Izlet: Koča pri Savici Prtovč

Koča stoji na Kopiščih v zahodnem koncu ledeniške kočne Ukanc. PD Ljubljana-Matica je planinsko postojanko najprej uredilo v Domu Savica, ki ga je leta 1948 vzelo v najem od zasebnika. Leta 1951 so adaptirali nekdanjo starojugoslovansko obmejno stražnico in v njej uredili planinsko kočo. Zaradi bližine slapa Savice je postala tudi pomembna turistična postojanka; zato so jo leta 1970 obnovili in posodobili opremo. Leta 1990 so kočo spet prenovili ter povečali in s tem pridobili nova ležišča. Spomladi 1994 so vključili mobitel. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 50 sedežev; v dveh spalnicah je 7, na skupnem ležišču pa 27 ležišč; WC, umivalnica, tekoča voda, elektrika, mobitel; gostinska prostora ogrevajo s pečmi.

Naslov: Ukanc 147, 4265 Bohinjsko jezero
Dom stoji na razglednem vzhodnem robu planote Komne, ki se strmo dviga nad zatrepom Bohinjske doline pri Savici. Dom je zgradilo SPD in ga odprlo 19. julija 1936. Dom je poleti 1941 pogorel. Po osvoboditvi ga je PD Ljubljana-matica obnovilo, otvoritev je bila 11. julija 1948. Leta 1948 so iz doline potegnili električni daljnovod. Dom so temeljito prenovili leta 1952. Leta 1955 so vzpostavili brezžično radijsko telefonsko zvezo s ptt omrežjem, leta 1964 pa so zgradili tovorno žičnico. Dom so postopoma posodabljali, uredili centralno ogrevanje, povečali vodne rezervoarje, izboljšali opremljenost in poskrbeli za večjo udobnost gostov. V letih 2004 in 2005 je PD Ljubljana-matica dom povsem prenovila. Dom je stalno odprt. V gostinskem prostoru je 90 sedežev, točilni pult; v 21 sobah je 70 postelj, skupno ležišče ima 10 ležišč, 2 sobi sta dvoposteljni z umivalnikom; WC, umivalnice z mrzlo vodo v pritličju in nadstropjih (količina vode je omejena!) centralno ogrevanje, voda kapnica, elektrika, telefon, žičnica. Dom ima tudi objekt z učilnico, kjer je 24 ležišč (4 v dveh sobah in 20 na skupnem ležišču).

Koča stoji na planini Razor, ki se razprostira na primorskem pobočju Spodnjih Bohinjskih gora. Prvo kočo so preuredili iz nekdanje italijanske vojaške postojanke in jo odprli 11. septembra 1948. Kmalu so ugotovili, da je skromna koča postala pretesna. Leta 1957 so zgradili velik prizidek in nadzidali staro kočo; v naslednjih letih so objekt dokončali in opremili; povečano kočo so slovesno odprli 30. julija 1961. Leta 1976 je kočo poškodoval potres, zato so jo morali obnoviti, hkrati pa so sklenili, da jo ponovno povečajo. Delo se je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev zavleklo; prenovljeno in razširjeno kočo so slovesno odprli 22. julija 1984. Koča je odprta od 20. junija do 20. septembra. V dveh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 60 sedežev; v 18 sobah je 80 postelj, na skupnem ležišču pa 10 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; WC v pritličju in 1. nadstropju, umivalnica z mrzlo vodo v pritličju; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, za elektriko skrbe fotovoltne celice, telefon.

Vogel (1922 m) je piramidast vrh v osrčju Spodnjih Bohinjskih gora. Po vrhu je poimenovano tudi širše območje na njegovi s. strani, kjer je turistični center Vogel z žičnicami, vlečnicami in smučarskimi progami. Na robu nad Bohinjsko dolino stoji na Rjavi skali (1540 m) Ski hotel, do katerega je iz doline speljana gondolska žičnica. Na tem mestu je Turistovski klub »Skala« zgradil leta 1934 »Skalaški dom«, ki pa je med 2. svetovno vojno pogorel. V bližini stoji Planinska koča Merjasec na Voglu (telefon 04/ 5768790). Gondolska žičnica precej skrajša pristop na Vogel; od Ski hotela je čez planino Zadnji Vogel 2 h. Če obratuje sedežnica na Visoki Orlov rob (1800 m) pod vrhom Šije, pa je do vrha le še 1 h 30.

Z Vogla je prelep razgled na vse strani. Najlepši je proti s. na Triglav, Komno, Fužinske planine, Pokljuko, vrhove nad Dolino Triglavskih jezer in Karavanke. Na j. sega pogled na Goriško stran, proti v. pa se zvrstijo vrhovi v grebenu Spodnjih Bohinjskih gora do Črne prsti in na z. do Mahavščka.

Na vrhu sta v skrinjici vpisna knjiga in žig! PD Bohinjska Bistrica.

Rodica (1966 m) je drugi najvišji vrh v. dela Spodnjih Bohinjskih gora (najvišji je v. sosed Veliki Raskovec,19o77 m). Od Ski hotela na Voglu je videti kot lepo oblikovana piramida. Na s. strani leži valovita, z ruševjem porasla planota med planinama Suha in Poljana, naprej proti Bohinjski dolini pa padajo gozdnata pobočja. J. pobočja so strme, delno travnate vesine, delno prepadna ostenja, zlasti v grebenu v. od Rodice z vršičem Novi vrh ali Suha Rodica (1944 m). V spodnjem delu j. pobočja je prisojna terasa z gručastima vasicama Grant (735 m) in Rut (671 m) ter travniki in njivami okrog njih. Na j. strani terase je globoka Baška grapa, nad njo se onstran dviga Porezen.

Z Rodice je prelep razgled na vse strani, zlasti na Julijce s Triglavom, Bohinjsko dolino, greben Spodnjih Bohinjskih gora proti z. in v. ter na globoke doline na j. strani.

Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo in žigom! PD Bohinjska Bistrica.

Črna prst (1844 m) je najvzhodnejši »visoki« vrh Spodnjih Bohinjskih gora: ime je dobila po temnem jurskem skrilavcu, ki ga vidimo sredi belega skalovja na s. strani vrha kot črno liso. s pobočje gore sprva strmo, potem pa položno pada v Bohinjsko. dolino; oklepata ga dva grebena, z. končuje Lisec (1o53 m), v. po Črna gora (160o m). Med obema grebenoma leži Planina za Liscem (1350 m), kjer je SPD leta 1894 zgradilo svojo prvo planinsko kočo in jo poimenovalo po tedanjem predsedniku SPD Franu Orožnu »Orožnova koča na Črni prsti«. J. travnata pobočja Črne prsti se strmo spuščajo v Baško grapo. Črna prst je bogata z alpsko floro; poleg sleča, planik, murk, košutnika in drugih cvetic raste tod srebrna krvomočnica (v Sloveniji le še v Krnskem pogorju); v stenah Črne gore raste kratkodlakava popkoresa, ki je ni najti nikjer drugje na svetu.

Črna prst je imenitno razgledišče. Proti v. se vleče greben Spodnjih Bohinjskih gora s Kontnim vrhom, Koblo, Možicem in Slatnikom, za njimi pa so Ratitovec ter vrhovi Karavank in Kamniških Alp; od v. proti j. drsi pogled od Škofjeloškega hribovja z Blegošem do Porezna, Kojce, Trnovskega gozda, Idrijskega hribovja, Nanosa, Javornikov in Snežnika, tik pod nami pa je zgornji del Baške grape s Podbrdom; proti z. lepo vidimo greben Spodnjih Bohinjskih gora z vsemi vrhovi, s katerimi smo se srečali na dolgi poti s Krna, ki ga vidimo v daljavi, levo od njega pa Matajur in ob dobri vidljivosti tudi Furlansko nižino in Jadransko morje pri Gradežu; proti s. se pogled najprej ustavi na Bohinjski dolini z jezerom, na Komni, Fužinskih planinah in Pokljuki, potem pa na veličastni skupini vrhov osrednjega dela Julijcev s Triglavom v sredini.

Dom stoji na južni strani tik pod vrhom Črne prsti (1844 m). Prvo kočo je na Planini za Liscem na bohinjski strani Črne prsti začelo že leta 1893 graditi SPD; to je bila prva slovenska planinska koča; slovesno so jo odprli 15. julija 1894 in poimenovali po Franu Orožnu (1853-1912), tedanjem predsedniku SPD. V 1. svetovni vojni je bila opustošena: SPD jo je leta 1921 popravilo in jo 9. julija 1922 ponovno odprlo. Leta 1934 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 14. julija 1935. Decembra 1944 je bila požgana. PD Most na Soči je v planinsko postojanko preuredilo nekdanjo italijansko stražnico pod vrhom; kočo so odprli 20. avgusta 1954. Leta 1959 je kočo prevzelo PD Podbrdo, ki jo je naslednje leto obnovilo. Leta 1965 so dogradili nadstropje ter postavili bivak z zimsko sobo. Otvoritev povečanega in obnovljenega doma je bila 7. avgusta 1966, ko so ga tudi poimenovali po Zorku Jelinčiču (1900-1965), zaslužnem primorskem borcu in planincu.Dom je odprt od konca junija do sredine septembra.V gostinskem prostoru je 56 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 10 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 40 ležišč; v zimski sobi sta dve ležišči in štedilnik (gorivo je treba prinesti s seboj); WC; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat in fotovoltne celice za električno razsvetljavo, radijska zveza.

Kobla (1498 m) je vrh v v. delu Spodnjih Bohinjskih gora, njegov jv. pomol je pomaknjen daleč nad Baško grapo. j. skalna strmina pod vrhom preide v travnata pobočja, ki padajo v Baško grapo; na spodnjem delu je obširna terasa z razloženo vasjo Bača pri Podbrdu (770 m). Koblo prebije 6336 m dolgi predor na železniški progi med Bohinjsko Bistrico in Podbrdom. Kobla je najbolj znana po smučiščih nad Bohinjsko Bistrico in po pobočjih Kravje Črne gore katerim je dala ime, čeprav na njen vrh ne sežejo. S Koble^' lepo vidimo j. pobočja Slatnika in Lajnarja, po katerih se SPP spušča proti Petrovemu Brdu. SPP se z vrha spusti po v. grebenu Koble, a ga kmalu zapusti in zavije v dolino na s. strani grebena, v kateri se menjavajo kotanjaste senožeti in smrekovi gozdovi. Po pol ure spusta pridemo do ceste, ki s s. pripelje na preval Vrh Bače in se tu tudi konča.

Preval Vrh Bače (1273 m) je star prehod iz Bohinja v Baško grapo, prek katerega so v preteklih stoletjih, ko še ni bilo železnice, tovorili izdelke bohinjskega železarstva na Primorsko. Preval je glaboka zareza med masivom Koble in Slatnika. Na preval pripelje gozdna cesta, ki se malo pod Bohinjskim sedlom odcepi od lokalne ceste Bohinjska Bistrica—Soriška planina.

Možic je že na daleč prepoznaven vrh zaradi mogočne železne kupole na njegovem vhu. Kupola in bunkerji ob njej so bili prav tako deli italijanskih utrdb ob nekdanji meji. Kupola sama tehta okoli 7 ton in kar težko si je predstavljati, kako so jo italijanski vojaki pripeljali na vrh.

Kupola je služila kot opazovalnica in v njej je bila straža vsak dan brez prestanka po 24 ur.

JELOVICA je zakrasela alpska planota med Kropo, Kamno Gorico in Lancovim na s., Savo Bohinjko na z. in Selško Soro na j. Na s. strani je visoka od 1000–1100 m, na j. pa od 1200–1400 m. Najviše se vzpne na območju Ratitovca (Altemaver, 1678 m), ki je strm rob planote. Jelovica je zgrajena iz apnencev in triasnih dolomitov. Poraščena je z obširnimi gozdovi, ki so jih ponekod izsekali in tam uredili planine za pašo živine. Med gozdovi so številne kraške vrtače, kotliči, brezna in podzemne jame, pa tudi suhe doline. Ponekod so šotna barja, ki so ostanki ledeniških jezer. Kjer so tla neprepustna, opazimo tudi površinske vode. Planota je prepredena z gozdnimi cestami. Naselja so ob vznožjih, le nekaj jih je na pobočjih. Nekoč so na Jelovici kopali železovo rudo za fužine v Kropi in Železnikih, razvito pa je bilo tudi oglarstvo.

Jelovica je bila pomembno središče narodnoosvobodilnega gibanja na Gorenjskem. Na planoti je bilo ustanovljenih nekaj partizanskih enot in partizani so tam bojevali več hudih bitk. TV pelje po planoti mimo številnih pomnikov iz NOB.

RATITOVEC je v. skrajnik Spodnjih Bohinjskih gora, nanje se na z. navezuje prek Bohinjskega sedla pri Soriški planini, obenem pa tvori visoki rob gozdnate planote Jelovica na njeni j. strani, ki se strmo vzdiguje nad Selško dolino med Železniki in Sorico. Je tudi najvzhodnejša gora Julijskih Alp. Ratitovec je zgrajen iz dachsteinskega apnenca. Dolgo, večinoma travnato glavno sleme, se vleče v smeri vzhod—zahod in le malo valovi. V tej smeri se nad slemenom dvigajo neizraziti vrhovi Kosmati vrh (1643 m), Gladki vrh (1667 m), najvišji Altemaver (1678 m) in Kremant (1658 m), Pod j. robom slemena so strme pečine, pod njimi pa se na višini ok. 1000 m razteza terasa, na kateri so vasice Podlonk, Prtovč, Torka, Zabrdo in Zgornje Danje. Položnejša pobočja pod teraso proti Selški dolini so porasla z mešanim gozdom. Na travnatih slemenih je razširjena alpska flora, tod med drugim rastejo planinski kosmatinec, alpska lanika, bleščeči grintavec, dlakavi sleč, Clusijev svišč, alpski zvonček, čašasti sviščevec, črna murka, panonski svišč in druge vrste, na pečevnatem robu pa rasteta lepi jeglič in planika. Na Ratitovcu živijo od divjadi tudi gamsi, med ptiči pa ruševci.

Ratitovec ima zanimivo zgodovino. V 13. stoletju so freisinški škofje, zemljiški gospodje iz Škofje Loke, naselili v te kraje Tirolce, ki so izkrčili teraso in prisojna pobočja na j. strani ter jih začeli obdelovati. Vrhovom in zemljiščem so dali nemška imena, ki so se popačena obdržala do današnjih dni. Ohranjena so tudi mnoga nekdanja rodbinska imena.

Koča stoji tik pod Gladkim vrhom (1667 m) na vršnem slemenu Ratitovca, najvzhodnejšega podaljška Julijskih Alp. Prvo kočo je zgradila Selška podružnica SPD in jo odprla 9. avgusta 1925; imenovali so jo Krekova koča po dr. Janezu Kreku (1865-1917), organizatorju slovenskega zadružništva, ki je rad zahajal na Ratitovec. Med NOB je bila koča 1. maja 1943 požgana. Na starih temeljih je PD Železniki postavilo novo kočo in jo odprlo 18. julija 1954. Leta 1968 so zgradili prizidek.  Leta 1987 je bil zgrajen sanitarni prizidek z zimsko sobo. V bivaku na sedelcu, 200m niže od koče, so leta 1990 uredili zimsko sobo z ležišči. V zadnjih letih je koča dobila elektriko in bila tudi temeljito obnovljena in posodobljena. Koča je običajno odprta od sredine junija do sredine septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, razen če je slabo vreme.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 19 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; prvi gostinski prostor ogrevajo s kmečko pečjo; voda kapnica, elektrika, mobitel. V bivaku so v zimski sobi 4 ležišča, štedilnik, miza in klopi.

Oktobra 1943 so Nemci vas požgali, pet obnovljenih hiš se zdaj stiska v breg, na slemenu proti Pašku 1036 m stoji preprosta cerkvica. V vasi spomenik NOB. Sleme loči grapo Dašnjice od Plenšaka, po obeh grapah so steze za dostop, po s. bregovih Stedel vrha je speljana cesta v Železnike, z nje je razgled na nižje ležeči Podlonk.