Izlet: Mali Snežnik Bertoki

Dom stoji na robu gozdne jase pod vznožjem Snežnika v bližini turistično-rekreacijskega centra z manjšim smučiščem in naseljem počitniških hišic. Na Sviščakih je italijanska planinska organizacija (CAI) odprla leta 1924 napol vojaško planinsko postojanko, ki je ob koncu vojne pogorela. PD Ilirska Bistrica je po 2. svetovni vojni prevzelo hlev ob razpadajočem planinskem domu, ga temeljito popravilo in opremilo ter ob otvoritvi, 12. avgusta 1951, poimenovalo v Cankarjevo kočo. Po letu 1963 so kočo povečali in obnovili v lep planinski dom, ki je bil svečano odprt 21. julija 1968. Še bolj so ga posodobili leta 1983, ko je dom dobil vodovodno napeljavo, elektriko in sanitarije v prizidku. Leta 1993 je bil dom vključen v mobitelsko omrežje. Dom je stalno odprt, razen ob torkih. V gostinskem prostoru je 38 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 80 do 100 sedežev; na skupnem ležišču pa 11 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s centralno kurjavo; tekoča voda, elektrika, mobitel. 

Koča stoji tik pod vrhom Kozlek na zavetni strani južnega roba visoke Snežniške planote, ki se strmo dviga nad Zgornjo Reško dolino. Kozlek je najvišji vrh tega roba. Kočo so zgradili planinci Planinske skupine Podgora, ki deluje v vaseh Zgornje Reške doline. Temeljni kamen so vzidali 1. maja 1990. Delo je napredovalo počasi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ki so jih zbirali z nabiralnimi akcijami. Večino dela in prevozov materiala so opravili s prostovoljnim delom. Kočo so slovesno odprli 1. maja 1994 ob 37. prvomajskem srečanju na Kozleku.Koča je odprta ob nedeljah od 1. maja do 15. oktobra. Postrežejo s hladnimi pijačami in toplimi napitki. V gostinskem prostoru je 16 sedežev, pred kočo pa še 20; na skupnem ležišču je 10 ležišč; suho stranišče; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat za elektriko.

ILIRSKA BISTRICA, 407 m, 4869 preb. Mestno naselje leži v dolini reke Reke med Snežniško planoto in gričevnatimi Brkini. Skozi mesto peljeta mednarodna cesta Postojna–Reka in železniška proga Pivka–Reka; Ilirska Bistrica je obmejna železniška postaja. Mesto sestavljata dve stari naselji Bistrica in Trnovo, ki sta bili do leta 1927 samostojni. Vas Bistrica je bila prvič omenjena leta 1300, okrog leta 1830 pa že kot Ilirska Bistrica. Pisni dokumenti omenjajo Trnovo kot prafaro že leta 1260. To območje je bilo naseljeno že v predzgodovinski dobi. Na Gradišču nad Trnovim so ohranjeni ostanki japodskega gradišča in okopov. Na skalnati vzpetini Gradina so še vidni temelji gradu bistriških gospodov, ki naj bi stal že v 12. stol.
Naselje Bistrica se je razvijalo ob rečici Bistrica, ob kateri so delovali številni mlini in žage. Že v začetku 19. stol. je les za prodajo v Trst in na Reko rezalo 26 žag. Žagarstvo, mlinarstvo, trgovina z lesom, obrt in ugodna prometna lega so vplivali na razvoj kraja, zlasti še po letu 1873, ko je bila zgrajena železniška proga. Gospodarski razvoj je vplival tudi na prebujanje narodne zavesti in ustanavljanje društev. Narodno čitalnico so ustanovili leta 1864, gasilsko društvo 1886, telovadno društvo Sokol in planinsko društvo pa leta 1907. Ilirska Bistrica je leta 1911 postala trg, leta 1932 pa mesto.

Trnovo je bilo do 2. svetovne vojne po večini kmečko naselje, čeprav se je že v 19. stol. hitreje razvijalo tudi na drugih področjih. Leta 1814 je v kraju odprla vrata ljudska šola, prva na območju zdajšnje ilirskobistriške občine. Pomembna šolska ustanova za dekleta je bil samostan šolskih sester De Notre Dame, zgrajen leta 1888. V Trnovem so bili tudi hranilnica in posojilnica, zadružna mlekarna in telovadno društvo Orel. Župnijska cerkev sv. Petra na vzpetini med Trnovim in Bistrico pa je krajane povezovala že pred združitvijo obeh naselij.

Ilirska Bistrica je upravno, gospodarsko, kulturno in prometno središče pokrajine ob zgornjem toku Reke. V mestu je sedež občine, upravne enote, sodišča ter drugih ustanov in organizacij občinskega pomena, pa tudi dve pošti, banka, zdravstveni dom, lekarna, dve osnovni šoli, glasbena šola, več blagovnic, trgovin in gostiln. Meščani in okoličani so zaposleni v več gospodarskih podjetjih; najpomembnejša so lesna industrija Lesonit in prevozniško podjetje Transport. Za razvoj mesta so pomembna tudi manjša zasebna podjetja in obrtne delavnice.

V obdobju med 1. in 2. svetovno vojno je bila Ilirska Bistrica pod Italijo, ta država pa je popolnoma zatrla delovanje slovenskih organizacij, ustanov, šol in društev. Med 2. svetovno vojno so bile v mestu, ki leži na pomembnem prehodu proti morju, močne italijanske, pozneje pa nemške vojaške enote. Kljub temu se je narodnoosvobodilno gibanje razmahnilo tudi tam. Že leta 1941 je bil ustanovljen terenski odbor OF. V bližini mesta so se v začetku leta 1942 zadrževali borci 1. primorske čete, spomladi in poleti 1942 pa je na širšem območju delovala Brkinska četa. Po kapitulaciji Italije je Brkinsko-bistriški odred za nekaj dni osvobodil mesto, potem pa ga je zasedla nemška vojska. Mesto je bilo osvobojeno 28. aprila 1945, po bojih 4. armade jugoslovanske vojske, ki je napredovala proti Trstu. V hiši v Gubčevi ulici 1 je bila 7. maja 1945 podpisana brezpogojna kapitulacija 97. nemškega korpusa; na hiši je spominska plošča. Na Brinškovem hribu, ki je urejen kot park, stoji mogočen spomenik z grobnico 284 borcev NOV, ki so padli za osvoboditev mesta. Na hiši ob križišču Bazoviške in Cankarjeve ulice je spominska plošča borcem 3. prekomorske in 1. tankovske brigade, ki so padli za osvoboditev Ilirske Bistrice. V parku ob občinskem poslopju stoji doprsni kip borke 3. prekomorske brigade Nade Žagar, hčerke narodnega heroja Staneta Žagarja. Na Brinškovem hribu stoji tudi leta 2001 odkrit spomenik padlim članom organizacije TIGR in protifašistom iz doline Reke, Brkinov in Zgornje Pivke.

V mestu si velja ogledati zavarovano staro mestno jedro Gorenji kraj z značilnostmi stare arhitekture, občinsko poslopje v beneškem slogu, bistriško cerkev sv. Jurija iz leta 1752 z baročnimi oltarji in rezljanimi klopmi iz leta 1686, trnovsko župnijsko cerkev sv. Petra z gotskim prezbiterijem, kamnitimi oltarji v kraškem baroku in ravnim stropom, ki ga je leta 1960 poslikal slikar Tone Kralj. Prelep slap Sušec, prek katerega vre voda iz notranjosti Snežniške planote, je 10 min. oddaljen od starega mestnega jedra Bistrice (v sušnem obdobju slap presahne).

Brkini, pokrajina na flišnem hribovju med dolino Reke na s., Matarskim podoljem na j., Krasom na z. in glavno cesto Ilirska Bistrica—Rupa na v. Zaradi hribovitega značaja se je pokrajine oprijelo tudi ime Brkinsko hribovje. Osrednji hrbet hribovja se vzpenja 700-800 m visoko; najvišji je z. del, kjer je pri cerkvici sv. Socerba nad Artvižami najvišja točka Brkinov. Brkini so dolgi 25 km, široki 7 km, obsegajo pa okoli 180 kvadratnih kilometrov. Gričevnat svet je iz eocenskih peščencev in laporja. Potoki s s. pobočij se iztekajo v Reko, z j. pobočij pa tečejo proti Motarskemu podolju, nad katerim poniknejo; kam se odtekajo vode iz tega podolja še ni ugotovljeno, domnevajo pa, da nekaj potokov odteka po podzemnih poteh v Kvarnerski, nekaj pa v Tržaški zaliv. Na položnih in plečatih hribih dobro uspeva sadno drevje, precej je tudi njiv in travnikov. Na s. pobočjih prevladuje listnati gozd, v glavnem bukev in hrast. Nekdaj je bilo to območje izrazito kmetijsko, zdaj pa je veliko ljudi zaposlenih v bližnjih večjih krajih (Ilirska Bistrica, Kozina, Podgrad). Naselja, večinoma so gručasta, stoje na slemenih in stranskih hrbtih. Središče Brkinov so Pregarje (704 m), velika vas na širokem slemenu na v. strani Karlovice (771 m).

PREGARJE, 704 m, 216 preb., so pokrajinsko središče Brkinov. Naselje je razpotegnjeno na slemenu v. od Karlovice (771 m) ob slemenski cesti Harije–Tatre, ki na z. strani vasi prečka regionalno cesto Prem–Obrov. V vasi, ki sodi v dostavni okoliš pošte Obrov, so osnovna šola, trgovina in sedež krajevne skupnosti. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej je zaposlenih v Ilirski Bistrici in Podgradu. Zanimiva je župnijska cerkev sv. Lovrenca na Jezeru iz leta 1648. Ob cesti pod cerkvijo je spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja.

Pregarci so dejavno sodelovali v NOB. Že leta 1941 so ustanovili terenski odbor OF. Duša boja proti okupatorju je bil Rudi Mahnič - Brkinc (1917–1943), ki se je skupaj s starši preselil na Pregarje iz Rojana pri Trstu. Leta 1941 se je vključil v NOB; opravljal je več pomembnih vojaških in političnih dolžnosti. Padel je v bojih z Nemci v Beneški Sloveniji 19. novembra 1943. Leta 1951 je bil razglašen za narodnega heroja. V bližini šole je spomenik z njegovim doprsnim kipom. Na stavbi, v kateri je trgovina, je spominska plošča, ki obuja spomin na pet borcev Istrskega odreda, padlih v boju z Nemci 12. decembra 1943 na Pregarjah. Zaradi sodelovanja z NOB so Nemci 18. maja 1944 vas požgali in nekaj ljudi pometali v ogenj.

V bližini vasi Čelje, ki jo vidimo na sv., je bila oktobra 1943 ustanovljena kurirska postaja P-2a. Na njej je bilo od osem do deset kurirjev, ki so vzdrževali zveze s P-1 pri Mašunu, P-2 na Slavniku in P-3 v Lažah pri Senožečah. Pošto so prenašali v težavnih razmerah, saj so se morali prebijati čez reko Reko, železniško progo in cesto Postojna–Reka, na kateri je imel okupator močne zasede. Prvi komandir je bil Jože Žiberna - Štefan iz Topolca pri Ilirski Bistrici.

TATRE, 744 m, 54 preb. Gručasta vas leži na osrednjem brkinskem slemenu tik pod vzpetino Straža (758 m) na s. strani vasi. Ljudje se preživljajo z živinorejo, sadjarstvom in poljedelstvom, nekaj pa je zaposlenih v dolini. Ob vaški lipi stoji kamnita miza, pri kateri so se nekdaj zbirali vaščani. Vaška cerkev sv. Janeza Krstnika je obnovljena. Ob njej je velika stavba nekdanjega zadružnega doma, ki so ga vaščani zgradili leta 1953.

V spopadu z Italijani je 15. februarja 1943 padlo 25 borcev NOV, ki so pokopani v skupni grobnici na vaškem pokopališču. Prve dni novembra 1943 se je v vasi nastanil 3. bataljon Šercerjeve brigade. Nemci so 14. novembra 1943 presenetili stražarje in jih pobili. V spopadu z Nemci je padlo 26 borcev in trije domačini. Jeseni 1944 so Nemci požgali vse hiše v vasi razen štirih. Na hiši ob razpotju v središču vasi je spominska plošča padlim borcem in žrtvam fašizma.

SLIVJE, 588 m, 108 preb. Obcestna vas leži pod j. obronki Brkinov tik nad Matarskim podoljem. V vasi je trgovina. Na v. strani vasi je vzpetina Hrib in z nje priteka 15 studencev. Vse so zajeli v zbiralnik, iz katerega so do vseh hiš speljani vodovodni priključki. Nekdaj so studenci napajali vaška korita, zdaj pa jih je nekaj ostalo za spomin. V dolini Mrzlice na z. strani vasi teče Slivarski potok, ki ponikne v približno 300 m globoko brezno Slivarske ponikve. Ogledati si velja župnijsko cerkev sv. Martina, zgrajeno ob koncu 17. stoletja. Obnovljena je bila leta 1940, v njej pa so freske Toneta Kralja. Zanimivo je tudi staro kamnito znamenje s kipcem sv. Florijana sredi vasi. Na ravnici pod cerkvijo stoji lep spomenik padlim borcem NOV in žrtvam okupatorjevega nasilja iz Slivja ter okoliških vasi Orehek, Mrše, Velike Loče, Hotična in Ritomeče. Na spomeniku so tudi imena osmih borcev poveljstva mesta Koper, padlih v tem kraju na poti v Brkine. Na spomeniku so zapisani verzi:

»Glej rodno zemljo, glej višave,
odete v razsvetljeni dan.
Na grobu cvet nesmrtne slave,
doslej na naših tleh neznan.«

MARKOVŠČINA, 567 m, 115 preb. Gručasto naselje leži v osrednjem delu Matarskega podolja ob mednarodni cesti Trst–Reka. Markovščina je na poti TV iz Ilirske Bistrice na Slavnik edini kraj z gostinsko ponudbo; gostilna Baša je odprta od 12. do 22.ure, ob ponedeljkih in torkih je zaprta. V bližini je več kraških jam in brezen: Drsnica, Mačinovske jame in Jama pod Mavrovcem. V Markovščini so enote slovenske partizanske vojske po kapitulaciji Italije oz. od 12. do 15. septembra 1943 razorožile približno 20.000 italijanskih vojakov.

Markovščina je izhodišče za obisk dvojnega brezna Dimnice v smeri proti Slivju.

MATARSKO PODOLJE, imenovano tudi Podgrajsko, je suha kraška dolina, ki se razteza od Kozine na sz. do dolinskega prevala pri Starodu na jv.; na s. strani podolja se dviga Brkinsko hribovje, na jz. pa Slavniško pogorje. Podolje z nadmorsko višino od 500 do 700 m je dolgo približno 25 km in široko od 2 do 3 km. V celoti je zakraselo; na površju so veliki doli in vrtače, pod njim pa kraške jame in brezna. Na površju ni tekoče vode; vode z Brkinov ponikajo v slepih dolinah ob robu podolja, potem pa tečejo po podzemnih poteh proti izvirom Rižane in kraškim izvirom v Istri. Na podolju so kraški gozdovi, pašniki in gmajne. Poseljeno je le ob cesti Kozina–Reka.

480 m, 133 preb., strnjena vas ob stranski cesti Kozina—Podgorje ob vznožju Gabrovega vrha. V središču vasi je stara kamnita cerkvica sv. Jederti, zgrajena leta 1668, z značilnim kraškim prostostoječim zvonikom, ki pa je bil zgrajen leta 1867. Po pobočju nad vasjo pelje železniška proga Divača—Pulj. Vaščanom, ki imajo hiše na ravnem, pravijo Zdulanjci, onim na pobočju pa Zguranjci. Z roba nad vasjo je lep razgled po Podgorskem Krasu, planoti na višini okoli 500 m, ki se vleče od Socerba in Črnega Kala na z. do Lanišča na jv. na Hrvaškem. Čeprav stoji Prešnica na kraškem svetu, je v vasi tik pod nekdanjim šolskim poslopjem neusahljiv studenec. V okolici je več kraških jam, med njimi tudi Skednjič, v kateri so se skrivali vaščani ob vpadih Turkov.

PETRINJE, 418 m, 47 preb., značilna kraška vasica ob Vznožju griča Brgodca (447 m), ki jo varuje pred burjo. Mimo pelje magistralna cesta Kozina—Koper. Na j. strani ceste je rodovitna dolinica Petrinjska vala, kjer je najbližji izvir žive vode; na hribčku Soligrad (472 m) nad j. robom dolinice naj bi nekdaj stalo gradišče. Na drugi strani ceste je ob vznožju griča Gavje (465 m) cerkvica sv. Boštjana iz leta 1672. V središču vasi je zanimiva kamnita kapelica Matere Božje, ki so jo postavili leta 18o3, nasproti nje pa je kamniti vaški vodnjak.

SOCERB, 389 m, se imenujeta grad in vasica na kraškem bregu, odkoder se odpira čudovit razgled na Istro, Tržaški zaliv od Savudrije do Gradeža, Trst in njegovo okolico. Ob dobri vidljivosti vidimo tudi Dolomite ter Karnijske in Julijske Alpe. Staro ljudsko ime vasice je Strmec, s katerim so povedali, da leži v strmini 300 m nad dolino. Tik pod gradom in po kraškem robu proti s. poteka državna meja. V dolini pod gradom so znani slovenski kraji Dolina, Mačkovlje in Boljunec, v. od Boljunca pa vidimo spodnji konec kanjona reke Glinščice, kjer se v stenah urijo tržaški alpinisti.

Grad Socerb stoji na 40 m visoki pečini. To pomembno strateško lego so poznali že Iliri, ki so tu zgradili gradišče. V starem veku je bilo obrambna postojanka. V srednjem veku so postavili grad z obzidjem. V začetku 13. stol. so ga imeli v lasti Benečani, ki so leta 1413 okrepili njegove utrdbe. Leta 1511 sta Socerb zavzela Nikolaj Ravbar in Krištof Frankopan; leta 1535 so se ga spet polastili Benečani, ki so ga obdržali do leta 1576. Potem je postal sedež zemljiške posesti in je večkrat menjal lastnike. Leta 1780 je strela povzročila požar, ki je grad onesposobil za prebivanje. Šele v letih 1924 in 1925 so ga delno obnovili. Zdaj je v gradu restavracija.

V bližini gradu je Sveta jama, v kateri je prebival leta 284 umrli tržaški mučenik sv. Socerb. Kraška jama je dolga 150 in globoka 50 m; v njej so ogromni kapniški stebri. Že od nekdaj je bilo v prvem prostoru romarsko svetišče, ki so ga pred leti ponovno uredili.

OSP, 53 m, 166 preb., gručasta vas v Osapski dolini, stisnjena pod strmo pobočje Brega. Podoba zgornjega dela vasi pod steno kaže vse značilnosti istrsko-kraškega kamnitega stavbarstva. V vasi stoji cerkev sv. Tomaža, zgrajena v 17. stoletju; njena predhodnica je stala v dolini. V dolini so polja, travniki, sadovnjaki in brajde vinske trte; v njej je čutiti vpliv bližnjega morja. Največja znamenitost kraja je mogočni skalni amfiteater nad vasjo, kjer po navpičnih in previsnih stenah plezajo alpinisti in prosti plezalci. V najglobjem delu amfiteatra je mogočen spodmol, kjer je bila nekoč kraška jama, a se je njen strop udrl; tu je vhod v jamo Grad ali Osapsko jamo. Pod spodmolom so ostanki gradu; pred jamo je ohranjen obrambni zid, za katerim so imeli vaščani zatočišče pred turškimi napadi. lz Osapske jame, dolge l km, priteka Osapska Reka, ki teče po dolini in ponikne malo pred izlivom v morje. V stenah raste Tommasinijeva popkoresa, ki so jo prvič odkrili ob koncu prejšnjega stoletja prav v teh stenah; v gozdičku nad spodmolom je edino samoniklo lovorovo rastišče v Sloveniji, v njem pa raste tudi zimzeleni hrast ali črnika. V stenah gnezdijo poleg kavk in skalnih golobov tudi zelo redke vrste ptic: velika uharica, planinski hudournik in modri drozg. V drugem, nekoliko južnejšem udoru, je manjša jama, imenovana Mišja luknja.

Tinjanski hrib je najlepše razgledišče Slovenske Istre. Na z. je za Miljskimi griči Tržaški zaliv z manjšima Koprskim in Miljskim zalivom; lepo vidimo Trst in grad Miramar, ob zelo dobri vidljivosti pa se vidijo tudi Benetke. Na s. strani je Osapska dolina in nad njo strmi Breg, kjer Spodnji Kras strmo pada v dolino, pogled pa seže prek Nanosa in Trnovskega gozda do Dolomitov in Julijcev. Proti v. vidimo skalni rob Podgorskega Krasa nad Črnim Kalom, zadaj pa Slavnik in Kojnik ter vrhove v Čičariji proti Učki. Pogled na j. se najprej ustavi na Šavrinskem gričevju v zaledju slovenske obale, naprej proti j. pa se pokaže velik del Istre. Lepo vidimo Koper, Izolo in Beli Križ nad Piranom.

TINJAN, 374 m, 151 preb., gručasta vas vrh razglednega Tinjanskega hriba. Na vrhu je bilo prazgodovinsko gradišče, pozneje rimska in srednjeveška trdnjava; ostanki obzidij se še vidijo pri cerkvici sv. Mihaela, ki je dobila sedanjo obliko leta 1704. Preproste kamnite hiše stojijo tesno druga ob drugi, tako da napravi kraj vtis trdnjave. Nemci so oktobra 1943 požgali 7 hiš. Največ, kar 479 prebivalcev, je štela vas leta 1910, močno pa se je zmanjšalo po 2. svetovni vojni, ko so zaradi skope zemlje odšli za zaslužkom v mesta. Uspeva sadno drevje, njive so niže na planoti Ravni, pašniki pa na pobočju proti Ospu in Gabrovici.

SPODNJE ŠKOFIJE, 75 m, 1221 preb., naselje ob mednarodni cesti Koper—Trst na prevalu med Tinjanskim hribom (374 m) na v. in Miljskimi hribi (Kaštelir, 244 m) na z. K naselju spada tudi šest bližnjih zaselkov. Na s. strani prevala je 2 km oddaljeni mejni prehod. Še pred dobrim stoletjem so bile Škofije čisto kmečka vas. Vpliv Trsta, pozneje pa pomembna prometna in obmejna lega, so povsem spremenili značaj kraja, ki se je razvil v malo mestece. Prebivalci so zaposleni v Kopru in Dekanih, nekaj tudi v Trstu in Miljah, v domačem kraju pa se ukvarjajo s turizmom, gostinstvom, trgovino in obrtjo, nekaj pa jih dela v obmejnih službah.