Izlet: Sežana Sedlo

TRSTELJ, 643 m, je najvišji vrh v z. delu ozkega gorskega hrbta na s. robu Kraške planote, ki se vleče od Soške doline na z. in na v. prehaja v Senožeško hribovje. Ta gorski hrbet je med tremi podolžnimi gorskimi hrbti, ki se dvigajo nad Kraško planoto na j. in s. robu ter po sredini, najvišji, najdaljši in najbolj sklenjen. V s. gorskem hrbtu so z. od Trstelja vrhovi Stol (629 m), Renški vrh (449 m) in Fajtji hrib (433 m), v. pa Kačnik (500 m), Kopica (567 m), Ovčjak (575 m) in Ter (673 m). Gričevje nad Spodnjo Vipavsko dolino, z. od Potoka do Mirna so Črni hribi; to ime ponekod uporabljajo tudi za z. del gorskega hrbta. Trstelj in celotni rob Kraške planote je zgrajen iz krednega in jurskega apnenca. Pobočja Trstelja in sosednjih vrhov so večinoma poraščena z gozdovi, v katerih prevladujejo na j. strani gaber, hrast, trepetlika, kostanj in brin, na s. pobočjih bor; vmes so manjše hribovske senožeti, kjer spomladi cveti gorski kosmatinec, ki pri nas raste samo na Krasu in v Istri.
Z vrha Trstelja, ki ni poraščen in kjer stoji telekomunikacijski stolp, je izredno lep razgled. Na s. je pod nami Vipavska dolina z Dornberkom, Prvačino in Renčami; proti Gorici in Novi Gorici se razprostirajo Biljenski griči z nasadi češenj, breskev in drugega sadnega drevja ter vinsko trto. Na s. strani doline se dviga visoki rob Trnovskega gozda s Čavnom, za njegovim zelenim prostranstvom pa vidimo Julijce s Triglavom. Na v. sta v bližini vrhova Kačnik in Lipnik, potem pa seže pogled prek gričev med Braniško in Vipavsko dolino proti Ajdovščini in do Nanosa. Proti jv. vidimo za Senožeškimi hribi Vremščica, Snežnik in Slavnik. Na j. in z. strani je obširna planota Komenskega in Tržaškega Krasa z nizom hribov in gričev po sredini planote ter gorskim hrbtom na jz. robu Krasa, za katerim se lepo vidi Tržaški zaliv z obalo do Pirana in Tržiški zaliv s Tržičem (Monfalcone), daleč zadaj pa so na obzorju vrhovi Dolomitov. Na zelenem kraškem polju je v bližini lepa vas Temnica. Na z. je pred nami Stol, za njim gorski hrbet nad Vipavsko dolino,
Goriška ravnina in Furlanska nižina. Na sz. lepo vidimo Gorico, Novo Gorico ter Sabotin in Sveto goro, naprej pa Matajur, Zahodne Julijske Alpe in Karnijske Alpe. Čeprav je Trstelj nizek hrib, je vreden našega obiska, zlasti jeseni in spomladi, ko ob dobri vidljivosti seže pogled od morja do zasneženih vrhov.

Koča stoji tik pod vrhom Trstelj (643 m), najvišjim vrhom Črnih hribov, ki se dvigajo nad planoto Tržaško-Komenskega Krasa med Lipo in Opatjim selom ter padajo proti Vipavski dolini med Dornberkom in Mirnom. Po 2. svetovni vojni so bile tu, kjer je zdaj koča, ruševine italijanskega vojaškega objekta. Upravni odbor PD Nova Gorica je sklenil, da hišo obnovi za potrebe planincev. Že dobro leto po ustanovitvi društva, 20. avgusta 1950, so postojanko odprli in jo poimenovali po narodnem heroju Antonu Šibelji-Stjenku (1914-1945). Kočo so večkrat obnavljali, temeljito pa so jo obnovili v letih 1985 do 1988. Koča je odprta ob sobotah popoldne, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 20 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v skupni spalnici je 12 ležišč; WC, voda kapnica, elektrika.

Parkirno mesto za cca 3 avtomobile.

Koča stoji na obširni jasi med Velikim Modrasovcem na severu in Malo goro (1034 m) na južni strani koče, ki spadata v južno obrobje Trnovskega gozda s skupnim imenom Čaven. Prvo planinsko zavetišče je leta 1908 uredila Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD v najemni sobi gozdarske koče. Po 2. svetovni vojni so ajdovski planinci uredili med vojno uničeno planinsko zavetišče v gozdarski koči in ga odprli 22. junija 1947. Imenovali so ga po Antonu Bavčerju iz Ajdovščine (1905-1944), ki so ga med vojno ustrelili v Trstu kot talca. PD Ajdovščina je leta 1963 gozdarsko kočo odkupilo ter jo uredilo in opremilo kot planinsko zavetišče. V letih 1978 in 1979 so zgradili prizidek ter obnovili vse prostore; zavetišče so preimenovali v kočo. Leta 1993 so lokalno cesto prestavili izpred koče za njo ter s tem zagotovili mir obiskovalcem koče. Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih od začetka maja do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred kočo je 40 sedežev; v dveh sobah je 10 postelj, na skupnem ležišču pa 30 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko.

TRNOVO, 791 m, 305 preb. Obcestno središčno naselje leži na jz. robu Trnovskega gozda. Novi del naselja nastaja j. od vaškega jedra, na v. strani ceste iz Nove Gorice. K naselju sodijo tudi gručasti zaselek Rijavci ob cesti proti Čavnu ter zaselki Mimovec, Mrzla Rupa, Rezija in Trpinovšče, raztreseni po širši okolici. Na z. strani naselja je manjša vzpetina Kobilnik, na j. pa Zverinec (793 m). Okolica naselja je kraško površje; na z. in s. strani so po večini pašniki, na v. strani pa se takoj za naseljem začenjajo strnjeni gozdovi. Gozdove na Trnovski planoti so v 16. in 17. stol. domala izsekali Benečani, v začetku 19. stol. pa še Francozi. Med 1. svetovno vojno je v bližini Trnovega divjala soška fronta in vas je bila med boji porušena. Prebivalci se preživljajo z gozdarstvom in živinorejo, nekaj je zaposlenih v obratu Mebla, številni pa v Novi Gorici. V naselju so podružnična osnovna šola, pošta, enota Gozdarstvo Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, enota Zavoda za gozdove Republike Slovenije, trgovina ter nekaj manjših podjetij in obrtnih delavnic. Na planoti nad glavno ulico stoji župnijska cerkev Marije Snežne.

Po kapitulaciji Italije in nastanku svobodnega partizanskega ozemlja v Trnovskem gozdu in njegovi okolici je bilo Trnovo strateškega pomena za NOB. Na tem območju je bilo več spopadov med partizani in nemškimi enotami. Še posebej hudi boji so potekali med nemško ofenzivo konec septembra 1943, ko je okupator hotel zatreti vseljudsko vstajo na Primorskem in uničiti narodnoosvobodilno vojsko v bližini Gorice. Kljub temu da so Nemci napadali s 25.000 vojaki, z več kot sto tanki, s 30 oklepnimi vozili in 120 topovi, jim je uspelo zasesti le večje kraje, partizanske enote pa so se v razsežnih kraških gozdovih Trnovskega gozda spretno izogibale premočnemu nasprotniku. Na tem območju je nemška ofenziva divjala tudi oktobra 1944, vendar so se enote IX. korpusa okupatorju uspešno upirale. Pozimi 1944/45 se je v Trnovem naselil italijanski bataljon prostovoljcev; med 19. in 21. januarjem 1945 ga je napadla brigada Srečka Kosovela ter ga uničila. Nemci so marca 1945 še enkrat skušali presenetiti enote IX. korpusa, ki so se na planoti pripravljale na boje za končno osvoboditev Primorske, vendar jim je začasno uspelo zasesti le večje kraje, med njimi Trnovo. Enote IX. korpusa so se vse do konca aprila ostro spopadale z Nemci. Borci Prešernove in Gradnikove brigade so 27. aprila 1945 pregnali Nemce iz Trnovega. S tem so bili prosti izhodiščni položaji za pot proti Gorici in Trstu.

V obdobju, ko je bilo Trnovo svobodno, je tam delovala partizanska telefonska centrala, ki je imela zvezo z Lokvami, Kopitnikom, Ravnico in enotami IX. korpusa. Za okrepitev zveze med P-7 v Gorenji Trebuši in P-11 pri Ozeljanu, zlasti pa zaradi zveze čez Sočo s P-25 na Matajurju v Beneški Sloveniji, je bila konec oktobra 1944 v Trnovem ustanovljena tudi kurirska postaja P-9. Komandir postaje je bil Jože Likan, v njej pa je bilo pet kurirjev. V drugi polovici decembra 1944 se je P-9 preselila v Loke nad Ajševico.

Na vzpetini Kobilnik je spominski park s spomenikom padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja ter z grobnico padlih borcev IX. korpusa. Ob vznožju Kobilnika je osrednji spominski prostor, zgrajen v obliki amfiteatra. Pred vhodom v park stoji simboličen pomnik, na tabli ob njem piše: »Ogenj miru in ljubezni prižgan 27. 8. 2005«. Malce naprej so doprsni kipi komandanta IX. korpusa in narodnega heroja Staneta Potočarja - Lazarja (1919–1997), partizanskega komandanta Alberta Jakopiča - Kajtimira (1914–1996), prvega komandanta IX. korpusa Lada Ambrožiča - Novljana (1908–2004) in zadnjega komandanta tega korpusa Jožeta Borštnarja - Gabrovčana (1915–1992); zadnja dva so odkrili 17. septembra 2005. Na kamnitem zidu pred amfiteatrom je vklesano posvetilo pesnika Cirila Zlobca vsem padlim in žrtvam. Na 83 granitnih ploščah so zapisana imena 2345 padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja iz novogoriške občine. Na vrhu vzpetine stoji kamnit obelisk, ob njem je grobnica, v kateri je pokopanih 256 padlih borcev IX. korpusa. Na petih ploščah so vklesana imena 170 znanih borcev.

Pred pošto so krajani odkrili spomenik v spomin na srdite boje Kosovelove brigade za osvoboditev Trnovega januarja 1945. Na plošči so verzi pesnika Srečka Kosovela iz pesmi Rdeči atom:

»Plamen žareč bo presekal temo,
kakor zastava bo plapolal.
Človek bo dvignil obraz od tal,
v bodočnost bo stopil z uporno nogo.«