Izlet: Ratitovec (razpotje) Škofja Loka (avtobusna postaja)

Pot se spusti proti sedlu med Altemavrom in Gladkim vrhom, pred seboj zagledamo Krekovo kočo, naš končni cilj.

Gremo rahlo navkreber, toda prav hitro, še pred prvim bunkerjem, gremo naravnost po grebenu in ne levo okrog hriba.

Pri hoji po Ratitovcu bomo srečali bunkerje, vendar pa na Ratitovcu niso Italijanski bunkerji, ampak je te tukaj gradila tik pred drugo svetovno vojno vojska Kraljevine Jugoslavije. Po vodji teh operacij se ta linija imenuje Rupnikova linija. Načrtovana je bila kot obrambna linija po celotni meji z Italijo, vendar ni bila nikoli dokončno zgrajena, zaradi drugačnega načina bojevanja v 2. svetovni vojni pa tudi ni bila uporabljena za vojno delovanje. Tako se je sistem vsaj deloma dograjene strjene linije začel prav tu na Ratitovcu, linija pa je potem potekale preko Zalega Loga na Blegoš, čez Hotavlje na Žirovski vrh, preko Logatca in Cerknice proti Reki oziroma Sušaku. Na Ratitovcu niso gradili velikih utrdb, zgradili pa so samo na področju Ratitovca 11 bunkerjev - pet vzdolž grebena Kremant - Altemaver, dva bunkerja tik pod Gladkim vrhom, enega na sedlu Vratca, enega na grebenu proti Kosmatemu vrhu in dva nad sedlom Povden.

Ko pridemo na vrh, smo na najvišji točki naše poti. Pot nas naprej vodi tik po grebenu, kjer je potrebno kar nekaj previdnosti. V globini, globoko pod nami vidimo vasi Torka in Ravne, ki sta se stisnili na koščku nekoliko položnejšega sveta na nekakšni mali terasi.

Lahko rečem, da pridemo v drug svet. Iz gozda, po katerem smo hodili kar nekaj časa, smo prišli na položen travnat greben, kjer lahko v resnici uživamo. Splačalo se je potruditi. Sprehajamo se po travnati preprogi, na gosto posejani z gorskim cvetjem. Splača se tukaj vzeti čas, se usesti v travo in uživati. Ko se spet odločimo z nadaljevanje poti, opazimo na enem izmed neizrazitih vršičkov približno na sredini grebena tik ob poti žig za Kremant.

Pot nas vodi naprej do majhnega sedla pod Altemavrom. Na tem sedlu se pridruži tudi markirana pot, ki pripelje iz Zgornjih Danj.

Pot nadaljujemo tako, da se vrnemo do smerne tablice, ki nas opozarja na žig in od tam gremo naprej po markirani poti. Gremo še okrog grebena in že se znajdemo na čudoviti planini Zgornji Jirn. V zadnjem času se na njej le redko pojavi tudi pašna živina, vseeno pa bomo tukaj začutili gorsko idilo.

Pot nas vodi nekoliko navkreber in mimo nekaj vrtač do male jase v gozdu. Od tu pa se strmo povzpnemo na vrh Kremanta. Lahko rečem, da pridemo v drug svet. Iz gozda, po katerem smo hodili kar nekaj časa, smo prišli na položen travnat greben, kjer lahko v resnici uživamo. Splačalo se je potruditi. Sprehajamo se po travnati preprogi, na gosto posejani z gorskim cvetjem. Splača se tukaj vzeti čas, se usesti v travo in uživati. Ko se spet odločimo z nadaljevanje poti, opazimo na enem izmed neizrazitih vršičkov približno na sredini grebena tik ob poti žig za Kremant.

Prečkamo parkirišče in pri ličnem smerokazu za Litostrojsko kočo opazimo smerokaz za Ratitovec. 

Ratitovec ni vrh, čeprav pogosto imenujemo Gladki vrh v bližini Krekove koče kar Ratitovec, ampak pomeni greben, ki se razprostira od Kremanta do Kosmatega vrha. Gremo torej najprej čez malo jaso in zatem v gozd. Ko pridemo do gozdne ceste opazimo, da se nam je z desne strani priključila še ena markirana pot. Ta se začne nekoliko nižje, kjer se od glavne ceste, ki vodi iz Sorice, odcepi makadamska cesta proti Danjarski planini (smerokaz). Mi gremo še nekaj časa po cesti, vendar pazimo, ker se naša pešpot odcepi v desno in nas pripelje po prijetnem smrekovem gozdu do križišča Mišji grunt. Do sem bi lahko prišli tudi po gozdni cesti, iz katere smo zavili na pešpot, vendar trasa po cesti ni markirana. Na Mišji grunt pripelje tudi nemarkirana, vendar dobro vidna pot iz Spodnjih Danj.

Na Mišjem gruntu zavijemo levo strmo po planinski stezi. Pot kmalu postane položnejša in prijetnejša za hojo. Gremo še okrog grebena in že se znajdemo na čudoviti planini Zgornji Jirn. V zadnjem času se na njej le redko pojavi tudi pašna živina, vseeno pa bomo tukaj začutili gorsko idilo.

Še malo, in že smo na vrhu Lajnarja. Tudi tukaj je postavljena železna kupola, enaka, kakor na Možicu. Ponudi se nam krasen pogled na Sorico.

Spustimo se po smučišču do sedla med Lajnarjem in Dravhom.

Proti vrhu vedno večja strmina.

Na ostrem ovinku zapustimo cesto in zavijemo desno po široki poti do bližnjega razpotja, na katerem se z desne priključi LPP z Lajnarja in Dravha. Široka pot se spusti po jv. pobočju Dravha. Desno pod potjo je smrekov, nad potjo bukov gozd. Strmina je kar precejšnja. Po 15 min. smo na razpotju: LPP zavije levo na cestno križišče in v Sorico.

lz Spodnje Sorice (821 m) po stari cesti skozi Zgornjo Sorico do ceste, ki pelje na Soriško planino.

Pri kažipotu Sorica desno po bližnjici v Spodnjo Sorico.

Po nekaj minutah prečkamo potok, potem pa se cesta začne zložno spuščati po j. pobočju Lajnarja proti Petrovemu Brdu. Levo pod pobočjem je globoka dolina Zadnje Sore. Kmalu zagledamo cesto, ki iz Škofje Loke pripelje po dolini. Tik preden se ovinkasto vzpne na Petrovo Brdo, so ob njej poslopja nekaj domačij. Po 70 min. hoje po cesti smo na Petrovem Brdu.

Gremo po gozdni poti na Petrovo brdo. Pot skozi gozd in po senožetih, razgled na Spodnje Bohinjske gore in Ratitovec.

Petrovo brdo je preval 804 m in naselje na njem, čezenj gre cesta iz Selške doline v Baško grapo, razvodje med Črnim in Jadranskim morjem.

Nadaljujemo mimo kmetije Rovtar.

Ko postane steza po 15 min. položnejša, zagledamo v bližini vrh Porezna, tik pod njim pa planinski dom. Kmalu gremo mimo nekdanje propadajoče italijanske vojašnice, potem pa zložno na travnato sleme med Pohoškim Kupom in Poreznom. S slemena se odpira širok razgled na vse strani; zlasti lepo vidimo na desni globoko Baško grapo in nad njo pobočja z vasicami Stržišče, Kal in Bača pri Podbrdu. Pot nadaljujemo po slemenu proti domu. Nekaj korakov pred domom pripelje s planine Medrce slab kolovoz. S Trtenske planine je 45 min.

Od Doma Andreja Žvana - Borisa se v 10 min. povzpnemo na vrh Porezna, na katerem je tudi spomenik padlim borcem NOV.

Z vrha se spustimo po stezi, ki se po jv. travnatem hrbtu zvijuga na medgorje Medrce (1410 m), vez med Poreznom in Počansko goro. Tja pripelje tudi slaba gozdna cesta iz Gorenjih Novakov in Davče. Na v. strani medgorja so obširni planinski pašniki. Da ne zaidemo na napačno pot, moramo paziti na kažipote. Na levo se odcepi pot v Davčo in naprej na Črni vrh, kamor sta namenjeni E-7 in LPP, na desno pa v Poče in Cerkno, ki ga vidimo v kotlini na j. strani pogorja.

Iz Davče je LPP usmerjena po navadni planinski poti nad šolo, po gozdnem južnem bregu Jemčevega Kovka 1104 m, mimo Zakovkarja do Jureža (od tod gre cesta k Žagi v dolini Zadnje Sore), nato strmo do roba pod Humom, čez planino na Medrcah, kjer se odpre razgled na goriško stran, po grebenu na vrh Porezna 1622 m. Po planini rasteta alpska možina in panonski svišč. 

Iz Davče je LPP usmerjena po navadni planinski poti nad šolo, po gozdnem južnem bregu Jemčevega Kovka 1104 m, mimo Zakovkarja do Jureža (od tod gre cesta k Žagi v dolini Zadnje Sore), nato strmo do roba pod Humom, čez planino na Medrcah, kjer se odpre razgled na goriško stran, po grebenu na vrh Porezna 1622 m. Po planini rasteta alpska možina in panonski svišč. 

Po mostu čez Davščico na cesto. Po cesti ob potoku navzdol in na odcepu po cesti levo v breg do središča Davče, 967 m.

Od Razpeti (približno 1060 m) pod Cimprovko, kjer gre pot iz Davče v Novake, zavije LPP desno dol k Vrhovčevi kmetiji (tod prireja davško turistično društvo "dan teric").

Nadaljujemo na davško stran po senožetih in pašnikih, poraslih tu in tam z macesni in smrekami. Čez Tuškov in Bičkarjev grič se pot drži ves čas razglednega slemena (bivša jugoslovanko-italijanska meja.

Nato zložno navzdol do razpotja.

Steza se vzpenja skozi gozd in čez senožeti, se spušča v Pretovč (1217 m) in se spet vzdiguje v Črni vrh nad Novaki 1219 m, kjer je malo pod vrhom v nekdanji italijanski vojaški stavbi planinska koča PD Cerkno. Razgled je odprt na Cerkljanjsko in Idrijsko hribovje, Golake in Banjšice. Do koče prihaja cesta iz Cerkna skozi Novake in iz Davče. Od planinskega doma na Črnem vrhu gre LPP na sam vrh in nato zložno navzdol na davško stran po senožetih in pašnikih, poraslih tu in tam z macesni in smrekami. Čez Tuškov in Bičkarjev grič se pot drži ves čas razglednega slemena (bivša jugoslovanko-italijanska meja).

Najprej gre pot v glavnem po slemenu ali malo pod njim, čez preval Slugov grič, kamor prihaja s poljanske strani steza iz Slugove doline, s selške pa iznad Zale; čez prehod sega Leskovška Davča v obe dolini - Selško in Poljansko.

Od koče na Blegošu (1391 m) na preval Špehovše, do kamor seže severni krak blegoške ceste.

Z vrha Blegoša se spustimo po precej strmi razgledni poti, ki se vijuga po sz. pobočju na Leskovško planino s planinsko postojanko.

S Črnega kala gremo nekaj korakov po cesti proti Prvi ravni, potem pa nas kažipot »Blegoš 1 h« usmeri na pot, ki zavije na Blegoš. Po minuti prečkamo cesto na Murove. Pot se vzpenja po smrekovem gozdu na s. pobočju Blegoša. Ponekod se občasno odpre pogled na Ratitovec, Jelovico in Karavanke. Iz smrekovega pridemo v bukov gozd, pot pa s s. pobočja pride na v. strmi greben. Po 30 min. pridemo do prve vojaške utrdbe, kakršnih je na območju Blegoša več. Zgrajene so bile v obdobju Kraljevine Jugoslavije za varovanje bližnje državne meje z Italijo. Pot se še kakšnih 15 min. strmo dviga, potem pa se zravna. Z razgledišča ob poti zagledamo pred seboj travnat vrh Blegoša, desno pod vrhom pa Leskovško planino s planinsko kočo. Od razgledišča naprej gre pot še nekaj časa po ravnem, potem pa se po travnatem pobočju vzpnemo na vrh.

S Koprivnika se LPP spušča po zahodnem slemenu, iz katerega se nekoliko dviga vrh Romovec; sprva bukov gozd, nato senožet z redkimi smrekami, prek kolovoza in naprej do ceste na Kalu 1103 m. Na Kalu gozdarska koča, obeležje NOB, znaki k bližnjemu studencu v gozdu. Prizorišče v Tavčarjevi Visoški kroniki.

S prevala strmo gor v bukov gozd, nato po senožetih na vrh Koprivnika 1393 m. Razgled na gorenjsko in poljansko stran ter na sosednji Blegoš. 

LPP prečka tod glavne vrhove Loškega pogorja, ki kot apnenčaste kope štrle iznad skrilastega in peščenjakastega hribovja, razkosanega z globokimi grapami. Za Starim in Mladim vrhom je tretji Koprivnik, že sosed Blegoša. Z Mladega vrha se spustimo na preval Na Brdu 1114 m, kjer blegoška cesta s selške stopa na poljansko stran.

S Starega vrha po precej kamniti stezi skozi redek gozd navzdol na škrbino, po bukovem, potem po smrekovem gozdu gor na Mladi vrh 1374 m (od koče 1 h 45 min). V Mladem vrhu se večkrat zadržujejo gamsi. Žig!

Nadaljujemo do Smučarske koče na Starem vrhu, ki stoji v višini 1032 m.

Strmo gor ob smrekovem gozdu ob senožeti.

Iz Četene Ravni gremo po asfaltirani cesti na razgledni pomol s cerkvijo sv. Brikcija; tam je razpotje: kolovoz desno navzgor pelje do Smučarske koče na Starem vrhu (1032 m), TV pa nadaljuje po cesti. Od tam je lep razgled na Četeno Ravan, dolino Ločivnice proti Poljanam in Polhograjskemu hribovju, celo do Snežnika. Zložno se vzpnemo do naselja počitniških hišic na j. pobočju Starega vrha. Te še sodijo v Četeno Ravan. Po ravni cesti skozi naselje pridemo v nekaj minutah do gozdička. Na drugi strani je novo naselje počitniških hišic, ki že sodijo v Podvrh. Po cesti se spustimo do s. roba vasi Podvrh, 910 m, 34 preb. S Četene Ravni je 30 min. To je gručasta vasica na prisojni terasi pod strmim j. pobočjem Starega vrha. Lepo vidimo cerkev Matere božje na Gori (987 m) in Blegoš.

V Podvrhu zavijemo pri kozolcu z asfaltirane ceste desno po kolovozu na bližnji hribček z novo hišo na levi.

Čez polje gremo v smeri proti Blegošu, ki ga vidimo pred seboj, kmalu pa zavijemo navzdol proti gozdu v smeri proti Gori. Po kamniti gozdni poti se spustimo do velike Bohinčeve domačije ob močnem izviru potoka Murovšček. Tam je nekdaj stal mlin, v katerem je mlinar Blaž Bohinc mlel tudi za partizane. Ko je 24. marca 1945 to odkrila nemška policija, je za kazen ustrelila mlinarja, njegovo ženo in njunih pet otrok, zažgala mlin in trupla umorjenih zmetala v ogenj. Ostala sta dva sinova, ki ju takrat ni bilo doma. Mlina niso obnovili, na hiši pa je zdaj spominska plošča. Pri domačiji zavijemo na nasprotni hribček in po poti proti skupini hiš, ki jih zagledamo pred seboj. Ravna pot po robu nad asfaltirano cesto nas pripelje do ceste, po kateri gremo do hiš. To je zaselek Brinje na majhni terasi pod Mladim vrhom, sicer del vasi Gorenja Žetina. Iz Podvrha je 20 min. Na desni je velika obnovljena domačija, Gorenja Žetina 1.

Na bližnjem razpotju nadaljujemo TV nekaj minut po levi asfaltirani cesti, potem pa zavijemo levo po kolovozu mimo hiš spet do asfaltirane ceste, po kateri se spustimo na preval Hlevišče (868 m) med Malenskim vrhom (1053 m) na j. in Mladim vrhom na s. strani. Z Brinja je 15 min. Čez preval vodi asfaltirana cesta Javorje–Gorenja Žetina, tam se odcepita asfaltirana cesta na Brinje in gozdna cesta do cerkve na Gori. Iz Četene Ravni do prevala smo hodili skupaj z LPP, ki se od tod vzpne na Goro.

Od cerkve na Gori (1050 m) po kolovozu pod njivami in skozi gozd navzdol na preval Hlevišče 868 m na s. strani Gore.

Iz vasi levo po stezi nad njivami, na kolovoz in desno po stezi v grapo do mlina, ki je bil med vojno požgan, družina pa pobita; naprej na cesto in v vas Suša (izhodišče gozdne poti na Kal). Od tod do samotne hiše z obeležjem NOB, po kolovozu do mlina ob Karlovščici (gornji tok Logarščice), po slabi poti v vas Malenski vrh (705 m). Dalje po stezi skozi Jazbine na Goro, kjer stoji v višini 985 m baročna cerkev Matere Božje z lepim »zlatim« oltarjem (opis v Tavčarjevi povesti Cvetje v jeseni!). Obsežen razgled. Žig!

Pri sotočju Volaščice in Logarščice se odcepi pot v Čabrače, ki so prislonjene v južnem podnožju Blegoša. Pred vasjo obeležje NOB, baročno predelana cerkev sv. Jedrti z oltarno sliko Štefana Subica. 

Po stezi nad cesto se LPP spusti na cesto v dolini Volaščice pred kamnolomom podjetja Marmor. Podjetje se je razvilo v sodobnega proizvajalca oblog iz naravnega kamna in izdelkov po naročilu. 

S Slajke se spušča strma steza po senožetih skozi gozd strmo navzdol v dolino Hotaveljščice, ki jo doseže pri hotaveljski cerkvi.

Žig!

Pri kmetiji moramo v breg nad cesto, kamor nas pokliče markacija na macesnu. Mimo električnega droga pelje pot proti gozdu, potem po njem zložno navzgor. Po 10 min od Lanišarja smo pri razpadajoči nekdanji italijanski vojašnici. Mimo nje gremo desno na rob, kjer se pot pod vrhom Šanc (1048 m) na levi zložno spusti do kmetije Vrhovec. Na Šancah so sledovi rimskih utrdb. Ime spominja na obrambni zid, ki so ga v 5. stol. zgradili Rimljani proti barbarskim vpadom. Ko gremo proti kmetiji zagledamo travnato pobočje Ermanovca in na robu gozda ob cesti planinsko kočo. Od Vrhovca naprej pelje kar ravna cesta proti koči. Lepo vidimo Blegoš in vas Leskovico, nad njo Črni vrh, zadaj Ratitovec, levo vrhove Lajnarja, Slatnika, Koble in greben proti Črni prsti, spredaj pa Porezen. Po nekaj minutah se na levo odcepi pot na Blegoš, mi pa gremo še nekaj minut po cesti do planinske koče. Od Lanišarja do koče smo hodili 30 minut.

Od Bolnišnice Franja do Planinske koče na Ermanovcu je 3 h 30.

Od Lanišarja do Kladja gremo ves čas po asfaltni cesti, ki se zložno spušča. Na prisojnih bregeh so domačije razloženega naselja Podlanišče (660-800 m), ki spada v občino Čerkno. Z Ermanovca do Ledin nas bo spremljala Loška planinska pot.

Od Planinske koče na Ermanovcu do Kladja je 1 h.

S Kladja napravimo nekaj korakov po asfaltni cesti, ki pelje skozi razloženo naselje Cerkljanski Vrh (500-900 m) v Plužnje, Otalež in naprej v dolino Idrijce. S ceste krenemo na levo v bukov gozd. Pot se zložno dviga na planoto s kmetijo Slomovčan malo pod potjo. Po ravnem kolovozu pridemo na neizrazit preval (902 m), kjer je cestno križišče; leva cesta pelje v Novo Oselico in Sovodenj, desna do samotnih kmetij na Cerkljanskem Vrhu, naravnost pa je cesta Kladje—Plužnje. S prevala gremo po stezi na vrh senožeti proti drogovom električnega voda z markacijami. Z vrha hribčka se spustimo po gozdu spet na cesto. Pred seboj zagledamo Bevkov vrh, desno pa Pluženjsko goro (1012 m) s TV pretvornikom. Po cesti se spustimo navzdol do cestnega križišča na prevalu Veharše. S Kladja smo hodili 1 h. Desna cesta pelje v Otalež, leva navzdol v novo Oselico in Sovodenj, srednja navzgor po s. pobočju Bevkovega vrha v Laniše. Kažipot »Bevkov vrh« nas usmeri po srednji cesti zložno navzgor. Kmalu zavijemo s ceste desno vkreber po kolovozu na travnik, potem pa se zelo strmo dvigamo po s. gozdnatem pobočju. Po 10 min od ceste zapustimo kolovoz in nadaljujemo na desno po stezi strmo navzgor. Le 5 min premagujemo strmino, potem pa pridemo na travnato sz. ramo Bevkovega vrha. Na začetku travnika zavijemo desno proti električnemu daljnovodu in kapelici. S prevala Veharše je 30 min.

S Kladja do kapelice na Bevkovem vrhu je 1 h 30.

Desna cesta pelje do dveh domačij, mi pa nadaljujemo po levi, ki se po z. pobočju hriba Trševje spusti na preval Veharše. Pred seboj zagledamo Bevkov vrh, desno pa Pluženjsko goro z rtv-pretvornikom. Od Bendeta na Veharše je 20 min. Na prevalu je cestno križišče: desna cesta pelje v Otalež, leva navzdol v Novo Oselico in Sovodenj, srednja navzgor po s. pobočju Bevkovega vrha v Laniše. S prevala Veharše nadaljujemo po desni cesti do bližnje kmetije Ravan, Cerkljanski Vrh 24. Nasproti nove hiše gremo mimo kozolca po travniškem kolovozu proti vrhu, ki ga vidimo pred seboj. Po 5 min. se kolovoz obrne desno proti gozdu. Pridemo do ostrega ovinka, od tam pa zložno navzgor do travnika. Kažipot nas usmeri na stezo po travnatem pobočju, po kateri se precej strmo dvignemo do kapelice na sz. rami Bevkovega vrha. Od kmetije Ravan do kapelice je 30 min.

S prevala Veharše nadaljujemo po desni cesti do bližnje kmetije Ravan, Cerkljanski Vrh 24. Nasproti nove hiše gremo mimo kozolca po travniškem kolovozu proti vrhu, ki ga vidimo pred seboj. Po 5 min. se kolovoz obrne desno proti gozdu. Pridemo do ostrega ovinka, od tam pa zložno navzgor do travnika. Kažipot nas usmeri na stezo po travnatem pobočju, po kateri se precej strmo dvignemo do kapelice na sz. rami Bevkovega vrha. Od kmetije Ravan do kapelice je 30 min.

Od kapelice nadaljuje TV po slemenu zložno navzdol do bližnje Bevkove domačije, p. d. Pri Slabetu, Otalež 51, na sz. strani vrha.

Mimo domačije se spustimo do gozdne ceste, jo prečkamo in gremo po travniku proti smrekam in električnemu daljnovodu na bližnjem robu. Odpre se lep pogled na dolino Idrijce globoko pod nami, na vas Otalež, 550 m, 148 preb., nad dolino in na samotno domačijo Na Hmenici na slemenu pod našo potjo. Na j. strani doline se dviga strmo gozdnato pobočje Idrijskega hribovja z Jelenkom. Po ravnem gozdnem kolovozu v bližini Bevkovega vrha pridemo kmalu do poti in po njej pod daljnovodom na senožet. Na jv. strani vidimo hribovito območje Mrzlega Vrha in Sivko. Mimo stebra električnega daljnovoda gremo po stezi zložno navzdol do travniškega kolovoza, ki nas po levi strani daljnovoda pripelje na cesto in do domačije Pleč, Jazne 31. Z Bevkovega vrha je 30 min.

Jazne, 680 m, 114 preb., so razloženo naselje na pobočjih nad dolino Idrijce v j. delu Cerkljanskega hribovja. Naselje sestavljata dva gručasta zaselka Dolenje in Gorenje Jazne ter samotne kmetije. Pri domačiji Pleč gremo nekaj korakov do ostrega ovinka, tam pa se po cesti spustimo proti stebru električnega daljnovoda. Kmalu pod domačijo se levo odcepi planinska pot v Sovodenj. Lepo vidimo Gorenje Jazne s cerkvijo sv. Nikolaja, nekoliko niže Dolenje Jazne, v dolini pa Spodnjo Idrijo.

Na razpotju pred Jaznami zavijemo po levi gozdni cesti zložno proti telefonskemu vodu in pod velikim hlevom v gozd. Naša pot se zložno spušča proti cesti Sovodenj-Jazne-dolina Idrijce. Zadnji del spusta skrajšamo po bližnji stari cesti ob telefonskem vodu. Na asfaltirano cesto stopimo na prevalu med porečjema Idrijce in Poljanske Sore. Na hribčku na levi je domačija Kanavc. Od Plečeve domačije do ceste je 30 min.

Po asfaltirani cesti se spustimo na levo v gornjo dolino potoka Javorščica do 15 min. oddaljene domačije Lanišar, Jazne 24. Nad vhodom je vklesana letnica 1841. Pri domačiji zapustimo asfaltirano cesto in zavijemo na desno po gozdni cesti mimo kozolca do 10 min. oddaljenega naselja počitniških hišic.

Kmalu za naseljem zavijemo z gozdne ceste na levo na stari kolovoz, ki se vzpenja nad novo gozdno cesto in pripelje iz gozda na vzpetino z Ocvirkovo domačijo, Jazne 22; od Lanišarja je 25 min. Mimo domačije gremo dve minuti po cesti, potem pa zavijemo po stezi precej strmo po travniku v gozd. Steza se razširi v kolovoz in po njem pridemo v 20 min. do Likarjeve domačije, Mrzli Vrh 13.

Od Likarja nadaljuje TV po precej ravni gozdni cesti proti v. robu planote. Na s. strani v bližini lepo vidimo hribovje nad ozko dolino gornje Javorščice s samotnimi kmetijami razloženega naselja Koprivnik ter Novo Oselico in Porezen, če pa se ozremo nazaj, vidimo Bevkov vrh, ki je s te strani kar občudovanja vreden hrib. Po 15 min. od Likarja smo pri Tušarjevi domačiji, Mrzli Vrh 11. Pred domačijo zapustimo cesto in se po kolovozu nad kotlinico na desni povzpnemo ob telefonskem vodu na sleme z lokalno cesto Sovodenj-Ledine. Po cesti gremo desno do bližnje domačije Na Vodicah, v kateri hranijo žig TV. Od Tušarja je 15 min.

Z Vodic nadaljuje TV po lokalni cesti v Ledine. Po nekaj korakih smo pri silosu, pri katerem se na levo odcepi cesta v Žiri. Naša cesta se nekaj minut zložno vzpenja na preval, na katerem stoji kapelica, ob njej pa je v senci nekaj klopi za počitek. Tam se odcepi pot do 15 min. oddaljenega poslopja nekdanje italijanske vojašnice tik pod vrhom Sivke, TV pa gre naprej po cesti, ki je od prevala asfaltirana. Levo vidimo kmetiji na Mrzlem Vrhu. Pridemo v gozd, nekoliko niže pa se priključi gozdna cesta od nekdanje italijanske vojašnice. Cesta se zložno spušča po gozdnatem pobočju Trepalove Sivke (969 m) na levi. Po 30 min. pridemo do partizanskega grobišča ob ovinku ceste tik nad Ledinami, od tam pa se po cesti in bližnjici spustimo v vas.

Iz Ledin gremo po asfaltni cesti proti 30 min oddaljenemu Ledinskemu Razpotju. Cesta pelje po lepi planoti z njivami in travniki. Kmalu za vasjo se na levo odcepi cesta v Ledinske Krnice, ki jih vidimo v bližini. 

Z Vrsnika po cesti proti zahodu v vas Govejek 750 m, ki je razložena ob cesti Žiri-Idrija, od tam po stranski poti proti severozahodu, kjer se priključimo SPP.

Od mostu levo čez travnik do ceste proti Logatcu kakih 200 m po njej, nato po kolovozu v breg; mimo kmetije "Plesk" zavijemo na desno strmo v breg na gozdno pot; ob kamnih bivše jugoslovansko-italijanske meje od kamna, na katerem kaže puščica desno v breg in po gozdnatem, delno travnatem hribu do gostišča pri Vidicu na Vrsniku, ki je v bivši italijanski kasarni. Žig!

Naprej od gostišča pod hribom Vrsnikom 703 m na planotasti travnik, kjer stojita naselji Gorenji in Spodnji Vrsnik, na griču med njima pa cerkev sv. Tomaža, ob njej partizansko grobišče s spomenikom. Med obema vojnama je bil Vrsnik pod Italijo.

Od gostišča na Goropekah se skozi vas spušča cesta v Žiri. LPP pa v vasi zapusti cesto, preide na stezo, ki gre po slemenu sprva po senožeti nato po gozdu, se spusti navzdol in doseže cesto pri postaji Policije. Hoje je pol ure, navzgor nekaj več. Ob cesti je spomenik NOB, kjer so Nemci septembra 1944 ustrelili ujete partizane in podpornike NOB.

Iz Žirov gremo po glavni cesti čez Soro.

Od gostišča na Goropekah se skozi vas spušča cesta v Žiri. LPP pa v vasi zapusti cesto, preide na stezo, ki gre po slemenu sprva po senožeti nato po gozdu, se spusti navzdol in doseže cesto pri postaji Policije. Hoje je pol ure, navzgor nekaj več. Ob cesti je spomenik NOB, kjer so Nemci septembra 1944 ustrelili ujete partizane in podpornike NOB.

Iz Žirov gremo po glavni cesti čez Soro, od mostu levo čez travnik do ceste proti Logatcu kakih 200 m po njej, nato po kolovozu v breg; mimo kmetije »Plesk« zavijemo na desno strmo v breg na gozdno pot; ob kamnih bivše jugoslovansko-italijanske meje od kamna, na katerem kaže puščica desno v breg in po gozdnatem, delno travnatem hribu do gostišča pri Vidicu na Vrsniku, ki je v bivši italijanski kasarni. Žig!

Naprej od gostišča pod hribom Vrsnikom 703 m na planotasti travnik, kjer stojita naselji Gorenji in Spodnji Vrsnik, na griču med njima pa cerkev sv. Tomaža, ob njej partizansko grobišče s spomenikom. Med obema vojnama je bil Vrsnik pod Italijo.

Z vrha se LPP spušča po kolovozu skozi gozd na planotasto sleme, ki se med dolinami Sore in Račeve polagoma znižuje proti Žirovski kotlini. Od odcepa poti v vas Opale gre LPP skozi opalski zaselek Martinj hrib in čez Kendov grič do gostilne na Goropekah 724 m (prej planinski dom), ki ga je 1962 zgradilo PD Žiri. Žig!

Takoj naprej od gostišča je vas Goropeke.

Nadaljujemo do Vrha nad Rovtami, prej imenovanega Vrh Treh kraljev po gotski cerkvi, ki stoji na 884 m visokem, planem, zelo razglednem vrhu. Vas je razložena po bregu nad dolino Račeve.

Po omenjeni makadamski cesti nadaljujemo do mesta, kjer se nam priključi pot z Lavrovca.

Vas Smrečje sestavlja vrsta zaselkov, središče je vrh slemena pri baročni Marijini cerkvi iz 1769. Žig!

Pri Smrečju 11  se sestajajo ceste; z Vrhnike skozi Podlipo, ki se ji malo pred vasjo pridružuje cesta s Suhega dola, še prej pa iz Sentjošta; z Rovt in z Vrha nad Rovtami, ki se ji tik pred vasjo priključi cesti iz Žirov skozi Račevo. Ob žirovski cesti leži zahodno od Smrečja majhno Račevsko jezero.

Gozd se neha pod vrhom, ki ga pokrivajo senožeti, zato je z njega lep razgled po Loškem pogorju, Polhograjskem hribovju, okolici Vrhnike, Barju in Rovtah. Kmetije istoimenskega naselja so razložene po slemenu med Brebovnico in Malo vodo ter po bregovih pod vrhom.

V Suhem dolu se od ceste Gorenja vas - Polhov Gradec odcepi 4,5 km dolga cesta v Smrečje, vendar je za LPP markirana daljša pot, ki gre po višjem svetu, prečka takoj od bivše gostilne Justin (št. 28) cesto in gre po kolovozu v gozd, pride na cesto in po njej na Goli vrh 861 m.

Nadaljujemo navzdol v Suhi dol, zaselek, kjer se stikajo vasi Planina, Šentjošt in Goli vrh.

Nato skozi gozd navzdol.

Po poljski poti do Zameje, ki je zaselek hribovske vasi Planine.

Tam levo skozi gozd, potem senožeti.

Od spomenika nadaljujemo TV po cesti v Poljane, toda le dve minuti do odcepa poti na desno.

Od križišča nad kmečkim turizmom Pri Koširju do spomenika na Pasji ravni je 30 min.

Od spomenika je lep razgled na vse strani, zlasti proti zahodu na Škofjeloško hribovje z Blegošem in na Julijce s Triglavom v ozadju. Lepo vidimo vasi nad Poljansko dolino pod Starim in Mladim vrhom, kjer bomo šli na Blegoš.

Pri spomeniku se bomo začasno poslovili od LPP, ki gre od tod v Suhi Dol.

Od križišča nad kmečkim turizmom Pri Koširju do spomenika na Pasji ravni je 30 min.

Od spomenika je lep razgled na vse strani, zlasti proti zahodu na Škofjeloško hribovje z Blegošem in na Julijce s Triglavom v ozadju. Lepo vidimo vasi nad Poljansko dolino pod Starim in Mladim vrhom, kjer bomo šli na Blegoš.

Pri spomeniku se bomo začasno poslovili od LPP, ki gre od tod v Suhi Dol.

LPP se drži ceste, ki gre pod vrhom proti spomeniku NOB.

Sledimo markacijam na vrh Pasje ravni, ki je najvišji vrh Polhograjskih dolomitov (1030 m).

Pri kapelici na prevalu nad kmečkim turizmom Pri Koširju zavije na prvem razpotju na desno cesta s planinsko potjo na Valterski vrh in naprej v Log nad Škofjo Loko, levo navzdol pa cesta mimo Koširja na Sivko in v Lučine; po tej gre tudi E-7. Le nekaj korakov od kapelice je križišče: po desni cesti bi čez Bukov Vrh prišli na Visoko v Poljanski dolini, leva pa pelje na Pasjo ravan, v Suhi Dol in v Poljane nad Škofjo Loko.

Cesta se zložno dviga po j. pobočju Pasje ravni. Na jv. strani se nam večkrat pokaže cerkev sv. Lenarta na Črnem Vrhu, v pobočja na tej strani pa se zajedajo globoke grape pritokov Velike Božne.

Pot nadaljujemo skupaj z E-7 po asfaltirani cesti, ki se zložno spusti na širok preval s križiščem cest na v. strani Pasje ravni. Tik pod križiščem je domačija s kmečkim turizmom Pri Koširju, Jože Setnikar, Črni Vrh 46, telefon: 01/364 51 16. Od domačije Ostrež je 30 min.

Z razpotja nas široka pot popelje po travnatem pobočju Kopačevega vrha proti bližnjemu gozdu, kjer stopimo na gozdno cesto. Na j. strani se pobočje z bukovim gozdom zelo strmo spušča v Petračev graben. Sprva ravna cesta se začne zložno spuščati. Kmalu smo iz gozda in na pobočju pod nami zagledamo Kopačevo domačijo, h kateri se na ovinku odcepi kolovoz. Na ovinku gremo naprej po desni, precej ravni cesti na preval Predole med Kopačevim vrhom in Mlako (914 m). Tam je razpotje planinskih poti in gozdnih cest. LPP in Polhograjska planinska pot nas začasno zapustita in se vzpneta na Mlako, od tam pa se spustita na Črni Vrh.

Po robu ob j. strani gozda na Gradišču (791 m) se zložno vzpenjamo proti razvodnemu hrbtu med dolinama Hrastnice na s. in Petračevim grabnom na j. strani. Na razpotju kolovozov gremo naprej po desnem, slabšem kolovozu navzgor po hrbtu, ki je bil nekdaj travnat, zdaj pa je precej zaraščen. Večkrat nas premamijo lepi razgledi, da se ustavimo. Nad dolino Hrastnice vidimo naselje Ožbolt nad Zmincem, na j. strani Petračev graben, Polhograjsko goro in Koreno, če pogledamo nazaj, pa vidimo vso pot, ki smo jo prehodili od Tošča. Ko se pot zravna, pridemo na plano in do razpotja na prevalu na v. strani Kopačevega vrha. Od kmetije odprtih vrat je 25 min.

S Tošča gre TV skupaj z E-7, LPP in Polhograjsko planinsko potjo. Steza se najprej blago, potem pa precej strmo spusti po z. hrbtu Tošča ob robu gozda na desni, levo pa je strmo travnato, delno že zaraščeno pobočje. Na j. opazimo pod Polhograjsko goro Polhov Gradec. Po 15 min. pridemo v gozd; sprva je pot dokaj ravna, potem pa se precej strmo spusti po hrbtu in košenicah na cesto med cerkvijo sv. Jederti in domačijo Selan. S Tošča je 40 min. Cerkev sv. Jederti (746 m) je bila prvič omenjena leta 1526, v njej je nekaj dragocenih slikarij, v zvoniku pa je zvon iz leta 1563.

Cesta pelje mimo cerkve, potem pa po razvodnem slemenu med potokom Hrastnica na s. in Petračevim grabnom s potokom Mala Božna na j. strani v razloženo hribovsko naselje Selo nad Polhovim Gradcem, 650 m, 34 preb., na slemenu in na v. pobočju Kopačevega vrha (877 m). Nekdaj je tam čez vodila pomembna tovorna pot Polhov Gradec-Škofja Loka. Po 10 min. smo na razpotju (699 m) pri obnovljeni kapelici in peskokopu. Desna cesta pelje v dolino Hrastnice in naprej na Ožbolt nad Zmincem, TV pa gre naravnost po planem hrbtu z njivami in travniki do 10 min. oddaljene kmetije odprtih vrat Ogrin v zaselku Brezje, Selo nad Polhovim Gradcem 6, kjer se lahko okrepčamo.

Za Ogrinčevo kmetijo zavijemo s ceste po kolovozu navzgor in gremo po travnatem pobočju v gozd, vendar smo po nekaj korakih že zunaj.

Dobro uhojena steza se nekaj časa precej strmo vzpenja po hrbtu, potem pa preide na njegovo j. stran. Ko se pot zravna, imamo lep pogled na Mali Tošč in Grmado, kmalu pa pred seboj zagledamo travnato j. pobočje pod vrhom Tošča. Čez nekaj minut že stopimo na vrh Tošča.

S prevala Gonte na Tošč je 45 min.

Pot vodi prek Igal, rastišča igalke ali Blagajevega volčina (planinec čuva planinsko cvetje!) in bivališča divjih kur in petelina.

Možen obisk kmetije Kozjek (okrepčila).

Od tu gre LPP v osrčje Polhograjskih Dolomitov. Kažipot nas usmerja na srednjo pot v gozd (desna pot gre k Sv. Barbari, leva na Govejk); v gozdu se LPP vzpenja, preide v stezo in doseže sleme nad Govejkom.

Nadaljujemo proti jugozahodu k Rožnikovi kmetiji.

Mimo puštalskega gradu (od 13. st. puštalski gospodje, za reformacije zatočišče luteranov, baroni Wolkensperg, v kapeli velika Quaglieva freska), ob postajah križevega pota na Hribec (baročna cerkvica iz 18. st.). S prevala pod cerkvijo gremo levo v breg na Sten (pogled na Loko, spodnji del Poljanske doline in na Sorško polje), gozdna pot po slemenu.

Dalje po zmerno strmi poti na Pustoto (obeležje NOB), levo v gozd, do podnožja strmega brega Osovnika, steza po strmi košenini k cerkvi (sledovi zemeljskih usadov). Osovnik 857 m, s. skrajnik Polhograjskega hribovja, izreden razgled na Loko, njeno okolico z novimi mestnimi deli in industrijo, na Sorško polje, Kamniške Alpe in Karavanke, gotska cerkev sv. Mohorja in Fortunata iz 1551, grob dveh borcev NOB.

LPP gre po Kopališki ulici, med hišami št. 25 in 27 gremo levo dol po pešpoti na Puštalsko brv, onstran brvi na Poličarjevi hiši znak, do kam je segala Sora ob povodnji 1926.

Kažipotna tablica na avtobusni postaji v Škofji Loki nas usmerja po mostu za pešce čez Selško Soro in mimo tržnice na Mestni trg.