Izlet: Radovljica (tunel pod želežniško progo) Koča na Ljubelju

Pusti grad je vrh in hkrati razvaline gradu razvaline gradu Waldenberg (Pusti grad), nekdanjega sedeža ortenburške posesti na Gorenjskem. Grad je prvič omenjen 1263 kot castrum Waldemberch, upravljali pa so ga vitezi Waldenberški (leta 1228 nastopa v virih vitez Fridericus de Waldenberch). Po smrti groga Friderika II. Ortenburškega leta 1418 na gradu Waldenberg so Lipniško gospostvo podedovali celjski grofje, po letu 1456 pa je Waldenberg postal deželnoknežja posest. Waldenberg je pogorel v 16. stoletju in so ga opustili. V razvaljenem grajskem jedru je razviden mogočen romanski palacij, katerega nastanek lahko postavimi v 12. stoletje. Na Pustem gradu KS Lancovo v povezavi z društvi v kraju prireja vsakoleto prireditev na gradu.

Kolnica je vasica pri Spodnji Lipnici. Ime pomeni kovačnico (kovnica). Včasih so sem, do plavža Svete Heme, prinašali železovo rudo iz vrtač in jam na Jelovici. Železarstvo je bilo na višku v 16. stoletju. Zgradili so jezove in rake, da so lahko izrabili moč vode. Ti so še danes ohranjeni. Ker leži v zatrepu doline in pod strmimi obronki Jelovice (Štrucovke) je vasica v zimskem času pravo malo "zmrzišče", kjer sonce skoraj ne posije. V Kolnici je tudi izhodišče za pešpot na razgledno točko Suharna in dalje proti Vodiški planini ter proti Razpoku ter začetna točka Vodne poti Grabnarca

Foto: Avtor

Tržič, 515 m, 3.920 preb., industrijsko mesto ob sotočju Tržiške Bistrice in Mošenika v ozki dolini med Kriško goro in Dobrčo ob prehodu iz gorskega sveta na gorenjsko ravnino. Ker je bilo v ozki dolini premalo prostora, se je mesto v zadnjih dvajsetih letih razširilo proti jz. na teraso nad desnim bregom Tržiške Bistrice; novo naselje imenujejo Bistrica. Osrednji del starega mesta je stisnjen med Tržiško Bistrico in pobočjem na z. strani, po katerem je speljana nova cesta proti Ljubelju; središče novega naselja Bistrica je pri trgovskem centru »Deteljica«. Po dolini je že v rimskih časih in v srednjem veku peljala stara tovorna pot čez Ljubelj, ki so jo v letih 1560 - 1575 razširili v cesto. Cesta in obilo vode so omogočili razvoj raznih obrti, najprej fužinarske, potem usnjarske, čevljarske in tkalske. Kraj se prvič omenja leta 1320; leta 1492 pa je dobil trške pravice, ko se je začela razvijati tudi trgovina. Najstarejši del Tržiča je bil na levem bregu Tržiške Bistrice okoli župne cerkve in na klancu pod njo; po požaru leta 1689 se je začel širiti tudi na desni breg. Leta 1811 je trg prizadel katastrofalen požar, ko so razen enega pogorela vsa poslopja. Zgradili so nov Tržič, ki se je postopoma spreminjal iz obrtnega v industrijsko središče. Na desnem bregu Tržiške Bistrice je mesto ohranilo podobo, kakršno je dobilo po požaru. Leta 1926 je postal Tržič mesto. Danes je v njem več pomembnih tovarn: tovarna obutve Peko, Bombažna predilnica in tkalnica, Tovarna kos in srpov, podjetje za elektroniko Mikro, itd. Tržič je sedež občine, v mestu je več trgovin in gostišč, galerija, pošta, banka, sedež Planinskega društva (Balos št. 4) ter raznih organizacij in društev. Tržič ima zelo dobre avtobusne zveze z Ljubljano in Kranjem.

V mestu si velja ogledati stari mestni jedri na levem in desnem bregu Tržiške Bistrice, župno Marijino cerkev z gotskim portalom, slikami L. Layerja, M. Langusa, J. Mežana in N. Pirnata ter s križevim potom Jurija Šubica, tržiški muzej v Kajži z bogato čevljarsko zbirko, galerijo in znamenito Kurnikovo hišo s spominsko sobo ljudsko pesnika Vojteha Kurnika in etnografsko razstavo.

Koča stoji na starem mejnem prehodu Ljubelj. Je najstarejši cestni prelaz v Evropi (1728). Pozimi je urejena sankaška proga. Dostop je možen peš od parkirišča pred ljubeljskim predorom. Primerna pot za družine z otroki in starejše.

Foto: Žiga