Izlet: Mače Kranjska gora (razpotje)

Dom stoji na razglednem jugozahodnem podaljšku slemena Bašeljskega vrha nad nekdanjo planino Kališče. Dom je ob svoji 60-letnici zgradilo PD Kranj in ga odprlo 2. avgusta 1959. Temeljito so ga obnovili v letih 1980-1982. Leta 1992 so namestili fotovoltne celice, ki dajejo elektriko za razsvetljavo, leta 1993 pa je dom dobil mobitel.V letošnjem letu bodo kočo priključili na čistilno napravo in povečali fotovoltaični sistem. Dom je odprt od srede junija do konca septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 44 sedežev in točilni pult; v 5 sobah je 24 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, elektrika (sončne celice), mobitel; tovorna žičnica.

(2132 m) je najzahodnejši dvatisočak v Kamniških in Savinjskih Alp ter najvišji vrh Storžičeve skupine, ki jo od Grintovčeve loči ozka dolina Kokre. Ime je dobil po stožčasti obliki gore, ki je vidna od blizu in daleč. Storžičeva piramida je grajena iz trdnega rudistnega apnenca. Strma j. stran je porasla s travo, vmes so skalne čeri, spodnja polovica je gozdnata. Na s. in sv. strani so prepadne stene, zarezane s strmimi žreli. Proti z. se niža v ozkem in dolgem skalnem grebenu, imenovanem Psica, do Velike Poljane (1410 m), kjer je že gozd. Po v. skalnem grebenu, ki je krajši od zahodnega, se Storžič znižuje proti Bašeljskemu prevalu. Storžič ima raznovrstno alpsko floro, v skalnih razpokah opazimo tudi Zoisovo zvončico.

Prvi obiskovalci Storžiča so bili botaniki: leta 1758 J. A. Scopoli, 1762 F. K. Wulfen, 1793 pa grof Franz pl. Hohenwart z vrtnarjem Riedom in nekim Legatom, ki sta nabirala alpske rastline za botanika Karla Zoisa. Tudi dr. J. Frischauf se je leta 1876 z nekim lovcem povzpel na vrh.

Z vrha je obsežen razgled. Na v. se v bližini dvigajo Bašeljski vrh, Mali Grintovec, Srednji vrh in Zaplata, zadaj pa Kočna, Grintovec, Kalški greben in Krvavec. Na j. leži Ljubljanska kotlina, za njo po seže pogled do Gorjancev, Snežnika, Nanosa in Javornika; tik pod nami je gorenjska ravnina, ki jo obrobljajo Polhograjsko in Škofjeloško hribovje ter Jelovica. Na z. so Julijci s Triglavom, Karavanke z Begunjščico, Vrtačo in Stolom, v bližini pa se ustavi pogled na sosedu Tolstem vrhu in dolini Lomščice na desni. Proti s. se vleče od Storžiča do Košute prečni hrbet, v katerem se zvrstijo Škarjeva peč, Veliki in Mali Javornik, Stegovnik, Veliki vrh in Plešivec, ki se že povezuje z dolgim slemenom Košute; desno od nje sta Olševa in Peca, tik pod Storžičem pa planina Jesenje s planinskim domom.

Dostopi. Od Doma pod Storžičem po zahtevni poti skozi Žrelo 3 h; od Doma pod Storžičem čez Malo in Veliko Poljano ter po zahtevni poti po grebenu Psice 4 h; iz Trstenika čez planino Javornik 3 h 30.

V skrinjici na vrhu sta vpisna knjiga in žig! PD Tržič.

Dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča. Tržiški planinci so uredili prvo planinsko kočo pod Storžičem leta 1938 v najeti planšarski koči, ki pa je 3. januarja 1939 pogorela. Jeseni 1945 so kočo zasilno obnovili in jo naslednje leto tudi popolnoma uredili. Ker koča ni ustrezala, so začeli graditi sedanji dom, ki so ga odprli sredi septembra 1951. S preureditvijo prostorov leta 1955 so pridobili nova ležišča. 29. novembra 1959 je v domu zasvetila elektrika. Leta 1981 so dom temeljito obnovili in posodobili. Dom je odprt od 15. junija do začetka septembra, spomladi in jeseni pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev; v 12 sobah je 48 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, v lovski sobi je krušna peč; tekoča voda, elektrika.

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.

Brezje pri Tržiču, 680 m, 361 preb., je vas na prisojnem pobočju vzpetine Vaško (1046 m) ob regionalni cesti Tržič - Begunje na Gorenjskem, imenovani tudi »Podgorska cesta«, ker povezuje vasi pod goro Dobrča. Vaško je jv. del grebena Breške gore, ki se kot podaljšek Dobrče spušča proti Brezjam. AP, trgovina, gostilna. Zanimiva cerkvica sv. Neže.

Mojstrana, 641 m, 1.175 preb., je gručasta vas na terasi ob sotočju Bistrice in Save Dolinke. Na v. robu terase se dviga strmo z. gozdnato pobočje Mežakle (1593 m), na z. robu pa precej nižje strmo skalnato Grančiše (844 m). Na j. strani se začenja dolga dolina Vrata, na s. pa je vas pozidana vse do Save. Razvoj kraja je v preteklosti povezan s fužinarstvom; železovo rudo so kopali v Požaju nasproti Cmira in na j. strani Mojstrane, topilnica pa je bila pod Tičjo pečjo. O fužinarstvu v tem kraju je pisal že Valvasor. Ob koncu 19. in začetku 20. stol. je bila tu cementarna, za katero so pridobivali lapor pri bližnji vasi Belca. V Mojstrani je popolna osnovna šola, več gostiln in trgovin, pošta in trafika; pred šolo so leta 1993 odkrili doprsni kip Jakoba Aljaža. Na vznožju Mežakle je urejeno smučišče z vlečnico. Ob cesti na v. strani vasi stoji zelo stara cerkev sv. Klemena; ljudsko izročilo pravi, da so jo zgradili na mestu, kjer sta prenočevala sv. Ciril in Metod na poti v Rim, kamor sta nesla ostanke sv. Klemena.

Z razvojem planinstva je postala Mojstrana pomembno izhodišče za ture v Triglavsko pogorje s s. strani. Zaznamovana pota vodijo na Triglav skozi tri ledeniške doline: Vrata, Kot in Krma. Najdaljša in najzložnejša je pot skozi Krmo, ki jo najbolj uporabljajo pozimi. Najkrajša pot je skozi Kot, po kateri pa planinci najmanj hodijo. Najobičajnejša je pot po dolini Vrat, ki spada med najlepše alpske doline. V vse tri doline pripeljejo ceste iz Mojstrane. lz Mojstrane v Vrata pa julija in avgusta ob petkih, sobotah in nedeljah vozi avtobus. Mojstrana je bila med obema vojnama tudi znano klimatsko zdravilišče. Po 2. svetovni vojni je turistična usmeritev nekaj časa zamrla, v zadnjih letih pa znova oživela.

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko še ni bilo nadelanih in označenih planinskih poti, je bilo v Mojstrani več odličnih gorskih vodnikov, kot Gregor Rabič — Grogar, Janez Klančnik — Simenc, Franc Smukavc — Smerc in Janez Klinar — Požganc. Iz Mojstrane je doma tudi Gregor Klančnik, dolgoletni predsednik PD Ljubljana-Matica ter ugledni gospodarstvenik in javni delavec. Planinsko življenje v tem kraju in na sosednjem Dovjem je zelo razgibal prihod Jakoba Aljaža za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927. Pomemben planinski utrip mu je dala SPD, ki je v Vratih in Triglavskem pogorju gradila postojanke in pota. Tudi sedanje PD Dovje-Mojstrana, naslednik 8. januarja 1928 ustanovljene Triglavske podružnice SPD Dovje-Mojstrana, nadaljuje pot, ki so jo začrtali njegovi predniki; širšega pomena so zlasti delo Postaje GRS, gospodarska dejavnost, vzdrževanje planinskih poti in Triglavski planinski muzej z bogato zbirko dokumentov, fotografij in gradiva iz preteklosti planinske organizacije, ki je edini organizirani planinski muzej v Sloveniji.