Izlet: Šentjur pri Celju Novo mesto (Glavni trg)

RESEVNA, 650 m, je hrib v slemenskem nizu Tolsti vrh—Svetina—Resevna—Rifnik—Rudnica, ki je v. podaljšek dolge gorske gube od Domžal prek Čemšeniške planine, Mrzlice, Maliča in ki se onstran Savinje nadaljuje prek Resevne do Sotle in konča na lvanščici na Hrvaškem. Del slemena od Svetine do Rifnika je naravna pregrada, ki deli vzhodni del Celjske kotline od Kozjanskega; sleme in Kozjansko pripadata v. delu Posavskega hribovja, predgorja Kamniških in Savinjskih Alp. Hrib Resevna je tako kot vse sleme zgrajen iz triasnih apnencev in dolomitov. Pokriva ga mešani listopadni gozd z nekaj iglavci, na spodnjem poseljenem delu pa so travniki in polja. Na jv. pobočju je Ajdovska jama, v kateri so našli prazgodovinske kamnite sekire in kladiva. Na ravnini okrog Podgorja pod Resevno so ugotovili ostanke rimskih stavb s kosi opeke in drobnimi pred¬meti, v vasi pa so odkrili sarkofag, v katerem sta bila zlat prstan in novec cesarja Hadrijana. Zelo zanimiva arheološka najdišča so na bližnjem Rifniku (568 m), kjer so odkrili ilirske grobove z žarami in nakitom iz mlajše kamene dobe, grobove in nasel¬bino iz starejše železne dobe, orodje in keramiko iz mlajše železne dobe itd.
Razgled. Na v. je v bližini koničasti Rifnik, proti v. in j. se širi hribovje na Kozjanskem; na sv. se nad Rogaškim podoljem dvigajo Boč, Plešivec in Donačka gora; na jz. strani je v bližini Svetina, za njo Tolsti vrh, potem pa proti Savinji in Savi vrhovi Posavskega hribovja; proti sz. vidimo Celjsko kotlino s Štorami in Celjem, za njo pa vrhove Posavskega hribovja od Maliča,do Velike planine, obzorje pa zapirajo Savinjske Alpe in Peca; na s. je v kotlini Sentjur pri Celju, za gričevjem nad kotlino se dviguje Konjiška gora, levo sta Paški Kozjak in Uršlja gora, desno pa j. stran Pohorja z Roglo.

Dom stoji malo pod vrhom na južni strani Resevne (682m), hriba na severnem obrobju Kozjanskega. PD – Šentjur je na Resevni najprej zgradilo lesen 12 m  visok razglednik in ga izročilo svojemu namenu 29. novembra 1953. Malo pod vrhom so nato postavili skromno zavetišče, ki so ga odprli 1. maja 1954. Oba objekta sta kmalu dotrajala. Leta 1961 so začeli graditi sedanji dom, ki so ga zaradi pomanjkanja finančnih sredstev gradili več let, vendar je že od leta 1963 dajal zatočišče obiskovalcem. Prva slovesna otvoritev je bila 20. septembra 1981 ob 30 letnici delovanja društva. Novo vodstvo, novi prijemi, novi rezutati. Leta 1991 so s prezidavami izboljšali funkcionalnost prostorov. Leta 1995 je bil položen temeljni kamen za težko pričakovani razgledni stolp z vso potrebno dokumentacijo. Leta 1996 ob 45 letnici delovanja društva in ob občinskem prazniku 21. septembra je bila s pomočjo mnogih sponzorjev čudežno slovesna otvoritev 20 m visokega kovinskega razglednega stolpa. Leta 1997 je bil nabavljen in zmontiran veliki daljnogled na žitone, kateri se nabavijo v domu. Leta 1998 je bila v dom napeljana pitna voda, prestavitev elektrike iz drogov v zemljo in napeljana telefonija z javno govorilnico. Leta 1999 je bila izdelana v domu centralna kurjava preko kmečke peči in obnovljene sanitarije.

Dom je odprt od aprila do novembra ob sobotah, nedeljah in praznikih, pozimi od novembra do aprila pa samo ob nedeljah in praznikih. Po predhodnem dogovoru sprejmejo večje skupine tudi ob drugem času.

V dveh gostinskih prostorih je 90 sedežev in dva točilna pulta. Zunaj doma je 100 sedežev. V domu je eno skupno ležišče s 13 ležišči in sobe  z  7, 6, 4, in 3 ležišči.

VRH NAD LAŠKIM, 540 m, 137 preb. Prijazna gručasta vas, nekdaj imenovana Sv. Lenart, leži na slemenu med potokom Lahomnico na s. in rečico Gračnica na j. strani. Vrhu pripada tudi zaselek Gora pod gozdnatim slemenom na z. strani. Skozi vas pelje lokalna cesta Laško–Jurklošter. Na hribčku nad vasjo je župnijska cerkev sv. Lenarta, prvič omenjena leta 1443, zdajšnjo stavbo pa so postavili v letih 1720–1738. Poleg cerkve je podružnična šola osnovne šole Primoža Trubarja iz Laškega. Zasilno šolo so v tem kraju odprli leta 1863, redni pouk v njej pa se je začel leta 1871. S hribčka je lep razgled po Posavskem hribovju. Kraj se ponaša tudi s končno avtomatsko telefonsko centralo. Vrh sodi na območje pošte Laško. V vasi sta trgovina in gostilna. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom, precej pa je zaposlenih v Laškem in Celju. Polja se lepo obdelana, precej je sadovnjakov, na vršnem slemenu pa so tudi gozdovi.
V svojem znamenitem pohodu na Štajersko – februarja 1944 – je šel prek Vrha proti Svetini in Štoram del XIV. divizije. Na žrtve fašističnega nasilja 1941–1945 spominja lep spomenik ob cesti tik pred vasjo.

JURKLOŠTER, 355 m, 71 preb. Razpotegnjeno naselje leži v ozki dolini rečice Gračnica med pobočji Voluša na s. in Šlosberka (727 m) na j. strani. Jurkloštru pripadata tudi gručasta zaselka Spodnji in Zgornji Voluš na jz. pobočju Voluša. Središče naselja je na Glažuti, ob sotočju Gračnice in potoka Lahomščica, ki priteče izpod Lisce. Tam je od leta 1802 do 1860 obratovala steklarna, ob njej je nastalo naselje Jurklošter. Ime kraja je sestavljenka imena prvega posestnika Jurja in besede klošter-samostan. Steklarno je nasledila papirnica, ki je obratovala do 1. svet. vojne. Na Glažuti je obrat Gozdnega gospodarstva Celje, tam so krajevni urad, pošta, bencinska črpalka, trgovina in gostilna. Podružnična šola osnovne šole Antona Aškerca iz Rimskih Toplic je pri nekdanjem samostanu. Pouk v šoli v tem kraju se je začel leta 1859. Prebivalci so zaposleni v gozdarstvu, nekaj pa se jih vozi na delo v Laško in Celje.

Skozi Jurklošter je vodila rimska cesta iz Celeie v Neviodunum v Posavju.

Posebna znamenitost Jurkloštra je nekdanji samostan in samostanska, zdaj župnijska cerkev. Kartuzijanski samostan je leta 1170 ustanovil krški škof Henrik. Samostansko cerkev so zidali do leta 1227. Kartuzijancem so bili zelo naklonjeni celjski grofje, zato so jim odstopili desetino, jih denarno podpirali, jim darovali nova posestva in jim potrjevali sodno imuniteto. V samostanski cerkvi je bila leta 1428 verjetno pokopana Veronika Deseniška. Leta 1471 so samostan izropali Turki. Po urbarju iz leta 1542 je imel samostan na svojih posestvih 450 podložnikov. Leta 1591 je cesar Ferdinand II. samostan odvzel kartuzijancem in ga dodelil jezuitom; ti so ga upravljali do leta 1773, ko je bil jezuitski red razpuščen. Samostan je postal državna last. Leta 1780 so ga porušili in k cerkvi prizidali graščino v poznobaročnem slogu. Ta je bila delno porušena med NOB, nepoškodovana pa sta ostala poznoromanska cerkev sv. Mavricija (od leta 1856 je župnijska cerkev) in obrambni stolp. Posebna zanimivost cerkve je kamnit gotski strešni stolpič iz 14. stol., na Slovenskem sicer nekaj posebnega.

Jurklošter je imel med NOB pomembno vlogo. Jeseni 1941 se je tam na svojem znamenitem brežiškem pohodu prebijal 1. štajerski bataljon, da bi z akcijami okupatorju preprečil preseljevanje Slovencev iz Posavja. Od jeseni 1942 je na širšem območju Jurkloštra deloval Kozjanski bataljon. Na bližnjem Volušu in v Lahovem Grabnu pod Lisco sta bili partizanski bolnišnici, ki nista bili nikdar izdani. Skozi Jurklošter in po dolini Gračnice se je 12. in 13. februarja 1944 po globokem snegu prebijal del XIV. divizije na svojem zgodovinskem pohodu na Štajersko. Poleti 1944 je Kozjanski odred zavzel in uničil orožniško postajo v Jurkloštru. Ko je bilo jeseni 1944 to območje osvobojeno, sta bila v Jurkloštru poveljstvo Kozjanskega odreda in poveljstvo območja. Decembra 1944 je nemška vojska zasedla Jurklošter, požgala hiše in izgnala prebivalce.

V Jurkloštru so 18. junija 1989 v spomin na partizansko saniteto in kmete, ki so veliko prispevali k zmagi nad okupatorjem, odkrili spomenik. Na njem piše: 

»Iz krhkosti mesečine in sanj,
vonja lipe in kruha,
je treba ljubiti svet in ljudi.
V spomin partizanski saniteti in kmetom
na Kozjanskem.«

V bližini Jurkloštra je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-25. Kurirji so najprej taborili pod šotori v gozdu, zadnjo zimo pa v podzemnem bunkerju, ki ga Nemci niso nikoli odkrili. Sprva so bili na postaji le štirje kurirji, potem pa se je njihovo število povečalo. Prvi komandir postaje je bil Milutin, ki je padel spomladi 1944, kurir Jože Ban - Jernej pa je padel 2. maja 1945. Postaja je vzdrževala zveze s S-24 na območju Zabukovice, S-27 na Bohorju, S-5 na območju Radeč pri Zidanem Mostu in S-6 pri Miklavžu nad Rimskimi Toplicami. Zelo tvegana in dolga je bila pot do postaje S-24, saj je prečkala zastražene ceste, reko Savinjo in železniško progo Zidani Most–Celje.

Prvo kočo na Lisci je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj in pionir planinstva na tem območju; otvoritev je bila 21. avgusta 1902. V zahvalo graditelju so jo poimenovali Jurkova koča. Bila je majhna in po 1. svetovni vojni ni več zadoščala za naraščajoči obisk Lisce. Zato je Posavska podružnica SPD zgradila zraven Jurkove koče večji planinski dom in ga odprla 19. junija 1932. Jurkovo kočo in planinski dom so partizani požgali 28. junija 1944, da bi preprečili nemškim enotam bivanje v domu. PD Lisca Sevnica je leta 1948 Jurkovo kočo na novo zgradilo. Leta 1970 so namesto dotrajane koče začeli graditi novo, sodobnejšo Jurkovo kočo, ki so jo odprli 19. avgusta 1972 ob proslavljanju 70-letnice te koče.Koča je odprta po dogovoru ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine tudi med tednom. V koči praviloma ne strežejo, hrana in pijača je na voljo v sosednjem Tončkovem domu. Po dogovoru s PD Lisca pa je v koči možno prenočiti. V gostinskem prostoru je 20 sedežev; na skupnem ležišču je 27 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, elektrika.

LISCA, 948 m, je vrh Posavskega hribovja, in sicer v veliki litijski gubi, ki se vleče od Ljubljanske kotline prek Slivne, Zasavske Svete gore, Kuma, Velikega Kozja, Lisce proti Bohorju. Skupaj z Velikim Kozjem, s katerim ga veže sleme Sv. Lovrenca, tvori pogorje, ki se razteza med dolinami Savinje na z. , Gračnice na s. , Sevnične na v. in Save na j. Pogorje je zgrajeno iz triasnih apnencev in dolomitov. Na severu je razrezano z mnogimi ozkimi dolinami in grapami pritokov reke Gračnice; najpomembnejša je Lahovnica, ki izvira pod Lisco in teče po dolini skozi Lahov Graben ter se v Jurkloštru izliva v Gračnico. Južna stran ni tako razčlenjena kot severna, dokaj široka slemena loči le nekaj potokov. Severna strma pobočja so večinoma gozdnata, prevladujejo listavci, precej je tudi iglavcev, zlasti smrek. J. položnejša pobočja so deloma gozdnata, precej pa je po slemenih okrog naselij in zaselkov obdelovalnih površin, pa tudi samotnih kmetij. Največje naselje je Razbor (479 m) na razglednem slemenu Razborskega hriba med Podvinskim in Liškim potokom. Na nižjih prisojnih legah so tudi vinogradi. Lisca, Lovrenc in Veliko Kozje se ponašajo s pestro floro. Zanimiva so zlasti rastišča alpskih vrst; tod uspevajo Clusijev svišč, dlakavi sleč, skalna špajka, rumeno milje, alpska mastnica, dvocvetna vijolica. Med mnogimi srednjeevropskimi vrstami velja omeniti zlati klobuk, brstično lilijo in šopasto zvončico. Znan je podatek, da je ugledni botanik Henrik Freyer, kustos ljubljanskega muzeja, obiskal 24. julija 1834 Lisco in nabral razne rastline, zlasti razne vrste travniške zlatice.
Lisca ima dolgo zgodovino, na njenem območju pa je tudi veliko naravnih, kulturnih in drugih zanimivosti. Poznali so jo že Rimljani. Čez prelaz na z. strani vrha je peljala rimska cesta iz Celja v Posavje. Na Lisci je rimski vojaški oddelek Tavriskov (s sedanjega Salzburškega, Koroškega in Štajerskega) postavil spomenik svojemu poveljniku in rimskemu vojskovodju Marcusu Ulpiusu Rutilianusu, ki je umrl v Celju leta 237 n. š. Pod Lisco je sredi gozdov nad Lahovim grabnom postavil leta 1785 sevniški graščak Josip Wintershofer steklarno, ki so jo leta 1802 premestili v Jurklošter; tam, kjer je stala prvotna steklarna, je zdaj kmetija Glažuta. Ob poti z Razbora na Lisco stoji 20 min pod vrhom cerkev sv. Jošta iz konca 17. stoletja z obokano notranjostjo. Na Rudi, zaselku v bližini Razborja, so razvaline srednjeveškega gradu. Na slemenu proti Velikemu Kozju stoji cerkev sv. Lovrenca iz 17. stoletja; pravokotna ladja je sklenjena z osmerokotnim prezbiterijem, v katerem je glavni oltar iz leta 1695. Lisca je že ob koncu prejšnjega stoletja privabljala planince; leta 1899 jo je v Planinskem vestniku opisal Fran Orožen, takratni načelnik SPD. Posebno zaslužen za razvoj planinstva na Lisci pa je Blaž Jurko (1859-1944), nadučitelj na Razborju, ki je še pred ustanovitvijo Posavske podružnice SPD zgradil na Lisci prvo kočo.

Z vrha Lisce, na katerem stoji operativni center za obrambo pred točo, je izredno lep razgled. Od s. proti v. vidimo Pohorje, Konjiško goro, Boč. Donačko goro, lvanščico. Od v. proti j. seže pogled do Medvednice, Gorjancev, Kočevskega Roga, Kleka in Snežnika. Od j. proti z. vidimo Javornike, Nanos, Trnovski gozd in Julijce s Triglavom. Od z. proti s. so v ozadju Karavanke ter Kamniške in Savinjske Alpe, v bližini vidimo Kum, Veliko Kozje, Mrzlico in Čemšeniško planino, bolj daleč pa Paški Kozjak, Peco, Uršljo goro in Golico. S ploščadi pred Tončkovim domom je lep pogled na dolino Save od Radeč proti Sevnici in na Dolenjsko gričevje na j. strani doline.

BUČKA, 290 m, 114 preb. Razložena vas stoji na slemenu hriba Bučka na jv. Krškega gričevja. Gručasto jedro je na vrhu hriba, na katerem stoji poznorenesančna župnijska cerkev sv. Matije iz okoli leta 1600. Velja si ogledati njeno notranjost, saj je bogat umetnostni spomenik. V triladijski dvorani je baročna oprema. Veliki zlati oltar je iz druge polovice 17. stol., stranska oltarja z bogatimi rezbarijami rastlinske ornamentike pa iz okoli leta 1700. V kraj Bučka sodi tudi vinogradniški zaselek Sleme na sz. strani. Skozi vas pelje regionalna asfaltirana cesta Sevnica–Škocjan. Bučka sodi v dostavni okoliš pošte Škocjan. V vasi je zadružni dom s trgovino in točilnico. Šola je bila ustanovljena leta 1858, šolsko poslopje pa so zgradili leta 1896. Kraj vasi stoji stara, s skodlami krita cerkev sv. Martina. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom in vinogradništvom. J. pobočja Bučke so zasajena s trto in sadnim drevjem.

Tik pod Bučko proti Škocjanu je bila med okupacijo nemško-italijanska meja. Bučka je bila na nemški strani. Novembra 1941 so Nemci preselili prebivalce v Nemčijo in tam naselili Kočevarje. Borci Mokronoške in Novomeške čete so 1. novembra 1941 napadli nemško obmejno postojanko, vendar so se po hudem boju umaknili, ker so Nemcem prišle na pomoč močne enote. Aprila 1943 sta 13. proletarska brigada in Cankarjeva brigada napadli nemško postojanko na Bučki ter uničili poštno poslopje in kaplanijo. Po kapitulaciji Italije so enote 7. korpusa NOV s svobodnega ozemlja na Dolenjskem napadale nemško zasedbeno območje proti Savi. V eni od akcij je Železničarska brigada oktobra 1943 za nekaj dni zavzela Bučko. Na zadružnem domu je spominska plošča 13 padlim borcem NOV nekdanje občine Bučka. Ob cesti pri šoli pa stoji spomenik, na katerem piše:

»Pri prvi partizanski borbi proti fašističnim osvajalcem na Dolenjskem je padel 1. 11. 1941 Sašek Jožko iz Ljubljane.«

ŠKOCJAN, 172 m, 233 preb. Središčno gručasto naselje leži v dolini reke Radulja v j. delu Krškega gričevja. Tam je pomembno cestno križišče regionalnih cest proti Sevnici, Mokronogu ter do avtomobilske ceste Ljubljana–Zagreb. Območje Škocjana je bilo naseljeno že v prazgodovinski dobi. Zahodno od naselja so odkrili gomile in gradišča iz tega obdobja ter rimske grobove. V fevdalni dobi je bilo območje Škocjana v posesti freisinških škofov. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1291, ko je štelo osem kmetij. Tudi pozneje se je počasi razvijalo: leta 1660 je imelo le 10 hiš in 64 prebivalcev, leta 1820 pa 30 hiš in 169 prebivalcev. Hitreje je napredovalo v drugi polovici 19. stol., ko je postalo središče širšega okoliša. Zelo razgibano je bilo društveno življenje. Leta 1897 so ustanovili hranilnico in posojilnico, leta 1900 gasilsko in leta 1903 izobraževalno društvo. Nedeljska šola je bila odprta leta 1821, redna pa 1852. Škocjan ima tudi zelo staro cerkveno zgodovino. Cerkev sv. Kancijana je bila že leta 1320 omenjena kot župnijska. Zdajšnjo obliko je dobila leta 1778; od srednjeveške cerkve je ostal le del s. stene. Na oboku so slike slikarja Mateja Sternena. V cerkvi je spominska plošča, posvečena misijonarju v Sudanu in potopiscu Ignaciju Knobleharju (1819–1858), rojenemu v Škocjanu. Tam je bil doma tudi jezikoslovec in pisec šolskih knjig Franc Metelko (1789–1860).

Škocjan je od začetka leta 1995 spet samostojna občina, kot je bil do leta 1955. Občina ima 3010 prebivalcev, ki živijo v 38 naseljih. V Škocjanu so osnovna šola, pošta, krajevni urad upravne enote Novo mesto, poslovalnica Dolenjske banke, zdravstvena postaja, lekarna, več trgovin in gostiln ter obrtnih delavnic. V gostilni Marinčič Janeza Leskovarja, Škocjan 37, telefon: 07/307 61 15, so tudi prenočišča.

Na širšem območju Škocjana se je najprej bojeval Dolenjski bataljon, pozneje pa 2. bataljon Dolenjskega odreda, ki je 23. maja 1942 iz Škocjana za nekaj časa pregnal Italijane. Septembra 1942 so Italijani v veliki ofenzivi napadli partizanske enote, tako da so se pred veliko močnejšimi enotami umaknile drugam. Po ofenzivi so se maščevali nad zavednimi Slovenci ter jih precej usmrtili ali poslali v internacijo. Jeseni 1943 je tam divjala velika nemška ofenziva, s katero so hoteli Nemci po kapitulaciji Italije širše slovensko ozemlje »očistiti« partizanskih enot. Kljub velikanski premoči jim to ni uspelo. V bližini osnovne šole je spomenik padlim borcem NOV.

VINJI VRH, 320 m, 161 preb. Razloženo naselje leži na j. pobočju in na slemenu hriba Vinji vrh, ki se dviga na s. strani nad dolino reke Krke. Vinogradi pokrivajo skoraj ves Vinji vrh, le na s. in sz. pobočju so listnati gozdovi. Med vinogradi so domačije in zidanice ter počitniške hišice, ki so zelo spremenile nekdanjo kmečko podobo kraja. K naselju Vinji Vrh sodi tudi zaselek Straža na v. strani hriba. Na najvišji točki slemena (392 m) je cerkev sv. Jožefa. Na tem kraju sta nekdaj stali dve cerkvi, vendar sta leta 1815 pogoreli, ker je vanju udarila strela. Obnovili so le eno. Na Malem Vinjem vrhu (369 m) na v. strani slemena se beli daleč vidna cerkev sv. Janeza Krstnika, obnovljena leta 1996.

Na Vinjem vrhu so odkrili pomembna zgodovinska najdišča. Okoli cerkve sv. Jožefa je halštatsko utrjeno gradišče, gomile iz te dobe pa so našli v gozdovih na z. pobočju Vinjega vrha. Znane so tudi izkopanine iz rimskih časov in zgodnjega srednjega veka; hrani jih Narodni muzej v Ljubljani. Vinji Vrh je bil prvič omenjen leta 1074, ko je freisinški škof prepustil oglejskim patriarhom deset kmetij.

Od cerkve sv. Janeza je razgled boljši kot od cerkve sv. Jožefa. Čudovit razgled se ponuja proti s. na dolino Radulje ter na Krško gričevje in Posavsko hribovje do Bohorja, Lisce in Kuma, proti v. na Krško polje in Brežiško kotlino, proti jv. in j. na dolino Krke in Gorjance ter proti z. do Roga. Na robu gričevja nad Krko je naselje Bela Cerkev, tik pod Gorjanci pa opazimo Šentjernej.

ŠMARJEŠKE TOPLICE, 169 m, 492 preb. Novo naselje je nastalo v dolini potoka Toplica ob Zdravilišču Šmarješke Toplice; tam je bil prej manjši zaselek Šmarješke Toplice, ki je bil del naselja Družinska vas. Staro naselje leži na jv. obronkih Raduljskega hribovja nad izvirom Toplice; sestavljata ga dva gručasta zaselka Gornje Toplice in Dolnje Toplice. V Gornjih Toplicah je cerkev sv. Štefana. Tam nas bo pot vodila proti Trški gori. V novem naselju so v bližini zdravilišča pošta, trgovina in gostilna. Prenočiti je mogoče v hotelu in pri zasebnikih.

Začetek Šmarjeških Toplic sega v leto 1790, ko je neki Špehek ogradil spodnji izvir z vejami in ob njem postavil leseno kolibo. V 2. polovici 19. stol. so grofje Margheri z bližnjega Starega gradu ogradili spodnji in zgornji izvir, pozneje pa so zgradili še preprosto leseno kopališče. Toplice je potem kupil častnik Zajec in sezidal dve kopališči. Od Zajca jih je kupila družina dr. Viktorja Gregoriča iz Novega mesta in uredila dva bazena, kabine in tujske sobe. Zdravilišče se je po 2. svet. vojni zelo razvilo, zlasti v zadnjih letih, odkar ga upravlja družba Krka Zdravilišča Novo mesto. Zdravilišče Šmarješke Toplice sodi med najpomembnejša slovenska zdravilišča. S termalno vodo s temperaturo 32°C, ki vsebuje predvsem kalcij, magnezij in ogljikov dioksid, zdravijo bolezni srca in ožilja, revmatska obolenja, psihosomatske bolezni in poškodbe lokomotornega sistema. Zdravilišče sestavljajo trije med seboj povezani hoteli: hotela kategorije B Toplice in Krka ter hotel Šmarjeta kategorije A. Zmogljivosti hotelov so 300 ležišč, 530 sedežev v dveh restavracijah, klubski saloni za seminarje in prireditve, savna, fitnes in drugo. V hotelu sta dva notranja bazena s termalno vodo, gostom in izletnikom so namenjeni trije zunanji bazeni, med njimi je tudi znameniti leseni bazen nad termalnim vrelcem, ter športni center. Prelepi so sprehodi na bližnje hribčke, ki obkrožajo dolino.