Izlet: Ledina Opoka

Prvo kočo na Lisci je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj in pionir planinstva na tem območju; otvoritev je bila 21. avgusta 1902. V zahvalo graditelju so jo poimenovali Jurkova koča. Bila je majhna in po 1. svetovni vojni ni več zadoščala za naraščajoči obisk Lisce. Zato je Posavska podružnica SPD zgradila zraven Jurkove koče večji planinski dom in ga odprla 19. junija 1932. Jurkovo kočo in planinski dom so partizani požgali 28. junija 1944, da bi preprečili nemškim enotam bivanje v domu. PD Lisca Sevnica je leta 1948 Jurkovo kočo na novo zgradilo. Leta 1970 so namesto dotrajane koče začeli graditi novo, sodobnejšo Jurkovo kočo, ki so jo odprli 19. avgusta 1972 ob proslavljanju 70-letnice te koče.Koča je odprta po dogovoru ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine tudi med tednom. V koči praviloma ne strežejo, hrana in pijača je na voljo v sosednjem Tončkovem domu. Po dogovoru s PD Lisca pa je v koči možno prenočiti. V gostinskem prostoru je 20 sedežev; na skupnem ležišču je 27 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, elektrika.

LISCA, 948 m, je vrh Posavskega hribovja, in sicer v veliki litijski gubi, ki se vleče od Ljubljanske kotline prek Slivne, Zasavske Svete gore, Kuma, Velikega Kozja, Lisce proti Bohorju. Skupaj z Velikim Kozjem, s katerim ga veže sleme Sv. Lovrenca, tvori pogorje, ki se razteza med dolinami Savinje na z. , Gračnice na s. , Sevnične na v. in Save na j. Pogorje je zgrajeno iz triasnih apnencev in dolomitov. Na severu je razrezano z mnogimi ozkimi dolinami in grapami pritokov reke Gračnice; najpomembnejša je Lahovnica, ki izvira pod Lisco in teče po dolini skozi Lahov Graben ter se v Jurkloštru izliva v Gračnico. Južna stran ni tako razčlenjena kot severna, dokaj široka slemena loči le nekaj potokov. Severna strma pobočja so večinoma gozdnata, prevladujejo listavci, precej je tudi iglavcev, zlasti smrek. J. položnejša pobočja so deloma gozdnata, precej pa je po slemenih okrog naselij in zaselkov obdelovalnih površin, pa tudi samotnih kmetij. Največje naselje je Razbor (479 m) na razglednem slemenu Razborskega hriba med Podvinskim in Liškim potokom. Na nižjih prisojnih legah so tudi vinogradi. Lisca, Lovrenc in Veliko Kozje se ponašajo s pestro floro. Zanimiva so zlasti rastišča alpskih vrst; tod uspevajo Clusijev svišč, dlakavi sleč, skalna špajka, rumeno milje, alpska mastnica, dvocvetna vijolica. Med mnogimi srednjeevropskimi vrstami velja omeniti zlati klobuk, brstično lilijo in šopasto zvončico. Znan je podatek, da je ugledni botanik Henrik Freyer, kustos ljubljanskega muzeja, obiskal 24. julija 1834 Lisco in nabral razne rastline, zlasti razne vrste travniške zlatice.
Lisca ima dolgo zgodovino, na njenem območju pa je tudi veliko naravnih, kulturnih in drugih zanimivosti. Poznali so jo že Rimljani. Čez prelaz na z. strani vrha je peljala rimska cesta iz Celja v Posavje. Na Lisci je rimski vojaški oddelek Tavriskov (s sedanjega Salzburškega, Koroškega in Štajerskega) postavil spomenik svojemu poveljniku in rimskemu vojskovodju Marcusu Ulpiusu Rutilianusu, ki je umrl v Celju leta 237 n. š. Pod Lisco je sredi gozdov nad Lahovim grabnom postavil leta 1785 sevniški graščak Josip Wintershofer steklarno, ki so jo leta 1802 premestili v Jurklošter; tam, kjer je stala prvotna steklarna, je zdaj kmetija Glažuta. Ob poti z Razbora na Lisco stoji 20 min pod vrhom cerkev sv. Jošta iz konca 17. stoletja z obokano notranjostjo. Na Rudi, zaselku v bližini Razborja, so razvaline srednjeveškega gradu. Na slemenu proti Velikemu Kozju stoji cerkev sv. Lovrenca iz 17. stoletja; pravokotna ladja je sklenjena z osmerokotnim prezbiterijem, v katerem je glavni oltar iz leta 1695. Lisca je že ob koncu prejšnjega stoletja privabljala planince; leta 1899 jo je v Planinskem vestniku opisal Fran Orožen, takratni načelnik SPD. Posebno zaslužen za razvoj planinstva na Lisci pa je Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj na Razborju, ki je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil na Lisci prvo kočo.

Z vrha Lisce, na katerem stoji operativni center za obrambo pred točo, je izredno lep razgled. Od s. proti v. vidimo Pohorje, Konjiško goro, Boč. Donačko goro, lvanščico. Od v. proti j. seže pogled do Medvednice, Gorjancev, Kočevskega Roga, Kleka in Snežnika. Od j. proti z. vidimo Javornike, Nanos, Trnovski gozd in Julijce s Triglavom. Od z. proti s. so v ozadju Karavanke ter Kamniške in Savinjske Alpe, v bližini vidimo Kum, Veliko Kozje, Mrzlico in Čemšeniško planino, bolj daleč pa Paški Kozjak, Peco, Uršljo goro in Golico. S ploščadi pred Tončkovim domom je lep pogled na dolino Save od Radeč proti Sevnici in na Dolenjsko gričevje na j. strani doline.

JURKLOŠTER, 355 m, 71 preb. Razpotegnjeno naselje leži v ozki dolini rečice Gračnica med pobočji Voluša na s. in Šlosberka (727 m) na j. strani. Jurkloštru pripadata tudi gručasta zaselka Spodnji in Zgornji Voluš na jz. pobočju Voluša. Središče naselja je na Glažuti, ob sotočju Gračnice in potoka Lahomščica, ki priteče izpod Lisce. Tam je od leta 1802 do 1860 obratovala steklarna, ob njej je nastalo naselje Jurklošter. Ime kraja je sestavljenka imena prvega posestnika Jurja in besede klošter-samostan. Steklarno je nasledila papirnica, ki je obratovala do 1. svet. vojne. Na Glažuti je obrat Gozdnega gospodarstva Celje, tam so krajevni urad, pošta, bencinska črpalka, trgovina in gostilna. Podružnična šola osnovne šole Antona Aškerca iz Rimskih Toplic je pri nekdanjem samostanu. Pouk v šoli v tem kraju se je začel leta 1859. Prebivalci so zaposleni v gozdarstvu, nekaj pa se jih vozi na delo v Laško in Celje.

Skozi Jurklošter je vodila rimska cesta iz Celeie v Neviodunum v Posavju.

Posebna znamenitost Jurkloštra je nekdanji samostan in samostanska, zdaj župnijska cerkev. Kartuzijanski samostan je leta 1170 ustanovil krški škof Henrik. Samostansko cerkev so zidali do leta 1227. Kartuzijancem so bili zelo naklonjeni celjski grofje, zato so jim odstopili desetino, jih denarno podpirali, jim darovali nova posestva in jim potrjevali sodno imuniteto. V samostanski cerkvi je bila leta 1428 verjetno pokopana Veronika Deseniška. Leta 1471 so samostan izropali Turki. Po urbarju iz leta 1542 je imel samostan na svojih posestvih 450 podložnikov. Leta 1591 je cesar Ferdinand II. samostan odvzel kartuzijancem in ga dodelil jezuitom; ti so ga upravljali do leta 1773, ko je bil jezuitski red razpuščen. Samostan je postal državna last. Leta 1780 so ga porušili in k cerkvi prizidali graščino v poznobaročnem slogu. Ta je bila delno porušena med NOB, nepoškodovana pa sta ostala poznoromanska cerkev sv. Mavricija (od leta 1856 je župnijska cerkev) in obrambni stolp. Posebna zanimivost cerkve je kamnit gotski strešni stolpič iz 14. stol., na Slovenskem sicer nekaj posebnega.

Jurklošter je imel med NOB pomembno vlogo. Jeseni 1941 se je tam na svojem znamenitem brežiškem pohodu prebijal 1. štajerski bataljon, da bi z akcijami okupatorju preprečil preseljevanje Slovencev iz Posavja. Od jeseni 1942 je na širšem območju Jurkloštra deloval Kozjanski bataljon. Na bližnjem Volušu in v Lahovem Grabnu pod Lisco sta bili partizanski bolnišnici, ki nista bili nikdar izdani. Skozi Jurklošter in po dolini Gračnice se je 12. in 13. februarja 1944 po globokem snegu prebijal del XIV. divizije na svojem zgodovinskem pohodu na Štajersko. Poleti 1944 je Kozjanski odred zavzel in uničil orožniško postajo v Jurkloštru. Ko je bilo jeseni 1944 to območje osvobojeno, sta bila v Jurkloštru poveljstvo Kozjanskega odreda in poveljstvo območja. Decembra 1944 je nemška vojska zasedla Jurklošter, požgala hiše in izgnala prebivalce.

V Jurkloštru so 18. junija 1989 v spomin na partizansko saniteto in kmete, ki so veliko prispevali k zmagi nad okupatorjem, odkrili spomenik. Na njem piše: 

»Iz krhkosti mesečine in sanj,
vonja lipe in kruha,
je treba ljubiti svet in ljudi.
V spomin partizanski saniteti in kmetom
na Kozjanskem.«

V bližini Jurkloštra je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-25. Kurirji so najprej taborili pod šotori v gozdu, zadnjo zimo pa v podzemnem bunkerju, ki ga Nemci niso nikoli odkrili. Sprva so bili na postaji le štirje kurirji, potem pa se je njihovo število povečalo. Prvi komandir postaje je bil Milutin, ki je padel spomladi 1944, kurir Jože Ban - Jernej pa je padel 2. maja 1945. Postaja je vzdrževala zveze s S-24 na območju Zabukovice, S-27 na Bohorju, S-5 na območju Radeč pri Zidanem Mostu in S-6 pri Miklavžu nad Rimskimi Toplicami. Zelo tvegana in dolga je bila pot do postaje S-24, saj je prečkala zastražene ceste, reko Savinjo in železniško progo Zidani Most–Celje.

VRH NAD LAŠKIM, 540 m, 137 preb. Prijazna gručasta vas, nekdaj imenovana Sv. Lenart, leži na slemenu med potokom Lahomnico na s. in rečico Gračnica na j. strani. Vrhu pripada tudi zaselek Gora pod gozdnatim slemenom na z. strani. Skozi vas pelje lokalna cesta Laško–Jurklošter. Na hribčku nad vasjo je župnijska cerkev sv. Lenarta, prvič omenjena leta 1443, zdajšnjo stavbo pa so postavili v letih 1720–1738. Poleg cerkve je podružnična šola osnovne šole Primoža Trubarja iz Laškega. Zasilno šolo so v tem kraju odprli leta 1863, redni pouk v njej pa se je začel leta 1871. S hribčka je lep razgled po Posavskem hribovju. Kraj se ponaša tudi s končno avtomatsko telefonsko centralo. Vrh sodi na območje pošte Laško. V vasi sta trgovina in gostilna. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej pa je zaposlenih v Laškem in Celju. Polja se lepo obdelana, precej je sadovnjakov, na vršnem slemenu pa so tudi gozdovi.
V svojem znamenitem pohodu na Štajersko – februarja 1944 – je šel prek Vrha proti Svetini in Štoram del XIV. divizije. Na žrtve fašističnega nasilja 1941–1945 spominja lep spomenik ob cesti tik pred vasjo.