Izlet: Zbelovo Šentjanž pri Dravogradu

PAŠKI KOZJAK je podolgovata, dobrih 10 km dolga gora v j. verigi Karavank. Na z. jo soteska reke Pake ločuje od Graške gore, na sz. vznožju jo obroblja Doliško podolje, na sv. pa jo ozka dolina potoka Jesenica ločuje od Pohorja; v. pobočja se strmo dvigajo nad sotesko reke Hudinje, ki ločuje Paški Kozjak od Stenice; j. položnejša pobočja se spuščajo v Šaleško kotlino in v kotlinico s sotočjem Dobrnice in Topliškega potoka. Glavni greben gore se vleče v smeri zahod—vzhod, v njem so tudi najvišji vrhovi Špik (1108 m), Basališče (1272 m) in Javorje (1252 m). Paški Kozjak je zgrajen iz apnenca in dolomita, med apnencem je nekaj železove rude; precej je vrtač in brezen. Mešani gozdovi prekrivajo večino gore, le na prisojnih slemenih in terasah so razložena hribovska naselja in samotne kmetije z njivami in travniki; najvišji zaselek je pri cerkvi sv. Jošta, 1063 m. Malo pod Basališčem je na j. strani vrha obširna travnata planota Ojstrica.
Paški Kozjak ima tudi zanimivo preteklost. Pri cerkvi sv. Jošta so odkrili sledi ilirske naselbine s predmeti iz halštatske dobe. V 18. in 19. stoletju so kopali železovo rudo, ki so jo topili v Zoisovi fužini v Mislinji in v fužinah pri Vitanju. Pod Basališčem je delala steklarna, ki se prvič omenja leta 1697, opuščena pa je bila v 18. stoletju; kjer je stala glažuta, je zdaj kmetija Glažar. Na s. pobočju je ob poti iz Srednjega Doliča cerkev sv. Mohorja, ki je bila sprva poznoromanska stavba, od nje je ostal le zvonik z dobro ohranjenimi freskami iz 15. stol., h kateremu so leta 1870 prizidali sedanjo stavbo. Prvotna cerkev sv. Jošta nad planinskim domom je bila zgrajena v 13. ali 14. stoletju, sedanja neogotska stavba pa leta 1884. Paški Kozjak je znan tudi iz novejše zgodovine, zlasti po težkih bojih 14. divizije, ki se je februarja 1944 po debelem snegu prebila na to goro; pri cerkvi sv. Jošta je granitni spomenik, delo arh. Petra Trpina. Začetek planinske dejavnosti je povezan z leta 1904 ustanovljeno Šaleško podružnico SPD v Šoštanju, ki je takoj po ustanovitvi markirala pot iz Pake na Špik in prirejala izlete na ta vrh; leta 1931 je na Špiku postavila razgledni stolp.

PAŠKI KOZJAK je podolgovata, dobrih 10 km dolga gora v j. verigi Karavank. Na z. jo soteska reke Pake ločuje od Graške gore, na sz. vznožju jo obroblja Doliško podolje, na sv. pa jo ozka dolina potoka Jesenica ločuje od Pohorja; v. pobočja se strmo dvigajo nad sotesko reke Hudinje, ki ločuje Paški Kozjak od Stenice; j. položnejša pobočja se spuščajo v Šaleško kotlino in v kotlinico s sotočjem Dobrnice in Topliškega potoka. Glavni greben gore se vleče v smeri zahod—vzhod, v njem so tudi najvišji vrhovi Špik (1108 m), Basališče (1272 m) in Javorje (1252 m). Paški Kozjak je zgrajen iz apnenca in dolomita, med apnencem je nekaj železove rude; precej je vrtač in brezen. Mešani gozdovi prekrivajo večino gore, le na prisojnih slemenih in terasah so razložena hribovska naselja in samotne kmetije z njivami in travniki; najvišji zaselek je pri cerkvi sv. Jošta, 1063 m. Malo pod Basališčem je na j. strani vrha obširna travnata planota Ojstrica.
Paški Kozjak ima tudi zanimivo preteklost. Pri cerkvi sv. Jošta so odkrili sledi ilirske naselbine s predmeti iz halštatske dobe. V 18. in 19. stoletju so kopali železovo rudo, ki so jo topili v Zoisovi fužini v Mislinji in v fužinah pri Vitanju. Pod Basališčem je delala steklarna, ki se prvič omenja leta 1697, opuščena pa je bila v 18. stoletju; kjer je stala glažuta, je zdaj kmetija Glažar. Na s. pobočju je ob poti iz Srednjega Doliča cerkev sv. Mohorja, ki je bila sprva poznoromanska stavba, od nje je ostal le zvonik z dobro ohranjenimi freskami iz 15. stol. , h kateremu so leta 1870 prizidali sedanjo stavbo. Prvotna cerkev sv. Jošta nad planinskim domom je bila zgrajena v 13. ali 14. stoletju, sedanja neogotska stavba pa leta 1884. Paški Kozjak je znan tudi iz novejše zgodovine, zlasti po težkih bojih 14. divizije, ki se je februarja 1944 po debelem snegu prebila na to goro; pri cerkvi sv. Jošta je granitni spomenik, delo arh. Petra Trpina. Začetek planinske dejavnosti je povezan z leta 1904 ustanovljeno Šaleško podružnico SPD v Šoštanju, ki je takoj po ustanovitvi markirala pot iz Pake na Špik in prirejala izlete na ta vrh; leta 1931 je na Špiku postavila razgledni stolp.

SLOVENJ GRADEC, 410 m, 7712 preb. Mesto leži na prodni terasi v kotu Slovenjgraške kotline, kjer se stikata Mislinjska in Podgorska dolina. Nove mestne četrti se širijo na višji vzhodni terasi Spodnji Legen, v spodnjem delu Podgorske doline ter ob cestnih vpadnicah iz velenjske in dravograjske smeri. Mestece med gorami, kot ga je ljubkovalno poimenoval pisatelj Franc Ksaver Meško, ima izjemno lepo lego med Uršljo goro in Pohorjem.

Območje Slovenj Gradca je bilo naseljeno že sredi prvega tisočletja pr. n. št.; o tem priča veliko ilirsko grobišče na Legnu. V zadnjem stoletju pr. n. št. je bila na Grajskem griču (526 m) keltska naselbina. Za časa Rimljanov je pod Grajskim gričem peljala pomembna cesta Celeia–Virunum na Koroškem. Ob njej se je na območju Starega trga razvilo naselje Colatio s poštno postajo. Leta 1091 je že bilo na Grajskem griču utrjeno bivališče z gradom, pod njim pa naselje, imenovano Gradec. Leta 1165 je bilo naselje že omenjeno kot Windisch Graz, da bi ga razlikovali od nemškega Gradca. Na Puščavi za Grajskim gričem so odkrili grobišče 136 grobov z nakitom in posodo; le-to dokazuje slovansko naselitev v 10. in 11. stol. Ker naselbina pod Grajskim gričem ni imela večjih razvojnih možnosti, so grofje Andechs-Meran, posestniki Mislinjske doline, na terasi med Mislinjo in Suhadolnico ustanovili novo naselje ter ga poimenovali po naselbini pod Grajskim gričem. Novo naselje se je začelo razvijati v letih od 1167 do 1180. Leta 1251 je kraj omenjen kot trg z župnijo, deželnim sodiščem, mitnico in kovnico denarja. Trg je Ulrih III. leta 1267 povzdignil v mesto. Zavarovali so ga z obzidjem, stolpi in jarki. V mestu sta cveteli trgovina in obrt. Leta 1407 je bil Slovenj Gradec z Mislinjsko dolino priključen Štajerski. S tem se je končala 200 let trajajoča oblast oglejskih patriarhov nad tem območjem. Špital (ubožnico) je mesto dobilo leta 1419, okoli 1450 pa tudi bolnišnico. Mestno pravo datira iz leta 1440. Upravo je vodil magistrat, načeloval mu je mestni sodnik; sprva mu je pomagalo pet svetnikov, od leta 1460 pa dvanajst. Mesto se je razvijalo kot trgovsko in obrtno središče.

Slovenj Gradec pa je doživljal tudi hude čase. V letih 1471, 1476, 1478 in 1480 so v mestu ropali in požigali Turki. Leta 1489 so mesto zavzeli Madžari, vendar so se morali že leto pozneje umakniti pred cesarjevo vojsko. Mesto je kar petkrat pogorelo, prvič leta 1509, zadnjič 1903. V njem so večkrat izbruhnile tudi kužne bolezni.

Slovensko ime mesta je leta 1577 prvič zapisal Primož Trubar: »... v Slovenskim Gradci«. Slovenj Gradec se je hitreje razvijal v novem veku. V 18. stol. je bilo v njem več kot 150 mojstrov in vajencev različnih obrtnih strok; nekaj delavnic je preraslo v tovarne. Razvoj mesta so pospešili leta 1829 zgrajena deželna cesta, leta 1849 sedež okrajnega glavarstva, zlasti pa leta 1899 zgrajena železnica, vendar je bila, žal, leta 1968 ukinjena. Hitrejši razvoj je Slovenj Gradec doživel v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je postal industrijsko, trgovsko in upravno središče, leta 1920 pa je dobil tudi meščansko šolo. V tem obdobju je bilo mesto cenjeno tudi kot letoviški kraj.

Po 2. svet. vojni, zlasti pa po osamosvojitvi Slovenije, se je Slovenj Gradec razvil kot gospodarsko, trgovsko, zdravstveno, šolsko, kulturno, denarno ter upravno središče Mislinjske doline in koroške krajine. Mesto se je razširilo iz starega mestnega jedra, zgrajeni so bili številni stanovanjski bloki in številne stanovanjske hiše. Meščanom in okoličanom dajejo delo družba Prevent, tovarna opreme Nieros Metal, tovarna pohištva Lesna Pameče, tovarna oblazinjenega pohištva Nova oprema, tovarna za izdelavo izdelkov za avtomobilsko in pohištveno industrijo Johnson-Controls, več velikih trgovskih centrov, več manjših podjetij in številne storitvene dejavnosti. V bolnišnici se zdravijo bolniki s Koroškega in tudi od drugod. V mestu ima sedež Koroška banka, tam je tudi več poslovalnic drugih bank. Otroci in mladina se izobražujejo v treh osnovnih šolah, glasbeni šoli, srednjih šolah različnih smeri, gimnaziji in v višji strokovni šoli. Kulturni utrip dajejo mestu Galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej, Sokličev muzej s spominsko sobo pisatelja Meška, knjižnica in številne kulturne prireditve. V mestu imajo sedež okrožno in okrajno sodišče, mestna občina, lekarna, zdravstveni dom, pošta, gozdno gospodarstvo, upravna enota in Gorsko turistični center Kope. V njem sta dva hotela in več gostinskih lokalov, več samopostrežnih in drugih trgovin, turistična poslovalnica itd. V začetku leta 1995 je občina Slovenj Gradec postala mestna občina

V mestu si kaže poleg galerije in muzejev ogledati tudi kulturnozgodovinske spomenike. Župnijska cerkev sv. Elizabete je bila posvečena leta 1251; prvotno romansko cerkev so okoli leta 1400 gotizirali, zdaj pa je v njej lepa baročna oprema iz 18. stol. Ob župnijski cerkvi stoji cerkev Svetega duha, ki je bila kot špitalska cerkev zgrajena v 15. stol.; v njej so dragocene slikarije in oprema, zlasti pasionske freske iz okoli leta 1455 na severni steni prezbiterija. Pomembna stavba je tudi obnovljeni grad Rotenturn, zgrajen leta 1493, zdajšnjo obliko pa je dobil v prvi polovici 18. stol. Mestna hiša (rotovž) iz 17. stol. je bila predelana leta 1885, v njej sta zdaj galerija in muzej.

V Slovenj Gradcu je bilo rojenih več znanih kulturnih ustvarjalcev, med njimi skladatelj Hugo Wolf (1860–1903) in slikar Franc Berneker (1874–1932). Tam sta živela znani slikar samouk Jože Tisnikar (1928–1998) in Jakob Soklič (1893–1972), župnik ter zbiralec različnih predmetov in umetnin od prazgodovine naprej. V Slovenj Gradcu živi in ustvarja akademski slikar Karel Pečko (roj.1920), ustanovitelj in dolgoletni vodja Galerije likovnih umetnosti, ki je leta 1966 pod pokroviteljstvom Organizacije združenih narodov pripravil odmevno razstavo o miru, humanosti in sodelovanju med narodi. Mednarodna organizacija OZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je zaradi kulturnih prireditev mednarodnega pomena leta 1989 razglasila Slovenj Gradec za mesto glasnik miru.

Slovenj Gradec je bil pomembno središče narodnoosvobodilnega gibanja v Mislinjski dolini. Organizacijo odpora je vodil inž. Rado Iršič. Kmalu po okupaciji so Nemci zaprli veliko narodno zavednih ljudi, jih pregnali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško ali internirali v taborišča. Že leta 1941 so v Mislinjski dolini delovale partizanske skupine, tudi slovenjgraška. 16. oktobra 1941 so Nemci to skupino razbili, tri borce pa ustrelili. Precej znanih Slovenjgradčanov so ustrelili kot talce, številni so sodelovali v NOB. V grobnici v parku za cerkvijo je pokopanih 323 padlih borcev NOV, talcev in žrtev fašizma, pa tudi borci patrulje Pohorskega bataljona, ki so jih Nemci ubili januarja 1943, ter borci XVII. divizije NOV, padli maja 1945 v bojih za osvoboditev Slovenj Gradca. V grobnici so pokopani tudi narodni heroji, sicer domačini Franjo Vrunč, Rado Iršič in Lado Mavsar. Njihovi doprsni kipi so postavljeni v spominskem parku ob grobnici. Pred gostiščem Pohorje stoji spomenik zmage v spomin na padle borce NOV in žrtve okupatorja iz Slovenj Gradca.

Na Brdih pri Slovenj Gradcu je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-31. Prvi komandir je bil Božo (priimek ni znan), na postaji pa so bili sprva trije kurirji, pozneje pa jih je bilo tudi več. Vzdrževali so zveze s postajami S 9 na območju Ribnice na Pohorju, S-34 nad Velunjskim grabnom in S 23 pri Radegundi na Golteh. Kurirska postaja S-31 se je zaradi pogostih nemških hajk petkrat selila na nove lokacije nad Mislinjsko dolino. Pri opravljanju kurirskih nalog je padel kurir Ferdo Hartman - Nanta.