Izlet: Ravan (razpotje) Ravno polje

Foto: Avtor

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.

Dom stoji na robu planine Jesenje nad zgornjim koncem Lomske doline pod severnim ostenjem Storžiča. Tržiški planinci so uredili prvo planinsko kočo pod Storžičem leta 1938 v najeti planšarski koči, ki pa je 3. januarja 1939 pogorela. Jeseni 1945 so kočo zasilno obnovili in jo naslednje leto tudi popolnoma uredili. Ker koča ni ustrezala, so začeli graditi sedanji dom, ki so ga odprli sredi septembra 1951. S preureditvijo prostorov leta 1955 so pridobili nova ležišča. 29. novembra 1959 je v domu zasvetila elektrika. Leta 1981 so dom temeljito obnovili in posodobili. Dom je odprt od 15. junija do začetka septembra, spomladi in jeseni pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev; v 12 sobah je 48 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo, v lovski sobi je krušna peč; tekoča voda, elektrika.

Od doma pod Storžičem 60 min.
Iz Spodnjega Jezerskega čez planino Podstoržič 150 min.

Zgornje Jezersko, 880 m, 568 preb., razloženo naselje v dolini Jezernice, pritoku Kokre. Središče naselja, domačini mu pravijo Čenter, je okrog hotela Kazina, kjer so tudi avtobusna postaja, pošta, več trgovin in gostišč ter pisarni planinsko in turističnega društva. Kraj se prvič imenuje leta 1391, ko se omenja cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru. Tu je bilo ledeniško jezero, ki se je v 15. stol. že skoraj posušilo; po njem je dobil kraj ime. Skozi Jezersko in čez Jezerski vrh (1218 m) nad dolino vodi pomembna cesta, ki povezuje Slovenijo in Koroško. Pot čez Jezerski vrh so uporabljali že Rimljani. Od 16. stol. so cesto večkrat preurejali, zadnjič leta 1912, po 2. svetovni vojni pa so jo posodobili. O močnem prometu priča nekdanje gostišče »Jenkova kasarna« v Ravneh pod cestnimi serpentinami na Jezerski vrh, v katerem so ohranjeni datirani stenski napisi potnikov iz 16. stol. v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku. Jezersko je bilo do konca 1. svetovne vojne del Koroške.

Jezersko je najvišje alpsko klimatsko zdravilišče in letovišče v Sloveniji ter prijeten turistični in izletniški kraj z lepo gorsko okolico. V gotski cerkvi sv. Ožbolta si velja ogledati freske iz prve polovice 14. stol., iz tega časa so tudi poslikave na zunanjščini cerkve; gotski kip sv. Ožbolta iz okoli 1430 hrani Narodna galerija v Ljubljani. Izletniki lahko obiščejo nekaj naravnih znamenitosti: Planšarsko jezero v zgornjem delu doline, ki je nastalo z zajezitvijo potoka iz Ravenske Kočne; izvir slatine v Ravneh, ki ga omenja že J. V. Valvasor; slap Čedca v vznožju severne stene Jezerske Kočne, ki je s 130 metri najvišji slovenski slap. Vsakoletna etnografska prireditev je ovčarski bal, ki spominja na nekdaj zelo razširjeno ovčjerejo v jezerskem okolišu.

Koča stoji na planoti Ledine tik ledenika pod Skuto. Na tem mestu je nekdaj stala ovčarska koliba, na Ledinah so namreč pasli ovce z Jezerskega. PD Kranj je začelo s pripravami za gradnjo leta 1973, leta 1975 so postavili tovorno žičnico, julija 1976 pa so začeli graditi. Kočo so odprli 31. julija 1977. Koča se po svoji arhitekturi razlikuje od drugih planinskih postojank, vendar se ujema s pokrajino, ki jo obdaja. Na strehi koče je ploščad za pristajanje helikopterjev. Leta 1992 so kočo temeljito obnovili in namestili fotovoltne celice za pridobivanje električne energije. Leta 2002 so kočo priključili na čistilno napravo in povečali fotovoltaični sistem. Koča je poleg planincev in alpinistov namenjena tudi smučarjem, saj je na ledeniku pod Skuto  visokogorsko smučišče, kjer je možno smučati tudi poleti.  Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 6 sobah je 60 postelj, skupnih ležišč ni; WC, dve umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, radijska zveza; tovorna žičnica.

Dom stoji na spodnjem robu ledeniške krnice Okrešelj nad zgornjim koncem Logarske doline. Imenuje se po dr. Johannesu Frischaufu (1837-1924), profesorju na graški univerzi, neutrudnemu oznanjevalcu lepot Savinjskih Alp, humanistu in prijatelju Slovencev. Prvo kočo na Okrešlju je leta 1876 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1907 je pomladanski plaz z Mrzle gore kočo porušil. Še istega leta je Savinjska podružnica SPD začela graditi na bližnjem, bolj varnem mestu, nov dom, ki so ga slovesno odprli 2. avgusta 1908 in poimenovali po dr. J. Frischaufu; na tem mestu stoji današnji dom. Leta 1932 so dom prenovili. Po osvoboditvi ga je leta 1951 opremilo in odprlo PD Celje. V letih 1959-1961 so ga prenovili oziroma zgradili skoraj na novo; otvoritev obnovljenega in povečanega doma je bila 24. seprembra 1961. Leta 1960 so postavili tovorno žičnico. Leta 1988 je PD Celje začelo dom dozidavati in temeljito obnavljati. Zgradili so nove sanitarije in prizidek za zunanjo strežbo, s prezidavami pa so posodobili prenočitvene zmogljivosti. Povečani in obnovljeni dom so slovesno odprli 21. septembra 1991.Dom je odprt od 1. maja do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev in točilni pult; pri mizah pred domom 80 sedežev; v 11 sobah je 45 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 35 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevana s kmečko pečjo, v treh sobah centralno ogrevanje; tekoča voda. Dom so v letih 1998 - 2000 v okviru ekološke sanacije planinskih koč temeljito obnovili, tako, da je priključen na lastno biološko čistilno napravo, ima plinsko postajo in je priključen na električno omrežje. Ima tudi telefonsko linijo, internet, poslovanje preko POS-terminala s karticami in radijsko zvezo. Zato je oskrbovan praktično preko celega leta.

Koča stoji na prisojni strani tik pod grebenom Kamniškega sedla (1903 m), ki povezuje Planjavo in Brano. Nekateri uporabljajo za sedlo tudi ime Jermanova vrata, ki je nastalo v času rokovnjačev. Kamniška podružnica SPD je začela s pripravami za gradnjo koče že leta 1902, dogradili in odprli pa so jo 12. avgusta 1906. PD Kamnik je leta 1953 kočo obnovilo in prizidalo jedilnico, leta 1955 po postavilo tovorno žičnico; ker pa je koča postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, so se odločili, da bodo zgradili novo. V začetku maja 1981 so začeli rušiti staro kočo in graditi novo; odprli so jo 23. julija 1983 ob 90-letnici Kamniške podružnice SPD. Leta 1990 so postavili sončne celice za pridobivanje električne energije, leta 1992 pa je koča dobila mobitel. V okviru bilateralnega sodelovanja med republiko Avstrijo in Slovenijo je koča leta 1999 dobila čistilno napravo in povečan fotovoltaični sistem (sončne celice). Koča je odprta od sredine junija do sredine oktobra.V velikem gostinskem prostoru je 120 sedežev, točilni pult; v 14 sobah je 92 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 50 ležišč; zimska soba z 20 ležišči; WC, umivalnica in prha s toplo in mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kamin, voda kapnica, čistilna naprava, fotovoltne celice in agregat za elektriko, mobitel.

Dom stoji ob južnem vznožju Ojstrice nad prostrano zeleno kotlino Korošice. Prvo kočo je leta 1876 postavilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; leta 1881 je pogorela, naslednje leto so zgradili novo. Savinjska podružnica SPD je po svoji ustanovitvi zgradila na bližnji Molički planini svojo planinsko kočo in jo slovesno odprla 16. avgusta 1894; poimenovali so jo po Franu Kocbeku (1863-1930), takratnem načelniku podružnice. Po 1. svetovni vojni je nemško kočo prevzela Savinjska podružnica SPD, kočo na Molički planini pa je predala Ferijalni zvezi. Leta 1929 so kočo nadzidali in obnovili; otvoritev je bila 17. avgusta 1930; poimenovali so jo Kocbekov dom, v spomin na prvega načelnika Savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za razvoj planinstva v Savinjski dolini. Pozneje so dom prezidali in povečali, preurejeni dom pa odprli 15. septembra 1935. Med okupacijo je kočo zasegla nemška planinska organizacija. Po osvoboditvi so jo prevzeli celjski planinci in jo odprli že leta 1945. PD Celje je dom večkrat popravljalo, večjo adaptacijo pa so opravili v letih 1969-1973, otvoritev je bila 16. sesptembra 1973. Leta 1990 so začeli dom postopoma posodobljati. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od konca junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v 4 sobah je 32 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 69 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč, tekoča voda. Za elektriko skrbi fotovoltaični sistem povečan leta 2001 s pomočjo sredstev programa Phare, pomožno se uporablja še agregat.