Izlet: Škofja Loka (avtobusna postaja) Bohinjska Bistrica

Podrobnjejši opis Škofje Loke in njenih znamenitosti.

Del Križne gore so Nemci požgali, na požig in v februarju 1944 padle borce opozarja obeležje NOB. Na Kalanovi hiši je plošča v spomin 4 padlim sinovom in hčerki.

Vredno je stopiti do poznogotske cerkve sv. Križa, ki stoji na slemenu malo dalje od vasi, v prezbiteriju so znamenite freske iz legend o sv. Urhu in sv. Korbinijanu, ustanovitelju freisinške škofije, oltar je baročen. V bližini cerkve lovska koča, za splošni obisk odprta ob sobotah in nedeljah. S Slemena je zanimiv razgled na Škofjo Loko in Kranj, Sorško polje, Selško dolino, Škofjeloško pogorje in Ratitovec.

DRAŽGOŠE, 793 m, 338 preb., so razloženo naselje na prisojnem pobočju Dražgoške gore, ki se strmo dviga nad naseljem in ozko dolino Češnjice. Naselje ima tri dele: Pri Cerkvi, Na Pečeh in Jelenšče. Dražgoše imajo ugodno podnebje, ker jih Dražgoška gora varuje pred severnimi vetrovi. Prebivalci se delno ukvarjajo s kmetijstvom, delno so zaposleni v Železnikih in Škofji Loki, v vasi pa je tudi nekaj manjših podjetij. Dohodek jim dajejo tudi gozdovi. V naselju so podružnična osnovna šola, trgovina in gostilna. Kraj sodi v dostavni okoliš pošte Železniki.

Dražgoše so znane predvsem po bojih Cankarjevega bataljona z Nemci, ki so potekali od 9. do 11. januarja 1942, in po maščevanju Nemcev nad domačini. V začetku leta se je v vasi nastanil Cankarjev bataljon. Ko so Nemci začeli napadati, so partizani zavzeli ugodne položaje od cerkve do pečevnate Jelence. Nemci so z Rudna s topovi streljali na Dražgoše in skušali prodreti v vas. Tretji dan se jim je posrečilo napasti partizane v hrbet s kroparske strani. Do zadnjega se je bojeval Bičkov vod na Jelenci, ki se zdaj imenuje Bičkova skala. Po treh dneh hudih bojev s premočnimi nemškimi enotami se je bataljon umaknil na Mošenjsko planino na Jelovici. Ko so Nemci zasedli Dražgoše, so se maščevali nad vaščani: ustrelili so 41 domačinov, preostale odgnali v taborišče, vas pa zažgali. Zidovje, ki je ostalo po požaru, so razstrelili, prav tako tudi baročno cerkev. Kljub temu je škofjeloški muzej iz nje rešil znamenite zlate oltarje iz 17. stol., ki so zdaj na ogled v tem muzeju. V spomin na te hude dni so leta 1976 postavili mogočen spomenik, delo arhitekta Borisa Kobeta, kiparja Stojana Batiča in slikarja lveta Šubica. V kostnici pod spomenikom so pokopani posmrtni ostanki borcev dražgoške bitke. Vsako leto v začetku januarja prirejajo v spomin na dražgoške boje spominske pohode »Po stezah partizanske Jelovice« in športna tekmovanja. V Domu Cankarjevega bataljona je stalna razstava o boju v Dražgošah.

V bližini Dražgoš je od aprila do konca avgusta 1944 delovala kurirska postaja G-20, ki je vzdrževala zveze s postajami G-12 v bližini Krope, G-26 v Bukovščici in G-3 v Martinj Vrhu.

Dražgoše so po vojni obnovili, v zadnjih letih pa se je naselje povečalo z novimi hišami. Leta 1966 so zgradili tudi cerkev sv. Lucije; freske in slikana okna so delo slikarja Staneta Kregarja.

V Dražgoše lahko pridemo po cestah iz Krope prek Jamnika (12 km), iz Bohinjske Bistrice čez Rovtarico in skozi Rudno (27 km).

Oktobra 1943 so Nemci vas požgali, pet obnovljenih hiš se zdaj stiska v breg, na slemenu proti Pašku 1036 m stoji preprosta cerkvica. V vasi spomenik NOB. Sleme loči grapo Dašnjice od Plenšaka, po obeh grapah so steze za dostop, po s. bregovih Stedel vrha je speljana cesta v Železnike, z nje je razgled na nižje ležeči Podlonk.

Koča stoji tik pod Gladkim vrhom (1667 m) na vršnem slemenu Ratitovca, najvzhodnejšega podaljška Julijskih Alp. Prvo kočo je zgradila Selška podružnica SPD in jo odprla 9. avgusta 1925; imenovali so jo Krekova koča po dr. Janezu Kreku (1865-1917), organizatorju slovenskega zadružništva, ki je rad zahajal na Ratitovec. Med NOB je bila koča 1. maja 1943 požgana. Na starih temeljih je PD Železniki postavilo novo kočo in jo odprlo 18. julija 1954. Leta 1968 so zgradili prizidek.  Leta 1987 je bil zgrajen sanitarni prizidek z zimsko sobo. V bivaku na sedelcu, 200m niže od koče, so leta 1990 uredili zimsko sobo z ležišči. V zadnjih letih je koča dobila elektriko in bila tudi temeljito obnovljena in posodobljena. Koča je običajno odprta od sredine junija do sredine septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, razen če je slabo vreme.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 19 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; prvi gostinski prostor ogrevajo s kmečko pečjo; voda kapnica, elektrika, mobitel. V bivaku so v zimski sobi 4 ležišča, štedilnik, miza in klopi.

JELOVICA je zakrasela alpska planota med Kropo, Kamno Gorico in Lancovim na s., Savo Bohinjko na z. in Selško Soro na j. Na s. strani je visoka od 1000–1100 m, na j. pa od 1200–1400 m. Najviše se vzpne na območju Ratitovca (Altemaver, 1678 m), ki je strm rob planote. Jelovica je zgrajena iz apnencev in triasnih dolomitov. Poraščena je z obširnimi gozdovi, ki so jih ponekod izsekali in tam uredili planine za pašo živine. Med gozdovi so številne kraške vrtače, kotliči, brezna in podzemne jame, pa tudi suhe doline. Ponekod so šotna barja, ki so ostanki ledeniških jezer. Kjer so tla neprepustna, opazimo tudi površinske vode. Planota je prepredena z gozdnimi cestami. Naselja so ob vznožjih, le nekaj jih je na pobočjih. Nekoč so na Jelovici kopali železovo rudo za fužine v Kropi in Železnikih, razvito pa je bilo tudi oglarstvo.

Jelovica je bila pomembno središče narodnoosvobodilnega gibanja na Gorenjskem. Na planoti je bilo ustanovljenih nekaj partizanskih enot in partizani so tam bojevali več hudih bitk. TV pelje po planoti mimo številnih pomnikov iz NOB.

RATITOVEC je v. skrajnik Spodnjih Bohinjskih gora, nanje se na z. navezuje prek Bohinjskega sedla pri Soriški planini, obenem pa tvori visoki rob gozdnate planote Jelovica na njeni j. strani, ki se strmo vzdiguje nad Selško dolino med Železniki in Sorico. Je tudi najvzhodnejša gora Julijskih Alp. Ratitovec je zgrajen iz dachsteinskega apnenca. Dolgo, večinoma travnato glavno sleme, se vleče v smeri vzhod—zahod in le malo valovi. V tej smeri se nad slemenom dvigajo neizraziti vrhovi Kosmati vrh (1643 m), Gladki vrh (1667 m), najvišji Altemaver (1678 m) in Kremant (1658 m), Pod j. robom slemena so strme pečine, pod njimi pa se na višini ok. 1000 m razteza terasa, na kateri so vasice Podlonk, Prtovč, Torka, Zabrdo in Zgornje Danje. Položnejša pobočja pod teraso proti Selški dolini so porasla z mešanim gozdom. Na travnatih slemenih je razširjena alpska flora, tod med drugim rastejo planinski kosmatinec, alpska lanika, bleščeči grintavec, dlakavi sleč, Clusijev svišč, alpski zvonček, čašasti sviščevec, črna murka, panonski svišč in druge vrste, na pečevnatem robu pa rasteta lepi jeglič in planika. Na Ratitovcu živijo od divjadi tudi gamsi, med ptiči pa ruševci.

Ratitovec ima zanimivo zgodovino. V 13. stoletju so freisinški škofje, zemljiški gospodje iz Škofje Loke, naselili v te kraje Tirolce, ki so izkrčili teraso in prisojna pobočja na j. strani ter jih začeli obdelovati. Vrhovom in zemljiščem so dali nemška imena, ki so se popačena obdržala do današnjih dni. Ohranjena so tudi mnoga nekdanja rodbinska imena.

Preval Vrh Bače (1273 m) je star prehod iz Bohinja v Baško grapo, prek katerega so v preteklih stoletjih, ko še ni bilo železnice, tovorili izdelke bohinjskega železarstva na Primorsko. Preval je glaboka zareza med masivom Koble in Slatnika. Na preval pripelje gozdna cesta, ki se malo pod Bohinjskim sedlom odcepi od lokalne ceste Bohinjska Bistrica—Soriška planina.

Kobla (1498 m) je vrh v v. delu Spodnjih Bohinjskih gora, njegov jv. pomol je pomaknjen daleč nad Baško grapo. j. skalna strmina pod vrhom preide v travnata pobočja, ki padajo v Baško grapo; na spodnjem delu je obširna terasa z razloženo vasjo Bača pri Podbrdu (770 m). Koblo prebije 6336 m dolgi predor na železniški progi med Bohinjsko Bistrico in Podbrdom. Kobla je najbolj znana po smučiščih nad Bohinjsko Bistrico in po pobočjih Kravje Črne gore katerim je dala ime, čeprav na njen vrh ne sežejo. S Koble^' lepo vidimo j. pobočja Slatnika in Lajnarja, po katerih se SPP spušča proti Petrovemu Brdu. SPP se z vrha spusti po v. grebenu Koble, a ga kmalu zapusti in zavije v dolino na s. strani grebena, v kateri se menjavajo kotanjaste senožeti in smrekovi gozdovi. Po pol ure spusta pridemo do ceste, ki s s. pripelje na preval Vrh Bače in se tu tudi konča.