Izlet: Mozirje Janška voda (razpotje)

Prvi problem v Mozirju je start. Če greš iz restavracije Gaj naprej (most čez Savinjo je za hrbtom) prideš najprej do table, kjer piše Loka.

Malo naprej je elektricni drog, kjer je markacija.

Ampak nato je križišce asfaltiranih cest, pa ne piše, da moraš desno. In potem je železnem drogu od vinske trte znak (a možno je, da ga listi prerastejo!). Ob brajdi levo proti gozdu!

Ko prideš iz Žagarjevega grabna čez travnik do asfaltne ceste, je past. Markacija je polomljena, zaviti moraš na desno in mimo kmetije. In ko se povpneš cca 20 metrov od kmetije gor, moraš zaviti desno na spodnjo pot! Markacije so potem zopet OK.

Pot je lepo označena. Edino na kmetiji Paragojnik se zaplete, ker kmet ne dovoli skozi dvorišče, čeprav so markacije. In ne preostane drugega, kot najprej po makadamski poti dol, nato po asfaltu gor, dokler spet na desni ne vidiš markacije. Z asfalta kreneš v gozd šele ko vidiš kapelico in pred njo markacijo.

Cerkev Marija Čreta se že od daleč vidi. Je pa slabo označeno, kako do žiga. Takoj za tablo pri cerkvi je ozka potka dol čez travnik in po njej do prve hiše. Tam je žig in ne v Planinskem domu, kot piše v knjižici. In še: ob nedeljeh dopoldan gredo vsi k maši v Stopnik, zato je žig lahko problem!

Takoj ko se spustiš dol do križišča (potem ko greš mimo cerkve sv. Katarine) je na križišču znak. Glede na puščico na tabli bi krenil na sv. Jošt v hrib. Narobe! Še naprej po cesti dol in nato na križišču desno! Ko greš mimo znaka na drevesu, ki opozarja na razgled, da se lepo vidi Vransko, se splača zaviti tistih 10 metrov.

Na enem mestu v gozdu je past. Na desni je studenec in takoj za njem je treba zaviti desno po ozki poti, ne naravnost oz. malo levo in nato navzdol!

Takoj naprej za cerkvijo sv. Jošta je na desni še kapelica sv. Gervazija in Protazija.

Pot se spusti do prelaza Lipa. Ampak od tam je treba slediti oznake za Smolnik (rdeče beli krog), saj oznak za E6 ni. Šele tik pod vrhom hriba (pot je ves čas makadamska) je znak in tam se pojavi markacija E6, ki ti pove, da si na pravi poti!

Potem greš ves čas po makadamski poti navzdol, v knjigi piše kmetija Jeseničnik.

Mimo brunarice Jurček zavijemo po stezi čez pobočje proti beli hišici na robu gozda. Nekaj naprej od Jurčka se od naše poti na desno loči planinska pot v Motnik. Nad belo hišico, Rovt pod Menino 14, stopimo na razmeroma raven kolovoz, ki nas po mešanem gozdu na j. strani Medvedovega hriba kmalu pripelje do gozdne ceste. Po cesti gremo še naprej po ravnem do bližnjega križišča, potem pa kar naravnost in navzdol. Pazimo na markacije, ker je na poti še nekaj stranskih kolovozov. Ko pridemo iz gozda, zagledamo Jeseničnikovo domačijo. Do nje gremo po kolovozu proti gospodarskemu poslopju in hiši. Jeseničnikova domačija sodi v zelo razloženo hribovsko naselje Jeronim, 720 m, 211 preb., ki se v loku razteza od jz. pobočij Dobroveljske planote do j. pobočij Medvedovega hriba. Od Slopnika do Jeseničnika smo hodili 30 min.

Takoj za stanovanjsko hišo se z leve priključita E-6 in Savinjska pot (označena s črko "S" nad planinsko markacijo), a ne za dolgo. S travnatega pobočja se steza spusti v gozd in po njem proti grapi potoka Merinščica. Po 10 min. smo na razpotju: E-6 in Savinjska pot zavijeta desno proti Motniku, TV pa levo proti Orehovcu. Steza se precej strmo spušča po gozdnatem pobočju Medvedovega hriba nad grapo Merinščice. Po 20 min. od razpotja pridemo do domačije na Orehovcu (650 m). Na jv. strani lepo vidimo Kozico in Čemšeniško planino. Z Orehovca pelje TV v dolino potoka Merinščica po gozdni cesti, s katere se večkrat odpre lep pogled proti Vranskemu in naprej na Spodnjo Savinjsko dolino ter Dobroveljsko planoto s Šentjoškim vrhom (1077 m) in cerkvijo sv. Jošta pred nami. Po 25 min. zložnega spusta pridemo v zatrep doline tik pod gručastim naseljem Vologa, 588 m, 45 preb. Tam stopimo na asfaltirano cesto Vransko-prelaz Lipa (721 m) - Šmartno ob Dreti.

Do Vranskega je TV ves čas speljana po asfaltirani cesti. Po 10 min. pridemo v zaselek Kale, enega od devetih zaselkov naselja Jeronim, po 30 min. pa v gručasto naselje Prapreče, 402 m, 142 preb. Na s. strani doline se dviga strma Medvedica (604 m), na j. Blednik (659 m), na vzpetini Tabor (428 m) pred nami pa nas pozdravlja cerkev sv. Jeronima, zgrajena v prvi polovici 15. stol. Okoli nje je še zdaj taborsko obzidje. Še 30 min. in pridemo na Vransko.

Pred kmetijo je oznaka in zaviješ takoj za znakom levo dol na ozko pot obraslo s travo. Ko hodiš potem po gozdu, se ponovno odpre pogled na Vransko.

Malo pred ciljem tega odseka zagledaš cerkev v Motniku. Po nadvozu čez cesto Kamnik Vransko greš mimo oz. pred cerkvijo desno in na mostu obrneš levo do gostilne. Pazi: ob nedeljah je zaprto!

Najprej od gostilne grizeš po asfaltu naravnost gor!

Potem se cesta od Strmca spusti in ko zavije ostro levo, znak kaže, da je Bela naravnost.

Greš do mostu in nato malo za njim kreneš levo v hrib. Ko prideš iz gozda na travnik si praktično že v Lebenicah (vidi se samo en weekend levo ob poti). Ampak če pogledaš nazaj, vidiš v daljavi sv. Jošt!

Potem ko prideš iz vasi po klancu navzdol (vas Hribi) je na desni strani na električnem lesenem drogu markacija E6 in puščica desno in piše 90 m. Tam zaviješ na pot, ki pride čez cca 100 m v gozd in da nadaljuješ, moraš mimo železnih vrat. Ko prideš iz gozda nadaljuješ po pobočju čez travnik. Ta pot te pripelje do gasilskega doma na Trojanah, ki je na drugi strani ceste od gostišča Konjšek!

Pot je lepo markirana. Edino ko prideš mimo tistega dela, ki je ves v pesku (kot opuščeni kamnolom!) po stezi navzdol, je na levi znak, kjer piše, da greš nazaj na Doline (ne Trojane) in naprej na Golčaj.

Pot je lepo markirana.

Vmes se med drevjem vidi globoko spodaj Blagovica.

Gostišče na Limbarski gori je obnovljeno, a ni prenočišča!

Nadaljuješ po cesti proti razpotju.

V gozd zaviješ, ko na desni (prej  greš po cesti skozi vas Vodice) in potem ko že greš ven iz vasi Vodic, opaziš pušcico, kjer piše, da je Limbarska gora tam od koder si prišel. Sicer pa je orientacija za Moravče ves čas dva zvonika na cerkvi v dolini.

Sicer pa v Moravčah ni prenočišca niti ga ni naprej na naslednjem možnem cilju (Miklavž!).

Naprej po cesti proti Češnjicam.

Levo skozi gozd se povzpneš na sleme, prideš v vas Katarija. Že kmalu je na desno lep pogled na Triglav in na Kamniške z Moravčami spodaj.

Ko prideš že proti koncu vasi (a se pot dolgo vleče po asfaltni cesti in ves čas po slemenu!) se vidi cerkev sv. Miklavža. Žig je v zadnji hiši na levi!

Potem greš naprej po cesti prideš do zadnje hiše na desni (ampak to je že tik pod cerkvijo na koncu asfaltne poti), kjer je na steni žig.

Z vrha zidu pri cerkvi se vidi GEOSS (ker je bilo oblačno se malo slabše vidi stolp med obema smrekama). V dolini Save je bila zjutraj ob 7.30 še megla, vidijo se Janče na vrhu hribov v daljavi.

Takoj za hišo z žigom je treba čez travnik desno kreniti proti gozdu. Tu je markacija za nadaljevanje poti slaba.

Po cca 10 min hitre hoje navzdol je manjša past. Zelo jasen rdeče beli krog in pušcica kažeta, da je treba iti desno. A je treba iti levo dol, kar potrdi markacija E6 po ca 15 metrih!

Ko iz gozda prideš v vas Velika vas je kriza. Ker je ravno na izstopu iz gozda zgrajena nova hiša, ni markacij! Dejansko bi moral še cca 50 višinskih metrov naravnost po bregu dol. A je edino možno najprej desno skozi vas do prve ceste, ko lahko zaviješ levo in potem zopet po prvi cesti desno. Ampak tam je že markacija. Potem gre pot naprej po asfaltu. Ampak ali markacije ni ali pa sem jo spregledal, tako da nisem zavil s ceste in skozi gozd v vas Senožeti, ampak sem šel ves čas po cesti!

Ko se povzpneš iz Jevnice iz gozda na travnik in prideš do asfaltirane ceste, kaže cestni znak na levo po cesti do Janč 5,5 km, na "kozolcu" kot turističnem objektu pa piše Janče 1 h na desno in tam je tudi znak E6. Ampak potem se markacije evropske pešpoti kar izgubijo in spremljal sem običajni rdeče beli znak skoraj do Janč, kjer je na desni znak za pot E6.