Izlet: Donačka gora Donačka gora

DONAČKA GORA, 882 m, je gora v v. delu Bočkega pogorja. Staro ime gore je Rogaška gora; izhaja iz oblike gore, ki se iz Rogaške Slatine vidi kot rog. Novejše ime pa ima po cerkvici sv. Donata na j. obronku gore, zgrajeni med leti 1720 in 1730. Donačko goro domačini kratko imenujejo Gora. Donačka gora se imenuje tudi razloženo naselje na z. strani ceste Rogatec—Žetale. Gora je zgrajena iz trdih apnencev in kremenovih peščenjakov, gričevje v vznožju pa iz mehkih terciarnih kamnin. Na območju Donačke gore so odkrili številne arheološke najdbe: kamnite sekire in drugo orodje iz mlajše kamene dobe, bronasto sekiro iz ok. 1000 let pr. n. š. , keltske kovance itd. Na j. pobočju med cerkvico sv. Donata in vrhom gore je gradišče iz obdobja rimske kolonizacije, malo nižje pa so našli sledove tlakovane rimske ceste. V gradišču so našli novce, sponke, puščice in druge drobne predmete, domnevajo pa tudi, da je v bližini stal rimski mitrej. Donačko goro so Rimljani imenovali Mons Clau¬dius po znanem rimskem vojskovodji. V času turških vpadov je bila vrh Donačke gore straža, ki je s kresovi in streljanjem opozarjala na nevarnost.
Donačko goro pokriva mešani gozd, v njem prevladujejo bukve. Na sz. strani je nad planinskim domom in vse do vršnega grebena 27 ha velik zaščiten pragozd mogočnih bukev, med njimi pa se dvigajo iz tal skale samotnjaki. Na spodnjem delu gore so na j. strani manjše kmetije s skromnimi njivami, vinogradi in sadovnjaki. Tudi na Donački gori so rastišča redkih alpskih in dinarskih rastlin, med njimi izstopajo Hoppejev klinček (edino nahajališče v naši državi), Juvanov netresk (edino nahajališče na svetu), divji klinček, dišeči šebenik in hrvaška perunika. Pestro je tudi živalstvo, celo nekaj gamsov domuje na gori.

Vrh je po obliki ozek vršni greben stremi vrhovi; s s. in j. strani ima podobo trapezaste mize. Najvišji je z. vrh, ki je najlažje dostopen; na njem so leta 1992 postavili 9 m visok križ. V. vrh, ki je malo nižji, je skalnat in prepaden. Z vrha je prostran razgled: na v. je v bližini Macelj, za njim pa gričevje in hribovje Hrvaškega Zagorja z Ravno goro, Strahinščico in lvanščico; na j. strani je obširno Rogaško podolje z Rogatcem in Rogaško Slatino, Posavsko hribovje z Bohorjem in Lisco ter zadaj Gorjanci; na z. sta v bližini Plešivec in Boč, za njima Pohorje in Savinjske Alpe; na s. so v bližini gričevnate Haloze, Dravsko in Ptujsko polje ter Slovenske gorice, ob čistem ozračju pa vidimo tudi Goričko v Prekmurju in Panonsko nižino.

DONAČKA GORA, 882 m, je gora v v. delu Bočkega pogorja. Staro ime gore je Rogaška gora; izhaja iz oblike gore, ki se iz Rogaške Slatine vidi kot rog. Novejše ime pa ima po cerkvici sv. Donata na j. obronku gore, zgrajeni med leti 1720 in 1730. Donačko goro domačini kratko imenujejo Gora. Donačka gora se imenuje tudi razloženo naselje na z. strani ceste Rogatec—Žetale. Gora je zgrajena iz trdih apnencev in kremenovih peščenjakov, gričevje v vznožju pa iz mehkih terciarnih kamnin. Na območju Donačke gore so odkrili številne arheološke najdbe: kamnite sekire in drugo orodje iz mlajše kamene dobe, bronasto sekiro iz ok. 1000 let pr. n. š. , keltske kovance itd. Na j. pobočju med cerkvico sv. Donata in vrhom gore je gradišče iz obdobja rimske kolonizacije, malo nižje pa so našli sledove tlakovane rimske ceste. V gradišču so našli novce, sponke, puščice in druge drobne predmete, domnevajo pa tudi, da je v bližini stal rimski mitrej. Donačko goro so Rimljani imenovali Mons Claudius po znanem rimskem vojskovodji. V času turških vpadov je bila vrh Donačke gore straža, ki je s kresovi in streljanjem opozarjala na nevarnost.
Donačko goro pokriva mešani gozd, v njem prevladujejo bukve. Na sz. strani je nad planinskim domom in vse do vršnega grebena 27 ha velik zaščiten pragozd mogočnih bukev, med njimi pa se dvigajo iz tal skale samotnjaki. Na spodnjem delu gore so na j. strani manjše kmetije s skromnimi njivami, vinogradi in sadovnjaki. Tudi na Donački gori so rastišča redkih alpskih in dinarskih rastlin, med njimi izstopajo Hoppejev klinček (edino nahajališče v naši državi), Juvanov netresk (edino nahajališče na svetu), divji klinček, dišeči šebenik in hrvaška perunika. Pestro je tudi živalstvo, celo nekaj gamsov domuje na gori.
Vrh je po obliki ozek vršni greben stremi vrhovi; s s. in j. strani ima podobo trapezaste mize. Najvišji je z. vrh, ki je najlažje dostopen; na njem so leta 1992 postavili 9 m visok križ. V. vrh, ki je malo nižji, je skalnat in prepaden. Z vrha je prostran razgled: na v. je v bližini Macelj, za njim pa gričevje in hribovje Hrvaškega Zagorja z Ravno goro, Strahinščico in lvanščico; na j. strani je obširno Rogaško podolje z Rogatcem in Rogaško Slatino, Posavsko hribovje z Bohorjem in Lisco ter zadaj Gorjanci; na z. sta v bližini Plešivec in Boč, za njima Pohorje in Savinjske Alpe; na s. so v bližini gričevnate Haloze, Dravsko in Ptujsko polje ter Slovenske gorice, ob čistem ozračju pa vidimo tudi Goričko v Prekmurju in Panonsko nižino.