Izlet: Planinski dom pri Krnskih jezerih Gašperjeva koča pod Velikim Kozjem

Dom stoji na vzpetini Glava med Dupeljskim jezerom in ovčarijo Duplje. Sestavlja ga pet med seboj funkcionalno povezanih objektov, postavljenih v smrekov gozdiček, da ne motijo okolja Triglavskega narodnega parka. Projekt je bil zasnovan na arhitekturi tolminskih in bovških pastirskih staj. V PD Nova Gorica se je zamisel o gradnji postojanke pri Krnskih jezerih porodila že leta 1951; leta 1970 so ustanovili pripravljalni, leta 1975 pa gradbeni odbor. Leta 1978 so zgradili tovorno žičnico iz Lepene do sedla med Veliko Babo in Debeljakom nad planino Duplje. Leta 1980 so začeli graditi štiri objekte in zimski bivak, ki so že leta 1983 sprejeli prve obiskovalce. Svečana otvoritev doma je bila 8. julija 1984 ob 35-letnici PD Nova Gorica. Leta 1986 so začeli graditi peti, spalni objekt, ki so ga v glavnem dokončali že naslednje leto; otvoritev tega objekta je bila 3. julija 1988. Od izvira na planini Polje so leta 1991 napeljali vodovod. Dom je odprt od začetka junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 75 sedežev, točilni pult; v 19 sobah je 77 postelj, na 19 skupnih ležiščih pa 93 ležišč; v zimskem bivaku je 20 ležišč in štedilnik; WC, umivalnice z mrzlo vodo v vsakem objektu; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda. Koča je od julija 2003 priključena na električno omrežje.

Preval Vratca, imenovan tudi Bogatinsko sedlo (1803 m), med Vrhom nad Gracijo (1916 m) na s. in Bogatinom (1977 m) na j. je pomembno križišče planinskih poti: na Bogatin je 30 min, do Mahavščka (2008 m) 1 h in na Lanževico (2003 m) 1 h. S prevala zagledamo značilno oblikovani Krn, lep pogled pa imamo nazaj na planoto Komne, na venec Spodnjih Bohinjskih gora, na Pršivec, Tičarici in del Doline Triglavskih jezer ter na vrhove Karavank na s. in Kamniških Alp na v. Čez Vratca je med obema svetovnima vojnama potekala državna meja, na katero spominja italijanska utrdba.

Koča stoji tik pod Gladkim vrhom (1667 m) na vršnem slemenu Ratitovca, najvzhodnejšega podaljška Julijskih Alp. Prvo kočo je zgradila Selška podružnica SPD in jo odprla 9. avgusta 1925; imenovali so jo Krekova koča po dr. Janezu Kreku (1865-1917), organizatorju slovenskega zadružništva, ki je rad zahajal na Ratitovec. Med NOB je bila koča 1. maja 1943 požgana. Na starih temeljih je PD Železniki postavilo novo kočo in jo odprlo 18. julija 1954. Leta 1968 so zgradili prizidek.  Leta 1987 je bil zgrajen sanitarni prizidek z zimsko sobo. V bivaku na sedelcu, 200m niže od koče, so leta 1990 uredili zimsko sobo z ležišči. V zadnjih letih je koča dobila elektriko in bila tudi temeljito obnovljena in posodobljena. Koča je običajno odprta od sredine junija do sredine septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, razen če je slabo vreme.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 19 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; prvi gostinski prostor ogrevajo s kmečko pečjo; voda kapnica, elektrika, mobitel. V bivaku so v zimski sobi 4 ležišča, štedilnik, miza in klopi.

Oktobra 1943 so Nemci vas požgali, pet obnovljenih hiš se zdaj stiska v breg, na slemenu proti Pašku 1036 m stoji preprosta cerkvica. V vasi spomenik NOB. Sleme loči grapo Dašnjice od Plenšaka, po obeh grapah so steze za dostop, po s. bregovih Stedel vrha je speljana cesta v Železnike, z nje je razgled na nižje ležeči Podlonk.

ŽELEZNIKI, 450 m, 3156 preb., so gospodarsko, kulturno in upravno središče Selške doline. Dolgo razpotegnjeno mestno naselje leži v ozki dolini, ki se razširi le na s. strani proti Češnjici. Zaradi pomanjkanja prostora so se Železniki razvijali na treh koncih; Rácovnik na sv. strani na desnem bregu Selške Sore, Trnje v sredini in Gorenji Konec na levem bregu na jz. strani. Leta 1966 so priključili do tedaj samostojna naselja Jesenovec, Škovine in Češnjico. Ker v ozki dolini ni bilo prostora, so se Železniki razširili na ravnino proti Češnjici; tam je nastalo novo sodobno središče s šolo, pošto, banko, trgovinami, gostilnami, kopališčem ter stanovanjskim naseljem Na Kresu. Od 1995 so Železniki spet samostojna občina, kot so bili tudi do leta 1961, ko so jih priključili občini Škofja Loka.

Začetki Železnikov segajo v 13. stol., ko so freisinški škofje na to območje naselili fužinarje iz Furlanije. V okolici so kopali železovo rudo, za pogon vodnih kladiv pa so izrabljali Selško Soro. Pozneje so se v kraju naselili železarji iz Krope, Tržiča (Monfalcone) in Borovelj. Najprej so talili rudo v pečeh na veter, pozneje v pečeh na volka in pečeh z dvojnim phalom. Prvi plavž je bil omenjen že leta 1422. V 17. stol. so delovali dva plavža ter dve večji in pet manjših fužin s kladivi na vodni pogon. Po listini iz leta 1628 je železarstvo z oglarstvom in tovorništvom zaposlovalo približno 2000 ljudi. Ob koncu 19. stoletja je začelo zaradi hude angleške in švedske konkurence propadati, 19. junija 1909 pa je ugasnil zadnji plavž. Na fužinarstvo spominja plavž iz leta 1860 v Gorenjem Koncu; zdaj je zavarovan kot tehniški spomenik. Na nekdanje čase spominjajo tudi nekatere stare hiše z nadstropnimi pomoli in železnimi polknicami.

Železniki so leta 1575 postali trg, leta 1966 pa mestno naselje. V kraju je več pomembnih podjetij, v katerih je zaposlena večina aktivnega prebivalstva: tovarna elektromotorjev in gospodinjskih aparatov DOMEL, industrija pohištva ALPLES, kovinarsko podjetje NIKO, podjetje precizne mehanike in elektronike TEHTNICA in še nekaj manjših. Ohranjena je domača obrt klekljanja čipk.

Železniki so zapisani tudi v zgodovino NOB. Že leta 1941 je bila tam močna organizacija OF. Prvi napad na Železnike je 19. novembra 1941 izvedel Cankarjev bataljon. V ofenzivi partizanskih enot na Gorenjskem, oktobra 1943, so srditi boji divjali tudi okrog Železnikov. V noči na 23. januar 1944 je Prešernova brigada napadla orožniško postajo, ki je štela 55 mož. Od 19. do 22. novembra 1944 se je Gradnikova brigada srdito bojevala z nemškimi enotami v Železnikih in kraj tudi zavzela; po hudih bojih od 4. do 7. februarja 1945 so jih Nemci vnovič zasedli. Kraj je bil dokončno osvobojen 6. aprila 1945. Na Trnju v bližini župnijske cerkve stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja iz tega kraja.

Na širšem območju Železnikov so delovale kurirske postaje G-1 v bližini Podlonka na Ratitovcu, G-3 v Martinj Vrhu in G-11 v Davči. Poleg medsebojnih zvez so vzdrževale še zveze z G-2 nad Bohinjem, G-12 v Kropi in P-35 na Poljanah pri Cerknem. G-1 je bila ustanovljena julija 1943, v njej je bilo stalno od osem do deset kurirjev, ki so bivali v bunkerju, vkopanem v zemljo. Poleti 1944 jih je sovražnik izsledil in napadel, vendar so se pravočasno umaknili. Postaja G-3 je bila ustanovljena spomladi 1943, v njej je bilo od sedem do dvanajst kurirjev, ki so sprva bivali v šotorih, pozneje pa v leseni baraki. Najtežavnejša zveza te kurirske postaje je bila zveza z G 1, ker je bilo treba prečkati varovano cesto Škofja Loka–Železniki in Selško Soro. G-11 je začela delati septembra 1943. Sprva je imela pet, pozneje osem kurirjev, ki so si uredili bivališče v baraki. Imela je pomembno nalogo povezave med Primorsko in Gorenjsko. V veliki nemški ofenzivi marca in aprila 1945 so se kurirji v zadnjem hipu umaknili, vendar je bil ob umiku ujet in ustreljen Franc Golja. Na tem območju so partizanske enote vzpostavile tudi telefonske zveze. Poleg zveze Blegoš–Slugova dolina je od sredine 1944 delovala tudi zveza Cerkljansko–Martinj Vrh.

V Železnikih si lahko poleg plavža ogledamo še tehniški muzej v Plavčevi hiši, Na Plavžu 58; v njem je prikazana zgodovina železarstva in spremljajočih dejavnosti ter dejavnosti, s katerimi so se prebivalci ukvarjali po propadu železarstva; telefon: 04/514 73 56. Zanimiva baročna stavba iz leta 1706 je cerkev sv. Frančiška na Logu z Layerjevo sliko in več Metzingerjevimi slikami.

Iz Železnikov je doma več znanih slovenskih osebnosti, med njimi planinski pisatelj Janko Mlakar (1874–1953), literarni kritik France Koblar (1889–1975), znani montanist in ustanovitelj metalurške fakultete v Ljubljani dr. inž. Matija Žumer (1901–1957) ter komandant Gorenjskega odreda Anton Bertoncelj - Zvonko (1913–1944).

Del Križne gore so Nemci požgali, na požig in v februarju 1944 padle borce opozarja obeležje NOB. Na Kalanovi hiši je plošča v spomin 4 padlim sinovom in hčerki.

Vredno je stopiti do poznogotske cerkve sv. Križa, ki stoji na slemenu malo dalje od vasi, v prezbiteriju so znamenite freske iz legend o sv. Urhu in sv. Korbinijanu, ustanovitelju freisinške škofije, oltar je baročen. V bližini cerkve lovska koča, za splošni obisk odprta ob sobotah in nedeljah. S Slemena je zanimiv razgled na Škofjo Loko in Kranj, Sorško polje, Selško dolino, Škofjeloško pogorje in Ratitovec.

Podrobnjejši opis Škofje Loke in njenih znamenitosti.

RAŠICA, 430 m, 133 preb. Gručasta vas leži na prisojnem pobočju enako imenovanega hriba na s. robu Ljubljanskega polja. Kraj je bil prvič omenjen leta 1260, cerkev Svetega križa pa leta 1526. Prvotna cerkev v gotskem slogu je bila v 17. in 18. stol. predelana in barokizirana. Med 2. svet. vojno so jo Nemci požgali hkrati z vasjo, po vojni pa je bila obnovljena.

Rašico so leta 1941 zasedli Nemci. Prebivalci so se kmalu pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju. Že 24. julija 1941 je bila v rašiških gozdovih ustanovljena Rašiška četa, ki je delovala vse do Domžal, Kamnika in Kranja. Partizansko gibanje se je tako razmahnilo, da je bil 17. avgusta 1941 na vrhu Rašice ustanovljen Kamniški bataljon. Ker so Rašičani podpirali NOB, so Nemci 20. septembra 1941 vas do tal požgali, prebivalce pa izselili. Rašica je bila prva slovenska vas, ki jo je okupator požgal. Spomenik na hribčku nad cesto v začetku vasi priča o tem žalostnem dogodku.

Vas je bila po vojni obnovljena, v zadnjih letih pa je bilo zgrajenih tudi precej novih hiš. Večina prebivalcev je zaposlenih v Ljubljani, kmetov je le še nekaj. Kraj in vrh Rašice sta priljubljena izletniška točka Ljubljančanov. Rašica sodi v dostavni okoliš pošte Ljubljana-Šmartno.

Dom stoji na južni strani tik pod vrhom Rašice (641 m), osamelca na severnem robu Ljubljanske kotline. Na vrhu, ki ima ime po narodnem heroju Stanetu Koscu (1913-1941), domačinu iz Rašice, je 20m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1957 postavila organizacija zveze borcev v spomin na ustanovitev Kamniškega bataljona na tem vrhu, zdaj pa ga upravlja PD Rašica. Prvo skromno planinsko postojanko je PD Rašica postavilo leta 1965. Zaradi vse večjega obiska po nekaj letih ni več ustrezala, zato so se leta 1970 odločili, da bodo zgradili večji, sodobnejši planinski dom. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev so ga gradili več let, tako da so ga slovesno odprli 21. maja 1978. Dom so poimenovali po Rašiški četi, ki je bila ustanovljena 24. julija 1941 v rašiških gozdovih.Dom je odprt stalno, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih je 86 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; v treh sobah je 22 ležišč (za prenočevanje se je treba poprej dogovoriti); WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; v večjem gostinskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, elektrika.

KUM, 1220 m, je najvišji vrh Posavskega hribovja; imenujejo ga tudi zasavski in dolenjski Triglav. Dviga se v litijski gorski gubi na desnem bregu Save. Tako kot vsa guba je zgrajen v nizkih legah iz skrilavcev, peščenjakov in konglomeratov, v višjih legah pa najprej iz temnejših dolomitov, potem iz triasnih apnencev. Precejšen del Kuma je pokrit s smrekovim in meša-nim gozdom, do višine okrog 800 m pa so večje in manjše terase z naselji, travniki in polji; najbolj znana naselja so Dobovec (674 m) in Župa (760 m) na s. , Ključevica (850 m) na v. ter Podkum (744 m) in Mali Kum (813 m) na j. strani. Malo pod vrhom je na s. strani obsežna travnata planota Lontovž s smučišči in smučarsko kočo. Na Kumu in njegovi okolici prevladuje srednjeevropska flora, na toplih legah pa najdemo tudi južnoevropsko in ilirsko rastlinstvo, npr. Hladnikov grintavec, ki raste le v sredogorju osrednje Slovenije in opojno zlatico, ki je značilna za pobočje Kuma nad Dobovcem. Na tem območju dobimo tudi nekatere alpske rastline, kakor nežni kamnokreč, dlakavi sleč in soško smiljko, kar je za to nadmorsko višino presenetljivo.
Kum ima dva neizrazita vrhova, ločena z malim sedlom. Na v. vrhu je stala cerkev sv. Jošta, ki so jo zgradili konec srednjega veka; leta 1961 so jo porušili in tam zgradili visok RTV in telekomunikacijski stolp ter upravno poslopje. Na z. vrhu stoji cerkev sv. Neže, ki je bila prav tako zgrajena konec srednjega veka; po požaru okoli leta 1600 so jo obnovili. Zanimivost cerkve je samostojno stoječi zvonik. Kum je bil vse od izgradnje obeh cerkva znana božja pot, še zdaj pa je znana »kumska nedelja«, t. j. zadnja nedelja v avgustu.

Planinski dom stoji tik pod zahodnim vrhom Kuma (1220 m), na južni strani cerkve sv. Neže, ki je bila zgrajena v srednjem veku, obnovljena pa po požaru okoli leta 1600. Na vzhodnem vrhu je stolp RTV s poslovnimi prostori. Začetki planinskega gospodarstva na Kumu segajo v leto 1928, ko je Posavska podružnica SPD opremila v mežnariji sobo za izletnike in planince. Po osvoboditvi je PD Trbovlje dobilo v last mežnarijo in njeno depandanso; obe zgradbi je obnovilo; 24. avgusta 1947 je neuradno, 5. septembra 1948 pa uradno odprlo Kočo na Kumu. Leta 1950 jo je prevzelo novoustanovljeno PD Kum Trbovlje, ki jo je v letih 1953 do 1958 adaptiralo in razširilo, v letih 1972/73 pa posodobilo in uredilo tudi depandanso. Leta 1952 so na Kum napeljali elektriko. V letih 1985 in 1986 so dom in depandanso popolnoma obnovili zunaj in znotraj, na novo opremili in napeljali telefon. Dom je stalno odprt, razen ob četrtkih.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; na terasi je 30 sedežev; v 14 sobah je 35 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC in umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, voda kapnica, elektrika, telefon.

Koča stoji v zatrepu ob vznožju Velikega Kozja nad spodnjo Savinjo, ki ga na vzhodni in južni strani obdajajo skalne čeri te gore. Leta 1964 so planinci iz Zidanega Mosta in PD Radeče prevzeli v najem nekdanjo kočarijo, jo obnovili in uredili kot planinsko postojanko. Leta 1967 so nadzidali nadstropje in kočo prenovili; otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 27. aprila 1968. Koča ima ime po nekdanjem lastniku zemljišča. Pozneje so popravili kolovoz do koče, zgradili vodovod, uredili okolico in napeljali elektriko. Koča je 7. junija 1988 pogorela. PD Radeče in Planinska skupina Zidani Most sta takoj začela obnavljati pogorišče; koča, ki je večja do stare, je bila jeseni 1988 že pod streho, spomladi 1989 pa že delno urejena in oskrbovana. Glede na finančne možnosti so že opremili gostinske prostore, spalnico in sanitarije. Koča je odprta ob nedeljah in praznikih od 27. aprila do 30. septembra; za skupine jo odpro po dogovoru tudi ob drugih dneh in mesecih. V točilnici in dveh gostinskih prostorih je 85 sedežev in točilni pult; pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v skupni spalnici je 12 ležišč; WC in umivalnica; tekoča voda, elektrika.