Več o točki
Planinska postojanka:
Prvo kočo na Lisci je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil
Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj in pionir planinstva na tem območju;
otvoritev je bila 21. avgusta 1902. V zahvalo graditelju so jo poimenovali
Jurkova koča. Bila je majhna in po 1. svetovni vojni ni več zadoščala za
naraščajoči obisk Lisce. Zato je Posavska podružnica SPD zgradila zraven Jurkove
koče večji planinski dom in ga odprla 19. junija 1932. Jurkovo kočo in planinski
dom so partizani požgali 28. junija 1944, da bi preprečili nemškim enotam
bivanje v domu. PD Lisca Sevnica je leta 1948 Jurkovo kočo na novo zgradilo.
Leta 1970 so namesto dotrajane koče začeli graditi novo, sodobnejšo Jurkovo
kočo, ki so jo odprli 19. avgusta 1972 ob proslavljanju 70-letnice te koče.Koča
je odprta po dogovoru ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine tudi med
tednom. V koči praviloma ne strežejo, hrana in pijača je na voljo v sosednjem
Tončkovem domu. Po dogovoru s PD Lisca pa je v koči možno prenočiti. V
gostinskem prostoru je 20 sedežev; na skupnem ležišču je 27 ležišč; WC,
umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda,
elektrika.
LISCA, 948 m, je vrh Posavskega hribovja, in sicer v veliki litijski gubi, ki
se vleče od Ljubljanske kotline prek Slivne, Zasavske Svete gore, Kuma, Velikega
Kozja, Lisce proti Bohorju. Skupaj z Velikim Kozjem, s katerim ga veže sleme Sv.
Lovrenca, tvori pogorje, ki se razteza med dolinami Savinje na z. , Gračnice na
s. , Sevnične na v. in Save na j. Pogorje je zgrajeno iz triasnih apnencev in
dolomitov. Na severu je razrezano z mnogimi ozkimi dolinami in grapami pritokov
reke Gračnice; najpomembnejša je Lahovnica, ki izvira pod Lisco in teče po
dolini skozi Lahov Graben ter se v Jurkloštru izliva v Gračnico. Južna stran ni
tako razčlenjena kot severna, dokaj široka slemena loči le nekaj potokov.
Severna strma pobočja so večinoma gozdnata, prevladujejo listavci, precej je
tudi iglavcev, zlasti smrek. J. položnejša pobočja so deloma gozdnata, precej pa
je po slemenih okrog naselij in zaselkov obdelovalnih površin, pa tudi samotnih
kmetij. Največje naselje je Razbor (479 m) na razglednem slemenu Razborskega
hriba med Podvinskim in Liškim potokom. Na nižjih prisojnih legah so tudi
vinogradi. Lisca, Lovrenc in Veliko Kozje se ponašajo s pestro floro. Zanimiva
so zlasti rastišča alpskih vrst; tod uspevajo Clusijev svišč, dlakavi sleč,
skalna špajka, rumeno milje, alpska mastnica, dvocvetna vijolica. Med mnogimi
srednjeevropskimi vrstami velja omeniti zlati klobuk, brstično lilijo in šopasto
zvončico. Znan je podatek, da je ugledni botanik Henrik Freyer, kustos
ljubljanskega muzeja, obiskal 24. julija 1834 Lisco in nabral razne rastline,
zlasti razne vrste travniške zlatice.
Lisca ima dolgo zgodovino, na njenem območju pa je tudi veliko naravnih,
kulturnih in drugih zanimivosti. Poznali so jo že Rimljani. Čez prelaz na z.
strani vrha je peljala rimska cesta iz Celja v Posavje. Na Lisci je rimski
vojaški oddelek Tavriskov (s sedanjega Salzburškega, Koroškega in Štajerskega)
postavil spomenik svojemu poveljniku in rimskemu vojskovodju Marcusu Ulpiusu
Rutilianusu, ki je umrl v Celju leta 237 n. š. Pod Lisco je sredi gozdov nad
Lahovim grabnom postavil leta 1785 sevniški graščak Josip Wintershofer
steklarno, ki so jo leta 1802 premestili v Jurklošter; tam, kjer je stala
prvotna steklarna, je zdaj kmetija Glažuta. Ob poti z Razbora na Lisco stoji 20
min pod vrhom cerkev sv. Jošta iz konca 17. stoletja z obokano notranjostjo. Na
Rudi, zaselku v bližini Razborja, so razvaline srednjeveškega gradu. Na slemenu
proti Velikemu Kozju stoji cerkev sv. Lovrenca iz 17. stoletja; pravokotna ladja
je sklenjena z osmerokotnim prezbiterijem, v katerem je glavni oltar iz leta
1695. Lisca je že ob koncu prejšnjega stoletja privabljala planince; leta 1899
jo je v Planinskem vestniku opisal Fran Orožen, takratni načelnik SPD. Posebno
zaslužen za razvoj planinstva na Lisci pa je Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj
na Razborju, ki je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil na
Lisci prvo kočo.
Z vrha Lisce, na katerem stoji operativni center za obrambo pred točo, je
izredno lep razgled. Od s. proti v. vidimo Pohorje, Konjiško goro, Boč. Donačko
goro, lvanščico. Od v. proti j. seže pogled do Medvednice, Gorjancev, Kočevskega
Roga, Kleka in Snežnika. Od j. proti z. vidimo Javornike, Nanos, Trnovski gozd
in Julijce s Triglavom. Od z. proti s. so v ozadju Karavanke ter Kamniške in
Savinjske Alpe, v bližini vidimo Kum, Veliko Kozje, Mrzlico in Čemšeniško
planino, bolj daleč pa Paški Kozjak, Peco, Uršljo goro in Golico. S ploščadi
pred Tončkovim domom je lep pogled na dolino Save od Radeč proti Sevnici in na
Dolenjsko gričevje na j. strani doline.