na prisojnem pobočju vzpetine Vaško (1046 m) ob regionalni cesti Tržič - Begunje na Gorenjskem, imenovani tudi »Podgorska cesta«, ker povezuje vasi pod goro Dobrča. Vaško je jv. del grebena Breške gore, ki se kot podaljšek Dobrče spušča proti Brezjam. AP, trgovina, gostilna. Zanimiva cerkvica sv. Neže.

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.

Dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča. Tržiški planinci so uredili prvo planinsko kočo pod Storžičem leta 1938 v najeti planšarski koči, ki pa je 3. januarja 1939 pogorela. Jeseni 1945 so kočo zasilno obnovili in jo naslednje leto tudi popolnoma uredili. Ker koča ni ustrezala, so začeli graditi sedanji dom, ki so ga odprli sredi septembra 1951. S preureditvijo prostorov leta 1955 so pridobili nova ležišča. 29. novembra 1959 je v domu zasvetila elektrika. Leta 1981 so dom temeljito obnovili in posodobili. Dom je odprt od 15. junija do začetka septembra, spomladi in jeseni pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev; v 12 sobah je 48 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, v lovski sobi je krušna peč; tekoča voda, elektrika.

Od doma pod Storžičem 60 min.
Iz Spodnjega Jezerskega čez planino Podstoržič 150 min.

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.

Koča stoji na ovalni krnici Spodnje Ravni pod severnim ostenjem Grintovca in ob robu prepadnega pobočja nad dolino Ravenske Kočne. Zgradila jo je Češka podružnica SPD v Pragi in jo odprla 26. julija 1900. Po 1. svetovni vojni jo je prevzelo SPD. Po 2. svetovni vojni jo je najprej upravljalo PD Kranj, ki pa jo je leta 1949 predalo novoustanovljenemu PD Jezersko. Leta 1969 so iz doline Ravenske Kočne potegnili tovorno žičnico. V letih 1970 do 1974 so preuredili in posodobili notranjost koče ter povečali število prenočišč. Leta 1973 so napeljali elektriko in zgradili vodni zbiralnik. Dotrajano tovorno žičnico so leta 1985 zamenjali z novo. Zadnje večje delo je bilo prekrivanje strehe z novimi skodlami; to delo so opravili leta 1989. Češka koča je ohranila zunanji videz češke kmečke hiše, kot ga je imela ob otvoritvi leta 1900. Leta 1993 je koča dobila mobitel. Koča je odprta od sredine junija do konca septembra, maja in oktobra pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 70 sedežev, točilni pult; v 6 sobah je 40 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 30 ležišč; zimska soba s 6 ležišči, WC, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru peč; tekoča voda, elektrika, mobitel; tovorna žičnica, helikopterska ploščad. Od 21. septembra 2003 ima Češka koča malo čistilno napravo za čiščenje odpadnih vod iz koče.
Žig je v zimski sobi, ki je odprta stalno!

Email: ceskakoca.si@gmail.com

Koča stoji na planoti Ledine tik ledenika pod Skuto. Na tem mestu je nekdaj stala ovčarska koliba, na Ledinah so namreč pasli ovce z Jezerskega. PD Kranj je začelo s pripravami za gradnjo leta 1973, leta 1975 so postavili tovorno žičnico, julija 1976 pa so začeli graditi. Kočo so odprli 31. julija 1977. Koča se po svoji arhitekturi razlikuje od drugih planinskih postojank, vendar se ujema s pokrajino, ki jo obdaja. Na strehi koče je ploščad za pristajanje helikopterjev. Leta 1992 so kočo temeljito obnovili in namestili fotovoltne celice za pridobivanje električne energije. Leta 2002 so kočo priključili na čistilno napravo in povečali fotovoltaični sistem. Koča je poleg planincev in alpinistov namenjena tudi smučarjem, saj je na ledeniku pod Skuto  visokogorsko smučišče, kjer je možno smučati tudi poleti.  Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 6 sobah je 60 postelj, skupnih ležišč ni; WC, dve umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, radijska zveza; tovorna žičnica.

Dom stoji na spodnjem robu ledeniške krnice Okrešelj nad zgornjim koncem Logarske doline. Imenuje se po dr. Johannesu Frischaufu (1837-1924), profesorju na graški univerzi, neutrudnemu oznanjevalcu lepot Savinjskih Alp, humanistu in prijatelju Slovencev. Prvo kočo na Okrešlju je leta 1876 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1907 je pomladanski plaz z Mrzle gore kočo porušil. Še istega leta je Savinjska podružnica SPD začela graditi na bližnjem, bolj varnem mestu, nov dom, ki so ga slovesno odprli 2. avgusta 1908 in poimenovali po dr. J. Frischaufu; na tem mestu stoji današnji dom. Leta 1932 so dom prenovili. Po osvoboditvi ga je leta 1951 opremilo in odprlo PD Celje. V letih 1959-1961 so ga prenovili oziroma zgradili skoraj na novo; otvoritev obnovljenega in povečanega doma je bila 24. seprembra 1961. Leta 1960 so postavili tovorno žičnico. Leta 1988 je PD Celje začelo dom dozidavati in temeljito obnavljati. Zgradili so nove sanitarije in prizidek za zunanjo strežbo, s prezidavami pa so posodobili prenočitvene zmogljivosti. Povečani in obnovljeni dom so slovesno odprli 21. septembra 1991.Dom je odprt od 1. maja do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev in točilni pult; pri mizah pred domom 80 sedežev; v 11 sobah je 45 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 35 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevana s kmečko pečjo, v treh sobah centralno ogrevanje; tekoča voda. Dom so v letih 1998 - 2000 v okviru ekološke sanacije planinskih koč temeljito obnovili, tako, da je priključen na lastno biološko čistilno napravo, ima plinsko postajo in je priključen na električno omrežje. Ima tudi telefonsko linijo, internet, poslovanje preko POS-terminala s karticami in radijsko zvezo. Zato je oskrbovan praktično preko celega leta.

Koča stoji na prisojni strani tik pod grebenom Kamniškega sedla (1903 m), ki povezuje Planjavo in Brano. Nekateri uporabljajo za sedlo tudi ime Jermanova vrata, ki je nastalo v času rokovnjačev. Kamniška podružnica SPD je začela s pripravami za gradnjo koče že leta 1902, dogradili in odprli pa so jo 12. avgusta 1906. PD Kamnik je leta 1953 kočo obnovilo in prizidalo jedilnico, leta 1955 po postavilo tovorno žičnico; ker pa je koča postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, so se odločili, da bodo zgradili novo. V začetku maja 1981 so začeli rušiti staro kočo in graditi novo; odprli so jo 23. julija 1983 ob 90-letnici Kamniške podružnice SPD. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1992 pa je koča dobila mobitel. V okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo je koča leta 1999 dobila čistilno napravo in povečan fotovoltaični sistem (sončne celice). Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V velikem gostinskem prostoru je 120 sedežev, točilni pult; v 14 sobah je 92 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; zimska soba z 20 ležišči; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kamin, voda kapnica, čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, mobitel.

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.

Prva planinska koča.

Robanov kot je lepa ledeniška alpska dolina, ki jo obdajajo visoke gore Križevnik (1909 m) in Poljske device (1879 m) na jv., v zatrepu na j. Veliki vrh (2110 m), Mala Ojstrica (2017 m) in Ojstrica (2350 m), na sz. pa Krofička (2083 m), Ute (2029 m) in Strelovec (1763 m). Robanov kot je okoli 8 km dolg in 200 do 500 m širok; dviga se od 630 m do 890 m na Robanovi planini. Od doline Savinje pri Rogovilcu ga loči visoka ledeniška groblja, ki jo je v ledeni dobi naložil ledenik z Ojstrice; ta je izoblikoval tudi koritasto dolino Robanovega kota. V spodnjem delu doline so kmetije Roban, Govc in Pečovnik, na pobočju na s. strani doline pa Vršnik (980 m), Haudej in Knez (oba ok. 1220 m). Spodnja pobočja nad dolino, večinoma pa tudi dno, pokrivajo gozdovi. Srednji del Robanovega kota prekriva prod, pod katerim teče podtalno potok Bela, ki izvira visoko na pobočju Strelovca, na površje pa pride pod Robanom kot močen gorski potok. Bela se je v davnini prerila skozi čelno grobljo do izliva v Savinjo. Malo naprej po dolini navzgor je široka terasa Travnik, ki so jo izkrčili za travnik in pašnik. V zgornjem delu Robanovega kota je obsežna Robanova planina, ena redkih živih planin na Solčavskem. Ves Robanov kot (1580 ha) je bil z republiškim odlokom leta 1950 zavarovan zaradi izredne lepote kot krajinski park.

Dom stoji ob robu planine Roma na južnem pobočju Smrekovca. Prvo kočo je zgradila Šaleška podružnica SPD v Šoštanju in jo odprla 3. septembra 1933. Partizani so jo 12. avgusta 1942 požgali. Leta 1949 je prevzelo pogorišče PD Črna na Koroškem, ki je zgradilo in 30. septembra 1951 odprlo novo postojanko. V letih 1958 do 1962 so postavili 3 počitniške hišice. Leta 1976 so kočo povečali in obnovili; ob otvoritvi 26. junija 1977, so jo preimenovali v Dom na Smrekovcu. Leta 1983 so dom priključili na električni daljnovod iz Šoštanja.Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra, v drugih mesecih pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. Za večje skupine ga po dogovoru odprejo tudi ob drugih dnevih.V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 8 sobah je 36 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; v počitniških hišicah je 13 postelj; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo v domu; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika.

Dom stoji na prisojni jasi na severovzhodni strani vrha Sleme (1167 m) v slemenu, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem.

Sleme se imenuje tudi bližnji preval, kjer se regionalna cesta Šoštanj-Črna prevesi s Štajerskega na Koroško. Dom so v letih 1951/52 zgradili na pobudo PD Šoštanj s prostovoljnim delom ljubiteljev gora in predvsem takratnih delavcev Tovarne usnja Šoštanj; slovesno so ga odprli 21. septembra 1952. Poimenovali so ga po Andreju Stegnarju (1906-1981), pobudniku gradnje doma, takratnem predsedniku PD Šoštanj in direktorju Tovarne usnja Šoštanj. Leta 1960 so začeli graditi depandanso, ki so jo odprli 16. julija 1961. Do leta 1975 je dom upravljalo PD Šoštanj, potem pa ga je prevzela Tovarna usnja, ki je dom obnovila in sodobno opremila, pozneje pa so uredili centralno ogrevanje, napeljali telefon in uredili okolico.

Dom je stalno odprt.V dveh gostinskih prostorih je 84 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 52 sedežev; v 15 sobah je 31 postelj, na treh skupnih ležiščih pa 52 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

test

Dom stoji na Selah, na sončni jasi ob robu gozda pod Ravnjakovim vrhom vzhodne rame Uršlje gore ali Plešivca. Prvo, manjšo kočo, so zgradili delavci takratne Okrajne pošte Slovenj Gradec pod vodstvom Martina Prevorčnika in jo odprli 12. junija 1955. Kočo je leta 1957 prevzelo novoustanovljeno PD PTT Maribor. Leta 1969 so h koči dozidali velik restavracijski prostor, nad katerim so leta 1986 zgradili še nadzidek in ga funkcionalno povezali s starim objektom. Povečano in posodobljeno postojanko so odprli ob proslavljanju 30-letnice društva 28. junija 1987 in jo preimenovalli v Poštarski dom. Dom je stalno odprt. V treh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 40 sedežev; v 10 sobah je 30 postelj, na skupnem ležišču pa 8 ležišč; WC in umivalnici s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

Sele (610 m) so razloženo naselje na sv. pobočjih pod Uršljo goro. Jedro naselja je Selška ves pri farni cerkvi sv. Roka, zgrajeni leta 1642; stavba je pozno gotska, v njej je baročna oprema. Pri cerkvi raste lipa z obsegom debla 400 cm. V Selah je od leta 1921 do smrti živel in ustvarjal župnik, pripovednik in dramatik Franc Ksaver Meško (1874 - 1964), ki je pokopan na pokopališču pri cerkvi. Nanj spominja tudi plošča na župnišču.

Na hiši št. 3, kjer je preživel mlada leta kipar Franc Berneker (1874 - 1932), je spominska plošča. Župna cerkev sv. Radegunde na vzpetini nad naseljem se prvič omenja konec 14. stol.; sedanja ladja je iz 15. stol., prezbiterij s kripto pa iz leta 1529. Ob cerkvi je župnišče, zgrajeno v italijanskem renesančnem slogu okoli leta 1600. Na Grajskem griču, kjer je v 11. stol. stal grad s cerkvijo, stoji zdaj poznoromanska cerkev sv. Pankracija iz prve polovice 13. stol.; pri cerkvi je mogočen stolp z nad 3 m debelimi zidovi, katerega spodnji del je ostanek grajskega stolpa iz 11. stol. Cerkev obdaja obzidje s strelnimi linami. Ob poti po pobočju Grajskega griča so kapelice križevega pota.

SLOVENJ GRADEC, 410 m, 7712 preb. Mesto leži na prodni terasi v kotu Slovenjgraške kotline, kjer se stikata Mislinjska in Podgorska dolina. Nove mestne četrti se širijo na višji vzhodni terasi Spodnji Legen, v spodnjem delu Podgorske doline ter ob cestnih vpadnicah iz velenjske in dravograjske smeri. Mestece med gorami, kot ga je ljubkovalno poimenoval pisatelj Franc Ksaver Meško, ima izjemno lepo lego med Uršljo goro in Pohorjem.

Območje Slovenj Gradca je bilo naseljeno že sredi prvega tisočletja pr. n. št.; o tem priča veliko ilirsko grobišče na Legnu. V zadnjem stoletju pr. n. št. je bila na Grajskem griču (526 m) keltska naselbina. Za časa Rimljanov je pod Grajskim gričem peljala pomembna cesta Celeia–Virunum na Koroškem. Ob njej se je na območju Starega trga razvilo naselje Colatio s poštno postajo. Leta 1091 je že bilo na Grajskem griču utrjeno bivališče z gradom, pod njim pa naselje, imenovano Gradec. Leta 1165 je bilo naselje že omenjeno kot Windisch Graz, da bi ga razlikovali od nemškega Gradca. Na Puščavi za Grajskim gričem so odkrili grobišče 136 grobov z nakitom in posodo; le-to dokazuje slovansko naselitev v 10. in 11. stol. Ker naselbina pod Grajskim gričem ni imela večjih razvojnih možnosti, so grofje Andechs-Meran, posestniki Mislinjske doline, na terasi med Mislinjo in Suhadolnico ustanovili novo naselje ter ga poimenovali po naselbini pod Grajskim gričem. Novo naselje se je začelo razvijati v letih od 1167 do 1180. Leta 1251 je kraj omenjen kot trg z župnijo, deželnim sodiščem, mitnico in kovnico denarja. Trg je Ulrih III. leta 1267 povzdignil v mesto. Zavarovali so ga z obzidjem, stolpi in jarki. V mestu sta cveteli trgovina in obrt. Leta 1407 je bil Slovenj Gradec z Mislinjsko dolino priključen Štajerski. S tem se je končala 200 let trajajoča oblast oglejskih patriarhov nad tem območjem. Špital (ubožnico) je mesto dobilo leta 1419, okoli 1450 pa tudi bolnišnico. Mestno pravo datira iz leta 1440. Upravo je vodil magistrat, načeloval mu je mestni sodnik; sprva mu je pomagalo pet svetnikov, od leta 1460 pa dvanajst. Mesto se je razvijalo kot trgovsko in obrtno središče.

Slovenj Gradec pa je doživljal tudi hude čase. V letih 1471, 1476, 1478 in 1480 so v mestu ropali in požigali Turki. Leta 1489 so mesto zavzeli Madžari, vendar so se morali že leto pozneje umakniti pred cesarjevo vojsko. Mesto je kar petkrat pogorelo, prvič leta 1509, zadnjič 1903. V njem so večkrat izbruhnile tudi kužne bolezni.

Slovensko ime mesta je leta 1577 prvič zapisal Primož Trubar: »... v Slovenskim Gradci«. Slovenj Gradec se je hitreje razvijal v novem veku. V 18. stol. je bilo v njem več kot 150 mojstrov in vajencev različnih obrtnih strok; nekaj delavnic je preraslo v tovarne. Razvoj mesta so pospešili leta 1829 zgrajena deželna cesta, leta 1849 sedež okrajnega glavarstva, zlasti pa leta 1899 zgrajena železnica, vendar je bila, žal, leta 1968 ukinjena. Hitrejši razvoj je Slovenj Gradec doživel v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je postal industrijsko, trgovsko in upravno središče, leta 1920 pa je dobil tudi meščansko šolo. V tem obdobju je bilo mesto cenjeno tudi kot letoviški kraj.

Po 2. svet. vojni, zlasti pa po osamosvojitvi Slovenije, se je Slovenj Gradec razvil kot gospodarsko, trgovsko, zdravstveno, šolsko, kulturno, denarno ter upravno središče Mislinjske doline in koroške krajine. Mesto se je razširilo iz starega mestnega jedra, zgrajeni so bili številni stanovanjski bloki in številne stanovanjske hiše. Meščanom in okoličanom dajejo delo družba Prevent, tovarna opreme Nieros Metal, tovarna pohištva Lesna Pameče, tovarna oblazinjenega pohištva Nova oprema, tovarna za izdelavo izdelkov za avtomobilsko in pohištveno industrijo Johnson-Controls, več velikih trgovskih centrov, več manjših podjetij in številne storitvene dejavnosti. V bolnišnici se zdravijo bolniki s Koroškega in tudi od drugod. V mestu ima sedež Koroška banka, tam je tudi več poslovalnic drugih bank. Otroci in mladina se izobražujejo v treh osnovnih šolah, glasbeni šoli, srednjih šolah različnih smeri, gimnaziji in v višji strokovni šoli. Kulturni utrip dajejo mestu Galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej, Sokličev muzej s spominsko sobo pisatelja Meška, knjižnica in številne kulturne prireditve. V mestu imajo sedež okrožno in okrajno sodišče, mestna občina, lekarna, zdravstveni dom, pošta, gozdno gospodarstvo, upravna enota in Gorsko turistični center Kope. V njem sta dva hotela in več gostinskih lokalov, več samopostrežnih in drugih trgovin, turistična poslovalnica itd. V začetku leta 1995 je občina Slovenj Gradec postala mestna občina

V mestu si kaže poleg galerije in muzejev ogledati tudi kulturnozgodovinske spomenike. Župnijska cerkev sv. Elizabete je bila posvečena leta 1251; prvotno romansko cerkev so okoli leta 1400 gotizirali, zdaj pa je v njej lepa baročna oprema iz 18. stol. Ob župnijski cerkvi stoji cerkev Svetega duha, ki je bila kot špitalska cerkev zgrajena v 15. stol.; v njej so dragocene slikarije in oprema, zlasti pasionske freske iz okoli leta 1455 na severni steni prezbiterija. Pomembna stavba je tudi obnovljeni grad Rotenturn, zgrajen leta 1493, zdajšnjo obliko pa je dobil v prvi polovici 18. stol. Mestna hiša (rotovž) iz 17. stol. je bila predelana leta 1885, v njej sta zdaj galerija in muzej.

V Slovenj Gradcu je bilo rojenih več znanih kulturnih ustvarjalcev, med njimi skladatelj Hugo Wolf (1860–1903) in slikar Franc Berneker (1874–1932). Tam sta živela znani slikar samouk Jože Tisnikar (1928–1998) in Jakob Soklič (1893–1972), župnik ter zbiralec različnih predmetov in umetnin od prazgodovine naprej. V Slovenj Gradcu živi in ustvarja akademski slikar Karel Pečko (roj.1920), ustanovitelj in dolgoletni vodja Galerije likovnih umetnosti, ki je leta 1966 pod pokroviteljstvom Organizacije združenih narodov pripravil odmevno razstavo o miru, humanosti in sodelovanju med narodi. Mednarodna organizacija OZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je zaradi kulturnih prireditev mednarodnega pomena leta 1989 razglasila Slovenj Gradec za mesto glasnik miru.

Slovenj Gradec je bil pomembno središče narodnoosvobodilnega gibanja v Mislinjski dolini. Organizacijo odpora je vodil inž. Rado Iršič. Kmalu po okupaciji so Nemci zaprli veliko narodno zavednih ljudi, jih pregnali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško ali internirali v taborišča. Že leta 1941 so v Mislinjski dolini delovale partizanske skupine, tudi slovenjgraška. 16. oktobra 1941 so Nemci to skupino razbili, tri borce pa ustrelili. Precej znanih Slovenjgradčanov so ustrelili kot talce, številni so sodelovali v NOB. V grobnici v parku za cerkvijo je pokopanih 323 padlih borcev NOV, talcev in žrtev fašizma, pa tudi borci patrulje Pohorskega bataljona, ki so jih Nemci ubili januarja 1943, ter borci XVII. divizije NOV, padli maja 1945 v bojih za osvoboditev Slovenj Gradca. V grobnici so pokopani tudi narodni heroji, sicer domačini Franjo Vrunč, Rado Iršič in Lado Mavsar. Njihovi doprsni kipi so postavljeni v spominskem parku ob grobnici. Pred gostiščem Pohorje stoji spomenik zmage v spomin na padle borce NOV in žrtve okupatorja iz Slovenj Gradca.

Na Brdih pri Slovenj Gradcu je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-31. Prvi komandir je bil Božo (priimek ni znan), na postaji pa so bili sprva trije kurirji, pozneje pa jih je bilo tudi več. Vzdrževali so zveze s postajami S 9 na območju Ribnice na Pohorju, S-34 nad Velunjskim grabnom in S 23 pri Radegundi na Golteh. Kurirska postaja S-31 se je zaradi pogostih nemških hajk petkrat selila na nove lokacije nad Mislinjsko dolino. Pri opravljanju kurirskih nalog je padel kurir Ferdo Hartman - Nanta.

Koča stoji na jugozahodni strani Kremžarjevega vrha (1164 m). Je najbolj zahodna pohorska planinska postojanka. Prvo kočo je zgradila Mislinjska podružnica SPD v Slovenj Gradcu malo višje od sedanje na Kernikovem vrhu in jo odprla 8. decembra 1934. Kočo so 8. marca 1944 požgali borci Zidanškove brigade, da je ne bi uporabljal nemški okupator. Po osvoboditvi je PD Slovenj Gradec zgradilo novo kočo in jo odprlo 4. julija 1948. V letih 1981 in 1982 so kočo ob pomoči delovnih organizacij temeljito prenovili in posodobili ter napeljali elektriko in vodovod; otvoritev obnovljene koče je bila 28. novembra 1982. Leta 1989 so napeljali telefon.Koča je odprta od 1. maja do 30. septembra, razen ob torkih maja in septembra; sicer je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; v 9 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 22 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

Koča je postavljena na SV delu Pohorja, na višini 1010 mnv, v neposredni bližini nekdanje spodnje postaje najdaljše smučarske vlečnice Kaštivnik (1600 m). V jeseni leta 2007 so postavili novo štirisedežnico, ki poteka do vrha Male Kope in je pripomogla k porastu smučarskega turizma. Kraj se imenuje Sv.Primož na Pohorju.

Planinski dom je v lasti PD Vuzenica že od leta 1946. Leta 1999 je bil dozidan prizidek in 2001 v celoti obnovljen ter namenjen planincem in smučarskim gostom. Zelo primerna lokacija za >Šolo v naravi<, >Planinsko šolo<, >Smučarsko šolo< in za druge seminarje. Lahko vam nudi 25 ležišč.

Prvotno ime koče je TAJZL. Ob prenovi pa so jo planinci preimenovali v kočo PLANINC!