Izlet: Apačnik Ravne na Koroškem (razpotje)

Pri Apačniku zavijemo nekaj korakov po asfaltirani cesti na levo, potem pa na desno čez Selčnico in mimo žage po kolovozu strmo v gozdnat breg. Po 10 min. stopimo na obsežen travnik, od koder zagledamo pred seboj zvonik cerkve sv. Roka na Selah. Steza v to smer nas pripelje do asfaltirane ceste, po kateri se zložno povzpnemo na Sele. Od Apačnika je 30 min. Sele, 610 m, 262 preb., so razloženo naselje na sv. pobočjih pod Uršljo goro. Središče naselja je Selška ves pri župnijski cerkvi sv. Roka, zgrajeni leta 1642. Cerkev je gotska stavba, v njej je baročna oprema. Na Selah je od leta 1921, ko je bil po plebiscitu na Koroškem od tam zaradi slovenske drže pregnan, do smrti živel in ustvarjal župnik, pripovednik in dramatik Franc Ksaver Meško (1874-1964), na pokopališču v bližini cerkve pa je tudi njegov grob. Nanj sicer spominja plošča na župnišču; v njem je tudi Meškova spominska soba.

Od cerkve sv. Roka gremo po cesti mimo župnišča in gostilne Klančnik zložno navzgor do križišča cest v bližini zaselka Zgornja ves, ki je del naselja Sele. Na križišču zavijemo po levi cesti mimo Gostenčnikove domačije do bližnjega razpotja, na katerem gremo naprej po desni cesti zložno navzgor do električnega droga. Tam nas kažipot usmeri s ceste na levo proti bližnji domačiji Španžel, Sele 33. Mimo domačije in gospodarskih poslopij pridemo na travnik, po katerem vodi steza naravnost navzgor k Poštarskemu domu. Od cerkve sv. Roka je 30 min.

Takoj za Poštarskim domom gremo nekaj korakov po gozdni cesti navzgor v smrekov gozd do dveh kažipotov. Prvi pokaže našo pot desno navzgor, drugi pa staro pot na Uršljo goro čez Kal, imenovano tudi »romarska pot«; po tej bi sicer hodili 30 min. dlje.

Strmi gozdni kolovoz nas popelje po v. pobočju Ravnjakovega vrha (1081 m), imenovanem po kmetiji Ravnjak na s. strani. Pot se obrne okoli vrha na z. stran. Po 20 min. strmina popusti, pot se nekoliko zravna in kmalu doseže gozdno cesto, po kateri gremo nekaj korakov navzdol, potem pa zavijemo s ceste na levo v breg. Po 10 min. vzpona pridemo spet na gozdno cesto. Smo že na s. pobočju Plešivčke Kope (1414 m), vzhodne rame Uršlje gore. Smrekov gozd preide v bukovega. Po gozdni cesti, s katere se večkrat odpre pogled proti severu na Kotlje in Ravne na Koroškem, se 25 min. zložno vzpenjamo do odcepa steze na levo, kamor nas usmerijo dobro vidne markacije. Steza se sprva dviguje precej strmo, potem pa bolj zložno zavije po s. pobočju Kozarnice. Kadar je steza mokra, moramo biti previdni. Po 30 min. smo pri spomeniku Francu Eiletzu, upravniku pošte Slovenj Gradec in odborniku Mislinjske podružnice SPD; 27. januarja 1935 ga je ob vračanju z Uršlje gore na tem kraju zasul snežni plaz. Od spomenika se strmo vzpnemo na bližnji preval med Črnim vrhom (1335 m) na s. in Malim vrhom (1445 m) na j. strani. Spet pridemo v iglasti gozd. Po nekaj minutah smo pri križu in z desne se naši poti priključi pot z Raven na Koroškem.

Po nekaj minutah zmernega vzpona smo pri drugem križu, pri katerem se z leve priključi daljša pot od Poštarskega doma čez Kal. V bližini zagledamo gozdno cesto, ki pelje na Uršljo goro.

TV se desno od križa precej strmo dvigne na gozdno cesto, po kateri gremo navkreber do ostrega ovinka, ki ga dosežemo v 20 min. Če smo utrujeni, gremo lahko naprej po cesti, ki se v zavojih vzpne do Doma na Uršlji gori.

TV na ovinku zapusti cesto in se po stezi povzpne po s. hrbtu vrha, po nekaj minutah pa preide na jv. strmejše kamnito pobočje, poraslo z lepimi macesni. Po 20 min. pridemo iz gozda na široko pot, po kateri pride z j. pot od Andrejevega doma na Slemenu. Zavijemo navzgor po travnatem pobočju mimo kapelice in kmalu zagledamo cerkev in RTV-stolp. Na j. strani skalnatega roba se zložno vzpnemo na ravnico s cerkvijo in planinskim domom.

Od Doma na Uršlji gori se vrnemo po poti, po kateri smo prišli od Poštarskega doma, do razcepa poti: leva pot gre proti Poštarskemu domu, mi pa gremo naravnost in potem na desno proti Slemenu, oz. proti j. Po kamniti poti se spustimo do ceste, po njej nekaj korakov navzdol, potem pa zavijemo na desno v smrekov gozd. Po gozdni poti se strmo spuščamo po j. pobočju Uršlje gore. Po 45 min pridemo do gozdne ceste in na velike travnike med vojno požgane in zdaj opuščene kmetije Šisernik (1250 m).

Leva pot gre proti Poštarskemu domu, mi pa gremo naravnost in potem na desno proti Slemenu, oz. proti j. Po kamniti poti se spustimo do ceste, po njej nekaj korakov navzdol, potem pa zavijemo na desno v smrekov gozd. Po gozdni poti se strmo spuščamo po j. pobočju Uršlje gore. Po 45 min pridemo do gozdne ceste in na velike travnike med vojno požgane in zdaj opuščene kmetije Šisernik (1250 m).

Dvakrat prečkamo cesto na Uršljo goro, gremo mimo kapelice, ostankov kmetije in korita z izvirom vode ter se ob v. robu travnika spustimo do gozda. Še kratek spust po gozdu in že pridemo do križišča gozdnih cest in ruševin nekdanje gostilne Križan (1040 m) na prelazu iz doline Suhadolnice na v. v dolino Jazbinskega potoka na z. strani.

Cesta proti v. pelje v Podgorje in Slovenj Gradec, proti z. na Naravske ledine in Ravne na Koroškem ter v Žerjav, naravnost pa v Šentvid pri Zavodnju. Ob križišču stoji značilna koroška kapelica. Pri Križanu se začenja slemenski hrbet, ki povezuje Uršljo goro s Smrekovcem; domačini mu pravijo Slemene. Na obeh straneh hrbta so zaobljena slemena s samotnimi kmetijami, vmes pa so zarezane globoke in ozke doline potokov, ki tečejo v Mežo, Mislinjo, Pako in Savinjo. Po vršini hrbta poteka nekdanja deželna meja med Štajersko in Koroško.

Od Križana nadaljujemo hojo po gozdni cesti proti Šentvidu, oz. Slemenu. Ravna cesta pelje na z. strani hrbta pod vrhom Verjanščica (1127 m).

Pot se vzpne po pobočju Kotnikovega vrha (1220 m). Obdaja nas smrekov gozd. Po 30 min smo na mali jasi, kjer stoji počitniška hišica; tu nakladajo les na tovornjake. Od tod naprej je gozdna cesta, ki preide z z. na v. stran hrbta, širša in bolje vzdrževana. Kmalu je ob cesti studenček, po nekaj minutah pa pridemo iz gozda na travnato planoto in do cestnega križišča: cesta na desno pelje v Javorje, na levo navzdol v Zgornji Razbor (po njej pride E-6, s katero gremo skupaj do Adrejevega doma), naravnost pa na Sleme. Kraj s križiščem cest se imenuje Ciganija. 

S planote zavije precej ravna cesta v gozd proti Slemenu; odpre se pogled na globoko dolino potoka Velunja, na samotne kmetije v Zgornjem Razborju in na Šaleško dolino. Kmalu smo pri počitniškem domu termoelektrarne Šoštanj, tam pa zavijemo na zgornjo cesto (spodnja pelje v Črno) in po njej proti Slemenu. Nad cesto stoji nova cerkvica sv. Vida, zgrajena leta 1991. Smo že na območju hribovskega naselja Šentvid pri Zavodnju (800 - 1100 m). Ob tej cesti je stala cerkev sv. Vida, pri njej pa nekaj hiš; v boju Šercerjeve brigade z nemško vojsko, ki je bila utrjena na tem pomembnem prehodu iz Saleške v Mežiško dolino, so bile aprila 1945 porušene cerkev in okoliške hiše, ki jih po vojni niso obnovili. Kmalu stopimo na regionalno cesto Šoštanj - Črna na Koroškem. Ob cesti je tabla "Sleme 1080 m", ki označuje prelaz med Šaleško in Mežiško dolino.

Po nekaj korakih po ravnem nas kažipot usmeri na desno po stranski cesti proti bližnjemu Andrejevemu domu.

Tik za Andrejevim domom na z. strani, kjer smo prišli z Uršlje gore, nas kažipot usmeri po gozdni cesti navzgor na gozdni hrbet, kjer se priključimo na gozdno cesto Sleme - Bele Vode. Po 25 min hoje po skoraj ravni cesti smo na razcepu cest: leva, boljša pelje v Bele Vode 4 km, po kolovozu na desno pa nadaljuje SPP.

Po nekaj minutah se na levo odcepi vkreber širša gozdna pot po s. pobočju Tolstega vrha (1185 m).

Ko pridemo na malo jaso na j. strani vrha, se pot zravna in pelje naprej po hrbtu, poraslem s smrekovim gozdom. Na levi ob poti so ruševine nekdanje kapelice, še malo naprej pa kažipot PD Črna pove, da gremo proti Smrekovcu. Od tod se pot zmerno dvigne na precej ravno sleme in po njegovi j. strani preide na z. stran. S poti se večkrat med drevjem pokaže na levi Smrekovec, pred njim pa globoka soteska potoka Štajerska Kramarica proti Belim Vodam. Lepa pot se drži glavnega hrbta; malo je ravna, malo se vzpenja, pa spet spušča. Po dobri uri od Andrejevega doma pridemo na rob s starimi čokatimi bukvami, ki predstavljajo lastniško mejo med kmetijami na Koroški in Štajerski strani. Pot se kmalu prevesi na j. stran hrbta, potem pa se spusti po smrekovem gozdu na j. pobočju Staknetovega vrha (1257 m) mimo studenca ob poti in postane slab kolovoz, po katerem se še naprej spuščamo do prevala Kramarica (1124 m). Od Andrejevega doma 1 h 30. Čez preval je v dobi tovorništva tekla pomembna pot iz Šaleške in Spodnje Savinjske doline na Koroško. Na prevalu stoji stara kapelica, ob njej je grob štirih borcev NOV, ob robu gozda pa je počivališče z mizami in klopmi.

S prevala pridemo po široki gozdni poti do bližnjega križišča gozdnih cest: proti v. v Bele Vode in Šoštanj, proti z. na Ludranski Vrh in v Črno, naravnost pa do Doma na Smrekovcu, na Golte in na Ljubno ob Savinji.

S križišča gremo po cesti proti Domu na Smrekovcu. Kmalu nad križiščem se s ceste odcepi proti domu bližnjica, ki je sprva zelo strma (kažipot: do doma 45 min).

SPP gre po cesti (kažipot: do doma 1 uro), ki se zložno vzpenja po v. gozdnem pobočju Smrekovca. S poseke vidimo Sv. Križ nad Belimi Vodami in Šaleško dolino. Ko se cesta obrne z v. na j. pobočje, se precej zravna. Po pol ure hoda s križišča se odcepi navzdol slabša gozdna cesta, mi pa nadaljujemo po desni proti robu, ki ga vidimo pred seboj. Po nekaj minutah se odcepi na desno pot proti 10 min oddaljenemu domu. Z leve se pridruži pot iz Šoštanja.

Po kratkem vzponu pridemo iz gozda na obsežni planinski pašnik in po njem do planinske postojanke.

Nad domom zavije SPP vkreber po j. pobočju Smrekovca. Po 15 min smo na razcepu poti: desna pelje na vrh Smrekovca, SPP pa zavije levo in se zravna med nizkimi smrekami proti Krumpaški planini.

Ob poti je velika odprta staja, malo naprej pa počitniška koča trgovskega podjetja Era iz Velenja. Takoj za kočo je ob poti korito z izvirom vode. Ko pridemo iz gozda na pašnik, zagledamo pred seboj Komen, Raduho in Savinjske Alpe, levo pod nami pa kotlino s povirjem Krumpaha, ki se nagiba proti dolini Ljubnice; ta pogled nas bo spremljal vse do Komna. Lepa ravna pot pelje malo po gozdu, potem pa pridemo spet na plano: nad potjo je planina z redkimi nizkimi smrekami, pod potjo pa je gozd. Pot se po vršini pogorja zmerno spušča in se dviga po gozdu in prek malih jas. Po 45 min hoda od doma pridemo na obsežen planinski pašnik na v. strani Krnesa (1013 m). Na Krnes ne gremo, kažipot nam pokaže na levo v gozd, po katerem zaobidemo vrh. Ko pridemo na z. stran, se odcepi pot na 10 min oddaljeni vrh Krnesa, mi pa pridemo v široko sedlo med Krnesom in Komnom, ki je tik pred nami. Nad sedlom se precej strmo dvignemo po v. robu Komna, zaobidemo kratek andezitni skok (po bližnjici lahko tudi čezenj), potem pa se pot malo zravna, pa se spet zmerno dviga po v. robu na stranski hrbet, ki se vleče iz doline Krumpaha proti vrhu; s sedla 20 min. Prišli smo na obsežno planinsko senožet na j. strani vrha Komna, ki ga vidimo v bližini na s. strani, na j. robu pa kapelico. Pred kapelico je ob poti križ in rogovila s kažipoti, kjer skrene steza na bližnji vrh.

Z uravnave se SPP malo pod kapelico spusti proti gozdu na z. strani in po sprva precej strmem z. pobočju Komna. Nekaj minut moramo paziti, ker je pot kamnita in ponekod čez korenine in po jarkih tudi nerodna, zlasti če je mokra. Po 15 min se pot priključi na gozdni kolovoz, po katerem se še naprej spušča na travnato jaso s prevalom Hlipovec (1453 m). Na začetku jase opozori napis, da je 70 m pod potjo izvir vode. Malo naprej je križišče poti proti Komnu, Travniku, na Ljubno ob Savinji in v Črno na Koroškem. To je bil nekdaj, ko še ni bilo avtomobilov, pomemben prehod med Zgomjo Savinjsko in Mežiško dolino.

S prevala gremo proti z. po kolovozu, ki se zložno dviga med malinami ter mladimi macesni in smrekami po glavnem hrbtu Smrekovškega pogorja. Po 10 min pridemo na v. gozdnato pobočje Travnika, po katerem se pot 15 min dokaj strmo dviga, potem pa se precej zravna in preide z v. na j. pobočje. Z leve se priključi pot z Ljubnega mimo nekdanje partizanske Bolnice Celje, potem pa ozka pot postane široka. Kmalu pridemo iz gozda na obsežen travnik in po njem do planinske postojanke na drugi strani travnika. S prevala Hlipovec 45 minut.

S Komna do Koče na Travniku je 1 h 15.

Od koče gremo po travniku malo navzgor do poti, ki ga prečka. Kažipot pove, da moramo na levo v gozd. Malo se spustimo, potem pa nas široka ravna pot popelje po gozdnatem z. pobočju Travnika. Kmalu smo pri studencu dobre vode, potem pa nadaljujemo pot po j. strani glavnega slemena. Večkrat se nam odpre lep razgled na bližnjo Raduho in globoko na j. strani na ozko dolino potoka Dupljenika. Približamo se strmemu Presečnikovemu vrhu (1573 m).

S slemena pridemo v široko travnato sedlo na v. strani vrha, zavijemo prvič na dosedanji poti čez Smrekovško pogorje na severno stran; globoko pod nami je dolina Bistre. Po gozdnatem pobočju se spustimo v malo travnato sedlo, od tod pa nekaj minut strmo navzgor, potem pa se spet spuščamo. Pot po bukovem gozdu je sprva ponekod ozka in nagnjena, zato je treba malo paziti, če je mokra. Pridemo v malo sedlo, odkoder je zelo lep pogled na Peco. Pot nadaljujemo po poraščenem slemenu, odkoder lepo vidimo Raduho in planino Javorje. Ob poti je na bukvi pritrjena tabla, na njej sporoča Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, da je tu gozdni rezervat Bela peč. Pot se potem spusti po smrekovem gozdu na prelaz Bela peč (1353 m); od Koče na Travniku smo hodili 50 min. Na prelaz pripeljeta gozdna cesta iz Črne na Koroškem po dolini Bistre in Vrtačnikovega potoka ter markirana pot iz Črne, 2 h 45. Prelaz ločuje andezitno Smrekovško pogorje in apnenčasto Raduho. Tu je tudi planina enako imena, kjer pasejo živino kmetje iz Bistre. Prelaz in planina sta dobila ime po bližnjem vrhu Bela peč (1423 m) na koroški strani pogorja.

S prelaza se pot malo dvigne po hribu na nasprotni strani, potem pa se precej strmo spusti na planino Vodol; pri spustu moramo biti malo pozorni, ker hojo otežujejo privrhnje korenine in kamenje. Na začetku planine je pastirska koča, malo naprej korito in vodovodna pipa, nad planino pa lovska koča. Nekaj korakov po ravnem in že smo na gozdni cesti, ki pripelje iz Strug med Ljubnim in Lučami. Od Bele peči 20 minut.

Z Vodol nadaljuje SPP po jz. gozdnatem pobočju nad planino. Pot se najprej zložno, potem pa bolj strmo dviga po v. pobočju Jelovca (1845 m). Ko preide z v. na j. stran, strmina popusti. Po 30 min vzpona pridemo na prostrano planino Javorje na j. strani Jelovca. Pot po planini se zložno dviga proti pastirskim stanom in še naprej proti robu na z. strani planine. Lep razgled na Smrekovško pogorje, Menino, Veliki Rogatec in v globel Zgornje Savinjske doline. Na robu stopimo na kolovoz, ki povezuje planino Javorje s planino Loka. Kolovoz nas popelje mimo vrtač in brezna Snežnica, v katerem je včasih sneg tudi poleti. Kmalu se začnemo spuščati proti planini Loka in do planinske koče. S planine Vodol uro hoda.

Od Koče na Travniku do Koče na Loki pod Raduho je 2 h 30.

Nad kočo prestopimo ograjo in gremo zložno navzgor po travnati dolini Loke do bližnjega razpotja: pot naravnost pelje na Durce, SPP pa zavije na levo v hrib, porasel z gozdom. Kmalu strmina popusti, pot pa se zvije med drevjem, rušjem in po malih zelenicah proti jz. pobočju Male Raduhe. Po nekaj minutah zložnejše hoje se dobro izhojena pot začne vzpenjati po kraškem razjedenem svetu, poraslem z rušjem in redkimi macesni, proti sz. proti vrhu Male Raduhe. Odpirajo se lepi razgledi proti jugu in vzhodu. Po uri hoje od koče pridemo na razpotje: desna pot pelje na Durce, po levi bomo šli na vrh Velike Raduhe.

Z razpotja nadaljujemo SPP naravnost po zgornji poti, ki preči jv. pobočje Male Raduhe. Po skoraj vodoravni poti med rušjem pridemo do škrbine Durce (1910 m) med Malo Raduho in Lanežem. Z vrha do Durc smo hodili 45 min. Na s. strani zagledamo globoko pod seboj planino Grohat s planinsko kočo. Skozi škrbino je star in najbližji naravni prehod med planinama Loka in Grohat; ime Durce pomeni vrata med obema planinama. Na Durce pripelje tudi direktna pot od Koče na Loki.

Z vrha škrbine se spustimo desno ob kratkem skalnem pragu; pri spustu nam pomaga žična vrv (ta del poti je uvrščen med zahtevne poti), do žleba med Lanežem in Malo Raduho. Po žlebu pridemo po precej strmi gruščnati stezi do obsežnega melišča pod Malo Raduho; ob njegovem zgornjem robu tik pod steno gremo precej strmo navzdol do gozdnatega roba nad nekdanjo planinsko kočo, ki jo je porušil snežni plaz. Tu se odcepi na levo zelo zahtevna "Jurharjeva pot" na Veliko Raduho.

Naša pot pa zavije mimo ostankov porušene koče in Koče GRS navzdol po planini Grohat do nove koče. Pri porušeni koči gre na levo stara pot proti Rogovilcu in Solčavi ter se malo niže združi z novim priključkom SPP od Koče na Grohatu proti Rogovilcu.

Do Gladkega vrha 60 min.

Pot se dvigne proti skalnemu robu (razgled na Koroško proti Pliberku) in po travnatem temenu strmo na vrh.

Pot pripelje med rušjem na travnato planoto.

Zagrizemo se v jv. pobočje Kordeževe glave.

Pri s. pobočju Male Pece pripelje pot v sedlo med Malo Peco in Kordeževo glavo. Nad sedlom razcep poti: na levo zelo zahtevna pot, na desno "zložna" pot.

Nekaj korakov naprej je razpotje, na katerem se nam pridruži planinska pot iz Črne mimo Miheva. Od tod naprej se kamnit kolovoz zelo strmo vzpenja, saj moramo premagati več kot 300 višinskih metrov. Ko se pod skalami že bližamo v. hrbtu Male Pece, zagledamo planinski dom, potem pa smo kmalu pri njem.

Od Miheva še nekaj minut po cesti proti vznožju Male Pece, potem pa se pot zagrize v gozdno strmino. Kmalu na začetku vzpona je nad potjo tovorna žičnica; spodnja postaja je malo naprej ob cesti, po kateri smo prišli od Miheva, zgornja pa pri domu. Po uri in pol vzpona smo pri Tomaževi lovski koči.

Po cesti zložno navzgor do Miheva v Podpeci (985 m). To je starodavna kmečka domačija; velika enonadstropna hiša je bila zgrajena leta 1638 in spada h kulturni dediščini.

Pot nadaljujemo po cesti skozi Leše v smeri proti Volinjeku na z. strani. Na razpotju v zgornjem delu vasi zavijemo na desno proti Mežici, vendar cesto po nekaj korakih zapustimo, ker naredi velik ovinek. Nadaljujemo po levi stari cesti. Ob njej in na pobočju nad njo so sprva še hiše naselja Leše, potem pa se cesta po travnatem pobočju vzpne na preval (676 m) z majhnim zaselkom Volinjek, ki sodi v naselje Leše. Od spomenika na Lešah je 25 min. Tam sta dve znameniti gotski cerkvi iz sredine 15. stol. Manjša cerkev sv. Ane z visokim zvonikom in cerkev sv. Volbenka je večja in brez zvonika, saj ga je leta 1885 uničila strela. Prezbiterij od zunaj podpirajo oporniki, okna so kamnoseško okrašena. Baročni glavni oltar je iz leta 1688; postavljen je bil namesto prejšnjega gotskega iz leta 1596. Iz prezbiterija vodijo stopnice v veliko kripto pod cerkvijo, v kateri je preprost oltar sv. Valentina. Ob cesti pod cerkvama je lepa domačija Pristav, na kateri se ukvarjajo tudi s kmečkim turizmom. S prevala se še enkrat ozrimo nazaj na Uršljo goro, saj je pogled od tod eden najlepših.

Mimo hiše in gospodarskega poslopja stopimo po cesti na spodnjo stran. Naprej je cesta nekaj časa ravna, potem pa se zložno spusti proti gozdu. Na razpotju gremo naravnost naprej; kmalu pridemo do obnovljene kapelice sv. Uršule ob cesti. Odpirajo se lepi pogledi proti Strojni in Libeliški gori. Po 15 min. od Pečnika je drugo razpotje. Malo pred njim je Koroška planinska pot zavila s ceste levo v gozd in naprej v Leše, TV pa z razpotja nadaljuje 10 min po levi cesti do domačije Gutovnik, Leše 122, na levi strani ceste. Nekaj korakov naprej se cesta že začne spuščati proti Lešam. Na prvem ovinku zavijemo s ceste po bližnjici navzdol. S precej strme steze po travnatem pobočju je lep razgled na dolino Leškega grabna, na cerkvi sv. Volbenka in sv. Ane na prevalu Volinjek nad dolino in na Peco v ozadju. Od Gutovnika pridemo v 15 min. na glavno cesto skozi Leše v bližini spomenika padlim borcem NOV.

Med Taborniškim domom in Domom vojnih veteranov nam kažipot na drevesu pokaže navzdol v gozd. Steza se v 5 min. pri lovski preži spusti na zgornji rob travnika Krnice. Ob drogovih električnega voda pridemo po pobočju travnika na gozdni kolovoz, s katerega po nekaj korakih zavijemo desno navzdol. Steza se precej strmo spušča po hrbtu nad globoko grapo Krvavčevega potoka; po 5 min. prečka slab kolovoz in nadaljuje po hrbtu navzdol. Minuto pod kolovozom je ob stezi miza s klopmi. Kmalu pridemo na kolovoz, ki smo ga zapustili pod travnikom Krnice. Kolovoz postane gozdna cesta, ki se zložno spusti po s. pobočju do pritoka Barbarskega potoka, ki teče po globoki grapi proti sotočju. Cesta se obrne na v. hrbet Suškega vrha (1130 m) in zavije okoli hrbta na s. pobočje. Nad cesto se že pojavijo navpične skale, v dolini na s. strani pa opazimo Ravnjakovo domačijo, mimo katere bomo šli. Po 30 min. od Obretana nam kažipot pokaže stezo strmo navzgor do 5 min. oddaljene skalne votline, v kateri je od leta 1944 do osvoboditve delovala partizanska tehnika »Netopir«. Seveda se lahko povzpnemo do nje. TV se po cesti pod skalovjem spusti do bližnjega Barbarskega potoka. Na ostrem ovinku dvakrat prečkamo potok. Cesta se na desnem bregu zložno spušča. Po 5 min. od mosta zavijemo s ceste levo navzdol proti grapi Barbarskega potoka. To je bila stara cesta do Obretanove domačije. Kmalu prečkamo dve kamniti strugi potoka, pot pa preide na njegov levi breg, po katerem v nekaj minutah spet pridemo na cesto. Dosežemo jo na ostrem ovinku. Od odcepa k tehniki Netopir do tod je 20 min. Če je vreme slabo, pot mokra in voda v potoku visoka, priporočamo hojo po cesti, vendar je ta zaradi velikega ovinka nekoliko daljša. Z ostrega ovinka gremo le minuto po cesti, potem pa zavijemo levo na gozdno pot; kažipot nam pove, da je do Leš še uro hoda. Lepa široka pot na v. pobočju Ravnjakovega hriba (961 m) nas v 10 min. pripelje na travnik in po njem do domačije Ravnjak, Kot 8. Na domačiji je spominska plošča trem borcem NOV, ki so na tem kraju padli v boju z Nemci 21. januarja 1945. Kot pri Prevaljah, 640 m, 144 preb., je naselje samotnih kmetij, razloženih po slemenih na sv. strani Jankovca (1200 m) in v dolini Barbarskega potoka.

Pri Ravnjaku zavijemo po lokalni cesti proti kapelici na z. strani domačije. Po ravni cesti pridemo čez polja in travnike do 5 min. oddaljene domačije Pečnik, Kot 9.

Po 5 min. je na cesti zapornica; onkraj zapornice zavijemo levo po stezi ob žici električnega pastirja in naprej po j. strani tik pod grebenom na rob, s katerega že zagledamo Taborniški dom Obretanovo Roda koroških jeklarjev. Po travniku se spustimo proti domu. Le nekaj korakov naprej je Dom vojnih veteranov Mežiške doline. Od Koče na Naravskih ledinah smo hodili 50 min.

Na s. strani Obretanovega vrha (1077 m) je obširna planota, na kateri je bila nekdaj Obretanova domačija. Tam sta zdaj Taborniški dom in Dom vojnih veteranov. V družini Srebre, kot so se pisali Obretanovi, je bilo 12 članov: oče Ivan, mama Amalija, devet hčera in vnuk. Že avgusta 1942 so navezali stike s partizani. Na domačiji so se večkrat zadrževale različne partizanske enote, kurirji, obveščevalci in aktivisti OF. Domačija je dobila ilegalno ime »Pri mokrem jopiču«. Ker je postala Nemcem sumljiva, so decembra 1943 aretirali gospodarja Ivana in hčerke Ivanko, Štefko, Lenčko in Pavlo; očeta so internirali v taborišče Dachau, hčerke pa v Rawensbrück. Oče je v taborišču umrl, hčerka Štefka pa za posledicami trpljenja takoj po vrnitvi. Ker so č1ani družine, ki so še ostali na domačiji, še naprej sodelovali s partizani, so Nemci 18. oktobra 1944 domačijo požgali in ljudi preselili v dolino. Na Obretanovem je padlo več borcev NOV. Na dogodke med NOB spominja simbolični spomenik na vzpetini pri Domu vojnih veteranov. Na kvišku postavljenih lesenih deblih so pritrjene štiri kovinske plošče. Na zgornji piše:

»Nekdaj bi storija bila,
devet deklet, dekličev rosnih cvet.
Oj gora, drzen lok med up in strah razpet,
še veš, do kože smo premočeni
na krušni peči jopiče sušili,
tudi Matjaž.«

Na drugi preberemo:
»Vsa družina zvesta partizanska straža.
V pečeh, globačah borcem varna zavet.
Tu prizoril je Hotuljski tabor 1943,
prizoreli tudi besi.
Očeta Srebreja so 7. 12. 1943 gnali v Dachau
in ga vrgli v peč.
Ivanko, Štefko, Lenčko, Pavlo v Rawensbrück.«

Na tretji plošči je zapisano:
»Padel ... Padel...
10. 1. 1944 Slemnik Gusti - Grega, Reven Rudi - Joško;
Ivan Valter 15. 1. 1944;
6. 4. 1944 Franc Kolenc s Primorskega, borec štirinajste.
Bes požgal je domačijo 18. 10. 1944.«

Na spodnji plošči so globoke besede:
»Človek zmore čez meje svoje
več poguma, muke, kakor je mogoče.
Dekle, zorno stisni ustne,
gora slap razgrni uršeljc krvavečih.«

Besedila na ploščah je napisal rojak izpod Uršlje gore, prof. dr. Franc Sušnik, dolgoletni ravnatelj gimnazije in Koroške osrednje knjižnice na Ravnah, pričajo pa o dogodkih med NOB in grozodejstvih, ki jih je nemški okupator zagrešil nad nedolžnimi ljudmi. Na prvi plošči omenjeni Matjaž je inž. Pavle Žaucer - Matjaž (1914–1986), organizator narodnoosvobodilnega gibanja na Koroškem. Hotuljski tabor so izvedli partizani zadnjo oktobrsko nedeljo 1943 pod lipo v Kotljah; po maši se ga je udeležilo veliko ljudi, za okupatorja pa je bil hud moralni in politični udarec. Partizani so se na tabor pripravljali v svojem taborišču v bližini Obretanove domačije. Uršeljca pravijo domačini dlakavemu sleču (rododendronu), ki raste na Uršlji gori.

Nato se začne zložno vzpenjati po jz. pobočju Godčevega vrha (1153 m) proti prevalu pred nami. Kmalu smo na križišču gozdnih cest na prevalu: desno proti vzhodu pridemo k domačiji Kos in do ceste Ravne–Naravske ledine, na levo pa k Obretanu; po tej nadaljuje tudi TV.

Od Koče na Naravskih ledinah do Leš je naša pot skupna s Koroško planinsko potjo. Pri koči zavijemo po stezi navzdol po travniku ob telefonskih drogovih. Če bomo tam hodili pozno spomladi, bomo lahko občudovali bele narcise. Kmalu je razpotje: leva steza pelje v Žerjav, TV pa gre naravnost pod telefonskimi vodi v iglasti gozd. Ob stezi opazimo tablo »Obretan, Plat, Mežica«. Steza se najprej zložno vzpne, potem pa zavije po ravnem gozdu do gozdne ceste, ki jo prečkamo. Tam bomo naleteli na kažipot »Obretan, Leše 2 h 15«. Steza se spusti iz gozda proti gozdni cesti, ki jo vidimo pod seboj. Od koče do ceste je 15 min. Globoko pod nami se vleče grapa pritoka Jazbinskega potoka, nad njo se strmo dvigata Obretanov in Suški vrh, na z. strani pa opazimo mogočno Peco. Cesta se zložno spušča proti grapi na levi.