Izlet: Vrata (razpotje) Begunjski vrh

Foto: Žiga

Dom stoji ob robu planote na južnem pobočju Krvavca, tik nad gozdno mejo, kjer je v bližini zgornja postaja gondolske žičnice Krvavec; ta planota se imenuje Gospinc. Prvi planinski dom na Krvavcu je tam, kjer je zdaj gostinski objekt Dom na Krvavcu, zgradilo SPD in ga odprlo 6. septembra 1925. Od leta 1945 naprej ga je upravljalo PD Kranj, ki ga je leta 1958 razširilo in posodobilo. Po razvoju Krvavca v zimski turistični center je dom prevzelo Planinsko-gostinsko podjetje Kranj, PD Kranj pa je leta 1977 povečalo in preuredilo leta 1959 zgrajeno planinsko zavetišče na Gospincu. Povečani in preurejeni, pravzaprav na novo zgrajeni dom so slovesno odprli 26. novembra 1977. V letu 1999 so dom temeljito prenovili in priključili na centralno čistilno napravo na Krvavcu. Planinski dom je stalno odprt.V treh gostinskih prostorih je 140 sedežev, točilni pult; v 7 sobah je 40 postelj, na skupnem ležišču pa 13 ležišč; WC, umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika.

Cerkev sv. Jurija je stala že leta 1421, v njej sta pomembna poznogotski prezbiterij in poslikani gotski leseni strop. Razvaline Hudega gradu so ostanki gradu, katerega lastniki so bili v 12. in 13. stol. Gutenbergi, od leta 1444 pa grofje Lambergi. Tu se je rodil Žiga Lamberg (ok. 1415-1488), prvi ljubljanski škof. Grad so razrušili Turki leta 1472 ali 1484, leta 1511 pa ga je prizadel še potres. V 17. stol. je popolnoma propadel.

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.

Foto: Avtor

Koča stoji ob robu gozda na začetku ledeniške doline Voje, po kateri teče rečica Mostnica. Tu se začenjajo travniki, kjer pasejo živino, na njih so vse do zatrepa pod pobočjem Tosca stanovi, nekatere so preuredili v počitniške hišice. Kočo je zgradilo PD Bohinj-Srednja vas ob pomoči delovnih organizacij iz Bohinja, Kranja, Ljubljane in od drugod. Slovesno so jo odprli 22. julija 1982 in jo v spomin na Bohinjske prvoborce, ki so v drugi polovici leta 1941 dvignili vstajo v Bohinjskem kotu, poimenovali v Planinsko kočo Bohinjskih prvoborcev. Spomladi 1994 so koči dali ime, ki ga uporabljajo obiskovalci. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra ter ob prvomajskih praznikih. V gostinskem prostoru je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 16 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 24 ležišč; 2 WC, umivalnici in prhi z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, agregat za elektriko.

Dom stoji na mali terasi ob vznožju zahodnega pobočja Tosca tik nad Velim poljem. Prvo leseno kočo je zgradila Radovljiška podružnica SPD; v spomin na 100-letnico vzpona slovenskega pesnika Valentina Vodnika (1758-1819) na Mali Triglav, 20. avgusta 1795, so jo poimenovali Vodnikova koča; slovesna otvoritev je bila 19. avgusta 1895, kočo pa je upravljalo SPD. Leta 1909 so kočo razdrli, prestavili na današnje mesto, povečali in obili z lesom. Kočo so večkrat popravljali, vendar je počasi propadala. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Bohinj-Srednja vas. Zaradi dotrajanosti koče in vedno večjega obiska so se odločili, da zgradijo novo postojanko. Gradili so jo v letih 1954 do 1958, slovesno pa odprli 31. avgusta 1958; ob otvoritvi so jo preimenovali v Vodnikov dom. Pozneje so dom večkrat popravljali in urejali notranjost, večjo obnovo pa so opravili leta 1986, ko so tudi kamnito fasado obložili s skodlami. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od sredine junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev; v 8 sobah je 22 postelj, na skupnem ležišču pa 31 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko, mobitel.

Dom stoji na Kredarici, vzpetini v grebenu med Rjavino in Triglavom. Prvo Triglavsko kočo na Kredarici je na svetu, ki ga je kupil Jakob Aljaž, po njegovi zamisli postavilo SPD; slavnostno so jo odprli 10. avgusta 1896. Skromno kočo so leta 1909 povečali in jo ob otvoritvi, 8. septembra 1909, preimenovali v Triglavski dom na Kredarici. Po 2. svetovni vojni upravlja dom PD Ljubljana-matica, ki je v letih 1953 in 1954 zgradilo velik prizidek in s tem povečalo zmogljivost doma; povečani dom so odprli 8. avgusta 1954. Zaradi vedno večjega obiska dom ni bil več kos svojim nalogam, zato se je PD Ljubljana-matica odločilo za povečavo doma. Z veliko družbeno pomočjo je v poletnih sezonah 1982 in 1983 zgradilo in opremilo velik trinadstropni prizidek in ga funkcionalno povezalo s starim objektom; slovesna otvoritev je bila 17. septembra 1983 v počastitev 90-letnice ustanovitve SPD. Leta 1984 so obnovili še stari dom in s sklepno slovesnostjo 20. oktobra 1984 so bila vsa dela s povečavo in obnovo končana. V prizidku doma je tudi meteorološka postaja. PD Ljubljana-matica si zelo prizadeva izboljšati ekološke probleme na Kredarici. Leta 1992 so montirali prvih 20 sončnih celic, ki spreminjajo sončno v električno energijo. Ta sistem so z leti močno povečali, leta 1998 pa so ga dopolnili še z vetrnim generatorjem. Leta 1994 so zgradili zunanje suho stranišče, ki zaradi slabe izvedbe projekta ne deluje dobro. Leta 1992 so vključili mobitel, sedaj pa ima dom normalno telefonsko povezavo. Dom je odprt vse leto; redno je oskrbovan od konca junija do konca septembra, ob drugem času pa postrežejo meteorologi in omogočijo prenočevanje. V petih gostinskih prostorih je 300 sedežev, dva točilna pulta; v 30 sobah je 140 postelj, na 8 skupnih ležiščih pa 160 ležišč; WC in umivalnice z mrzlo vodo v vseh nadstropjih; v jedilnici kmečka peč; voda kapnica, agregat za elektriko, mobitel.

Dom stoji na mali planoti tik pod Visoko Vrbanovo špico. Prvo kočo je na tem mestu odprla 30. junija 1887 kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva in jo poimenovala "Deschmannhaus po Dragotinu Dežmanu (1821-1889), politiku, arheologu in kustosu ljubljanskega muzeja. Po 1. svetovni vojni je kočo prevzelo SPD, ki jo je preimenovalo v Staničevo kočo po Valentinu Staniču (1774-1847), največjemu alpinistu takratne dobe v Evropi. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Dovje-Mojstrana, leta 1950 pa PD Javornik-Koroška Bela. Leta 1959 so se odločili, da kočo obnovijo in povečajo. Leta 1961 so začeli z gradnjo in obnovo ter ob 70-letnici SPD odprli 25. avgusta 1963 novi dom. V obdobju 1964-1970 so dom posodobili in za zimske obiskovalce usposobili poleg doma manjšo kočo. Leta 1989 so nad ravno streho postavili ostrešje; na podstrešju so pridobili nova ležišča. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od začetka julija do konca septembra. V dveh gostinskih prostorih je 60 sedežev, točilni pult; v 16 sobah je 111 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; v zimski sobi je 6 ležišč; v koči je WC in umivalnica z mrzlo vodo, zunaj pa suho stranišče; gostinska prostora ogrevajo s pečmi; voda kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.