Izlet: Radlje ob Dravi Češnjice pri Moravčah

Ko stopiš iz hotela, greš po cesti desno ca 50 metrov, nato desno po cesti mimo stadiona. Odpre se ti pogled na smučišče na Kopah, ampak Partizanski dom je za slemenom hriba.

Znak, da je treba s ceste desno dol na most, je viden.

Ampak ko prideš čez most v Vuhred, najprej ni znaka, se je pač treba po intuiciji usmeriti, kamor kaže cestni smerokaz za Ribnico na Pohorju.

Ampak ko prideš čez most v Vuhred, najprej ni znaka, se je pač treba po intuiciji usmeriti, kamor kaže cestni smerokaz za Ribnico na Pohorju.

Pred gostilno Lovec je treba obrniti na levo, po cca dvesto metrih med dvema hišama desno, tabla kaže, da je to smer za sv. Anton.

Preden se pot začne vzpenjati po gozdu, je čez travnik lep pogled na Radlje ob Dravi in Vuhred.

In nato se pot ves čas vzpenja (Vsaj eno uro hitre hoje!). Posamezne kmetije, ki jih knjižica opisuje, so lepo označene, glej primer.

Na desni se dobro vidi cerkev sv. Antona.

Ko greš mimo odcepa za cerkev sv. Antona se pot najprej spusti do hišne številke 108 (hiša ob cesti ima fasado iz brun oziroma je obita z deskami), po grobi oceni vsaj 100 višinskih metrov, ampak  v nadaljevanju  je do Partizanskega doma pot samo še neusmiljeno navzgor.

Smučišče na Kopah se že bolje vidi, a je še zelo daleč.

Ko se konča makadamska cesta (v knjižici piše kmetija Antonski Kopnik - tam je 920 m nadmorske višine!) je na desni znamenje, da je treba po gozdni poti naprej.

Ampak v gozdu je treba paziti na markacije, ker so redke. Pot je posuta z vejevjem, ki je ostalo od sekanja v gozdu. V bistvu se je treba držati ves čas desno po pobočju.

Partizanski dom na Kopah je poleti zaprt. In seveda tudi žiga ni! Kasneje sem po telefonu izvedel, da je žig v Grmovškovem domu (na levi malo pod domom je tabla, kjer piše, da je do Grmovškovega doma 45 min hoda po makadamski cesti).

Od Partizanskega  doma na Kopah greš cca 20 min (točno 2 km) navzdol po makadamski poti. Na desni je vidno znamenje, da je treba zaviti navzdol v gozd.

Ampak po cca 200 metrov strme poti navzdol smerokaz na drevesu lahko zapelje. Dejansko moraš zaviti levo ZA drevesom po stezi, ki je že zaraščena s travo!

Ko prideš iz gozda na asfaltno cesto, jo prečkaš, znak je korektno postavljen in dobro opazen. Za grobo orijentacijo: cesto Slovenj Gradec – Kopa prečkah na ca desetem kilometru iz Sloenj Gradca proti Kopam!

Ko je čez nekaj časa treba z makadamske poti zaviti desno v gozd, je najprej na desni kapelica potem je pa še znak!

V knjižici omenjena cerkev sv. Magdalene z lesenim zvonikom se lepo vidi s poti (ob poti je znak, da levo zavije pot k cerkvi!).

Potem ko greš mimo kmetije Perše pa zopet “past”. Najprej prideš iz gozda na makadamsko pot, a jo moraš prečiti in zaviti na stezo, zaraščeno s travo. Na to te opozori znak.

Ampak po kratki hoji skozi gozd prideš na travnik. Če pogledaš nazaj, vidiš znak. Ampak dejansko se oznake izgubijo. Jih kar ni več. In ni mi preostalo kot po občutku iti navzdol do Turiške vasi.

Ampak ko prideš do bivšega odpada si pred gradbiščem! In moraš ob znaku na kovinskem stebričku kar naravnost čez kupe zemlje do gozda (cca 300 m) in tam poiskati markacijo in nadaljevati skozi gozd.

Je pa na asfaltni cesti, kjer je znak da greš levo na Vodriž, mala past. Na drogu je znak, ki na hitro pomeni, da bi moral desno čez most! Pa moraš na levo!

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

Kmetijo Strgar so obnovili. Prekopali so cel hrib in seveda ko prideš iz gozda,  si izgubljen. A moraš hrabro mimo psa na dvorišču nove hiše in potem desno dol do križišča asfaltiranih cest kjer vidiš smerokaz.

Potem se pot vije (delno asfaltirana, delno makadamska) cca 7 km do Razborja. Pogled je res "lep", najprej skozi drevje vidiš samo obrise termoelektrarne Šoštanj, kmalu pa se v vsej veličini pokaže dolina s termoelektrarno, ki bruha dim. Pa čeprav je skoraj samo para, ni idilično, ampak socrealistično.

Preden prideš v Razbor je lepo označeno, kje moraš v gostlino Pečolar in po žig. A pozor: ob ponedeljkih je gostilna zaprta!

Z letališča se je treba vrniti ob letališki stezi na asfaltno cesto in nato desno. Ampak ko prideš do bivšega odpada si pred gradbiščem! In moraš ob znaku na kovinskem stebričku kar naravnost čez kupe zemlje do gozda (cca 300 m) in tam poiskati markacijo in nadaljevati skozi gozd.

Je pa na asfaltni cesti, kjer je znak da greš levo na Vodriž, mala past. Na drogu je znak, ki na hitro pomeni, da bi moral desno čez most! Pa moraš na levo!

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

Kmetijo Strgar so obnovili. Prekopali so cel hrib in seveda ko prideš iz gozda,  si izgubljen. A moraš hrabro mimo psa na dvorišču nove hiše in potem desno dol do križišča asfaltiranih cest kjer vidiš smerokaz.

Potem se pot vije (delno asfaltirana, delno makadamska) cca 7 km do Razborja. Pogled je res "lep", najprej skozi drevje vidiš samo obrise termoelektrarne Šoštanj, kmalu pa se v vsej veličini pokaže dolina s termoelektrarno, ki bruha dim. Pa čeprav je skoraj samo para, ni idilično, ampak socrealistično.

Preden prideš v Razbor je lepo označeno, kje moraš v gostlino Pečolar in po žig. A pozor: ob ponedeljkih je gostilna zaprta!

Pot vodi ves čas po cesti, ki je se vije po obronkih hribov.

S planote zavije precej ravna cesta v gozd proti Slemenu; odpre se pogled na globoko dolino potoka Velunja, na samotne kmetije v Zgornjem Razborju in na Šaleško dolino. Kmalu smo pri počitniškem domu termoelektrarne Šoštanj, tam pa zavijemo na zgornjo cesto (spodnja pelje v Črno) in po njej proti Slemenu. Nad cesto stoji nova cerkvica sv. Vida, zgrajena leta 1991. Smo že na območju hribovskega naselja Šentvid pri Zavodnju (800 - 1100 m). Ob tej cesti je stala cerkev sv. Vida, pri njej pa nekaj hiš; v boju Šercerjeve brigade z nemško vojsko, ki je bila utrjena na tem pomembnem prehodu iz Saleške v Mežiško dolino, so bile aprila 1945 porušene cerkev in okoliške hiše, ki jih po vojni niso obnovili. Kmalu stopimo na regionalno cesto Šoštanj - Črna na Koroškem. Ob cesti je tabla "Sleme 1080 m", ki označuje prelaz med Šaleško in Mežiško dolino.

Po nekaj korakih po ravnem nas kažipot usmeri na desno po stranski cesti proti bližnjemu Andrejevemu domu.

V dolini potoka Slanice se naši TV pridruži E-6. Od doma jo uberemo po ravnem kolovozu, vendar se začne kmalu spuščati po jv. pobočju Orlovega vrha (1109 m).

Strmo pobočje pada proti potoku Slanica. Sprejme nas smrekov gozd. Ko pridemo na plano, zavije kolovoz levo proti bližnji Orlovi domačiji.

Gremo po ravnem naravnost v bližnji gozd. Kolovoz se precej strmo spušča po gozdnatem pobočju. Po nekaj minutah zavijemo s kolovoza desno na stezo, ki kmalu postane lepa gozdna pot, na ostrem ovinku pa se priključi regionalni cesti Šoštanj-Črna na Koroškem. Od Andrejevega doma je 20 min. Na drugi strani ovinka se s ceste spustimo na gozdni kolovoz, ki pelje proti Žlebniku.

Ves čas hodimo po mešanem gozdu, zdaj navzdol, pa spet kratek čas po ravnem, dokler se po približno 10 min. od ceste ne znajdemo vrh precej strmega klanca. Po 10 min. spusta pridemo na planoto in tam že zagledamo Žlebnikovo domačijo, Šentvid pri Zavodnju 2, na drugem slemenu na v. strani cerkev v Zavodnju in v daljavi Pohorje. Od Andrejevega doma smo hodili 45 min.

Žlebnikova domačija je zapisana v zgodovino NOB. Ko je XIV. divizija po srditih bojih na Paškem Kozjaku in Graški gori prebila sovražni obroč pri Ravnah nad Šoštanjem, se je odpravila proti Belim Vodam in Goltem. Del borcev s kulturniško skupino je počival pri Žlebniku in tam so jih presenetili Nemci. V nenadnem napadu je v tem kraju v bližini rodnega Šoštanja 22. februarja 1944 padel borec NOV, vodja kulturniške skupine XIV. divizije in pesnik Karel Destovnik - Kajuh, star komaj 22 let. Pri domačiji je skromen graniten spomenik v njegov spomin. Po osvoboditvi je bil razglašen za narodnega heroja.

Od spomenika gremo mimo gospodarskega poslopja navzdol po travniku do gozdne ceste v smeri proti pobočju Loma (884 m). Po dveh minutah hoje po cesti zavijemo desno na gozdno stezo, po kateri se v nekaj minutah spustimo v dolinico na j. strani travnika. Nato zavijemo levo v gozd. Pot se precej spušča po ozki grapi med dvema bregovoma, potem pa postane steza, ki se strmo vijuga po pobočju Loma v tesno dolino potoka Slanica. Po 30 min. od Žlebnika stopimo v bližini ruševin nekdanje Turkove domačije na gozdno cesto, ki se pri gostilni Grebenšek odcepi od ceste Šoštanj-Bele Vode proti Slemenu.

Po cesti gremo približno 100 m navzdol in čez mostiček, nato pa zavijemo desno na precej strm gozdni kolovoz. Pri mostičku se ločimo od E-6, saj se ta nadaljuje po dolini.

Levo  cca 2 km do gostilne Grebenšek. Ampak tudi tam imajo ob ponedeljkih zaprto!

Pot po gozdu (potem ko malo naprej od križišča zaviješ levo gor)  najprej med hišami nato po gozdu ni najbolje označena, zato je treba paziti.

Še posebej ko prideš na enem mestu iz gozda, moraš prečiti asfaltno cesto in naravnost mimo weekendov! Čeprav bi glede na znak na zadnjem drevesu preden stopiš na asfaltno cesto krenil levo!  Pa tudi potem markacije niso najboljše, tako da sem v Lepi Njivi zavil po cestni oznaki desno proti Mozirju. (Čeprav v knjižici piše, da bi moral zaviti levo, a sem oznake spregledal!)

Prvi problem v Mozirju je start. Če greš iz restavracije Gaj naprej (most čez Savinjo je za hrbtom) prideš najprej do table, kjer piše Loka.

Malo naprej je elektricni drog, kjer je markacija.

Ampak nato je križišce asfaltiranih cest, pa ne piše, da moraš desno. In potem je železnem drogu od vinske trte znak (a možno je, da ga listi prerastejo!). Ob brajdi levo proti gozdu!

Ko prideš iz Žagarjevega grabna čez travnik do asfaltne ceste, je past. Markacija je polomljena, zaviti moraš na desno in mimo kmetije. In ko se povpneš cca 20 metrov od kmetije gor, moraš zaviti desno na spodnjo pot! Markacije so potem zopet OK.

Pot je lepo označena. Edino na kmetiji Paragojnik se zaplete, ker kmet ne dovoli skozi dvorišče, čeprav so markacije. In ne preostane drugega, kot najprej po makadamski poti dol, nato po asfaltu gor, dokler spet na desni ne vidiš markacije. Z asfalta kreneš v gozd šele ko vidiš kapelico in pred njo markacijo.

Cerkev Marija Čreta se že od daleč vidi. Je pa slabo označeno, kako do žiga. Takoj za tablo pri cerkvi je ozka potka dol čez travnik in po njej do prve hiše. Tam je žig in ne v Planinskem domu, kot piše v knjižici. In še: ob nedeljeh dopoldan gredo vsi k maši v Stopnik, zato je žig lahko problem!

Takoj ko se spustiš dol do križišča (potem ko greš mimo cerkve sv. Katarine) je na križišču znak. Glede na puščico na tabli bi krenil na sv. Jošt v hrib. Narobe! Še naprej po cesti dol in nato na križišču desno! Ko greš mimo znaka na drevesu, ki opozarja na razgled, da se lepo vidi Vransko, se splača zaviti tistih 10 metrov.

Na enem mestu v gozdu je past. Na desni je studenec in takoj za njem je treba zaviti desno po ozki poti, ne naravnost oz. malo levo in nato navzdol!

Takoj naprej za cerkvijo sv. Jošta je na desni še kapelica sv. Gervazija in Protazija.

Pot se spusti do prelaza Lipa. Ampak od tam je treba slediti oznake za Smolnik (rdeče beli krog), saj oznak za E6 ni. Šele tik pod vrhom hriba (pot je ves čas makadamska) je znak in tam se pojavi markacija E6, ki ti pove, da si na pravi poti!

Potem greš ves čas po makadamski poti navzdol, v knjigi piše kmetija Jeseničnik.

Mimo brunarice Jurček zavijemo po stezi čez pobočje proti beli hišici na robu gozda. Nekaj naprej od Jurčka se od naše poti na desno loči planinska pot v Motnik. Nad belo hišico, Rovt pod Menino 14, stopimo na razmeroma raven kolovoz, ki nas po mešanem gozdu na j. strani Medvedovega hriba kmalu pripelje do gozdne ceste. Po cesti gremo še naprej po ravnem do bližnjega križišča, potem pa kar naravnost in navzdol. Pazimo na markacije, ker je na poti še nekaj stranskih kolovozov. Ko pridemo iz gozda, zagledamo Jeseničnikovo domačijo. Do nje gremo po kolovozu proti gospodarskemu poslopju in hiši. Jeseničnikova domačija sodi v zelo razloženo hribovsko naselje Jeronim, 720 m, 211 preb., ki se v loku razteza od jz. pobočij Dobroveljske planote do j. pobočij Medvedovega hriba. Od Slopnika do Jeseničnika smo hodili 30 min.

Takoj za stanovanjsko hišo se z leve priključita E-6 in Savinjska pot (označena s črko "S" nad planinsko markacijo), a ne za dolgo. S travnatega pobočja se steza spusti v gozd in po njem proti grapi potoka Merinščica. Po 10 min. smo na razpotju: E-6 in Savinjska pot zavijeta desno proti Motniku, TV pa levo proti Orehovcu. Steza se precej strmo spušča po gozdnatem pobočju Medvedovega hriba nad grapo Merinščice. Po 20 min. od razpotja pridemo do domačije na Orehovcu (650 m). Na jv. strani lepo vidimo Kozico in Čemšeniško planino. Z Orehovca pelje TV v dolino potoka Merinščica po gozdni cesti, s katere se večkrat odpre lep pogled proti Vranskemu in naprej na Spodnjo Savinjsko dolino ter Dobroveljsko planoto s Šentjoškim vrhom (1077 m) in cerkvijo sv. Jošta pred nami. Po 25 min. zložnega spusta pridemo v zatrep doline tik pod gručastim naseljem Vologa, 588 m, 45 preb. Tam stopimo na asfaltirano cesto Vransko-prelaz Lipa (721 m) - Šmartno ob Dreti.

Do Vranskega je TV ves čas speljana po asfaltirani cesti. Po 10 min. pridemo v zaselek Kale, enega od devetih zaselkov naselja Jeronim, po 30 min. pa v gručasto naselje Prapreče, 402 m, 142 preb. Na s. strani doline se dviga strma Medvedica (604 m), na j. Blednik (659 m), na vzpetini Tabor (428 m) pred nami pa nas pozdravlja cerkev sv. Jeronima, zgrajena v prvi polovici 15. stol. Okoli nje je še zdaj taborsko obzidje. Še 30 min. in pridemo na Vransko.

Pred kmetijo je oznaka in zaviješ takoj za znakom levo dol na ozko pot obraslo s travo. Ko hodiš potem po gozdu, se ponovno odpre pogled na Vransko.

Malo pred ciljem tega odseka zagledaš cerkev v Motniku. Po nadvozu čez cesto Kamnik Vransko greš mimo oz. pred cerkvijo desno in na mostu obrneš levo do gostilne. Pazi: ob nedeljah je zaprto!

Najprej od gostilne grizeš po asfaltu naravnost gor!

Potem se cesta od Strmca spusti in ko zavije ostro levo, znak kaže, da je Bela naravnost.

Greš do mostu in nato malo za njim kreneš levo v hrib. Ko prideš iz gozda na travnik si praktično že v Lebenicah (vidi se samo en weekend levo ob poti). Ampak če pogledaš nazaj, vidiš v daljavi sv. Jošt!

Potem ko prideš iz vasi po klancu navzdol (vas Hribi) je na desni strani na električnem lesenem drogu markacija E6 in puščica desno in piše 90 m. Tam zaviješ na pot, ki pride čez cca 100 m v gozd in da nadaljuješ, moraš mimo železnih vrat. Ko prideš iz gozda nadaljuješ po pobočju čez travnik. Ta pot te pripelje do gasilskega doma na Trojanah, ki je na drugi strani ceste od gostišča Konjšek!

Pot je lepo markirana. Edino ko prideš mimo tistega dela, ki je ves v pesku (kot opuščeni kamnolom!) po stezi navzdol, je na levi znak, kjer piše, da greš nazaj na Doline (ne Trojane) in naprej na Golčaj.

Pot je lepo markirana.

Vmes se med drevjem vidi globoko spodaj Blagovica.

Gostišče na Limbarski gori je obnovljeno, a ni prenočišča!

Nadaljuješ po cesti proti razpotju.

V gozd zaviješ, ko na desni (prej  greš po cesti skozi vas Vodice) in potem ko že greš ven iz vasi Vodic, opaziš pušcico, kjer piše, da je Limbarska gora tam od koder si prišel. Sicer pa je orientacija za Moravče ves čas dva zvonika na cerkvi v dolini.

Sicer pa v Moravčah ni prenočišca niti ga ni naprej na naslednjem možnem cilju (Miklavž!).

Naprej po cesti proti Češnjicam.