Izlet: Koča na Kriški gori Roblekov dom na Begunjščici

Koča stoji vrh prisojne Mežnarjeve senožeti na zahodnem delu podolgovatega slemena Kriške gore. PD Križe jo je začelo graditi leta 1950; leta 1951 je bila že zasilno odprta ob sobotah in nedeljah. Popolnoma dograjeno kočo so slovesno odprli 28. junija 1953. Leta 1963 so dozidali prizidek z jedilnico in skupnim ležiščem. Leta 1975 so iz vasice Gozd zgradili tovorno žičnico. Leta 1981 so kočo povečali in obnovili. Ker je postala pretesna in tudi ni več ustrezala sodobnejšim zahtevam obiskovalcev, se je PD Križe odločilo, da jo poveča in obnovi. Leta 1991 so podrli staro kočo in pozidali novo ter dokončali pritlične prostore. V letih 1992 in 1993 so nadaljevali z gradnjo in opremljanjem koče ter namestili sončne celice. Leta 1993 so postavili ekološko stranišče, vključili mobitel in kupili 1438m2 zemljišča. Leta 1994 so fasado obložili z lesom. Koča je vseskozi nemoteno poslovala. Koča je odprta od 15. junija do 15. septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V treh gostinskih prostorih je 80 sedežev in točilni pult; ob mizah na terasi pred kočo je 100 sedežev; v 10 sobah je 40 postelj, na skupnem ležišču pa 12 ležišč; WC in suho stranišče, umivalnica z mrzlo vodo; gostinske in spalne prostore ogrevajo s pečmi; voda kapnica, elektrika (sončne celice, agregat), mobitel; vzletišče za padalstvo; tovorna žičnica.

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.

Na križišču planinskih poti na planini Preval stoji planšarija, kjer lahko postrežejo z mlekom, mlečnimi izdelki in pijačo.

Preval (1311 m) je široko sedlo med Begunjščico na s. in prečnim hrbtom, ki se razteza do Dobrče na j. Sedlo je hkrati preval med Šentansko dolino na v. in dolino Draga na jz. Tu je tudi planina enakega imena; na njej stoji ob križišču planinskih poti planšarija, kjer lahko postrežejo z mlekom, mlečnimi izdelki in pijačo. Preval tudi loči na tem mestu Karavanke od Kamniških Alp. Lep pogled na Begunjščico, Košutico (Babo) in z. ostenje Košute proti Velikem vrhu ter na vrhove Kamniških Alp s Storžičem v ospredju. Na Preval lahko pridemo tudi iz Begunj skozi Drago in čez Medvodje 3 h, iz Podljubelja (1.5 km proti Ljubelju do opuščene kmetije Potočnik) po Potočnikovem grabnu 2 h. S Poljške planine (do sem iz Begunj) pripelje slaba gruščnata cesta, primerna le za terenska vozila, 5 km. Tudi iz Šentanske doline se malo pod sedlo vzpne po Potočnikovem grabnu gozdna cesta; od parkirnega prostora do planšarije 30 minut.

Dom stoji na razgledni rami na zahodnem grebenu Begunjščice. Prvo kočo, ki je stala nižje od sedanjega doma, je zgradila Radovljiška podružnica SPD in jo odprla 25. julija 1909; poimenovali so jo po dr. Janku Vilfanu, odvetniku iz Radovljice in takratnem predsedniku podružnice. Leta 1933 je Radovljiška podružnica SPD zgradila na sedanjem mestu večji dom in ga odprla 30. julija 1933; poimenovali so ga po Hugonu Robleku (1871-1920), pobudniku planinstva na Gorenjskem, ki je tragično umrl pri požigu Narodnega doma v Trstu. Partizani so 30. aprila 1943 dom požgali. Radovljiški planinci so po osvoboditvi zgradili nov dom, ki so ga odprli 15. septembra 1946. Leta 1975 so dom obnovili in posodobili in ga ob praznovanju 80-letnice društva slovesno odprli 31. avgusta 1975. Večjo obnovo so opravili leta 1987. Brunarico, v kateri je bilo skladišče, so leta 1991 preuredili za zimsko sobo. Leta 1993 so začeli s temeljito obnovo doma; zamenjali so streho in prenovili vodovod. Kasneje so dom opremili še s fotovoltaičnim sistemom za pridobivanje električne energije in zgradili zunanja suha stranišča. Leta 2005 so obnovili celotno ostrešje in dom prekrili z novo kritino, povečali in uredili so sodobno jedilnico in namestili nova okna, povečali moč solarnega sistema ter obnovili kuhinjo.  Dom je odprt od  17. junija do zadnje nedelje v septembru, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, če je lepo vreme. V gostinskem prostoru je 50 sedežev in točilni pult; pri mizah na terasi pred domom je 40 sedežev; v 5 sobah je 18 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; zimska soba ima 8 ležišč; gostinski prostor se ogreva s pečjo; voda je kapnica, fotovoltaični sistem in agregat za elektriko, suha stranišča, mobitel in radijska zveza.