Izlet: Stražišče pri Kranju Kranjska gora

DRAŽGOŠE, 793 m, 338 preb., so razloženo naselje na prisojnem pobočju Dražgoške gore, ki se strmo dviga nad naseljem in ozko dolino Češnjice. Naselje ima tri dele: Pri Cerkvi, Na Pečeh in Jelenšče. Dražgoše imajo ugodno podnebje, ker jih Dražgoška gora varuje pred severnimi vetrovi. Prebivalci se delno ukvarjajo s kmetijstvom, delno so zaposleni v Železnikih in Škofji Loki, v vasi pa je tudi nekaj manjših podjetij. Dohodek jim dajejo tudi gozdovi. V naselju so podružnična osnovna šola, trgovina in gostilna. Kraj sodi v dostavni okoliš pošte Železniki.

Dražgoše so znane predvsem po bojih Cankarjevega bataljona z Nemci, ki so potekali od 9. do 11. januarja 1942, in po maščevanju Nemcev nad domačini. V začetku leta se je v vasi nastanil Cankarjev bataljon. Ko so Nemci začeli napadati, so partizani zavzeli ugodne položaje od cerkve do pečevnate Jelence. Nemci so z Rudna s topovi streljali na Dražgoše in skušali prodreti v vas. Tretji dan se jim je posrečilo napasti partizane v hrbet s kroparske strani. Do zadnjega se je bojeval Bičkov vod na Jelenci, ki se zdaj imenuje Bičkova skala. Po treh dneh hudih bojev s premočnimi nemškimi enotami se je bataljon umaknil na Mošenjsko planino na Jelovici. Ko so Nemci zasedli Dražgoše, so se maščevali nad vaščani: ustrelili so 41 domačinov, preostale odgnali v taborišče, vas pa zažgali. Zidovje, ki je ostalo po požaru, so razstrelili, prav tako tudi baročno cerkev. Kljub temu je škofjeloški muzej iz nje rešil znamenite zlate oltarje iz 17. stol., ki so zdaj na ogled v tem muzeju. V spomin na te hude dni so leta 1976 postavili mogočen spomenik, delo arhitekta Borisa Kobeta, kiparja Stojana Batiča in slikarja lveta Šubica. V kostnici pod spomenikom so pokopani posmrtni ostanki borcev dražgoške bitke. Vsako leto v začetku januarja prirejajo v spomin na dražgoške boje spominske pohode »Po stezah partizanske Jelovice« in športna tekmovanja. V Domu Cankarjevega bataljona je stalna razstava o boju v Dražgošah.

V bližini Dražgoš je od aprila do konca avgusta 1944 delovala kurirska postaja G-20, ki je vzdrževala zveze s postajami G-12 v bližini Krope, G-26 v Bukovščici in G-3 v Martinj Vrhu.

Dražgoše so po vojni obnovili, v zadnjih letih pa se je naselje povečalo z novimi hišami. Leta 1966 so zgradili tudi cerkev sv. Lucije; freske in slikana okna so delo slikarja Staneta Kregarja.

V Dražgoše lahko pridemo po cestah iz Krope prek Jamnika (12 km), iz Bohinjske Bistrice čez Rovtarico in skozi Rudno (27 km).

Oktobra 1943 so Nemci vas požgali, pet obnovljenih hiš se zdaj stiska v breg, na slemenu proti Pašku 1036 m stoji preprosta cerkvica. V vasi spomenik NOB. Sleme loči grapo Dašnjice od Plenšaka, po obeh grapah so steze za dostop, po s. bregovih Stedel vrha je speljana cesta v Železnike, z nje je razgled na nižje ležeči Podlonk.

Koča stoji tik pod Gladkim vrhom (1667 m) na vršnem slemenu Ratitovca, najvzhodnejšega podaljška Julijskih Alp. Prvo kočo je zgradila Selška podružnica SPD in jo odprla 9. avgusta 1925; imenovali so jo Krekova koča po dr. Janezu Kreku (1865-1917), organizatorju slovenskega zadružništva, ki je rad zahajal na Ratitovec. Med NOB je bila koča 1. maja 1943 požgana. Na starih temeljih je PD Železniki postavilo novo kočo in jo odprlo 18. julija 1954. Leta 1968 so zgradili prizidek.  Leta 1987 je bil zgrajen sanitarni prizidek z zimsko sobo. V bivaku na sedelcu, 200m niže od koče, so leta 1990 uredili zimsko sobo z ležišči. V zadnjih letih je koča dobila elektriko in bila tudi temeljito obnovljena in posodobljena. Koča je običajno odprta od sredine junija do sredine septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih, razen če je slabo vreme.V dveh gostinskih prostorih je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 19 postelj, na skupnem ležišču pa 25 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; prvi gostinski prostor ogrevajo s kmečko pečjo; voda kapnica, elektrika, mobitel. V bivaku so v zimski sobi 4 ležišča, štedilnik, miza in klopi.

Koča stoji ob robu gozda na začetku ledeniške doline Voje, po kateri teče rečica Mostnica. Tu se začenjajo travniki, kjer pasejo živino, na njih so vse do zatrepa pod pobočjem Tosca stanovi, nekatere so preuredili v počitniške hišice. Kočo je zgradilo PD Bohinj-Srednja vas ob pomoči delovnih organizacij iz Bohinja, Kranja, Ljubljane in od drugod. Slovesno so jo odprli 22. julija 1982 in jo v spomin na Bohinjske prvoborce, ki so v drugi polovici leta 1941 dvignili vstajo v Bohinjskem kotu, poimenovali v Planinsko kočo Bohinjskih prvoborcev. Spomladi 1994 so koči dali ime, ki ga uporabljajo obiskovalci. Koča je odprta od začetka junija do konca septembra ter ob prvomajskih praznikih. V gostinskem prostoru je 70 sedežev, točilni pult; v 5 sobah je 16 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 24 ležišč; 2 WC, umivalnici in prhi z mrzlo vodo; v gostinskem prostoru kmečka peč; tekoča voda, agregat za elektriko.

Dom stoji na mali terasi ob vznožju zahodnega pobočja Tosca tik nad Velim poljem. Prvo leseno kočo je zgradila Radovljiška podružnica SPD; v spomin na 100-letnico vzpona slovenskega pesnika Valentina Vodnika (1758-1819) na Mali Triglav, 20. avgusta 1795, so jo poimenovali Vodnikova koča; slovesna otvoritev je bila 19. avgusta 1895, kočo pa je upravljalo SPD. Leta 1909 so kočo razdrli, prestavili na današnje mesto, povečali in obili z lesom. Kočo so večkrat popravljali, vendar je počasi propadala. Po 2. svetovni vojni jo je prevzelo PD Bohinj-Srednja vas. Zaradi dotrajanosti koče in vedno večjega obiska so se odločili, da zgradijo novo postojanko. Gradili so jo v letih 1954 do 1958, slovesno pa odprli 31. avgusta 1958; ob otvoritvi so jo preimenovali v Vodnikov dom. Pozneje so dom večkrat popravljali in urejali notranjost, večjo obnovo pa so opravili leta 1986, ko so tudi kamnito fasado obložili s skodlami. Leta 1993 so vključili mobitel. Dom je odprt od sredine junija do konca septembra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev; v 8 sobah je 22 postelj, na skupnem ležišču pa 31 ležišč; zimska soba z 10 ležišči; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, agregat za elektriko, mobitel.

Dom stoji na visoki planoti Ledine na južni strani Triglava. Prvo kočico so zgradili pobudniki za ustanovitev društva "Triglavski prijatelji iz Bohinja in jo odprli 18. septembra 1871; imenovali so jo "Triglavski tempelj. Kočica je že do leta 1875 propadla. Na tem mestu je Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo leta 1877 novo kočo; leta 1880 jo je prodalo avstrijskemu Turistovskemu klubu, ki jo je obnovil in 3. avgusta 1880 odprl pod imenom "Koča Marije Terezije. Zraven koče so 13. avgusta 1911 odprli nov Dom Marije Terezije. Po 1. svetovni vojni je dom prevzelo SPD in ga preimenovalo v "Aleksandrov dom, koča pa je postala obmejna stražnica. Po 2. svetovni vojni je dom in kočo prevzelo PD Gorje, postojanka pa je dobila sedanje ime. Dom je ohranil nekdanjo zunanjo obliko, notranjost pa so večkrat preurejali. Leta 1987 so dotrajano kočo ("karavlo) porušili in namesto nje postopoma zgradili večjo depandanso, ki so jo slovesno odprli in blagoslovili 19. avgusta 1992. Leta 1993 so vključili mobitel.Dom je odprt od konca junija do konca septembra.V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev, točilni pult; na klopeh pri domu je 40 sedežev; v 10 sobah je 82 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 41 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečmi in centralno kurjavo (sončne celice); vodna kapnica, agregat in fotovoltaični sistem za elektriko, mobitel.

Luknja (1758 m) je preval iz doline Vrat v Trenta, prek katerega je peljala starodavna pot z Gorenjske na Primorsko. To je hkrati tudi prelaz med masivom Triglava in njegovim sosedom Pihavcem. Luknja je pomembno križišče planinskih poti. Tu se tudi začenja zelo zahtevna pot čez Plemenice na Triglav. Lep pogled na dolino Vrat in na prepadna ostenja gora, ki jo obkrožajo. Luknja uživa tudi sloves vremenske prerokinje: če je čista brez megle ali oblakov, bo lepo vreme.

Na Luknjo lahko pridemo tudi od Aljaževega doma v Vratih, 2 h.

Bovški Gamsovec (2392 m) je izrazit vrh v grebenu, ki se vleče od Pihavca proti Stenarju. Proti Bukovlju v zgornjem koncu doline Vrat padajo strme stene in travnata pobočja, na drugi strani proti visokogorski kraški planoti Kriški podi pa kratko razbito pečevje. Na s. se z vrha znižuje greben proti prevalu Dovška vratca, na j. pa proti Luknji.

Z vrha je prelep razgled, zlasti na bližnjo okolico. Od tod je najlepši pogled na Triglav in na mogočno, prek 1000 m visoko njegovo sevemo steno, na nasprotno stran pa na prostrane razbrazdane Kriške pode s tremi jezerci in Pogačnikovim domom, četrto pa je vedno pod snegom. Okrog Kriških podov se od v. proti z. zvrstijo Stenar, Križ, Kriški rob, Razor, Planja, Kanceljni, Goličica, Glava pod Planjo in Šplevta na j. strani Spodnjega Kriškega jezera.

Koča stoji na gozdni jasi sredi obsežne kotanje Krnica med Martuljškimi gorami, Škrlatico, Razorjem in Prisojnikom. Sklep o gradnji koče je Kranjskogorska podružnica SPD sprejela na 7. občnem zboru 13. marca 1932; to leto so že začeli graditi, naslednjo leto pa so kočo odprli. Po 2. svetovni vojni jo je PD Kranjska Gora večkrat obnavljalo, vendar je koča ohranila zunanji videz, kot ga je imela ob otvoritvi. Leta 1987 so kočo temeljito prenovili in s tem omogočili, da je odprta tudi v zimskem času.Koča je odprta od 1. maja do 31. oktobra, sicer pa le ob sobotah, nedeljah in praznikih. Pri mostu čez Pišnico, malo pod hotelom Erika, je obvestilo, če je koča odprta; za zimski čas priporočamo prebrati planinske informacije ali preveriti po telefonu. V gostinskem prostoru je 40 sedežev; v 3 sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 10 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski in spalne prostore ogrevajo s pečmi; tekoča voda, agregat za elektriko.