Izlet: Podnanos Triglav

Predmeja, 848 m, 363 preb., je razloženo naselje, razpotegnjeno 3 km v dolžino in 1 km v širino ob regionalni cesti Col—Lokve. Ime kraja je nastalo iz besede »meja«, kot domačini imenujejo gozd; Predmeja je torej kraj pred gozdom. Na Predmeji, ki stoji ob robu Trnovske planote, večkrat piha močna burja; zato so gradili hiše v zavetnih legah. Naselje ima kar devet zaselkov. V središču kraja je velika stavba, nekdanji hotel, v kateri sta trgovina in gostišče. Na bližnji vzepiti stoji nova cerkvica sv. Družine. Nad zaselkom Dolina, 10 min od gostilne proti Colu, je grobnica s spomenikom; v njej je pokopanih 367 borcev NOV, padlih na tem območju.

Koča stoji sredi gozda malo nad gozdno cesto čez preval Strgarija na jugozahodni strani Malega Golaka, najvišjega vrha Trnovskega gozda. Zgradilo jo je PD Ajdovščina; odprlo jo je 10. septembra 1950. Poimenovali so jo po Ivanu Turšiču-Iztoku (1922-1944), komandantu 30. divizije NOV Slovenije, ki je padel med nemško ofenzivo v bližini Lokev. Koča je odprta od četrtka do nedelje, če je dostopna. Postrežejo s hrano, toplimi napitki in pijačami. V gostinskem prostoru je 25 sedežev, na skupnem ležišču pa 15 ležišč, priporočajo spalne vreče; voda kapnica; gostinski prostor ogrevajo s pečjo.

Mali Golak (1495 m) je najvišji vrh gorovja Golaki in Trnovskega gozda. Nenavadno je, da je 15 m višji od Velikega. Gozdna meja sega do višine okrog 1400 m, nad njo raste rušje, ki na kamnitem svetu daje vrhovom goli videz. Domačini so prepričani, da so bile nekdaj na Golakih planine. Ime Veliki in Mali Golak naj bi vrhova dobila po velikosti nekdanjih planin, zaradi tega lahko razumemo, da je Mali višji od Velikega. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak.

Z vrha je izredno lep razgled na vse strani, zlasti na širno gozdnato Trnovsko planoto. Na s. se za bližnjim Idrijskim in Čerkljanskim hribovjem dvigajo Julijci s Spodnjimi Bohinjskimi gorami v ospredju in Triglavom. Proti v. se za Trnovsko planoto kažejo Hrušica, Javorniki, Krim ter v ozadju Kamniške Alpe in Posavsko hribovje. Na jv. strani vidimo v daljavi Snežnik in vrhove v Gorskem Kotarju. Na j. in jz. seže pogled od Vremščice in Slavnika prek Krasa do Furlanske nižine; za Krasom vidimo ob lepem vremenu tudi Tržaški zaliv. Na z. se za Banjšicami in Kambreškim pogorjem vidijo v daljavi Dolomiti.

Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo. Žig je pritrjen na kovinskem roču. PD Ajdovščina.

Mali Golak je najvišji od Golakov. Imena ni dobil zato, ker naj bi bil najmanjši ampak, ker je imel najmanjšo planino. Na zemljevidih je prišlo do napake in namesto Malega Golaka piše Veliki Golak. Sicer pa je z vrha lep razgled na vso Slovenijo. Lepo se vidi Triglav in velik del Julijskih Alp. Tudi Karavanke in Kamniške Alpe se vidijo. Pod nami pa Primorska s svojim morjem. Vrh ima vpisno knjigo in žig.

Mrzla Rupa, 933 m, je zaselek samotnih kmetij na slemenu nad izvirom Idrijce na v. in gornjim delom doline Trebuščice na jz. Zaselek je del naselja Vojsko. Na Mrzli Rupi je pri kapelici razpotje cest v Idrijo, Gorenjo Trebušo in na Lokve. Tukaj so našli sledove strelnih jarkov in utrdb z benečanskim orožjem iz začetka 1o. stol., ko so se Benečani bojevali s Habsburžani za oblast nad idrijskim rudnikom. Pod Mrzlo Rupo izvira Idrijca; 3 km navzdol so že konec 16. stol. stale lesene klavže (visoke vodne pregrade), ki so jih leta 1772 nadomestili s kamnitimi. Po Idrijci so vse do leta 1926 plavili les v Idrijo. Ob Idrijci in njenih pritokih je bilo še več klavž; nekatere so v zadnjem času obnovili kot pomembne slovenske tehniške spomenike.

IDRIJSKO HRIBOVJE je sredogorsko hribovje med Cerkljanskim hribovjem na s., Škofjeloškim hribovjem na sv. in Trnovskim gozdom na j. Površje so izoblikovali reka Idrijca od izvira na robu Vojskarske planote do sotočja s Trebuščico pri Dolenji Trebuši, njena desna pritoka Belca in Zala ter levi pritoki Nikova, Kanomljica, Otuška in Sevnica, pa tudi desni pritoki Trebuščice. Reka in potoki so v apnenčeve in dolomitne kamnine vrezali globoke doline in grape s strmimi pobočji. Nad njimi se širijo večje in manjše planote; največja je Vojskarska planota s središčem na Vojskem. Na zakraselih planotah so gozdovi in travniki, v bližini samotnih kmetij pa tudi majhne njive. Prebivalci se preživljajo predvsem z gozdarstvom in živinorejo.

VOJSKO, 1077 m, 197 preb. Razloženo naselje leži na obsežni zakraseli Vojskarski planoti med dolinama Idrijce in Kanomljice v z. delu Idrijskega hribovja. Sestavljajo ga majhni zaselki Mrzla Rupa, Ogalce in Rovtarjev Vrh. Jedro naselja je zaselek Planina pod hribom Školj (1129 m). Na Planini je župnijska cerkev sv. Jožefa, zgrajena v 17. stol., tam so tudi podružnična osnovna šola, Center šolskih in obšolskih dejavnosti, trgovina, gostilna, okrepčevalnica in dve domačiji s kmečkim turizmom. Prebivalci se preživljajo z živinorejo, gozdarstvom in izdelavo čipk, nekaj pa jih dela v Idriji. Kraj ima zaradi lege, zdravega okolja, lepih izletniških točk in zgodovinskih znamenitosti dobre možnosti za razvoj turizma. Ob ugodnih snežnih razmerah na Školju obratuje smučarska vlečnica. V naselju je precej počitniških hišic. Iz Idrije na Vojsko vozi vsak dan več avtobusov.

Med NOB je bilo Vojsko eden od centrov narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Na planoti so se dalj časa ali samo občasno zadrževale različne partizanske enote, prebivalci pa so jih sprejemali odprtih rok. V gozdovih ob potoku Belca pod Mrzlo Rupo je od leta 1943 do osvoboditve delovala partizanska bolnišnica Pavla, v kateri se je zdravilo več kot tisoč borcev. V bojih z okupatorjem so na planoti padli tudi številni borci NOV.

Na pokopališču pri cerkvi je partizansko grobišče, na spomeniku pa so zapisani verzi:

»Postoj in prikloni se vrstam grobov!
Tu spe naši borci, ki z zarjo v očeh
so umrli za svobodo naših domov,
za srečno prihodnost bodočih rodov,
da po naših zelenih doleh in bregeh
se živo razlegata radost in smeh.
Vse dokler bo sonce sijalo z višin,
na žrtve ne ugasne nam v srcih spomin!«

Tudi na pol ure oddaljeni Vojščici je na partizanskem pokopališču pokopanih 305 borcev NOV, padlih v nemški ofenzivi aprila 1945.

Na Vojsko lahko pridemo še po SPP iz Idrije mimo Koče na Hleviški planini (4 h 30); iz Idrije se lahko tudi pripeljemo po asfaltirani cesti (12 km).

Črna prst (1844 m) je najvzhodnejši »visoki« vrh Spodnjih Bohinjskih gora: ime je dobila po temnem jurskem skrilavcu, ki ga vidimo sredi belega skalovja na s. strani vrha kot črno liso. s pobočje gore sprva strmo, potem pa položno pada v Bohinjsko. dolino; oklepata ga dva grebena, z. končuje Lisec (1o53 m), v. po Črna gora (160o m). Med obema grebenoma leži Planina za Liscem (1350 m), kjer je SPD leta 1894 zgradilo svojo prvo planinsko kočo in jo poimenovalo po tedanjem predsedniku SPD Franu Orožnu »Orožnova koča na Črni prsti«. J. travnata pobočja Črne prsti se strmo spuščajo v Baško grapo. Črna prst je bogata z alpsko floro; poleg sleča, planik, murk, košutnika in drugih cvetic raste tod srebrna krvomočnica (v Sloveniji le še v Krnskem pogorju); v stenah Črne gore raste kratkodlakava popkoresa, ki je ni najti nikjer drugje na svetu.

Črna prst je imenitno razgledišče. Proti v. se vleče greben Spodnjih Bohinjskih gora s Kontnim vrhom, Koblo, Možicem in Slatnikom, za njimi pa so Ratitovec ter vrhovi Karavank in Kamniških Alp; od v. proti j. drsi pogled od Škofjeloškega hribovja z Blegošem do Porezna, Kojce, Trnovskega gozda, Idrijskega hribovja, Nanosa, Javornikov in Snežnika, tik pod nami pa je zgornji del Baške grape s Podbrdom; proti z. lepo vidimo greben Spodnjih Bohinjskih gora z vsemi vrhovi, s katerimi smo se srečali na dolgi poti s Krna, ki ga vidimo v daljavi, levo od njega pa Matajur in ob dobri vidljivosti tudi Furlansko nižino in Jadransko morje pri Gradežu; proti s. se pogled najprej ustavi na Bohinjski dolini z jezerom, na Komni, Fužinskih planinah in Pokljuki, potem pa na veličastni skupini vrhov osrednjega dela Julijcev s Triglavom v sredini.

Dom stoji na južni strani tik pod vrhom Črne prsti (1844 m). Prvo kočo je na Planini za Liscem na bohinjski strani Črne prsti začelo že leta 1893 graditi SPD; to je bila prva slovenska planinska koča; slovesno so jo odprli 15. julija 1894 in poimenovali po Franu Orožnu (1853-1912), tedanjem predsedniku SPD. V 1. svetovni vojni je bila opustošena: SPD jo je leta 1921 popravilo in jo 9. julija 1922 ponovno odprlo. Leta 1934 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 14. julija 1935. Decembra 1944 je bila požgana. PD Most na Soči je v planinsko postojanko preuredilo nekdanjo italijansko stražnico pod vrhom; kočo so odprli 20. avgusta 1954. Leta 1959 je kočo prevzelo PD Podbrdo, ki jo je naslednje leto obnovilo. Leta 1965 so dogradili nadstropje ter postavili bivak z zimsko sobo. Otvoritev povečanega in obnovljenega doma je bila 7. avgusta 1966, ko so ga tudi poimenovali po Zorku Jelinčiču (1900-1965), zaslužnem primorskem borcu in planincu.Dom je odprt od konca junija do sredine septembra.V gostinskem prostoru je 56 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 10 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 40 ležišč; v zimski sobi sta dve ležišči in štedilnik (gorivo je treba prinesti s seboj); WC; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; voda kapnica, agregat in fotovoltne celice za električno razsvetljavo, radijska zveza.

Rodica (1966 m) je drugi najvišji vrh v. dela Spodnjih Bohinjskih gora (najvišji je v. sosed Veliki Raskovec,19o77 m). Od Ski hotela na Voglu je videti kot lepo oblikovana piramida. Na s. strani leži valovita, z ruševjem porasla planota med planinama Suha in Poljana, naprej proti Bohinjski dolini pa padajo gozdnata pobočja. J. pobočja so strme, delno travnate vesine, delno prepadna ostenja, zlasti v grebenu v. od Rodice z vršičem Novi vrh ali Suha Rodica (1944 m). V spodnjem delu j. pobočja je prisojna terasa z gručastima vasicama Grant (735 m) in Rut (671 m) ter travniki in njivami okrog njih. Na j. strani terase je globoka Baška grapa, nad njo se onstran dviga Porezen.

Z Rodice je prelep razgled na vse strani, zlasti na Julijce s Triglavom, Bohinjsko dolino, greben Spodnjih Bohinjskih gora proti z. in v. ter na globoke doline na j. strani.

Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo in žigom! PD Bohinjska Bistrica.

Koča stoji ob robu gozda na začetku ledeniške doline Voje, po kateri teče rečica Mostnica. Tu se začenjajo travniki, kjer pasejo živino, na njih so vse do zatrepa pod pobočjem Tosca stanovi, nekatere so preuredili v počitniške hišice. Kočo je zgradilo PD Bohinj-Srednja vas ob pomoči delovnih organizacij iz Bohinja, Kranja, Ljubljane in od drugod. Slovesno so jo odprli 22. julija 1982 in jo v spomin na Bohinjske prvoborce, ki so v drugi polovici leta 1941 dvignili vstajo v Bohinjskem kotu, poimenovali v Planinsko kočo Bohinjskih prvoborcev. Spomladi 1994 so koči dali ime, ki ga uporabljajo obiskovalci. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra ter ob prvomajskih praznikih. V gostinskem prostoru je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 16 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 24 ležišč; 2 WC, umivalnici in prhi z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, agregat za elektriko.

Dom stoji na mali terasi ob vznožju zahodnega pobočja Tosca tik nad Velim poljem. Prvo leseno kočo je zgradila Radovljiška podružnica SPD; v spomin na 100-letnico vzpona slovenskega pesnika Valentina Vodnika (1758-1819) na Mali Triglav, 20. avgusta 1795, so jo poimenovali Vodnikova koča; slovesna otvoritev je bila 19. avgusta 1895, kočo pa je upravljalo SPD. Leta 1909 so kočo razdrli, prestavili na današnje mesto, povečali in obili z lesom. Kočo so večkrat popravljali, vendar je počasi propadala. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Bohinj-Srednja vas. Zaradi dotrajanosti koče in vedno večjega obiska so se odločili, da zgradijo novo postojanko. Gradili so jo v letih 1954 do 1958, slovesno pa odprli 31. avgusta 1958; ob otvoritvi so jo preimenovali v Vodnikov dom. Pozneje so dom večkrat popravljali in urejali notranjost, večjo obnovo pa so opravili leta 1986, ko so tudi kamnito fasado obložili s skodlami. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od sredine junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev; v 8 sobah je 22 postelj, na skupnem ležišču pa 31 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko, mobitel.

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva "Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo "Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v "Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo ("karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992. Leta 1993 so vključili mobitel.Dom je odprt od konca junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; na klopeh pri domu je 40 sedežev; v 10 sobah je 82 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 41 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi in centralno kurjavo (sončne celice); vodna kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.

Triglav (2864 m) je najvišji vrh Julijskih Alp in Slovenije. Izvor njegovega imena še ni pojasnjen. Tri vrhove, po katerih naj bi imel ime, najlepše vidimo z vrha Tosca nad Velim poljem, pa tudi od Vodnikovega doma na Velem polju; to so poleg glavnega vrha južni predvrh Rjavec (25o8 m) in na vzhodni strani Mali Triglav (2725 m). Po drugi domnevi je ime izpeljano iz imena triglavega božanstva, ki so ga v davnini častili Slovani kot vladarja zraka, vode in zemlje. Kakorkoli že, Slovenci smo s Triglavom povezani odkar živimo »v nebesih pod Triglavom« (Ivan Cankar). Postal je naš narodni simbol. Po 2. svetovni vojni je bil obris Triglava v grbu Socialistične republike Slovenije, po razglasitvi naše samostojne države Slovenije pa je tudi v novem državnem grbu.

Julijske Alpe so grajene iz apnencev in dolomitov. Več 100 metrov debeli skladi zgornjetriasnega dachsteinskega apnenca so oblikovali vse grebene in vrhove ter omogočili zakrasevanje planot in visokogorskih dolin.

J. in v. stran Triglava, ki se spuščata proti Bohinju in Krmi sta položnejši; od tod so tudi najlažji pristopi. Z. stran je bolj strma; tod padajo pobočja globoko proti dolini Zadnjice.

Triglavska severna stena nad koncem doline Vrat je največja in najlepša stena Julijskih Alp. Visoka je prek 1000 m, po širini pa meri 3 km. Razčlenjujejo jo številne grape in stebri. Steno je prvi preplezal trentski lovec Ivan Berginc leta 1890 v skrajnem vzhodnem delu (približno sedanja Slovenska smer), ko je gonil gamse proti Zelenemu snegu. Leta 1906 so Triglavsko severno steno preplezali prvi alpinisti dr. F. Konig, H. Reinl in K. Domenig iz Gradca; po njihovi narodnosti se smer imenuje Nemška smer. Pozneje so slovenski in nemški alpinisti splezali več novih lepih in težavnih smeri. Leta 1910 sta se čez steno povzpela dr. Henrik Tuma in trentarski vodnik Jože Komac; to je Slovenska smer, ki je najlažji prehod čez steno. Med svetovnima vojnama so bile preplezane še Bavarska, Gorenjska, Skalaška in Prusikova smer, Jugov steber, Zlatorogove police in smer Sandija Wisiaka. Med obema vojnama so v teh stenah plezali najpomembnejši takratni alpinisti dr. Klement Jug (1898-1924), ki se je smrtno ponesrečil pri poskusu prvenstvenega vzpona v stebru, ki se po njem imenuje Jugov steber, Mira Marko Debelakova, Pavla Jesihova, dr. Stanko Tominšek, Joža Čop, dr. Miha Potočnik, Matevž Frelih, Uroš Župančič, Milan Gostiša in še mnogi drugi. Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil še zadnji »klasični« problem stene; preplezala sta Čentralni steber, ki se odtlej imenuje Čopov steber; smer po njem velja za najlepšo na steni. Tudi po 2. svetovni vojni je mlada generacija slovenskih alpinistov preplezala v Triglavski severni steni nekaj znanih prvenstvenih smeri; po svojih dosežkih so najbolj znani Aleš Kunaver, Ante Mahkota, Mikec Drašlar, Stane Belak — Šrauf in Tone Sazonov — Tonač.

Prvi so stopili na Triglav 25. avgusta 1778 Bohinjci: lovec Luka Korošec iz Gorjuš, rudarja Matija Kos in Štefan Rožič iz Jereke ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine; šli so po bohinjski poti čez Velo polje in Ledine. Prvi pristop skozi Krmo je leta 1818 opravil akademik Jakob Jahn v spremstvu štirih domačinov. Poti iz Trente so pred planinci poznali domači lovci; leta 1881 se je povzpel iz Zadnjice čez Skok na Zaplanjo in po j. grebenu na vrh dr. Kugy z vodnikom Andrejem Komacem. Danes je Triglav najbolj obiskan vrh Julijskih Alp; želja mnogih Slovencev je, da bi se vsaj enkrat v življenju povzpeli na najvišji vrh naše domovine.

Ob vznožju vršne glave Triglava, z. od Kredarice, leži Triglavski ledenik ali Zeleni sneg, edini ledenik v Sloveniji. V zadnjih desetletjih se je njegov obseg zelo zmanjšal. Pred 100 leti je meril 46 ha, zdaj pa je ledena površina dolga le še okoli 700 m in široka okoli 400 m. Na fotografijah s konca prejšnjega stoletja se vidi, da je takrat segal malo izpod grebena med vrhovoma Triglava daleč prek Kotla proti Domu Valentina Staniča. Ker ga na zgornji strani prekriva plast drobnega peska in prahu, drugje pa večji del leta leži na njem sneg, le redkokdaj vidimo zelenkasto barvo ledu, po kateri je dobil ledenik ime. Ob upadanju ledenika se je v spodnjem delu pokazalo v bližini ledeniško oblikovane Glave nekaj odprtin; raziskali so jih jamarji, ki pa delo še niso končali. Leta 1955 so odkrili ledeno Triglavsko brezno, ki ga je ustvaril odtok vode z ledenika. Voda prihaja na dan v izviru Bistrice v Vratih. Brezno je dostopno le z jamarsko opremo.

Tudi ob vznožju stene pod Triglavskim domom na Kredarici je kakih 130 m dolga Ivačičeva ledena jama, imenovana po dolgoletnem meteorologu na Kredarici Franciju Ivačiču, ki jo je odkril. Jama je razmeroma lahko dostopna s sedelca med Kredarico in Malim Triglavom.

S Triglava se v jasnem vremenu razgrinja obsežen razgled na vse strani: do Visokih in Nizkih Tur na severu, Panonske nižine na vzhodu, Jadranskega morja na jugu ter Dolomitov na zahodu.

Na s. je globoko pod nami dolina Vrat, nad katero se dvigajo Stenar, Škrlatica in gore Martuljkove skupine. Natanko na s. je piramidasti Dovški križ, na njegovi desni sta Škrnatarica in Kukova špica, na levi Oltar in Rokav. Z. od njiju se najvišje dviga Škrlatica, levo od nje sta Dolkova špica in Dovški Gamsovec. Na sv. vidimo ostri greben Rjavine, levo od nje Visoko Vrbanovo špico, Begunjski vrh in Čmir. Za Julijci se vleče greben Karavank. Lepo se vidi piramida Kepe. Za Rjavino je na obzorju dolgi hrbet avstrijske Golice in levo od nje Svinška planina. Obzorje za Škrlatico in Kepo zapirajo Nizke Ture, levo od Škrlatice pa greben Visokih Tur z Grossglocknerjem.

Razgled proti vzhodu zavzema Gorenjska ravan z gorami okrog nje. V bližini se vleče dolgi greben med Debelo pečjo in Malim Draškim vrhom nad dolino Krme. Ob vznožju gozdnate Pokljuke opazimo Blejsko jezero. Na s. strani ravnine se dvigajo Stol, Begunjščica in Košuta v grebenu Karavank, za njimi pa so na obzorju Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora in Raduha. Natanko na vzhodu vidimo gozdnato Dobrčo, naprej pa Kamniške in Savinjske Alpe s Kočno, Grintovcem in Storžičem v ospredju. Na jv. se v bližini kaže nad Krmo navpična stena Velikega Draškega vrha, desno od njega pa je plečati Tosc. V isti smeri je planota Pokljuka, za njo Ratitovec in Jelovica. V smeri za Draškim vrhom je v dalji Ljubljana, ki pa je podnevi ne moremo razločiti, pač pa vidimo dvoglavo Šmarno goro z Grmado. V daljavi za Draškim vrhom slutimo Gorjance, levo pa Posavsko hribovje s Kumom.

Na j. in jz. so v bližini Bohinjske gore. Natanko na j. je pod nami Mišelj vrh nad Velim poljem; za njim so na desni Ogradi, na levi Jezerski stog. Desno od Mišelj vrha je velika kopa Debelega vrha. Naprej proti j. je gozdnati Pršivec, za njim opazimo delček Bohinjskega jezera okrog Svetega Janeza. Na jz. strani je najbližji Triglavov sosed Kanjavec. V daljavi vidimo značilni nos Krna, na desni pa dolgi greben Velikega Špičja. Onstran Bohinjske doline se vleče dolgi greben Spodnjih Bohinjskih gora. V daljavi vidimo zeleni Trnovski gozd, Snežnik, Učko in vrhove severnega Velebita. Na obzorju za Debelim vrhom opazimo ob čistem ozračju Tržaški zaliv, za Krnom pa morje proti Benetkam.

Na z. in sz. se v bližini zvrstijo Zadnjiški Ozebnik levo od doline Zadnjice, desno pa Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar; za temi vrhovi opazimo planoti Kriških podov, Goličico, Kanceljne, Planjo in Razor, malo naprej pa tudi Prisojnik in Mojstrovko. Onstran Trente se dvigajo Srebrnjak, Bavški Grintovec in Jalovec, na njegovi desni pa kopasti Mangrt. Za Bavškim Grintavcem se ustavi pogled na obširnih Kaninskih podih in vrhovih Kaninskega pogorja, daleč na obzorju pa se desno od Furlanske nižine pne venec Dolomitov. Za Mangrtom se vleče dolgo gorovje Karnijskih Alp, levo od Jalovca pa se med vrhovi Zahodnih Julijskih Alp najvišje dvigata Viš in Montaž.

V tem vodniku je premalo prostora za natančnejši opis razgleda. Priporočamo uporabo karte Triglav, ki jo je leta 1996 založila Planinska založba pri PZS pod št. 152, na kateri so tudi štiri panoramske upodobitve razgleda s Triglava, ki jih je po naravi narisal Vilko Mazi.

Žig in vpisna knjiga sta spravljena v mizici pri Aljaževem stolpu. PD Ljubljana-Matica.

Aljažev stolp na Triglavu je zasnoval in ga dal postaviti Jakob Aljaž (1845-1927), velik domoljub, planinski delavec, skladatelj, pesnik in planinski pisec, od leta 1889 do smrti župnik na Dovjem.

Aljaž je zemljišče na vrhu Triglava kupil za goldinar od dovške občine, da bi na njem postavil stolp, ki naj bi bil zavetišče in razglednik. Načrt zanj je naredil kar sam. S svojim denarjem je kupil železno ogrodje, debelo pocinkano železno pločevino in vijake. Najel je šest krepkih nosačev in ti so material v tednu dni znosili iz doline na vrh. Stolp je postavil Aljažev mladostni prijatelj, klepar Anton Belec iz Šentvida, ki so mu pomagali štirje pomočniki. V stolp je namestil 3 čevljarske stolčke, 2 odeji, 2 kuhalnika s steklenico špirita, 6 kozarcev, barometer, vpisno knjigo in kopijo Pernhartove Triglavske panorame po vsem obodu, na zunanji strani pa termometer. Stolp je bil sprva last Jakoba Aljaža, potem pa ga je zapustil Slovenskemu planinskemu društvu. Odprli so ga 7. avgusta 1895. Istega dne so odprli tudi Staničevo zavetišče, umetno izdolbeno votlino na južni strani tik pod vrhom Triglava; napraviti ga je dalo SPD po načrtu Jakoba Aljaža. Zavetišče ni opremljeno, v njem je prostora za 4 do 6 oseb.
Z odkupom zemljišča in postavitvijo stolpa je Aljaž Nemcem jasno pokazal, da je Triglav slovenska gora. S tem dejanjem je veliko pripomogel k uresničitvi gesla ustanovnega občnega zbora Slovenskega planinskega društva: »Ohraniti sloven-sko lice slovenskim goram.« Aljažev stolp stoji že več ko 100 let. Skupaj s Triglavom je postal simbol slovenstva. Z namenom, da se ohrani kulturno in zgodovinsko izročilo Aljaževega stolpa, je skupščina občine Jesenice 28. junija 1990 sprejela odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na vrhu Triglava za kulturni in zgodovinski spomenik.
Zavarovalnica Triglav je leta 1997 podarila lično mizico, ki jo je PD Ljubljana Matica namestilo pri Aljaževem stolpu. V njej sta varno spravljena žig in vpisna knjiga.

Aljažev stolp daje skromno zavetišče štirim do šestim planincem.