Izlet: Maribor (Radvanje) Ukanc

Po Sprehajalni poti pridemo do Anžejevega križa.

Po Sprehajalni poti pridemo do Anžejevega križa, pri katerem zavijemo desno na bližnje Cigelnice (1147 m). Na vrhu je 20 m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1990 od PD Maribor Matica prevzela Pohorska vzpenjača in ga temeljito obnovila. S stolpa vidimo ves pohorski hrbet proti zahodu, Kozjak, Slovenske gorice, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze, Boč, Donačko goro, Medvednico, lvanščico in druge vrhove v Hrvatskem Zagorju; zlasti lep pa je pogled na Maribor.

Vrnemo se do razpotja poti.

TV nadaljujemo po lokalni cesti proti Šumiku. Za hotelom Areh pridemo v mešan gozd.

Po 10 min. nas kažipot usmeri na levo na široko gozdno pot po jv. pobočju Žigartovega vrha (1346 m). Na tem vrhu je Podravska podružnica SPD postavila in 6. septembra 1903 odprla 37 m visok razgledni stolp, prvi slovenski planinski objekt na Pohorju; novembra 1904 ga je porušil močan vihar. Po dokaj ravni poti kmalu pridemo na razpotje, na katerem zavijemo po desni poti nekoliko navzgor.

Potem pridemo na veliko gozdno jaso, ki jo že zarašča mlad smrekov gozd. Proti j. se odpre pogled na obširne gozdove in na Veliki vrh (1344 m). Po razritem kolovozu, ki se spušča po mladem gozdu, pridemo do gozdne ceste in jo prečkamo. Takoj pod cesto je na desni velika jasa s tabornim prostorom tabornikov Rodu črnega mrava. Po slabšem kolovozu se zložno spuščamo po s. strani Peršetovega vrha (1242 m). Iz smrekovega pridemo najprej v bukov, potem pa v mešani gozd. Kolovoz postaja kamnit in se vse strmeje spušča. Ko se svet zravna, je ob poti tonalitni spomenik, na katerem piše: »Neznanemu partizanu in partizanki, ki sta dala življenje, da mi živimo, zato naj vama pohorski gozdovi slavo donijo.« Od Ruške koče do spomenika smo hodili eno uro.

Nekaj korakov od spomenika je razpotje več gozdnih poti. Zavijemo desno proti zahodu. Široka pot nas pripelje na jaso pri Tinčevi bajti, ki jo zarašča mladi gozd.

Od tu na levi vidimo streho lovske koče. Pot nas po 10 min. od spomenika pripelje do lokalne ceste Šumik–Sveti Trije Kralji–Slovenska Bistrica. Kažipot ob cesti nas opozori, da ta cesta vodi mimo partizanske bolnišnice »Jesen«. Prečkamo cesto in nadaljujemo po slabši gozdni cesti, ki je zaprta za motorna vozila.

Po nekaj minutah smo na majhni jasi, s katere se po kamniti poti zložno vzpnemo na zaraščeno nekdanjo jaso. Pot se zložno dviga med gostim drevjem na preval nekaj pod Bajgotovim vrhom (1161 m) na levi. Sledi precej strm spust. Na desni že opazimo globino ob Lobnici s pragozdom, slišimo pa tudi šumenje vode. Po 10 min. spusta prečkamo lokalno cesto Šumik–Osankarica in po nekaj korakih smo že na cesti Areh–Šumik–Klopni vrh.

Nadaljujemo do majhne ravnice Pri Bajgotu ali na Šumiku.

SPP gre od Šumika nekaj korakov navzgor po cesti proti Gozdarskemu domu nad Šumikom in Klopnemu vrhu; ko prekoračimo Lobnico, gremo s ceste po bližnjici na levo proti razpotju.

Od Treh žebljev nas vodi lepa ravna pot po gozdnati planoti z ozkimi jasami. Po 10 min. se z desne priključi pot s Klopnega vrha.

TV gre levo proti Pesku. Približno 10 min. hodimo do gozdne poseke na j. strani, od koder se pokaže Rogla. TV se ne spusti po kolovozu, temveč gre po poti desno v gozd in po 5 min. doseže gozdno cesto na Kladju. Po cesti gremo desno proti zahodu. Po nekaj minutah hoje skrajšamo ovinek po bližnjici na levo. Le nekaj korakov po cesti in spet nas markacije popeljejo na pot desno, tako da skrajšamo velik cestni ovinek. Ko znova pridemo na cesto, smo že blizu potoka Črnava, ki priteče iz Skrbinskega borovja na j. strani Klopnega vrha. Od Treh žebljev je 30 min.

Prečkamo Črnavo in se onkraj mostu zložno vzpnemo po stezi na levo prek majhnega travnika do gozda. Pot se zravna ter nas po gozdu in čez jase v 10 min. spet pripelje na cesto, ki smo jo zapustili pri mostu. Po cesti gremo levo; že po nekaj minutah nas opozorilo na skali usmeri s ceste desno na široko pot, ki poteka vzporedno s cesto. Po 5 min. se naša TV pridruži SPP, ki pride s Klopnega vrha.

Kmalu spet pridemo na gozdno cesto, vendar že po nekaj korakih zavijemo desno na pot, ki prečka potoček izpod bližnjega Brvnega vrha (1332 m). Po slabem kolovozu se zložno vzpnemo na širok hrbet na j. strani Brvnega vrha, od tam pa se spustimo do drugega potočka. Kmalu smo na Zgornji brvi, kjer pridemo na regionalno cesto Oplotnica-Pesek-Lovrenc na Pohorju. Tam se ji priključi gozdna cesta s Klopnega vrha, nekoliko naprej pa še pot iz Lovrenca na Pohorju. Od razpotja, na katerem se je TV združila s SPP, je 30 min.

Na Zgornji brvi zavijemo po regionalni cesti na desno. Do 45 min. oddaljenega Doma na Pesku se cesta ves čas zložno dviga. Obdaja nas gozd, le sem in tja se odpre pogled na Roglo.

Do Doma na Pesku lahko pridemo tudi iz Lovrenca na Pohorju (3 h) in iz Oplotnice (5 h). Pripeljemo se lahko iz Oplotnice (19 km), Lovrenca na Pohorju (12 km) in iz Zreč čez Roglo (asfalt, 20 km).

Na Pesku se spet začasno poslovimo od SPP, saj ta mimo »Mašinžage« zavije k Lovrenškim jezerom. TV proti Rogli začnemo po asfaltirani cesti na Roglo. Na koncu jase se na desno odcepi markirana pot, po kateri bomo nadaljevali našo pot. Pazimo na markacije, da ne zaidemo s prave poti. Po 10 min. prečkamo potoček, potem pa se vzpnemo po kratkem, strmejšem pobočju. Ko pridemo na položnejši svet, gremo čez majhno barje. Po 30 min. od Peska pridemo na majhno, delno poraslo jaso in pred seboj zagledamo razgledni stolp na Rogli. Še nekaj korakov, pa smo pri stolpu. Ker je z njega zelo lep razgled, se povzpnimo še sami; gotovo nam ne bo  žal.

Od stolpa nadaljujemo po planoti, porasli s smrekami, proti hotelu Planja na jz. strani. Kmalu je ob poti zgornja postaja prvega smučišča, nekoliko naprej pa že pridemo na asfaltirano cesto s Peska. Po njej gremo mimo športnih igrišč in naselij do hotela Planja, v katerem je središče Klimatsko-zdraviliškega in smučarskega centra Rogla.

Ampak ko prideš do bivšega odpada si pred gradbiščem! In moraš ob znaku na kovinskem stebričku kar naravnost čez kupe zemlje do gozda (cca 300 m) in tam poiskati markacijo in nadaljevati skozi gozd.

Je pa na asfaltni cesti, kjer je znak da greš levo na Vodriž, mala past. Na drogu je znak, ki na hitro pomeni, da bi moral desno čez most! Pa moraš na levo!

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

Kmetijo Strgar so obnovili. Prekopali so cel hrib in seveda ko prideš iz gozda,  si izgubljen. A moraš hrabro mimo psa na dvorišču nove hiše in potem desno dol do križišča asfaltiranih cest kjer vidiš smerokaz.

Potem se pot vije (delno asfaltirana, delno makadamska) cca 7 km do Razborja. Pogled je res "lep", najprej skozi drevje vidiš samo obrise termoelektrarne Šoštanj, kmalu pa se v vsej veličini pokaže dolina s termoelektrarno, ki bruha dim. Pa čeprav je skoraj samo para, ni idilično, ampak socrealistično.

Preden prideš v Razbor je lepo označeno, kje moraš v gostlino Pečolar in po žig. A pozor: ob ponedeljkih je gostilna zaprta!

Z letališča se je treba vrniti ob letališki stezi na asfaltno cesto in nato desno. Ampak ko prideš do bivšega odpada si pred gradbiščem! In moraš ob znaku na kovinskem stebričku kar naravnost čez kupe zemlje do gozda (cca 300 m) in tam poiskati markacijo in nadaljevati skozi gozd.

Je pa na asfaltni cesti, kjer je znak da greš levo na Vodriž, mala past. Na drogu je znak, ki na hitro pomeni, da bi moral desno čez most! Pa moraš na levo!

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

Kmetijo Strgar so obnovili. Prekopali so cel hrib in seveda ko prideš iz gozda,  si izgubljen. A moraš hrabro mimo psa na dvorišču nove hiše in potem desno dol do križišča asfaltiranih cest kjer vidiš smerokaz.

Potem se pot vije (delno asfaltirana, delno makadamska) cca 7 km do Razborja. Pogled je res "lep", najprej skozi drevje vidiš samo obrise termoelektrarne Šoštanj, kmalu pa se v vsej veličini pokaže dolina s termoelektrarno, ki bruha dim. Pa čeprav je skoraj samo para, ni idilično, ampak socrealistično.

Preden prideš v Razbor je lepo označeno, kje moraš v gostlino Pečolar in po žig. A pozor: ob ponedeljkih je gostilna zaprta!

Strmo pobočje pada proti potoku Slanica. Sprejme nas smrekov gozd. Ko pridemo na plano, zavije kolovoz levo proti bližnji Orlovi domačiji.

V dolini potoka Slanice se naši TV pridruži E-6. Od doma jo uberemo po ravnem kolovozu, vendar se začne kmalu spuščati po jv. pobočju Orlovega vrha (1109 m).

Tik za Andrejevim domom na z. strani, kjer smo prišli z Uršlje gore, nas kažipot usmeri po gozdni cesti navzgor na gozdni hrbet, kjer se priključimo na gozdno cesto Sleme - Bele Vode. Po 25 min hoje po skoraj ravni cesti smo na razcepu cest: leva, boljša pelje v Bele Vode 4 km, po kolovozu na desno pa nadaljuje SPP.

Po nekaj minutah se na levo odcepi vkreber širša gozdna pot po s. pobočju Tolstega vrha (1185 m).

Ko pridemo na malo jaso na j. strani vrha, se pot zravna in pelje naprej po hrbtu, poraslem s smrekovim gozdom. Na levi ob poti so ruševine nekdanje kapelice, še malo naprej pa kažipot PD Črna pove, da gremo proti Smrekovcu. Od tod se pot zmerno dvigne na precej ravno sleme in po njegovi j. strani preide na z. stran. S poti se večkrat med drevjem pokaže na levi Smrekovec, pred njim pa globoka soteska potoka Štajerska Kramarica proti Belim Vodam. Lepa pot se drži glavnega hrbta; malo je ravna, malo se vzpenja, pa spet spušča. Po dobri uri od Andrejevega doma pridemo na rob s starimi čokatimi bukvami, ki predstavljajo lastniško mejo med kmetijami na Koroški in Štajerski strani. Pot se kmalu prevesi na j. stran hrbta, potem pa se spusti po smrekovem gozdu na j. pobočju Staknetovega vrha (1257 m) mimo studenca ob poti in postane slab kolovoz, po katerem se še naprej spuščamo do prevala Kramarica (1124 m). Od Andrejevega doma 1 h 30. Čez preval je v dobi tovorništva tekla pomembna pot iz Šaleške in Spodnje Savinjske doline na Koroško. Na prevalu stoji stara kapelica, ob njej je grob štirih borcev NOV, ob robu gozda pa je počivališče z mizami in klopmi.

S prevala pridemo po široki gozdni poti do bližnjega križišča gozdnih cest: proti v. v Bele Vode in Šoštanj, proti z. na Ludranski Vrh in v Črno, naravnost pa do Doma na Smrekovcu, na Golte in na Ljubno ob Savinji.

S križišča gremo po cesti proti Domu na Smrekovcu. Kmalu nad križiščem se s ceste odcepi proti domu bližnjica, ki je sprva zelo strma (kažipot: do doma 45 min).

Pot nadaljujemo po gozdni cesti do bližine Robanove planine; od Robana naprej je cesta zaprta za avtomobile in motorje. Kmalu nad Robanom pridemo v mešani gozd; na desno se odcepi gozdna cesta mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na lcmanikovo planino. Naša cesta se zložno vzpenja, prekorači strugo Bele in po 25 min pripelje od Robana na Travnik, kilometer dolgo travno jaso z Robanovim hlevom in senikom v sredini. Na senožeti rastejo tudi visokogorske cvetice, med njimi murke, Sternbergov klinček in Clusijev svišč, ob robu pa grmiči dlakavega sleča. Z jase pridemo spet v gozd, v katerem prevladujejo smreke, vmes pa so tudi osamljene tise, ki so bile nekdaj zelo razširjene. Po uri zložnega vzpona od Robana se znajdemo na Robanovi planini v Kotu (900 m). Na planini je poleg staj tudi prijetna Robanova planšarska koča, kjer se poleti lahko ustavimo in dobimo okrepčilo. Za kočo je korito, v katerega teče ledeno mrzla voda. Pred nami se dviga veličasten amfiteatralni sklep Robanovega kota z Ojstrico na sredi, z Velikim vrhom na levi in Krofičko na desni.

Z Robanove planine se pot zložno dviga po mešanem gozdu, ki postaja vse redkejši. Kmalu prečimo melišče izpod Moličkega grabna, potem pa se vzpnemo skozi nizko grmovje do slapa; od planšarske koče 20 min. Od tod dalje se začne strmina. Pred nami se dviga strm skok, ki se v spodnjem delu imenuje Jeruzale, v zgornjem pa Žvižgovec. Od slapa gremo po lesenih stopnicah v travnate in sprva s skrivenčenimi bukvami porasle Jeruzale. Steza se vijuga po strmini; po uri hoje pridemo do pečevja na sz. strani Žvižgovca. Po skalnem svetu, kjer nam na izpostavljenih mestih pomagajo klini in žična vrv, pridemo po uri vzpona na Žvižgovčevo zelenico in po njej na vrh skoka, kamor z j. strani sega Molička planina (1700 m). Z Žvižgovca lepo vidimo vrhove, ki obdajajo Robanov kot: na v. Veliki vrh, Poljske device in Križevnik, na z. Ojstrico, Krofičko, Ute, Strelovec in Rožni vrh. Pod Ojstrico opazimo značilen ledeniški okrešelj Veliki skok; ob deževju pada po njem nad 100 m visok slap.

Pot nadaljujemo čez Moličko planino. Na desni opazimo ostanke stare kamnite Kocbekove koče pod Moličko pečjo, na vrhu nad njo pa novo, leta 1990 zgrajeno kapelico sv. Cirila in Metoda, ki so jo postavili namesto stare iz leta 1898. Steza se zvija po z rušjem poraslem zvalovljenem svetu sz. dela Dleskovške planote ali Veže. V vrtači blizu Moličke planine se z leve priključi pot iz Luč, ki pripelje čez planino Ravne in čez Prag. Tu spremeni SPP smer s. - j. ter se obrne proti zahodu. Prečimo s. pobočje Črnega vrha (1923 m), kjer je steza na nevarnejših mestih zavarovana z žično vrvjo, potem pa pridemo pod j. pobočje Male Ojstrice (2017 m). V vrtači med Malo Ojstrico na s. in Belim vrhom (1961 m) na j., se z leve priključi še druga pot iz Luč, ki pelje čez planino Vodole ali pa čez planino Podvežak. Ko pridemo na vrh vrtače, smo na Sedelcu (1900 m), odkoder zagledamo Korošico in Kocbekov dom.

Po sz. travnatem pobočju Koroškega vrha (1990 m) se dvignemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Malo Ojstrico.

Nato se spustimo do našega cilja na Korošici.

Od tod se naša steza spusti po travni vesini na Sukavnik.

Sukavnik se imenuje uravnani del jz. grebena Planjave, kjer se pot prevesi z j. pobočja v z. ostenje. Od tod se odpre pogled na bližnjo Brano, Tursko goro, Skuto, Rinke ter na Mrzlo goro onkraj Kamniškega sedla. S temena Sukavnika se steza spusti po ploščati vesini, ki je pretežno poraščena s travo, deloma skalna, v zgornjo grapo pod Rdečim kupom, skalnim izrastkom rdečkaste barve, ker vsebuje železo. Obdaja nas od strel razrito krušljivo skalno površje; ob nevihtah nevaren prehod! Po stezi, zavarovani z žično vrvjo in klini, se potem pod Rdečim kupom in skalami spustimo v Wisiakovo grapo, ime ima po znanem predvojnem alpinistu Sandiju Wisiaku, ki se je leta 1933 tukaj ponesrečil. lz grape se dvignemo tik pod visokimi stenami na travnat pregib v z. ostenju Planjave, ki mu pravijo Lajšta. Od tod se nadelana steza po policah in grapah v z. ostenju Planjave spusti do vznožja skal. Pod osamljeno skupino rogljev, ki se imenuje Babe, najprej prečimo melišče, potem pa se po travnatem pobočju Kamniškega sedla spustimo do Kamniške koče. S Sukavnika 1 h.

Z Ojstrice do Kamniške koče je 4 h. Pot je zahtevna. Priporočamo previdnost pri prečenju snežišč v zgodnjem poletju, pri sestopu z Ojstrice na Škarje, pri spustu pod Lučko Babo in s Sukavnika do vznožja stene.

Od Kamniške koče gre SPP po travnati ruši proti Brani na z. strani. Po precej ravni poti pridemo kmalu do prvega razpotja, kjer se na desno odcepi pot k Frischaufovemu domu na Okrešlju. 

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Po letu 1998, ko je bil napisan vodnik Slovenska planinska pot, je bila pot spremenjena. Stara pot, ki je imela 69 kontrolnih točk in je šla preko Turske gore in je na zemljevidu označena pikčasto.

Zdaj ima pot 75 kontrolnih točk in spremenjen potek poti med Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Skuto, teče preko Frischaufovega doma na Okrešlju, Kranjske koče na Ledinah in Koroške Rinke. Žal za te odseke nimamo opisa poti.

Od Češke koče na Zgornje Jezersko bomo hodili po lepo urejeni planinski poti; turisti, ki letujejo na Jezerskem, se zelo radi sprehodijo do Češke koče občudovat skalne velikane okrog nje. Najprej se pot kratko spusti po sz. robu krnice Spodnje Ravni, potem pa pelje zložno navzdol po pečevnatem svetu med rušjem in po redkem macesnovem gozdu na z. pobočju nad Ravensko Kočno. Preden se približamo Štularjevi planini se na desno odcepi pot čez planino in po precej strmem gozdnem pobočju v dolino Ravenske Kočne ter mimo Planšarskega jezera na Zgornje Jezersko.

SPP zavije nad Štularjevo planino po gozdu proti Makekovemu prevalu v gorskem hrbtu med dolinama Makekove Kočne na levi in Ravenske Kočne na desni. Z gozdom poraščeni gorski hrbet je podaljšek sv. grebena Kočne, ki se konča s Skubrovim vrhom (1276 m) na j. strani Planšarskega jezera. Smo na območju, kjer poteka geološka meja med Karavankami ter Kamniškimi in Savinjskimi Alpami. Na prevalu se še enkrat ozrimo nazaj na vrhove nad sklepom Ravenske Kočne: Malo in Veliko Babo, Križ, Skuto in Dolgi hrbet; na z. strani je pod nami prelepa dolina Makekove Kočne, ki ima ime po stari Makekovi domačiji na začetku doline. Z Makekovega prevala se pot spušča po gozdnatem pobočju na jz. strani Visokega vrha (1459 m) in Javornika (1399 m) v začetek doline Makekove Kočne. Pri Makekovem marofu napravimo nekaj korakov po gozdni cesti, potem pa po poti skrajšamo velik cestni ovinek. Ko pridemo pri Mlinarju spet na cesto, ni več daleč do središča Zgornjega Jezersko pri Kazini.

Od Češke koče na Zgornje Jezersko je 1 h 30.

Od hotela Kazina nadaljujemo proti Spodnjem Jezerskem.

Po cesti proti Kranju se spustimo na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

Od hotela Kazina nadaljujemo po cesti proti Kranju.

Spustimo se na Spodnje Jezersko, razloženo naselje v območju Kokre in Reke. Prvo jedro naselja je Spodnji kraj (748 m) ob sotočju Kokre in Jezernice, nizdol po cesti pa pridemo v Podlog (722 m), kjer je pri gostilni Kanonir drugo jedro naselja. V Podlogu se izliva v Kokro močen potok Reka, ki priteče izpod Storžiča, zato tudi v nekaterih publikacijah Storžiški potok. Do Kanonirja 45 minut.

Pri Kanonirju zavijemo na desno po gozdni cesti v ozko in samotno dolino Reke.

Pot vodi med s. pobočjem Kozjega vrha (1628 m) in strmim j. pobočjem Bukovca (1506 m). Cesta se zložno dviga do 30 min oddaljenega zaselka Dol (765 m) ob sotočju Zabukovškega potoka in Reke; tu se dolina nekoliko razširi. V Dolu se na desno odcepi gozdna cesta na Močnikovo sedlo, odkoder pelje pot na Stegovnik (1692 m), ki ga od tod vidimo na naši desni.

SPP se nadaljuje iz Dola po gozdni cesti ob Reki, ki teče po ozki dolini med z. pobočjem Kozjega vrha in Malega Javornika (1685 m) na naši desni ter se počasi vzpenja proti planini Podstoržec. Cesta je speljana nekaj časa na enem, pa spet na drugem bregu Reke. Po uri hoje iz Dola je v bližini izliva Tržiško grabna v Reko na desni strani poti lovska koča, malo naprej pa se na desno odcepi pot na Javorniški preval (1465 m) in naprej do Doma pod Storžičem. Smo na območju nekdanje planine Podstoržič, ki jo je zarasel gozd.

SPP gre še naprej po cesti do ostrega ovinka na desno (994 m); cesta pelje na Javorniški preval, SPP pa nadaljuje po stezi, ki se zagrize v strmino zatrepa Jekarica. Od Kanonirja do odcepa steze je 1 h 45.

lz Tržiča po Cankarjevi cesti ob Tržiški Bistrici skozi naselje Slap.

Pri AP v Tržiču gremo po mostu čez Tržiško Bistrico na Trg svobode, kjer takoj za poslopjem Gorenjske banke zavijemo po ozki Blejski ulici navzdol do potoka Mošenika. Po mostu na drugo stran, potem pa po klancu Kovrtnice navzgor ter skozi podvoz pod mednarodno cesto, ki pelje čez Ljubelj v Avstrijo, v naselje Bistrica. Po cesti skozi naselje pridemo do križišča pri velikem kostanju, kjer zavijemo desno navzgor po ulici Pot na Bistriško planino, ki se dokaj strmo vzpenja do kapelice na sedlu Pungart. Ves čas imamo pred seboj cerkev sv. Jurija na hribčku levo od sedla; na desni pa so še komaj vidne razvaline Hudega gradu.

Na Pungartu se odcepi na levo cesta k cerkvi sv. Jurija, na desno pa pot na Dobrčo čez Bistriško planino. SPP gre po cesti naravnost proti regionalni cesti Tržič-Begunje, ki jo kmalu zagledamo na pobočju pod nami. Po nekaj minutah stopimo na asfaltno cesto; po njej zložno navkreber do Brezij pri Tržiču.

Iz Krnice pri Zgornjih Gorjah po Geološki poti ob Ribščici.

Mimo Pokljuške luknje in čez Pokljuške Rovte na Bohinjsko ravan.

Od Šport hotela na cesto.

Vzhodno nad divjo strugo Jerečice, med zaselkoma Krniški Lom in Spodnji Zevtar, strmo in poraščeno pobočje, tudi prepadno pada do potoka, ki deli zaselka z vasjo Podjelje na zahodu, strmo in vzporedno nad strugo pa že več kot 150 let vodi Bovčánova pot. Ne še tako daleč nazaj v bližnji preteklosti je ob potoku od Podjelj do Jereke in nižje obratovalo devet lesenih mlinov in tri žage, ki jih je poganjala vodna sila.

Sledi malih, le delno prepoznanih, za tiste čase donosnih mlinskih tovarnic na vodni pogon je že težje opaziti ob strugi, mlini in žage so si sledile v smeri struge (Podjelje - Vogarjova žaga in Krištanov mlin, Jereka - Zgornji Šoklčov mlin, Spodnji Šoklčov mlin, Kosova žaga in mlin, Kovačov mlin, Košmrljov mlin in žaga, Klemenčov mlin, ter Vukčov mlin) vključno s Čučkovim (devetim mlinom) tik ob Čučkovi Tesni v vasi Bitnje, poleg zasebne elektrarne, ki zadnja desetletja obratuje na Jerečici, je bila to res bogato izkoriščena struga s številnimi malimi mlinskimi tovarnicami v lasti domačij iz vasice ob Jerečici v preteklosti.

Vodnikov razglednik (1003 m, Gospodovc), geografsko spada grič v območje Pokljuke, ki se prav tu strmo prelomi v Bohinjsko dolino. Vrh leži v osi Zgornje doline, jezera in Ukanca, vendar dovolj visok za prelep razgled, tudi čez vmesne gozdne vrhove nad dolino. Tod mimo je vse do leta 1939 vodila kolovozna pot in povezovala vasi Jereko s Koprivnikom, ter višje v smeri Gorjuš in Pokljuke. Gospodovc in severozahodni gozdni vrh Zevtar (951 m), ter zaselek Krniški Lom z razglednimi travniki nekako zaključujejo strmo pobočje nad staro Bovčánovo potjo in divjo strugo potoka Jerečica.

Zahodni rob travnika blago pada do struge potoka, kjer stezica povezuje zaselka z vasjo Podjelje med seboj. Strmo in vzporedno nad strugo vodi že pred letom 1870 zgrajena pot, ki je domačinom služila za prevoz drv in dovoz listja s predela Senožet. Pot in dvoje obračališč so v strmem pobočju zgradili delavci iz Primorske, točneje iz okolice Bovca, zato se ohranja ime Bovčánova pot, vedo povedati starejši domačini in dodajo še trditev, da na skrito stezo med okupacijo ni stopila sovražnikova noga.