Izlet: Vrtača Kordeževa glava (Peca)

Dom stoji na mali ravnici Zeleniškega sedla med severnim ostenjem Begunjščice in južnim pobočjem obmejnega grebena Na Možeh. Prvo kočo na Zelenici je leta 1929 zgradilo pet zasebnikov, vendar je niso hoteli dati v najem Tržiški podružnici SPD; koča je bila med okupacijo požgana. Leta 1950 so začeli graditi planinski dom delavci šole milice, ki je bila takrat v Begunjah; nedokončani dom je 15. decembra 1952 prevzelo v najem PD Tržič, ki ga je zasilno usposobilo in naslednje leto tudi odprlo. S pogodbo med RSNZ, ki je bil lastnik zgradbe, in PZS, je 24. julija 1962 dobilo PD Tržič objekt v trajno last. Postojanko so po prevzemu popolnoma dokončali in opremili ter jo slovesno odprli 19. januarja 1966. Leta 1992 so nadzidali vhodni prizidek in s tem pridobili učno sobo. Dom je decembra 1999 popolnoma pogorel in se sedaj postopoma obnavlja.

VELIKI VRH V KOŠUTI, 2088 m, je najzahodnejši dvatisočak v Košuti; na s. in sz. strani strmo pada v skalnih stenah proti Zgornjemu Kotu na Koroškem, na jv. strani se v travnih strminah spušča proti planini Kofce in Gebnovemu potoku, proti jz. pa se vleče skalnat, razdrapan greben Zajmenovih peči proti Šentanski dolini. Veliki vrh je zaradi sorazmerno lahkega dostopa s Kofc najbolj obiskan vrh v Košuti.

Razgled z Velikega vrha (in tudi drugih vrhov) je izredno lep. Na s. so v bližini obširna gozdnata pobočja v Kotu, za katerim se dviga Grlovec; v daljavi se kažejo Visoke Ture. Proti v. vidimo ves greben Košute, Obir, Peco in Olševo. Na jv. se dvigajo Kamniške in Savinjske Alpe. Na j. je pod nami planina Kofce, naprej vidimo Kriško goro, del gorenjske ravnine proti Bledu, Ratitovec, Jelovico, Spodnje Bohinjske gore. Proti jz. je pod nami Šentanska dolina s Podljubeljem, nad njo Dobrča, na obzorju pa veličastna kulisa Julijcev s Triglavom. Na z. je nad Šentansko dolino Begunjščica, naprej pa Vrtača in Stol, v bližini pa je najbližja soseda, koničasta Košutica.

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.

Koča stoji na planoti Ledine tik ledenika pod Skuto. Na tem mestu je nekdaj stala ovčarska koliba, na Ledinah so namreč pasli ovce z Jezerskega. PD Kranj je začelo s pripravami za gradnjo leta 1973, leta 1975 so postavili tovorno žičnico, julija 1976 pa so začeli graditi. Kočo so odprli 31. julija 1977. Koča se po svoji arhitekturi razlikuje od drugih planinskih postojank, vendar se ujema s pokrajino, ki jo obdaja. Na strehi koče je ploščad za pristajanje helikopterjev. Leta 1992 so kočo temeljito obnovili in namestili fotovoltne celice za pridobivanje električne energije. Leta 2002 so kočo priključili na čistilno napravo in povečali fotovoltaični sistem. Koča je poleg planincev in alpinistov namenjena tudi smučarjem, saj je na ledeniku pod Skuto  visokogorsko smučišče, kjer je možno smučati tudi poleti.  Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 6 sobah je 60 postelj, skupnih ležišč ni; WC, dve umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, radijska zveza; tovorna žičnica.

Koča pod Olševo (1232 m) je v Strevčevi domačiji v bližini cerkve sv. Duha, kjer je tudi središče razložene hribovske vasi Podolševa, imenovane tudi Sv. Duh. Poprečna višina kmetij je 1108 m; najvišja je Bukovnikova (1327 m), ki je najvišja kmetija na Slovenskem. Planinsko postojanko je v zasebni domačiji odprlo PD Solčava leta 1954.

Koča je stalno odprta; prenočišč ni.

Olševa je postala znana po Potočki zijalki (1700 m) na j. pobočju nad gozdno mejo. To je 115 m dolga in 20 do 40 m široka kraška jama, v kateri je prof. Srečko Brodar skupaj z drugimi raziskovalci odkril leta 1928 starokamenodobno biva-lišče izpred kakih 35 tisoč let. Raziskovali so do leta 1935; po ostankih kosti so ugotovili 40 živalskih vrst tedanje dobe, med njimi jamskega medveda. Našli so tudi koščeno in kamnito orodje, ostanke ognjišč in oglja. Najdene izkopanine so v celjskem in ljubljanskem muzeju. Jamo pa so poznali že prej. Savinjska podružnica SPD je leta 1897 postavila pri vhodu napisno tablo in klop. Zijalka ima ime po kmetu Potočniku, nekdanjem lastniku tega dela Olševe.

OLŠEVA, 1929 m, je najvzhodnejša visokogorska gora v j. vrsti Karavank. Ozek, 5 km dolg gorski hrbet se na s. strmo spušča v zgornje porečje reke Meže. Tudi j. pobočja nad teraso s kmetijami v Podolševi so strma, v spodnjem delu nad ozko dolino Savinje pa položnejša. Na v. loči Olševo širok preval Sleme (1254 m) od Raduhe. Na z. prištevamo k Olševi tudi gozdnati greben do Pavličevega sedla (1339 m), v ožjem pomenu pa na tej strani sega Olševa do Strevčevega vrha (1466 m), kjer je bil stari prehod v Železno Kaplo na Koroškem. Olševo sestavljajo zgornjetriasni apnenci in dolomiti, vznožni deli pa so pretežno iz paleozojskih in kristalastih skrilavcev s položnejšimi pobočji, ki so jih izkrčili za samotne kmetije. Z. del gore je precej skalnat in težje prehoden. Smrekov gozd sega skoraj do višine 1700 m. Skrajni z. konec Olševe pripada Avstriji, ves greben z najvišjim vrhom Govco (1929 m) je v naši državi. Pomembnejša vrhova sta še Gladki vrh (1849 m) v. od Govce in Obel kamen (1911 m) nad Potočko zijalko, ki ga prečka državna meja. Po grebenu teče deželna meja med Stajersko in Koroško.
Razgled z Olševe je izredno lep, zlasti na Savinjske Alpe od
Ojstrice do Storžiča ter na gore v Karavankah s Košuto in Obirjem v ospredju ter na Peco in Uršljo goro na s. strani. Med Olševo in Peco se razprostirajo gozdnata pobočja med dolinama Koprivne in Tople s Čofatijevim vrhom. Proti v. se v bližini dvigata Lanež in Raduha, zadaj pa vidimo Smrekovško pogorje. Na j. strani se pogled ustavi na široki terasi, ki se vleče na višini okrog 1200 m od z. proti v. robu gore, po kateri so posejene samotne kmetije in kjer na z. strani stoji cerkev sv. Duha; s terase se spusti pogled na ozko dolino Savinje in v Matkov kot, Logarsko dolino in Robanov kot ter na vrhove, ki jih obkrožajo.

PECA je mogočna gora v severni verigi Karavank. S. pobočja se spuščajo v Podjuno, v. in j. proti Mežiški dolini, ozka dolina Bele pa na z. loči masiva Pece in Obirja. Peca je popolnoma koroška gora. Čez njo teče državna meja; ena tretjina gore je v naši državi, dve pa v Avstriji. Zgrajena je iz triasnih apnencev. Najvišji vrh je Kordeževa glava (2125 m), prek njega teče državna meja. J. stran vrha je skalnata in prepadna. Vrh ima ime po kmetiji Kordež v dolini Tople na j. strani gore. 

Od Kordeževe glave se proti zahodu vleče slemenski greben Pece. Prvi vrh je Končnikov vrh (2109 m), imenovan po kmetiji Končnik v Topli; tudi čezenj teče državna meja. Naprej je Bistriška špica ali Luška Kopa (2113m), ki je drugi najvišji vrh Pece; ta je že v Avstriji. Med Kordeževo glavo in Končnikovim vrhom je Knipsovo sedlo (2012 m), kjer je planinski mejni prehod do hotela Siebenhtte. Na vseh straneh se v goro zajedajo lepe gorske doline, poseljene s trdnimi kmetijami v dolinah in na prisojnih pobočjih; v naši državi so najbolj znane Topla, Koprivna in Helena. Kjer svet ni bil izkrčen za obdelovanje, so pretežno iglasti gozdovi, ki segajo do ok. 1800 m visoko. Na Peci, zlasti na planoti okrog Kordeževe glave, raste bogata alpska flora; tod najdemo tudi alpsko zlatico, najmanjši jeglič, alpsko azalejo, brezstebelno lepnico in pirenejski kamnokreč.

Notranjost Pece je prevrtana z rudniškimi rovi; precej jih je že opuščenih; dolžina rovov presega 700 km. V gori so bogata ležišča svinčeve rude. Prvo dovoljenje za odprtje rudnika v bližini Črne je leta 1665 dobil Hans Sigmund Ottenfels, potem pa se je okrog Mežice in Črne pojavilo več podjetnikov. Proizvodnja je začela naraščati v zač. 19. stoletja, največja pa je bila v prvih desetletjih po 2. svetovni vojni; leta 1971 so nakopali 363. 316 ton rude, rudnik pa je zaposloval 1725 ljudi. Rudo so topili v žerjavu; plini iz topilnice so v okolici uničili gozdove, grmovje in travnike, potem pa je erozija odplaknila rušo do skalne podlage. To se lepo vidi tudi s Pece. V zadnjih letih se po uvedbi čistilnih naprav in zmanjšanju proizvodnje stanje popravlja.
Pravljica pripoveduje, da v Peci spi priljubljeni Kralj Matjaž s svojo vojsko; ko se mu bo brada trikrat ovila okrog kamnite mize, se bo zbudil in prišel s svojo vojsko pomagat ljudem. V votlini, 10 min od postojanke, je bronast kip Kralja Matjaža, sedečega in spečega za mizo, delo akademskega kiparja Marjana Keršiča-Belača.

S Kordeževe glave je čudovit razgled. Na v. strani se za Mežiško dolino dvigajo Uršlja gora, Pohorje, Paški Kozjak in Boč. Na j. je pod nami dolina Tople, naprej pa vidimo Smrekovško pogorje, Raduho, Olševo in Savinjske Alpe, ob dobri vidljivosti pa na jz. tudi Julijske Alpe s Triglavom. Na z. se vleče veriga gora in vrhov v Karavankah z Obirjem in Košuto v ospredju. Na s. strani je lepa dolina Podjune s Pliberkom in drugimi koroškimi kraji, zadaj se dvigata Golica in Svinška planina ter širna veriga Visokih in Nizkih Tur.