Izlet: Domžale Brezje pri Tržiču

Dom stoji na južni strani tik pod vrhom Rašice (641 m), osamelca na severnem robu Ljubljanske kotline. Na vrhu, ki ima ime po narodnem heroju Stanetu Koscu (1913-1941), domačinu iz Rašice, je 20m visok razgledni stolp, ki ga je leta 1957 postavila organizacija zveze borcev v spomin na ustanovitev Kamniškega bataljona na tem vrhu, zdaj pa ga upravlja PD Rašica. Prvo skromno planinsko postojanko je PD Rašica postavilo leta 1965. Zaradi vse večjega obiska po nekaj letih ni več ustrezala, zato so se leta 1970 odločili, da bodo zgradili večji, sodobnejši planinski dom. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev so ga gradili več let, tako da so ga slovesno odprli 21. maja 1978. Dom so poimenovali po Rašiški četi, ki je bila ustanovljena 24. julija 1941 v rašiških gozdovih.Dom je odprt stalno, razen ob ponedeljkih. V dveh gostinskih prostorih je 86 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 50 sedežev; v treh sobah je 22 ležišč (za prenočevanje se je treba poprej dogovoriti); WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; v večjem gostinskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, elektrika.

Hrib Rašica je zakraseli osamelec z najvišjo točko na Vrhu Staneta Kosca (641 m), poimenovanem po narodnem heroju Stanetu Koscu (1913–1941), domačinu z Rašice. Na vrhu je visok kovinski razgledni stolp, s katerega je čudovit razgled na vse strani, najlepši pa je na Kamniško-Savinjske Alpe.

Hrib Rašica je zakraseli osamelec z najvišjo točko na Vrhu Staneta Kosca (641 m), poimenovanem po narodnem heroju Stanetu Koscu (1913–1941), domačinu z Rašice. Na vrhu je visok kovinski razgledni stolp, s katerega je čudovit razgled na vse strani, najlepši pa je na Kamniško-Savinjske Alpe.

Koča stoji na vrhu Gobavica, severnem odrastku Rašiškega hribovja, ki se strmo dviga nad Mengšem. Pobudo o gradnji koče so sprejeli 13. marca 1952 na ustanovnem občnem zboru PD Mengeš; kočo so začeli graditi še isto leto; 1. maja 1954 so jo slovesno odprli. Ker je koča postala pretesna, so leta 1962 začeli graditi depandanso "Jurček; zaradi finančnih težav se je gradnja precej zavlekla. Ob pomoči Krajevne skupnosti Mengeš in podjetij iz Mengša so delo dokončali in Jurčka ob 21. planinskem taboru, 26. maja 1991, slovesno odprli. Leta 1986 so zgradili vodovod.Koča je odprta vsak dan, razen ob ponedeljkih, od 12. do 22. ure. V gostinskem prostoru je 40 sedežev in točilni pult; pri mizah pred kočo je 250 sedežev; prenočišč ni; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; WC, tekoča voda, elektrika, telefon. V Jurčku je 72 sedežev, centralno ogrevanje, lastni WC; priporočajo ga za razne sestanke in družabna srečanja.

Planinski dom Komenda združuje dve navidez različni skrajnosti; kmečko in domače opremljeno notranjost, ki ustvarja prijetno vzdušje, ter sodobno ponudbo hrane, primerno za ljudi, ki kljub hitremu življenjskemu tempu skrbijo za svoje zdravje.

Ker  se nahaja ob vznožju Šenturške gore in je dostopen vsem, ki radi hodijo v hribe in tistim, ki se raje pripeljejo s svojim jeklenim konjičkom, kolesom nosi slogan: »PLANINSKI RAJ«.
Planinski dom se nahaja na obrobju Komende, pod Šenturško goro, na majhnem gričku, na samem, obdan z drevesi.

Vsem gostom nekoliko ločeno od gostinskega dela nudijo tudi prostor za piknike, ki ga lahko rezervirajo in pripravijo tam svojo zabavo.
Mislili so tudi na najmlajše, katerim so na voljo številna igrala (trampolin, tobogan, gugalnice, frizbi,…) Ker je Planinski dom Komenda odmaknjen od cestnega prometa, pa boste tudi sami lahko medtem, ko se bodo otroci igrali, mirni.

V ponudbi Planinskega doma Komenda vam vsak dan nudimo raznoliko ponudbo malic, sveži kruh, predvsem pa hitro in prijazno postrežbo.

Dom je sodoben in obsega ponudbo, namenjeno vsem, ki se želijo v naglici dneva za trenutek ustaviti in v prijetnem naravnem okolju pojesti hiter in zdrav obrok. Poudarek ponudbe je na »jedeh na žlico« in na slastnih »jedeh z žara«.

Foto: Žiga

Dom stoji ob robu planote na južnem pobočju Krvavca, tik nad gozdno mejo, kjer je v bližini zgornja postaja gondolske žičnice Krvavec; ta planota se imenuje Gospinc. Prvi planinski dom na Krvavcu je tam, kjer je zdaj gostinski objekt Dom na Krvavcu, zgradilo SPD in ga odprlo 6. septembra 1925. Od leta 1945 naprej ga je upravljalo PD Kranj, ki ga je leta 1958 razširilo in posodobilo. Po razvoju Krvavca v zimski turistični center je dom prevzelo Planinsko-gostinsko podjetje Kranj, PD Kranj pa je leta 1977 povečalo in preuredilo leta 1959 zgrajeno planinsko zavetišče na Gospincu. Povečani in preurejeni, pravzaprav na novo zgrajeni dom so slovesno odprli 26. novembra 1977. V letu 1999 so dom temeljito prenovili in priključili na centralno čistilno napravo na Krvavcu. Planinski dom je stalno odprt.V treh gostinskih prostorih je 140 sedežev, točilni pult; v 7 sobah je 40 postelj, na skupnem ležišču pa 13 ležišč; WC, umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika.

Cerkev sv. Jurija je stala že leta 1421, v njej sta pomembna poznogotski prezbiterij in poslikani gotski leseni strop. Razvaline Hudega gradu so ostanki gradu, katerega lastniki so bili v 12. in 13. stol. Gutenbergi, od leta 1444 pa grofje Lambergi. Tu se je rodil Žiga Lamberg (ok. 1415-1488), prvi ljubljanski škof. Grad so razrušili Turki leta 1472 ali 1484, leta 1511 pa ga je prizadel še potres. V 17. stol. je popolnoma propadel.

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.

Brezje pri Tržiču, 680 m, 361 preb., je vas na prisojnem pobočju vzpetine Vaško (1046 m) ob regionalni cesti Tržič - Begunje na Gorenjskem, imenovani tudi »Podgorska cesta«, ker povezuje vasi pod goro Dobrča. Vaško je jv. del grebena Breške gore, ki se kot podaljšek Dobrče spušča proti Brezjam. AP, trgovina, gostilna. Zanimiva cerkvica sv. Neže.