Izlet: Dovje Hotel Podljubelj

Dovje, 704 m, 640 preb., strnjena dolinska vas na nizki vzpetini nad glavno cesto Jesenice—Kranjska Gora ob j. pobočju Kepe. Vas se prvič omenja leta 980. Leta 1033 jo je cesar podaril brižinskim škofom. Čerkev sv. Mihaela so v začetku 14. stol. zgradili nemški kolonisti Ortenburžanov; leta 1829 so jo prenovili. Z Dovjega je lep pogled na Triglav, ki je navduševal tudi Jakoba Aljaža (1845-1927), župnika na Dovjem od leta 1889 do smrti, velikega pobudnika planinstva, graditelja planinskih postojank, skladatelja, planinskega pisca, zlasti pa še velikega borca proti potujčevanju naših gora; pokopan je na dovškem pokopališču, na katerem so pokopani tudi alpinist in filozof Klement Jug (1898-1924) ter mnogi planinci, ki so se ponesrečili na Triglavu. Ob glavni cesti so 27. avgusta 1989 slovesno odkrili spomenik Jakobu Aljažu, »ki ga je izdelal zgornjesavski srbski umetnik Nebojša Mitrič kot darilo svojemu prijateljevanju s slovenskimi hribovci in s slovensko kulturo« (Planinski vestnik, št. 10/1989). Ob spomeniku so 22. avgusta 1997 odkrili bronasti panoramski relief kranjskogorske občine, v katero sodijo tudi Dovje in vsa severna plat Triglava.

Mojstrana, 641 m, 1.175 preb., je gručasta vas na terasi ob sotočju Bistrice in Save Dolinke. Na v. robu terase se dviga strmo z. gozdnato pobočje Mežakle (1593 m), na z. robu pa precej nižje strmo skalnato Grančiše (844 m). Na j. strani se začenja dolga dolina Vrata, na s. pa je vas pozidana vse do Save. Razvoj kraja je v preteklosti povezan s fužinarstvom; železovo rudo so kopali v Požaju nasproti Cmira in na j. strani Mojstrane, topilnica pa je bila pod Tičjo pečjo. O fužinarstvu v tem kraju je pisal že Valvasor. Ob koncu 19. in začetku 20. stol. je bila tu cementarna, za katero so pridobivali lapor pri bližnji vasi Belca. V Mojstrani je popolna osnovna šola, več gostiln in trgovin, pošta in trafika; pred šolo so leta 1993 odkrili doprsni kip Jakoba Aljaža. Na vznožju Mežakle je urejeno smučišče z vlečnico. Ob cesti na v. strani vasi stoji zelo stara cerkev sv. Klemena; ljudsko izročilo pravi, da so jo zgradili na mestu, kjer sta prenočevala sv. Ciril in Metod na poti v Rim, kamor sta nesla ostanke sv. Klemena.

Z razvojem planinstva je postala Mojstrana pomembno izhodišče za ture v Triglavsko pogorje s s. strani. Zaznamovana pota vodijo na Triglav skozi tri ledeniške doline: Vrata, Kot in Krma. Najdaljša in najzložnejša je pot skozi Krmo, ki jo najbolj uporabljajo pozimi. Najkrajša pot je skozi Kot, po kateri pa planinci najmanj hodijo. Najobičajnejša je pot po dolini Vrat, ki spada med najlepše alpske doline. V vse tri doline pripeljejo ceste iz Mojstrane. lz Mojstrane v Vrata pa julija in avgusta ob petkih, sobotah in nedeljah vozi avtobus. Mojstrana je bila med obema vojnama tudi znano klimatsko zdravilišče. Po 2. svetovni vojni je turistična usmeritev nekaj časa zamrla, v zadnjih letih pa znova oživela.

V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko še ni bilo nadelanih in označenih planinskih poti, je bilo v Mojstrani več odličnih gorskih vodnikov, kot Gregor Rabič — Grogar, Janez Klančnik — Simenc, Franc Smukavc — Smerc in Janez Klinar — Požganc. Iz Mojstrane je doma tudi Gregor Klančnik, dolgoletni predsednik PD Ljubljana-Matica ter ugledni gospodarstvenik in javni delavec. Planinsko življenje v tem kraju in na sosednjem Dovjem je zelo razgibal prihod Jakoba Aljaža za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927. Pomemben planinski utrip mu je dala SPD, ki je v Vratih in Triglavskem pogorju gradila postojanke in pota. Tudi sedanje PD Dovje-Mojstrana, naslednik 8. januarja 1928 ustanovljene Triglavske podružnice SPD Dovje-Mojstrana, nadaljuje pot, ki so jo začrtali njegovi predniki; širšega pomena so zlasti delo Postaje GRS, gospodarska dejavnost, vzdrževanje planinskih poti in Triglavski planinski muzej z bogato zbirko dokumentov, fotografij in gradiva iz preteklosti planinske organizacije, ki je edini organizirani planinski muzej v Sloveniji.

Dom stoji na terasi v južnem pobočju Belščice, ki je severozahodni del Stolovega masiva. Prvotno je na tem mestu stalo rudarsko upravno poslopje, ker so tu kopali železno rudo; pred 1. svetovno vojno je bila v njem nemško-avstrijska postojanka: po vojni jo je prevzela Kranjska podružnica SPD, ki jo je adaptirala in odprla 22. julija 1923; poimenovali so jo po Janezu Vajkardu Valvasorju (1641-1693), piscu, tiskarju in izdajatelju pomembnih del za slovensko kulturo, med drugim tudi obsežne topografije "Slava vojvodine Kranjske.
Malo pred 2. svetovno vojno je Kranjska podružnica SPD zgradila nov dom, ki so ga odprli 11. junija 1939. Partizani so 30. aprila 1943 dom požgali. Po osvoboditvi je pogorišče prevzelo PD Radovljica, ki je zgradilo nov, velik dom in ga odprlo 6. junija 1954. Leta 1996 je bil zgrajen prizidek za nove sanitarije v pritličju in sanitarije in tuše s toplo vodo v nadstropju. Leta 2003 so obnovili ostrešje. Leta 2004 so v mansardi zgradili moderno predavalnico s 35 sedeži in 4 sobe z 12 ležišči s sanitarijami, umivalnico in tušem s toplo vodo. V letu 2005 pa so temeljito obnovili in povečali jedilnico, uredili šank in vhod. Leta 2009 so dogradili pokrito teraso z novim vhodom v dom in pridobili 25 sedežev. Zadnja posodobitev je bila v l. 2010 in sicer z izgradnjo čistilne naprave, centralnega ogrevanja, obnove sob v nadstropju, povečanja kuhinje in shrambe ter zamenjavo vseh starih oken.
Dom je redno odprt od sredine maja do konca septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostorih je  75 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; v 7 sobah v pritličju  je  38ležišč , v 4 sobah v mansardi pa 12 ležišč; WC, v vsaki etaži, umivalnica in tuši s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor dodatno ogrevajo s krušno pečjo; tekoča voda, elektrika, radijska zveza, mobitel.

Koča stoji na prisojni strani tik pod vrhom Malega Stola (2198 m). Prvo kočo je leta 1909 zgradila Kranjska podružnica SPD, slovesno so jo odprli 31. julija 1910. Poimenovali so jo po največjem slovenskem pesniku dr. Francetu Prešernu (1800-1849), domačinu iz Vrbe pod Stolom. Leta 1927 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 15. julija 1928. Po znani bitki na Stolu, 20. februarja 1942, so partizani kočo zažgali, da v njej Nemci ne bi imeli oporišča. Na pobudo preživelih borcev bitke na Stolu je PD Javornik-Koroška Bela zgradilo na temeljih stare koče novo planinsko postojanko in jo odprlo 21. avgusta 1966. V letih 1981-1984 so kočo precej povečali in prenovili, slovesna otvoritev pa je bila 4. avgusta 1984. Koča je 13. julija 1992 dobila mobitel, leta 1993 pa so montirali sončne celice za pridobivanje električne energije. Sistem je bil povečan leta 2001. Poleg tega sistema pridobivajo električno energijo še s pomočjo vetrnice. Leta 1996 so zgradili suho stranišče izven koče. Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev in točilni pult; v 7 sobah je 45 postelj; skupnih ležišč ni; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečjo; voda kapnica, sončne celice,vetrnica, suho stranišče, mobitel.

Dom stoji na zgornji Smokuški planini pod Pungartom na Zelenici, tik ob izviru potoka Završnica, pod mogočnima Begunjščico in Vrtačo. Objekt je bil zgrajen leta 1952, gre za nekdanjo karavlo JLA. Delno je bil obnovljen leta 1970 in je bil kot planinska koča znan s poznejšim imenom Dom Janeza Rezarja oziroma Planinski dom Iskra. PD Žirovnica, ki je bilo ustanovljeno leta 1996, je dom v istem letu z najemno pogodbo prevzelo od lastnika — ministrstva za obrambo RS — za dobo 25 let. Objekt ima svoje lastno vodno zajetje ter električni prildjuček prek kabelske povezave od Doma na Zelenici. PD Žirovnica je stavbo povsem prenovilo.

Dom stoji na mali ravnici Zeleniškega sedla med severnim ostenjem Begunjščice in južnim pobočjem obmejnega grebena Na Možeh. Prvo kočo na Zelenici je leta 1929 zgradilo pet zasebnikov, vendar je niso hoteli dati v najem Tržiški podružnici SPD; koča je bila med okupacijo požgana. Leta 1950 so začeli graditi planinski dom delavci šole milice, ki je bila takrat v Begunjah; nedokončani dom je 15. decembra 1952 prevzelo v najem PD Tržič, ki ga je zasilno usposobilo in naslednje leto tudi odprlo. S pogodbo med RSNZ, ki je bil lastnik zgradbe, in PZS, je 24. julija 1962 dobilo PD Tržič objekt v trajno last. Postojanko so po prevzemu popolnoma dokončali in opremili ter jo slovesno odprli 19. januarja 1966. Leta 1992 so nadzidali vhodni prizidek in s tem pridobili učno sobo. Dom je decembra 1999 popolnoma pogorel in se sedaj postopoma obnavlja.