Izlet: Bohinjska Bistrica Koča na Kamniškem sedlu

Foto: Avtor

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.

Cerkev sv. Jurija je stala že leta 1421, v njej sta pomembna poznogotski prezbiterij in poslikani gotski leseni strop. Razvaline Hudega gradu so ostanki gradu, katerega lastniki so bili v 12. in 13. stol. Gutenbergi, od leta 1444 pa grofje Lambergi. Tu se je rodil Žiga Lamberg (ok. 1415-1488), prvi ljubljanski škof. Grad so razrušili Turki leta 1472 ali 1484, leta 1511 pa ga je prizadel še potres. V 17. stol. je popolnoma propadel.

Koča stoji na vrhu Kokrskega sedla med Grintovcem in Kalško goro, ki je tudi preval med dolinama Kamniške Bistrice in Kokre. Ime ima po bratih Žigi Zoisu (1747-1819), mentorju in mecenu slovenskih literatov, naravoslovcu, geologu in mineralogu ter po botaniku Karlu Zoisu (1756-1799). Prvo kočo je leta 1897 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo. Po 1. svetovni vojni jo je prevzelo SPD, ki jo je temeljito obnovilo. Po 2. svetovni vojni jo upravlja PD Kamnik. Koča je sčasoma postala premajhna in tudi urejenost ni več ustrezala, zato so jo leta 1966 obnovili in povečali. Leta 1967 so iz Konca v Kamniški Bistrici potegnili tovorno žičnico. Leta 1986 so napeljali vodo od 900m oddaljenega izvira in tega leta tudi začeli graditi nov velik prizidek. Razširitev in obnovo koče so končali leta 1988 in ob 95-letnici ustanovitve Kamniške podružnice SPD, so 18. septembra 1988 povečano in obnovljeno kočo tudi odprli. PD Kamnik je v zadnjih letih storilo veliko, da koča zadovoljuje tudi stroge okoljevarstvene kriterije, zato jo je v okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo opremilo s čistilno napravo in fotovoltaičim generatorjem za proizvodnjo elektrike, ki nadomešča diesel agregat. Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V gostinskem prostoru je 81 sedežev, točilni pult; v 17 sobah je 105 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; zimska soba z 12 ležišči; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda,čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, radijska zveza.

Bivak Pavla Kemperla pod Grintovcem (2102 m) stoji na Legarjih ob pomembni planinski poti proti Mlinarskemu sedlu in naprej do Češke koče, na Grintovec in Dolgi hrbet, pa čez Sleme in po Turskem žlebu na Okrešelj, ali čez Tursko goro na Kamniško sedlo, mimo pa pelje tudi SPP s Skute na Kokrsko sedlo. Bivak je leta 1973 postavila Postaja GRS Kamnik in ga poimenovala po znanem alpinistu in gorskem reševalcu Pavlu Kemperlu (1905-1980). Bivak je stalno odprt; na pogradih so štiri ležišča brez odej.

Turska gora (2251 m) je ozka grebenasta gora, s katero se končuje v. del Malih Podov, kamor se spušča z blagimi skalnimi, gruščnatimi in travnatimi strmalmi. Na z. strani jo loči Turski žleb od Male Rinke, na v. pa Kotliči od Brane. Proti s. padajo mogočne stene na melišča Gornjega Okrešlja. Vrh ni prostoren. Lep je razgled na vse strani, zlasti na zeleno krnico Okrešlja in na Logarsko dolino na s. strani, na razbrazdane kraške Male pode ter na bližnje vrhove Skute in Rink na s. robu planote. Na v. je zanimiv pogled na Brano, Kamniško sedlo ter na z. ostenje Planjave. Na j. strani so pod Malimi Podi travnata in rušnata pobočja Žmavčarjev, na njihovi v. strani pa strm koritast Kotliški graben.

Leta 1893 sta kot prva pristopila na vrh Mihael Kos, učitelj na Homcu pri Kamniku in prvi tajnik Kamniške podružnice SPD ter njegov vodnik Miha Uršič iz Stahovice; prišla sta s Kamniškega sedla, kar je bil takrat, ko še ni bilo nobenih varoval v teh stenah, zelo zahteven vzpon. Verjetno pa so že bili pred njima na vrhu pastirji, ki so pasli ovce na Malih Podih. V severni steni so plezali mnogi znani alpinisti, med obema vojnama tudi Vinko Modec in Boris Režek. Alpinisti še danes radi zahajajo v te stene.

Žig in vpisna knjiga sta v skrinjici na vrhu. PD Kamnik.

Koča stoji na prisojni strani tik pod grebenom Kamniškega sedla (1903 m), ki povezuje Planjavo in Brano. Nekateri uporabljajo za sedlo tudi ime Jermanova vrata, ki je nastalo v času rokovnjačev. Kamniška podružnica SPD je začela s pripravami za gradnjo koče že leta 1902, dogradili in odprli pa so jo 12. avgusta 1906. PD Kamnik je leta 1953 kočo obnovilo in prizidalo jedilnico, leta 1955 po postavilo tovorno žičnico; ker pa je koča postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, so se odločili, da bodo zgradili novo. V začetku maja 1981 so začeli rušiti staro kočo in graditi novo; odprli so jo 23. julija 1983 ob 90-letnici Kamniške podružnice SPD. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1992 pa je koča dobila mobitel. V okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo je koča leta 1999 dobila čistilno napravo in povečan fotovoltaični sistem (sončne celice). Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V velikem gostinskem prostoru je 120 sedežev, točilni pult; v 14 sobah je 92 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; zimska soba z 20 ležišči; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kamin, voda kapnica, čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, mobitel.