Izlet: Sv. Urban (Metlika) Kerješetov vrh

GORJANCI — TRDINOV VRH, 1178 m. Trdinov vrh je najvišji vrh Gorjancev, 40 km dolgega pogorja med obmejnim Obrežjem na v. , Crmošnjiško dolino na z. , ta jih tudi loči od Kočevskega Roga, Novomeško in Krško kotlino na s. ter Belo krajino in dolino Kolpe na j. Po slemenu Gorjancev poteka državna meja med Slovenijo in Hrvaško. Hrvati imenujejo pogorje Žumberačka gora, Trdinov vrh pa Sv. Gera, imenovan po slovenski cerkvici sv. Jere v neposredni bližini vrha, na katerem je visoko geodetsko znamenje. Nekaj korakov od ostankov slovenske cerkvice stoji obnovljena hrvaška kapela sv. Elije (hrvaško sv. Ilija), katere ruševine so leta 1992 zaščitili in nadkrili. Trdinov vrh je dobil sedanje ime 15. avgusta 1923, ko so krstili najvišji vrh Gorjancev po pisatelju Janezu Trdini, ki je Gorjance ovekovečil v svojih Bajkah in povestih o Gorjancih. Na slovenski strani vrha je stala cerkvica sv. Gere, ki je tudi v ruševinah in še čaka na zaščito. Na tej strani stoji tudi RTV in telekomunikacijski stolp, kakih 80 m zahodneje pa je zelo dobro razgledišče, kjer je postavljena panoramska tabla.
Gorjanci pripadajo Dinarskemu gorskemu sistemu. Zgrajeni so iz triasnega dolomita, jurskega apnenca in laporno-apnenčevih krednih kamnin. V višjih legah je pogorje močno zakraselo, tod je mnogo vrtač in suhih dolin. Gorjanci so porasli predvsem z bukovimi gozdovi, v zadnjem času pa jih pogozdujejo tudi z iglavci. Znani so po obsežnih košenicah, tudi sleme pogorja je večinoma travnato. Na belokranjski strani so na j. pobočjih vinogradi. Najvišji naselji sta Jugorje (554 m) na j. in Javorovica (554 m) na novomeški strani. Na Gorjancih sta tudi dva naravna gozdna rezervata: med Trdinovim vrhom in Krvavim kamnom ter nad Kostanjevico na Krki. Gorjanci se ponašajo z zanimivo floro. Leta 1838 je Henrik Freyer, kustos deželnega muzeja v Ljubljani, odkril panonsko deteljo; največje rastišče je na košenici pod Trdinovim vrhom. Tod rastejo tudi nekatere zaščitene vrste: kranjska bunika, kranjska lilija, zlati klobuk ali turška lilija in lepi čeveljc; v vznožju malo pred Gabrjem rastejo rumeni sleč ter redka in ogrožena kranjski šebenik in hrvaški klinček.
V gozdovih je veliko divjadi, zlasti srn, jelenjadi in divjih prašičev, nekaj je tudi medvedov.
Razgled s Trdinovega vrha je enkraten. Na sz. so na obzorju Karavanke od Pece na v. do Stola in Kepe na z. ; levo od njih se lepo vidijo Julijci s Triglavom. Od sv. proti sz. vidimo kot na dlani Kamniške in Savinjske Alpe od Raduhe na v. do Storžiča na z. V bližini se vleče od z. proti v. dolgo Posavsko hribovje s Kumom v ospredju. Na jv. vidimo Kočevski Rog in za njim Snežnik, na z. pa Nanos. Na panoramski tabli na razgledišču je narisan ves razgled.

Dolenc Boris - turistična kmetija
Sajevce 8
8311 Kostanjevica na Krki

BRESTANICA, 175 m, 973 preb. Urbanizirano naselje leži v ozki dolini potoka Brestanica, v zadnjih letih pa se je razširilo v j. del Senovskega podolja proti Senovemu, tako da se ga že dotika. Kraj se je do leta 1952 imenoval Rajhenburg, po gradu na pomolu nad Savo.

Po dolini Save je tekla rimska cesta Celeia–Neviodunum, na grajski planoti pa je stala rimska naselbina. Na rimsko dobo spominjajo sledovi rimske ceste in mostu čez Savo ter najdeni miljniki iz leta 238. Utrdba, predhodnica gradu, je bila prvič omenjena leta 895 kot Richenburch. Grad je v letih 1131 do 1147 pozidal salzburški nadškof Konrad za obrambo južne meje pred napadi Madžarov. Grad in gospoščino so nadškofje sprva dajali v najem, leta 1595 pa so ga prodali plemiški družini Moscon. Najznamenitejši so bili vitezi Rajhenburški, ki so tam gospodarili od leta 1290 do 1570, s presledkom od 1480 do 1491, ko so grad zasedli Madžari. Pozneje je imel grad več gospodarjev. V 17. stol. so ga takratni lastniki baroni Fallensteini prezidali in grad je dobil zdajšnjo podobo. Leta 1881 so grad in posestva kupili francoski trapisti in si v gradu uredili samostan. Menihi so vzorno obdelovali obsežno posestvo ter izdelovali sir, čokolado in liker. Takoj po okupaciji so Nemci trapiste izgnali, v gradu pa namestili preselitveno taborišče za Slovence, ki so jih pošiljali v izgnanstvo v Srbijo, na Hrvaško, v Bosno in Šlezijo ter v koncentracijska taborišča. Iz taborišča so v izgnanstvo poslali približno 45.000 Slovencev, po večini iz Posavja in Obsotelja. Spomladi 1942 so taborišče zaprli, v gradu pa namestili različne nacistične urade in štab neke divizije. Zdaj je v gradu Muzej političnih zapornikov, internirancev in izgnancev Slovenije (telefon: 07/497 15 68); odprt je ob delavnikih, razen ob ponedeljkih, od 9. do 15. ure, ob nedeljah od 11. do 15. ure, ob praznikih pa je zaprt.

Naselje Rajhenburg oziroma njegov najstarejši del tik pod gradom je nastalo v 13. stol. Tam stoji spodnji grad Turn, zgrajen v 15. stol. Naselje je leta 1432 dobilo trške pravice. Imelo je trškega sodnika, tedenski tržni dan in štiri letne sejme, to pa priča, da je bilo pomembno krajevno središče. Leta 1476 so trg izropali in požgali Turki. Med kmečkimi upori so grad v letih 1515, 1573 in 1583 oblegali uporni kmetje, a ga niso mogli zavzeti. V Brestanici so tri cerkve. Na vzpetini nad s. delom naselja je župnijska cerkev Lurške Matere božje v novoromanskem slogu z dvema zvonikoma, zgrajena leta 1914, leta 1929 pa razglašena za baziliko. Nekdanja župnijska cerkev sv. Petra in Pavla v poznogotskem slogu z glavnim oltarjem iz črnega marmorja in kamnito gotsko Pieta je iz začetka 15. stol. Sredi Brestanice je gotska cerkev sv. Boštjana z značilnim zvonikom. Šolo so ustanovili leta 1774. Ko je leta 1862 skozi kraj stekla železnica Zidani Most–Zagreb, je naselje postalo prometno izhodišče za kraje proti Senovemu in Podsredi ter trgovsko in obrtniško središče. Rudnik Senovo so z ozkotirno železnico povezali z železniško postajo Brestanica. Leta 1939 je začela obratovati termoelektrarna, okoli leta 1980 pa so jo predelali na plinski pogon. Zdaj so v Brestanici osnovna šola, pošta, poslovalnica Nove Ljubljanske banke, več trgovin in gostiln, tovarna embalaže Tespack ter več obrtnih delavnic.

Tudi v Brestanici je kljub močni nemški posadki in ustrahovanju prebivalstva takoj po okupaciji nastalo narodnoosvobodilno gibanje. Že 5. maja 1941 je bilo v Penku med Brestanico in Blanco pod vodstvom Slavka Šlandra partijsko posvetovanje za Posavje, na njem pa so sklenili takoj začeti boj proti okupatorju. Nekaj udeležencev sestanka se je 22. novembra 1941 pridružilo Brežiški četi. Nemci so precej ljudi odpeljali v izgnanstvo in taborišča. Spomladi 1943 je bil ustanovljen odbor OF, ki je sodeloval s kozjanskimi aktivisti.

Pri odcepu ceste na grad stoji spomenik slovenskim pregnancem, v skalo pa je vzidana plošča v spomin zavednim slovenskim duhovnikom, ki so jih Nemci zaprli v grad in izgnali. Društvo izgnancev Slovenije je 17. septembra 1995 ob 50. obletnici vrnitve slovenskih izgnancev 1941–1945 v domovino na grajsko obzidje vzidalo spominsko ploščo z besedami pesnika Otona Župančiča:

»V spomin na čas,
ko sen je naš
kot zimzelen pod snegom
se v tihi nadi
veselil pomladi.«

Ob vhodu v novo šolo je vzidan relief kiparja Vladimirja Stovička, ki ponazarja preseljevanje, NOB in vrnitev. Na padle borce NOV in žrtve fašizma tega kraja spominja spomenik pri vhodu na pokopališče.

SENOVO, 220 m, 2448 preb. Urbanizirano naselje stoji sredi Senovskega podolja ob pomembni cesti Brestanica–Podsreda. Skozi s. dele naselja tečeta Dovški in Belski potok; v središču naselja se pri cerkvi združita v Senovski potok. V večje naselje se je Senovo razvilo šele po 1. svet. vojni, ko so tam začeli kopati večje količine premoga. Staro Senovo je imelo leta 1910 le 262 prebivalcev, leta 1931 pa že 977. Najstarejše jedro Senovega na levem bregu Senovskega potoka pod Armesom (445 m) se imenuje Vas in je ohranilo nekatere značilnosti nekdanje kmečke vasi. Novo Senovo je sodobno naselje s stanovanjskimi bloki in družinskimi hišami, zgrajenimi ob Dovškem in Belskem potoku v smeri proti Bohorju ter ob Senovskem potoku vse do Brestanice. Središče naselja je okoli razpotja cest proti Podsredi in na Dovško, kjer je tudi župnijska cerkev Vstalega Odrešenika, zgrajena po 2. svet. vojni. Tam je tudi upravno poslopje rudnika v zapiranju. Zaradi zmanjšanja zalog premoga so začeli po letu 1963, ko je bilo v rudniku zaposlenih do tisoč ljudi, izkop zmanjševati in rudnik postopno zapirati. Rudarji so se prekvalificirali in se zaposlili v tamkajšnjih obratih Metalne iz Maribora. Na Senovem imajo zdravstveni dom, osnovno šolo, pošto, poslovalnico Nove Ljubljanske banke, kmečko zadrugo Bohor, enoto Zavoda za gozdove R Slovenije, več trgovin in gostinskih lokalov ter nekaj manjših podjetij in obrtnih delavnic.

Napredno gibanje se je na Senovem razvilo kmalu po 1. svet. vojni. Rudarji so že 4. novembra 1918 iz rudniške uprave pregnali nemške uradnike. Središče naprednega političnega in kulturnega življenja je postal leta 1925 zgrajen delavski dom, v katerem je imelo svoje prostore prosvetno društvo Svoboda. Na Senovem je bilo močno središče narodnoosvobodilnega gibanja v skrajnem jugovzhodnem delu nemškega zasedbenega ozemlja. V noči z 9. na 10. februar 1944 je na svojem pohodu na Štajersko prišla na Senovo XIV. divizija. Skupaj s Kozjanskim bataljonom je napadla orožniško postajo ter uničila rudniško separacijo, skladišče materiala in strojnico. O tem dogodku priča spomenik v parku pred zdravstvenim domom. Takrat se je partizanom pridružila avstrijska posadka približno 300 mož z vso opremo in se kot 5. bataljon vključila v Kozjanski odred. Sredi Senovega stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam okupatorja z območja Senovega.

Dom stoji na Polajžarjevem travniku na Sedlu pod vrhom Donačke gore, ki je dobila ime po cerkvici sv. Donata, staro ime gore je Rogaška gora, ki se iz Rogaške Slatine vidi kot rog. Prvo kočo je tik pod vrhom zgradila Rogaška podružnica SPD iz Rogaške Slatine in jo odprla 26. maja 1929; leta 1943 je bila požgana, po vojni pa je niso obnovili. PD Sloga Rogatec je leta 1974 sklenilo, da bo zgradilo nov dom. Dve leti so iskali primerno lokacijo. Leta 1976 so začeli graditi. Leta 1977 so popravili in razširili cesto do doma. Leta 1980 so uredili spodnje prostore in planincem omogočili zatočišče. Zaradi finančnih težav so dom in brunarico (depandansa) dogradili in odprli šele 23. junija 1984. Ob proslavljanju 40-letnice PD, 11. junija 1988, so dom poimenovali po domačinu, kulturnem in športnem delavcu ter dolgoletnemu članu PD Rudiju Lebiču (1929-1984), ki ima velike zasluge za gradnjo doma.Dom je odprt od 1. maja do 31. oktobra, razen ob ponedeljkih. Večje skupine se naj vnaprej najavijo.V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 60 sedežev; v 5 sobah je 24 postelj, na skupnem ležišču pa bodo uredili 40 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s kmečko pečjo; tekoča voda, elektrika.