Izlet: Vuhred Lokve

Ampak ko prideš čez most v Vuhred, najprej ni znaka, se je pač treba po intuiciji usmeriti, kamor kaže cestni smerokaz za Ribnico na Pohorju.

Pred gostilno Lovec je treba obrniti na levo, po cca dvesto metrih med dvema hišama desno, tabla kaže, da je to smer za sv. Anton.

Preden se pot začne vzpenjati po gozdu, je čez travnik lep pogled na Radlje ob Dravi in Vuhred.

In nato se pot ves čas vzpenja (Vsaj eno uro hitre hoje!). Posamezne kmetije, ki jih knjižica opisuje, so lepo označene, glej primer.

Na desni se dobro vidi cerkev sv. Antona.

Ko greš mimo odcepa za cerkev sv. Antona se pot najprej spusti do hišne številke 108 (hiša ob cesti ima fasado iz brun oziroma je obita z deskami), po grobi oceni vsaj 100 višinskih metrov, ampak  v nadaljevanju  je do Partizanskega doma pot samo še neusmiljeno navzgor.

Smučišče na Kopah se že bolje vidi, a je še zelo daleč.

Ko se konča makadamska cesta (v knjižici piše kmetija Antonski Kopnik - tam je 920 m nadmorske višine!) je na desni znamenje, da je treba po gozdni poti naprej.

Ampak v gozdu je treba paziti na markacije, ker so redke. Pot je posuta z vejevjem, ki je ostalo od sekanja v gozdu. V bistvu se je treba držati ves čas desno po pobočju.

Partizanski dom na Kopah je poleti zaprt. In seveda tudi žiga ni! Kasneje sem po telefonu izvedel, da je žig v Grmovškovem domu (na levi malo pod domom je tabla, kjer piše, da je do Grmovškovega doma 45 min hoda po makadamski cesti).

Od Partizanskega  doma na Kopah greš cca 20 min (točno 2 km) navzdol po makadamski poti. Na desni je vidno znamenje, da je treba zaviti navzdol v gozd.

Ampak po cca 200 metrov strme poti navzdol smerokaz na drevesu lahko zapelje. Dejansko moraš zaviti levo ZA drevesom po stezi, ki je že zaraščena s travo!

Ko prideš iz gozda na asfaltno cesto, jo prečkaš, znak je korektno postavljen in dobro opazen. Za grobo orijentacijo: cesto Slovenj Gradec – Kopa prečkah na ca desetem kilometru iz Sloenj Gradca proti Kopam!

Ko je čez nekaj časa treba z makadamske poti zaviti desno v gozd, je najprej na desni kapelica potem je pa še znak!

V knjižici omenjena cerkev sv. Magdalene z lesenim zvonikom se lepo vidi s poti (ob poti je znak, da levo zavije pot k cerkvi!).

Potem ko greš mimo kmetije Perše pa zopet “past”. Najprej prideš iz gozda na makadamsko pot, a jo moraš prečiti in zaviti na stezo, zaraščeno s travo. Na to te opozori znak.

Ampak po kratki hoji skozi gozd prideš na travnik. Če pogledaš nazaj, vidiš znak. Ampak dejansko se oznake izgubijo. Jih kar ni več. In ni mi preostalo kot po občutku iti navzdol do Turiške vasi.

Ampak ko prideš do bivšega odpada si pred gradbiščem! In moraš ob znaku na kovinskem stebričku kar naravnost čez kupe zemlje do gozda (cca 300 m) in tam poiskati markacijo in nadaljevati skozi gozd.

Je pa na asfaltni cesti, kjer je znak da greš levo na Vodriž, mala past. Na drogu je znak, ki na hitro pomeni, da bi moral desno čez most! Pa moraš na levo!

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

Kmetijo Strgar so obnovili. Prekopali so cel hrib in seveda ko prideš iz gozda,  si izgubljen. A moraš hrabro mimo psa na dvorišču nove hiše in potem desno dol do križišča asfaltiranih cest kjer vidiš smerokaz.

Potem se pot vije (delno asfaltirana, delno makadamska) cca 7 km do Razborja. Pogled je res "lep", najprej skozi drevje vidiš samo obrise termoelektrarne Šoštanj, kmalu pa se v vsej veličini pokaže dolina s termoelektrarno, ki bruha dim. Pa čeprav je skoraj samo para, ni idilično, ampak socrealistično.

Preden prideš v Razbor je lepo označeno, kje moraš v gostlino Pečolar in po žig. A pozor: ob ponedeljkih je gostilna zaprta!

Z letališča se je treba vrniti ob letališki stezi na asfaltno cesto in nato desno. Ampak ko prideš do bivšega odpada si pred gradbiščem! In moraš ob znaku na kovinskem stebričku kar naravnost čez kupe zemlje do gozda (cca 300 m) in tam poiskati markacijo in nadaljevati skozi gozd.

Je pa na asfaltni cesti, kjer je znak da greš levo na Vodriž, mala past. Na drogu je znak, ki na hitro pomeni, da bi moral desno čez most! Pa moraš na levo!

V knjižici piše, da grad Vodriž obnavljajo. Ampak vse, kar se da opaziti, je tabla, da se kamenje z zidov kruši!

Kmetijo Strgar so obnovili. Prekopali so cel hrib in seveda ko prideš iz gozda,  si izgubljen. A moraš hrabro mimo psa na dvorišču nove hiše in potem desno dol do križišča asfaltiranih cest kjer vidiš smerokaz.

Potem se pot vije (delno asfaltirana, delno makadamska) cca 7 km do Razborja. Pogled je res "lep", najprej skozi drevje vidiš samo obrise termoelektrarne Šoštanj, kmalu pa se v vsej veličini pokaže dolina s termoelektrarno, ki bruha dim. Pa čeprav je skoraj samo para, ni idilično, ampak socrealistično.

Preden prideš v Razbor je lepo označeno, kje moraš v gostlino Pečolar in po žig. A pozor: ob ponedeljkih je gostilna zaprta!

Strmo pobočje pada proti potoku Slanica. Sprejme nas smrekov gozd. Ko pridemo na plano, zavije kolovoz levo proti bližnji Orlovi domačiji.

V dolini potoka Slanice se naši TV pridruži E-6. Od doma jo uberemo po ravnem kolovozu, vendar se začne kmalu spuščati po jv. pobočju Orlovega vrha (1109 m).

Tik za Andrejevim domom na z. strani, kjer smo prišli z Uršlje gore, nas kažipot usmeri po gozdni cesti navzgor na gozdni hrbet, kjer se priključimo na gozdno cesto Sleme - Bele Vode. Po 25 min hoje po skoraj ravni cesti smo na razcepu cest: leva, boljša pelje v Bele Vode 4 km, po kolovozu na desno pa nadaljuje SPP.

Po nekaj minutah se na levo odcepi vkreber širša gozdna pot po s. pobočju Tolstega vrha (1185 m).

Ko pridemo na malo jaso na j. strani vrha, se pot zravna in pelje naprej po hrbtu, poraslem s smrekovim gozdom. Na levi ob poti so ruševine nekdanje kapelice, še malo naprej pa kažipot PD Črna pove, da gremo proti Smrekovcu. Od tod se pot zmerno dvigne na precej ravno sleme in po njegovi j. strani preide na z. stran. S poti se večkrat med drevjem pokaže na levi Smrekovec, pred njim pa globoka soteska potoka Štajerska Kramarica proti Belim Vodam. Lepa pot se drži glavnega hrbta; malo je ravna, malo se vzpenja, pa spet spušča. Po dobri uri od Andrejevega doma pridemo na rob s starimi čokatimi bukvami, ki predstavljajo lastniško mejo med kmetijami na Koroški in Štajerski strani. Pot se kmalu prevesi na j. stran hrbta, potem pa se spusti po smrekovem gozdu na j. pobočju Staknetovega vrha (1257 m) mimo studenca ob poti in postane slab kolovoz, po katerem se še naprej spuščamo do prevala Kramarica (1124 m). Od Andrejevega doma 1 h 30. Čez preval je v dobi tovorništva tekla pomembna pot iz Šaleške in Spodnje Savinjske doline na Koroško. Na prevalu stoji stara kapelica, ob njej je grob štirih borcev NOV, ob robu gozda pa je počivališče z mizami in klopmi.

S prevala pridemo po široki gozdni poti do bližnjega križišča gozdnih cest: proti v. v Bele Vode in Šoštanj, proti z. na Ludranski Vrh in v Črno, naravnost pa do Doma na Smrekovcu, na Golte in na Ljubno ob Savinji.

S križišča gremo po cesti proti Domu na Smrekovcu. Kmalu nad križiščem se s ceste odcepi proti domu bližnjica, ki je sprva zelo strma (kažipot: do doma 45 min).

Pot nadaljujemo po gozdni cesti do bližine Robanove planine; od Robana naprej je cesta zaprta za avtomobile in motorje. Kmalu nad Robanom pridemo v mešani gozd; na desno se odcepi gozdna cesta mimo Vršnika, Haudeja in Kneza na lcmanikovo planino. Naša cesta se zložno vzpenja, prekorači strugo Bele in po 25 min pripelje od Robana na Travnik, kilometer dolgo travno jaso z Robanovim hlevom in senikom v sredini. Na senožeti rastejo tudi visokogorske cvetice, med njimi murke, Sternbergov klinček in Clusijev svišč, ob robu pa grmiči dlakavega sleča. Z jase pridemo spet v gozd, v katerem prevladujejo smreke, vmes pa so tudi osamljene tise, ki so bile nekdaj zelo razširjene. Po uri zložnega vzpona od Robana se znajdemo na Robanovi planini v Kotu (900 m). Na planini je poleg staj tudi prijetna Robanova planšarska koča, kjer se poleti lahko ustavimo in dobimo okrepčilo. Za kočo je korito, v katerega teče ledeno mrzla voda. Pred nami se dviga veličasten amfiteatralni sklep Robanovega kota z Ojstrico na sredi, z Velikim vrhom na levi in Krofičko na desni.

Z Robanove planine se pot zložno dviga po mešanem gozdu, ki postaja vse redkejši. Kmalu prečimo melišče izpod Moličkega grabna, potem pa se vzpnemo skozi nizko grmovje do slapa; od planšarske koče 20 min. Od tod dalje se začne strmina. Pred nami se dviga strm skok, ki se v spodnjem delu imenuje Jeruzale, v zgornjem pa Žvižgovec. Od slapa gremo po lesenih stopnicah v travnate in sprva s skrivenčenimi bukvami porasle Jeruzale. Steza se vijuga po strmini; po uri hoje pridemo do pečevja na sz. strani Žvižgovca. Po skalnem svetu, kjer nam na izpostavljenih mestih pomagajo klini in žična vrv, pridemo po uri vzpona na Žvižgovčevo zelenico in po njej na vrh skoka, kamor z j. strani sega Molička planina (1700 m). Z Žvižgovca lepo vidimo vrhove, ki obdajajo Robanov kot: na v. Veliki vrh, Poljske device in Križevnik, na z. Ojstrico, Krofičko, Ute, Strelovec in Rožni vrh. Pod Ojstrico opazimo značilen ledeniški okrešelj Veliki skok; ob deževju pada po njem nad 100 m visok slap.

Pot nadaljujemo čez Moličko planino. Na desni opazimo ostanke stare kamnite Kocbekove koče pod Moličko pečjo, na vrhu nad njo pa novo, leta 1990 zgrajeno kapelico sv. Cirila in Metoda, ki so jo postavili namesto stare iz leta 1898. Steza se zvija po z rušjem poraslem zvalovljenem svetu sz. dela Dleskovške planote ali Veže. V vrtači blizu Moličke planine se z leve priključi pot iz Luč, ki pripelje čez planino Ravne in čez Prag. Tu spremeni SPP smer s. - j. ter se obrne proti zahodu. Prečimo s. pobočje Črnega vrha (1923 m), kjer je steza na nevarnejših mestih zavarovana z žično vrvjo, potem pa pridemo pod j. pobočje Male Ojstrice (2017 m). V vrtači med Malo Ojstrico na s. in Belim vrhom (1961 m) na j., se z leve priključi še druga pot iz Luč, ki pelje čez planino Vodole ali pa čez planino Podvežak. Ko pridemo na vrh vrtače, smo na Sedelcu (1900 m), odkoder zagledamo Korošico in Kocbekov dom.

Po sz. travnatem pobočju Koroškega vrha (1990 m) se dvignemo do mesta, kjer se desno odcepi pot na Malo Ojstrico.

Nato se spustimo do našega cilja na Korošici.

Z AP Medno (322 m) po cesti mimo Motela Kompas in skozi naselje Seničica do Slavkovega doma na Golem Brdu (396 m); 1 h. 

Leva pot po v. strani Jeterbenka na Topol-Katarino, 1 h 45, desna pot mimo cerkve sv. Jakoba na Petelincu in čez razgledni Jeterbenk (774 m) na Topol-Katarino, 2 h;

Kratek vzpon, potem pa pridemo po ravnem med domačijami in počitniškimi hišicami do znane gostilne Dobnikar.

Na razpotju se leva cesta se spusti v dolino Gradaščice, nas pa kažipot »Grmada 1 h 10, Tošč 2 h 10« usmeri na desno cesto, ki pelje na Belo. Lepa cesta se zelo zložno vzpenja po hrbtu Silovci, poraslem z mešanim gozdom. Po 15 min. od gostilne smo na razpotju pri peskokopu; cesta zavije proti j. na Belo, TV pa naravnost po s. gozdnatem pobočju Goljeka.

Gozdni kolovoz pripelje na nizek preval na jz. strani Goljeka, potem pa pridemo na greben, po katerem je speljana steza tik pod robom. S. pobočje Veliki les se spušča proti ozki dolini Kopačnice, po kateri pelje cesta iz Trnovca na Gonte, j. strmo pobočje Lipje pa proti dolini Gradaščice. Steza se nekoliko vzpenja in spušča. Na skalnatem pobočju nad potjo je spominska plošča narodnemu heroju Ladu Dolničarju - Rudiju in 22 borcem 1. bataljona Dolomitskega odreda, padlim 19. 3. 1943 v boju z Italijani. Mimo skal smo kmalu na planem z lepim pogledom na Grmado tik pred nami in na Tošč. Po nekaj manj kot uri iz Topola smo na razpotju ob vznožju Grmade: leva pot se spusti v dolino Gradaščice, srednja zavije naravnost navzgor na Grmado, desna s TV pa čez Gonte na Tošč.

Vzpon na Grmado priporočamo zlasti ob lepem vremenu, predvsem zaradi zelo lepega razgleda, saj se z vrha Grmade vidi veliko dlje kot s Tošča. Z razpotja na vrh je samo 15 min., z vrha pa nas označena pot po sz. pobočju v 15 min. pripelje na Gonte.

S Setnice po poti, ki se drži jz. grebena, na vrh. lz Polhovega Gradca 1 h 30.

lz Polhovega Gradca (365 m) po cesti proti Črnemu Vrhu, mimo znamenite graščine z Neptunovim vodnjakom.

Nadaljujemo navzdol v Suhi dol, zaselek, kjer se stikajo vasi Planina, Šentjošt in Goli vrh.

V Suhem dolu se od ceste Gorenja vas - Polhov Gradec odcepi 4,5 km dolga cesta v Smrečje, vendar je za LPP markirana daljša pot, ki gre po višjem svetu, prečka takoj od bivše gostilne Justin (št. 28) cesto in gre po kolovozu v gozd, pride na cesto in po njej na Goli vrh 861 m.

Z Vodic nadaljuje TV po lokalni cesti v Ledine. Po nekaj korakih smo pri silosu, pri katerem se na levo odcepi cesta v Žiri. Naša cesta se nekaj minut zložno vzpenja na preval, na katerem stoji kapelica, ob njej pa je v senci nekaj klopi za počitek. Tam se odcepi pot do 15 min. oddaljenega poslopja nekdanje italijanske vojašnice tik pod vrhom Sivke, TV pa gre naprej po cesti, ki je od prevala asfaltirana. Levo vidimo kmetiji na Mrzlem Vrhu. Pridemo v gozd, nekoliko niže pa se priključi gozdna cesta od nekdanje italijanske vojašnice. Cesta se zložno spušča po gozdnatem pobočju Trepalove Sivke (969 m) na levi. Po 30 min. pridemo do partizanskega grobišča ob ovinku ceste tik nad Ledinami, od tam pa se po cesti in bližnjici spustimo v vas.

V Ledinah se TV začasno poslovi od SPP, ki nadaljuje proti Ledinskemu Razpotju in Idriji, ter od LPP, ki tam zavije proti Žirem. Z njo se poslej ne bomo več srečali.

Nekaj korakov od turistične kmetije zavijemo po ozki asfaltirani cesti desno proti j. robu planote do 5 min. oddaljenega razpotja, nadaljujemo po desni asfaltirani cesti zložno navzgor.

Pri bližnjem električnem daljnovodm v bližini nove hiše nas kažipot usmeri levo na makadamsko cesto, z nje pa takoj po odcepu na pot navzdol ob električnem daljnovodu proti gozdičku. Kmalu smo na travniku, levo na hribčku je domačija. Steza čez travnik nas naravnost ob daljnovodu pripelje do kolovoza, ki se z roba travnika precej strmo spusti med leskovim grmovjem po pobočju nad globoko grapo potoka Pečnik na levi. Kolovoz se zvija navzdol po pobočju z bukovim gozdom proti hiši, ki jo opazimo skozi drevje. Pokaže se tudi Vojskarska planota, za njo pa s. rob Trnovskega gozda. Prečkamo potoček, nad kolovozom je zbiralnik vode, ob kolovozu pa ostanki starega mlina. Tam je bil do 2. svetovne vojne zaselek Pečniški Mlini, sicer del naselja Pečnik, 705 m, 63 preb., na j. robu zakrasele planote j. od Ledin. Ob potoku so obratovali trije mlini. Nekaj korakov naprej je ob kolovozu obnovljena stara hiša, ki ni stalno naseljena. Po nekaj minutah pridemo iz gozda na travnato pobočje in pod električni daljnovod visoke napetosti. Tam stoji naseljena samotna hiša Pot v Trnje 42. Iz Ledin do tja je 45 min.

Od hiše gremo navzdol proti bližnjemu stebru električnega daljnovoda, pri stebru pa po stezi levo na strmo travnato pobočje. V dolini Idrijce lepo vidimo Spodnjo Idrijo. Slaba steza se v zavojih spusti po travniku naravnost navzdol do gozda. Električni daljnovod ostane v bližini na desni strani. Lepša steza se po grebenu med dvema grapama, poraslem z redkim gozdom, zvija proti dolini. Po 15 min. od hiše pridemo na plano in do naslednjega stebra daljnovoda. Nad stebrom se začne kolovoz, po katerem zavijemo desno proti grapi. Spet lep pogled na Spodnjo Idrijo ter na Cerkovni in Kendov vrh nad dolino. Raven kolovoz pelje do hudourniške grape in na drugi strani do hiše Pot v Trnje 38, Spodnja Idrija; od daljnovoda je 15 min. Od hiše nadaljujemo spust po kolovozu desno pod hišo v smrekov gozd. Na bližnjem ostrem ovinku se kolovoz razširi v ozko gozdno cesto. Ta se sprva po gozdnatem, pozneje pa po travnatem pobočju precej strmo v zavojih spušča proti dolini. Na v. strani ozke doline potoka Pečnik vidimo cesto Idrija–Žiri, ki se vijuga nad dolino proti Ledinskemu Razpotju. Ob naši cesti stoji mogočna stara domačija z letnico 1798 na kamnitem portalu, Pot v Trnje 37. Pod hišo je cesta asfaltirana in po njej se spustimo v dolino potoka Pečnik in od tam v Spodnjo Idrijo. Ob cesti so hiše ulice Pot v Trnje, po kateri pridemo do magistralne ceste Kalce–Idrija–Tolmin v središču Spodnje Idrije. Od hiše Pot v Trnje 38 smo hodili 40 min.

Po magistralni cesti, na katero smo na poti iz Ledin prišli v Spodnji Idriji, gremo proti Idriji do bližnjega razpotja onkraj mostu čez Idrijco. Tam zavijemo desno po stari cesti ob Idrijci pod vzpetino s cerkvijo Marije na Skalci in ob vznožju Cerkovnega vrha v dolino potoka Kanomljica. Po 10 min. se pridružimo novi cesti iz Spodnje Idrije po dolini Kanomljice in čez Oblakov Vrh v Dolenjo Trebušo. Kmalu smo čez Kanomljico v industrijski coni s tovarno Rotomatika, lesno industrijo ILES in carinsko cono, te pa so že v Spodnji Kanomlji tik pred izlivom Kanomljice v Idrijco. Spodnja Kanomlja, 320 m, 253 preb., je razloženo naselje ob cesti v dnu doline Kanomljice in na strmih pobočjih nad dolino. TV pelje po regionalni cesti na levem bregu potoka zelo zložno navzgor. Ob cesti je veliko novih družinskih hiš. Po 5 min. od carinske cone se desno navzgor odcepi lokalna asfaltirana cesta na Idrijske Krnice. Kmalu zagledamo s. gozdnati rob Vojskarske planote na j. strani doline, pod njim je skrita Partizanska tiskarna Slovenija, naš cilj. Po 45 min. od mosta pridemo v Srednjo Kanomljo, 350 m, 280 preb., zelo razloženo naselje v srednjem delu doline. Na levo se odcepi bližnja cesta, ki čez preval z zaselkom Kanomeljsko Razpotje (585 m) vodi v Idrijo; pri odcepu se v Kanomljico izliva potok iz Bratuševe grape.

Nekaj korakov naprej je pri šoli in kapeli središče naselja, nad cesto pa je domačija Mirka Petriča s kmečkim turizmom. Naša pot gre naprej po dolini. Ob cesti nas spremljajo številne nove hiše. V 20 min. pridemo na razpotje: kažipota »Vojsko« in »Tiskarna Slovenija« nas usmerita levo na lokalno cesto.

V bližini ribogojnice prečkamo Kanomljico; po strmi grapi tam priteče tudi Beli potok. Za ribogojnico se asfaltirana cesta konča in kmalu pridemo do velike obnovljene Ovčjakove domačije, Srednja Kanomlja 35. Cesta se začne zložno vzpenjati po pobočju na j. strani doline, vzporedno s cesto po dolini. Kmalu za domačijo priteče izpod Vojskarske planote potok Klavžarica. Na razpotju na ostrem ovinku nekaj korakov naprej nadaljujemo po desni, položnejši cesti.

Od gostilne »Pri Medvedovih« gremo zložno po cesti proti cerkvi, pri kateri je cestno križišče; cesta naravnost pelje v Idrijo, levo v zaselek Rovtarjev Vrh, TV pa zavije po desni asfaltirani cesti mimo cerkve proti Mrzli Rupi. Cesta pelje po ravni planoti s travniki in njivami. Na prvem razpotju nadaljujemo po levi cesti, ki se zložno vzpenja na sleme; na njem je na desni domačija Kotlar ob vznožju Kotlovskega vrha (1168 m).

Pri transformatorju zapustimo cesto, ki naredi velik ovinek, in zavijemo levo po poti v gozd. To je nekdanja cesta, ki se zložno vzpenja na rob, od tam pa se po bukovem gozdu spusti na plano s počitniško hišico na desni. Pod njo pridemo spet na cesto in po njej na cestno križišče na Pustoti (924 m). Od cerkve na Vojskem je 45 min. Z leve pripelje cesta iz Idrije, naravnost gre na Mrzlo Rupo, TV pa zavije po cesti na desno.

Na Pustoti stoji spomenik padlim kurirjem kurirske postaje P-6, ki je imela sedež na območju Mrzle Rupe. Spomenik simbolično prikazuje kurirske zveze na tem območju, na bronasti plošči pa razberemo, da je bila P-6 ustanovljena 31. decembra 1942 in da je delovala do 9. septembra 1943. Vse do osvoboditve je bila potem na tem kraju javka med postajami P-5, P-7 in P-8. Na plošči je ohranjen spomin na kurirje Ivana Kokošarja, Miroslava Šuligoja in Oskarja Žižmonda, ki so padli pri opravljanju kurirskih nalog. Prvi komandir postaje je bil Viktor Carl - Jurko iz Gorenje Trebuše, zveze s P-5 na Brinovem griču in P-7 pri Gorenji Trebuši pa je vzdrževalo šest kurirjev.

Pri spomeniku nadaljuje TV po makadamski cesti proti z. Na bližnjem razpotju zavijemo levo navzdol v gozd, desna cesta pelje k domačijam. Hodili bomo po »ruski cesti«, kot jo imenujejo domačini, ker so jo med 1. svetovno vojno gradili ruski ujetniki. Cesta se zložno spušča po s. pobočju hriba Obenčel (920 m), v grapi na desni žubori potoček. Po 10 min. smo na majhni jasi, na kateri le slutimo zaraščeno cesto. Kmalu za jaso se cesta obrne proti j.; na razpotju nadaljujemo po desnem boljšem kolovozu, ki se spet obrne proti z. Po 4 min. je novo razpotje; gremo po levem kolovozu, ki se precej strmo spusti do domačije Šojčer, Gorenja Trebuša 72, mimo pa pelje tudi lokalna cesta do samotnih domačij. Od Pustote je 30 min. Pri domačiji gremo nekoliko desno, potem pa po travniškem kolovozu proti grapi. Po nekaj minutah pridemo v gozd in na nekdanjo »rusko« cesto, po njej pa levo v grapo. Desno žubori potok Jelenk. Kmalu smo zunaj gozda. Na desni so njive in travniki, bližamo se zaselku Poljane. Na z. strani že vidimo dolg gorski hrbet med dolino Trebuščice in Čepovansko dolino. Od domačije Šojčer do zaselka je 15 min. Zaselek Poljane, v katerem so le štiri domačije, je del naselja Gorenja Trebuša.

Na levi strani zaselka nadaljujemo našo pot po strmi in ozki gozdni cesti nad grapo potoka Jelenk. Po 10 min. strmine pridemo iz gozda na razpotje: levo je domačija na Ožgani peči, Gorenja Trebuša 66; v bližini je skala (peč), v katero pogosto udarja strela in je zato ožgana. Z razpotja gremo naravnost proti električnemu drogu in drugi domačiji, potem pa pridemo spet v gozd.

Kolovoz se najprej zložno spušča, potem zravna in spet zložno spusti, končno pa postane cesta. Večkrat se nam pokaže strm skalnat rob Trnovskega gozda z Zelenim robom, Poldanovcem in drugimi vrhovi, kmalu pa zagledamo tudi cerkev v Gorenji Trebuši. Po 20 min. od razpotja pri domačiji na Ožgani peči pridemo na cesto, ki pelje z Mrzle Rupe v Gorenjo Trebušo. Ob cesti navzdol se že vrstijo hiše, cesta pa kmalu postane asfaltirana. Hitro pridemo v zaselek pri zadružnem domu, na katerem je spominska plošča kurirski postaji P-7. Na nasprotni strani ceste stoji velik spomenik padlim borcem NOV. Tam je tudi razpotje: leva cesta gre v Dolenjo Trebušo in Čepovan, TV pa zavije po desni čez potok Jelenk in se v 10 min. ovinkasto vzpne do cerkve in Bratuževega bifeja.

Od Bratuževe domačije v Gorenji Trebuši gremo po asfaltirani cesti navzdol mimo cerkve do pokopališča, pri katerem se asfaltirana cesta konča. Nadaljujemo po kolovozu, ki se po pobočju spušča proti dolini. Kmalu smo pri domačiji Mežnar, pod njo pa zavijemo levo v gozd. Kolovoz se ovinkasto spušča v dolino, od koder slišimo žuborenje potoka. V prodnati dolini gremo najprej po mostičku čez hudourniško strugo in potem po majhni senožeti do lesenega mosta čez strugo potoka Jelenk in do asfaltirane ceste v Dolenjo Trebušo. Od Bratuža je 15 min. Po cesti gremo navzdol do bližnjega mosta čez potok Trebuščico, v bližini katerega se vanj izliva Jelenk. Onkraj mosta se levo odcepi gozdna cesta ob Trebuščici, kmalu pa gremo še po mostu čez potok, ki priteče po Poldanovški grapi. Le nekaj minut je po asfaltirani cesti do razpotja: desna cesta pelje v Dolenjo Trebušo, leva makadamska pa v Čepovan in Novo Gorico. Zavijemo proti Čepovanu zložno navzgor do ostankov nekdanjih domačij ob cesti in do telefonskega droga številka 274. Od sotočja Trebuščice in Jelenka je 10 min.

Pri telefonskem drogu zapustimo cesto. Po starem kolovozu zavijemo levo proti strmini v. roba Trnovskega gozda, imenovanem Govci. V 19. stol., ko iz Dolenje Trebuše in z Mrzle Rupe še ni bilo ceste, je bila to edina povezava Gorenje Trebuše s svetom. Gospa Bratuževa je povedala, da so po tej strmini pripeljali celo zvonove za cerkev. Kolovoz leze kar naravnost v breg. Po 10 min. se spremeni v kamnito hudourniško strugo in po njej zavijemo desno po strmem gozdnatem pobočju. Grdo pot na srečo zapustimo že po 10 min. in nadaljujemo po kolovozu levo navzgor. Kmalu pridemo do razpotja: naravnost pelje strma bližnjica, TV pa gre po desnem položnejšem kolovozu; čez nekaj minut se nam pridruži bližnjica. Kolovoz se usmeri proti s. in postane položnejši. V mešanem gozdu se že pojavijo macesni. Pridemo do goloseka na pobočju nad kolovozom, vendar ga že zaraščata grmovje in nizko drevje. S ceste v dolini je 45 min. Na goloseku zapustimo kolovoz in gremo po stezi na zaraščenem pobočju navzgor. Steza kmalu postane slab kolovoz, ki se ovinkasto vzpenja do mogočne skale. Pot vodi ob vznožju skale in navzgor po goloseku proti robu na s. strani. Od spodnjega roba je 15 min. Zložno se dvigamo po bukovem gozdu; na desni vidimo skozi drevje globoko pod nami dolino Trebuščice, nad njo prostran hribovit svet Gorenje Trebuše proti Vojskarski planoti ter triglavi Poldanovec na strmem robu Trnovskega gozda. Bukova drevesa so čedalje nižja. Pot se obrne po grebenčku proti j. nazaj na golosek; pod nami štrli kvišku skala, pod katero smo hodili prej. Na zgornjem robu goloseka se pot obrne proti s. Pokažeta se že rob planote Trnovskega gozda, ki je naš cilj, in vrh z rtv-pretvornikom na desni. Na s. zagledamo tudi Šentviško planoto, Kojco in Porezen, naprej pa Spodnje Bohinjske gore in Julijce. Pot se zvija po zakraselem pobočju, poraslem z bukvami. Mimo skale na desni smo hitro na robu planote in na gozdni cesti. Z zgornjega roba goloseka je 20 min., s ceste v dolini Trebuščice pa 1 h 30 min.

TV nadaljuje po gozdni cesti levo; do lokalne ceste Lokve–Lazna je 5 min. Do Doma na Lazni (1040 m), ki je odprt samo ob sobotah, nedeljah in praznikih, je po cesti na desno 20 min. V bližini ceste proti domu so pri domačiji Lazna 15 občani občine Nova Gorica postavili na temeljih med vojno požganega gozdarskega poslopja simboličen spomenik s sporočilom, da so odposlanci primorskega ljudstva na pokrajinski skupščini 15. in 16. septembra 1944 izvolili pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst, za njegovega predsednika pa pisatelja Franceta Bevka. TV ne gre na Lazno, lahko pa jo obiščemo, če nam to dopušča čas; naša pot zavije na stičišču gozdne in lokalne ceste levo proti Lokvam. Cesta se zelo zložno vzpenja po listnatem gozdu v smeri proti j. in se obrne po robu kotanje na levi. Odpre se lep pogled na pobočja nad Gorenjo Trebušo proti Vojskemu. Cesta se potem ob veliki vrtači na desni zložno spusti do razpotja na jv. strani Jančerijskega vrha (1135 m); tam se ji z desne pridruži druga cesta z Lazne po z. strani Travnega vrha (1053 m). Od stičišča gozdne in lokalne ceste je 30 min.

Makadamska cesta se zložno zvija navzdol po lepem mešanem gozdu. Po 20 min. smo na razpotju: na levo se odcepi gozdna cesta, mi pa nadaljujemo po razmeroma strmo se spuščajoči cesti, ki kmalu postane asfaltirana. Le 10 min. je do prvih počitniških hišic, in ko zagledamo zvonik cerkve na Lokvah, je le še nekaj minut do središča naselja.