Izlet: Iška Grad Snežnik

Vstopnina za motorna vozila.

KRVAVA PEČ, 726 m, 26 preb. Gručasto naselje leži na prevalu med Sv. Lenartom in Repičnikom (920 m) nad sotesko reke Iška. V Krvavo Peč pripelje asfaltirana cesta iz Roba (7 km), gozdne ceste pa jo povezujejo s Kureščkom, Selom pri Robu in Blokami. Kraj, ki je bil prvič omenjen leta 1425, se je najprej imenoval Rožna vas, zdajšnje ime pa je dobil po nekem vpadu Turkov, ki so po izročilu z bližnje skale v Iško vrgli dve deklici, njuna kri pa je pordečila skalo. Na hribčku Sv. Lenarta stoji podružnična cerkev sv. Lenarta, poleg nje pa je na robu nad sotesko naselje počitniških hišic. Globoko pod nami lepo vidimo sotesko Iške. Pri cerkvi je bilo prazgodovinsko gradišče. Celotno območje je kraški svet, njive in travniki so v zakraseli dolini Polje na v. strani naselja. V vasi je veliko šolsko poslopje, vendar v njem ni več pouka. Število prebivalcev se je zelo zmanjšalo: leta 1890 jih je bilo 154, leta 1931 še 134, leta 1961 pa le 61. Tudi v zadnjih tridesetih letih se število prebivalcev še naprej zmanjšuje: vzroka sta predvsem slaba zemlja, ki ne omogoča sodobnega kmetovanja, ter oddaljenost od večjih središč, s katerimi ni avtobusnih zvez. V vasi ni trgovine in tudi ne gostilne.

Gozdovi okoli vasi, globoka in težko prehodna soteska Iške ter na drugi strani obsežna gozdnata prostranstva Krima so bili zaradi bližine Ljubljane pomembna območja NOB. Že leta 1941 je tam delovala Krimska četa. V soteski Iške je bila od leta 1941 naprej partizanska bolnišnica Krvavica, ki je okupator ni nikoli odkril. Spomladi 1942 je na tem območju divjala velika italijanska ofenziva, med njo pa so Italijani požgali več vasi, 22. marca tudi Krvavo Peč. Poleti 1942 so v teh krajih potekali hudi boji, saj so hoteli Italijani z dobro pripravljeno ofenzivo streti NOB. Zasilno obnovljeno Krvavo Peč so 8. avgusta 1942 znova požgali, vse moške pa izgnali v internacijo. Hude boje je 24. januarja 1943 v Krvavi Peči bojevala Šercerjeva brigada in premagala Italijane, ki so oblegali Mokrec. Na območju Krvave Peči in Mokreca so Tomšičeva, Šercerjeva in Gradnikova brigada od 25. do 27. avgusta 1943 razbile zadnjo italijansko ofenzivo. V spomin na te boje so na poslopje šole vzidali spominsko ploščo. Na padle borce in žrtve okupatorja pa spominja pomnik na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta.

ZAVRH, 800 m, 15 preb. Obcestno naselje leži na oblem razvodnem slemenu med porečjema reke Iške na s. in reke Cerkniščice na j. strani slemena. Na jz. je na hribu Sv. Urh v bližini enako imenovana podružnična cerkev, na jv. strani pa se dviga hrib Resje (820 m). Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom in gozdarstvom; obdelovalna zemlja je slabe kakovosti. Na tem območju so zgradili več počitniških hišic. Zavrh sodi v dostavni okoliš pošte Nova vas. Skozi Zavrh je speljana 21 km dolga Krpanova pot. V tem kraju je Fran Levstik slišal ljudsko zgodbo o prebrisanem silaku Martinu Krpanu, po kateri je napisal znamenito umetno pripovedko.

Na začetku vasi stoji spomenik v obliki skale, na kateri sta pritrjeni dve plošči. Na eni piše, da je bil v tem kraju 27. avgusta 1944 ustanovljen jurišni bataljon XVIII. divizije NOV in POS. Na drugi plošči pa preberemo, da je na območju soteske Iške in v okoliških vaseh od 1942 do 1945 delovala kurirska postaja TV-10 in da so padli kurirji te postaje Jože Bečaj, Anton Intihar, Jože Lah in Stane Zakrajšek.

TV-10 je bila ena prvih kurirskih postaj v Sloveniji. Ob ustanovitvi je imela šest kurirjev, pozneje pa se je njihovo število povečalo. Prvi komandir je bil Jože Baraga. Vzdrževala je zveze s TV-1 na Krimu, TV-17 na Ljubljanskem vrhu in TV-11 na Veliki gori nad Ribnico. Med ofenzivo oktobra 1943 so postajo izsledili in napadli Nemci; med umikom je bil smrtno zadet kurir Jože Bečaj - Vinko. Novembra 1944 se je postaja zaradi stalne nemške nevarnosti umaknila v Spodnjo Brigo na Kočevskem in tam delovala kot pomožna postaja med TV-12 in TV-13.

SVETA TROJICA, 710 m, 12 preb. Gručasto naselje leži na hribčku Sv. trojica (730 m) okoli župnijske cerkve z enakim imenom. Po 2. svet. vojni se je do leta 1991 imenovalo Šivče, po zaselku na terasi pod cerkvijo. Mimo pelje cesta Velike Bloke–Cajnarje. V. pod vasjo teče po dolini potok Zviršček, pritok reke Cerkniščice. Kraj sodi v dostavni okoliš pošte Nova vas, 7 km. Prebivalci se preživljajo s kmetijstvom; dobro uspeva predvsem sadje. Največ prebivalcev je imela Sveta Trojica leta 1910, ko jih je tam živelo 50; po 2. svet. vojni se je število prebivalcev zelo zmanjšalo, tako da so zapr1i osnovno šolo, ki so jo obiskovali tudi otroci iz sosednjih krajev. Sv. Trojica je sicer znana tudi iz pripovedke o Martinu Krpanu.

Na območju Sv. Trojice so se partizanske enote večkrat bojevale z okupatorjevimi enotami in njihovimi sodelavci. Več bojev je imela Šercerjeva brigada; v noči na 28. januar 1943 se je spopadla z Italijani in jih prisilila, da so se umaknili s tega območja. Pomembno zmago nad nemškimi in domobranskimi četami je 27. in 28. septembra 1944 tam izbojevala XVIII. divizija NOV; odbila je napad ter sovražnika pregnala nazaj do Rakeka.

Na začetku vasi stoji cerkev sv. Primoža in Felicijana, v kateri so odkrili freske iz 16. stol. Na j. strani naselja je kraško Bločiško polje s stalnima izviroma Močila in Korita, ki kmalu ponikneta. V okolici je precej kraških jam. V eni izmed njih so imeli partizani skladišče orožja, zato so jo začeli imenovati »Partizanski magazin«. Nemci so 25. junija 1944 vas bombardirali in požgali.

LOŽ, 590 m, 539 preb. Razpotegnjeno gručasto naselje stoji na obeh straneh regionalne ceste Rakek–Stari trg pri Ložu ob s. robu Loške doline. Na v. strani se tik nad naseljem dviga hrib Pusti grad (698 m) z razvalinami srednjeveškega gradu, na s. strani doline Križni vrh (692 m) in za njim Križna gora, na z. strani pa hribi med Loško dolino in Cerkniškim jezerom z Jesenovcem (819 m). Mimo naselja teče potok Brežiček, ki priteka iz Mrzle jame v bližini pokopališča s. od naselja.

Lož je bil prvič omenjen leta 1237, že čez nekaj več kot sto let pa je prerasel sosednji Stari trg, od katerega je leta 1348 prevzel tržne pravice. Grad je skupaj z gospoščino najprej pripadal oglejskim patriarhom, potem pa grofom Vovbrškim, Ortenburžanom in Celjanom. V bojih med Celjani in Habsburžani 1439/40 so habsburške čete grad razdejale. Po obnovitvi so ga dajali v fevd različnim družinam. Od 17. stol. naprej je bil v lasti turjaških grofov. Lož je bil v letih 1471, 1472 in 1476 tarča turških napadov. Cesar Friderik III. ga je iz obrambnih in gospodarskih razlogov leta 1477 povzdignil v mesto, okoli njega pa so zgradili obzidje. Meščani so se ukvarjali s trgovino in obrtjo, zlasti z usnjarstvom in čevljarstvom. Kljub uspešni trgovini se Lož ni razvil v večji kraj. Največ prebivalcev je imelo mesto leta 1880, in sicer 633. Od leta 1868 do 2. svet. vojne je bilo v Ložu okrajno sodišče. Po 2. svet. vojni so Ložu vzeli mestne pravice. Z razvojem kovinske industrije je Lož spet postal pomembnejši, število prebivalcev pa se po letu 1953, ko jih je bilo najmanj – le 281, spet povečuje.

V naselju imajo samopostrežno trgovino, gostilno in okrepčevalnico.

Po italijanski zasedbi leta 1941 je bila v Ložu nameščena italijanska posadka; 19. oktobra 1941 so jo napadli borci Krimskega bataljona in jo uničili. V spopadu je padlo 37 italijanskih vojakov, pet pa so jih ujeli; padli so tudi trije partizani. V italijanski ofenzivi so okupatorji 1. avgusta 1942 požgali skoraj vse hiše; ustrelili so 29 moških, številne družine pa odpeljali v internacijo. Na padle borce in žrtve okupatorjevega nasilja opozarja spomenik ob glavni cesti sredi Loža.

V Ložu so bili rojeni narodna heroja Slavko Kovač - Smeli (1919–1942) in Janez Hribar (1909–1967), pripovednik in dramatik Fran Milčinski (1867–1932), strokovni pisatelj in arhitekt Dušan Grabrijan (1899–1952) ter naravoslovec, pedagog in kemik Maks Prezelj (1894–1980).

STARI TRG PRI LOŽU, 580 m, 838 preb., je prometno, gospodarsko in kulturno središče Loške doline, najvišjega kraškega polja v porečju vzhodnega kraka Ljubljanice. Nad gručastim naseljem se dviga vzpetina Ulaka (683 m), na kateri je stalo prazgodovinsko gradišče, našli pa so tudi sledove poselitve iz rimske dobe. Skozi naselje teče potok Brežiček, ki se jv. od naselja izliva v Veliki Obrh. Kraj je bil prvič omenjen kot trg leta 1237, leta 1348 pa so trške pravice prenesli v sosednji Lož. Stari trg je s tem izgubil pomen. Zelo se je razvil po 2. svet. vojni, ko je spet postal središčno naselje v dolini. Z novim stanovanjskim naseljem ob cesti proti Ložu se je že skoraj spojil s tem krajem. Le majhno število prebivalcev se še ukvarja s kmetijstvom, večina je zaposlenih v domačem kraju ter v Ložu in Cerknici. Od 1. januarja 1995 je v Starem trgu spet sedež samostojne občine Loška dolina. To je bila sicer tudi do leta 1961, tedaj pa so jo priključili občini Cerknica. Pomembna industrijska obrata sta SVEA lesna industrija in Kovinoplastika Lož. V Starem trgu imajo zdravstveni dom, lekarno, pošto, poslovalnico Nove Ljubljanske banke, osnovno šolo, gozdni obrat Snežnik, samopostrežno in več drugih trgovin, nekaj gostinskih lokalov ter manjših podjetij in obrtnih delavnic. Župnijska cerkev sv. Jurija je bila zgrajena sredi 12. stol. v romanskem slogu; pozneje so jo obokali in večkrat prezidali. Zdajšnja stavba je barokizirana triladijska bazilika s samostojnim zvonikom.

Aprila 1941 so Loško dolino zasedli Italijani. Zavedni Slovenci so se kmalu po zasedbi vključili v narodnoosvobodilno gibanje. Ustanovili so Loško četo in ta je že jeseni 1941 izvajala akcije na območju Loške doline. V začetku maja 1942 so borci Notranjskega odreda skupaj z narodno zaščito izvedli obsežno akcijo za osvoboditev Loške doline. Italijanska posadka se je 11. maja iz Starega trga umaknila v Cerknico. Italijani so ob podpori tankov 16. maja vdrli v Stari trg, pobili 11 pripadnikov narodne zaščite in požgali več hiš. Naslednji dan so se umaknili iz Loške doline, tako da je bila potem več kot dva meseca svobodna. Oblast so prevzeli odbori OF in jo zadržali do konca julija. Med mesec dni trajajočo ofenzivo so Italijani konec julija 1942 zasedli Loško dolino; tedaj so požgali večino vasi, veliko ljudi pa pobili ali odgnali v internacijo. Na Ulaki so 1. avgusta ustrelili 30 mož in fantov iz Starega trga in Loža. Po italijanski kapitulaciji so želeli jeseni 1943 z veliko ofenzivo na Notranjskem uničiti partizanske enote tudi Nemci. Zasedli so Loško dolino, vendar se je narodnoosvobodilno gibanje še naprej krepilo. Enote 7. korpusa NOV so poleti 1944 izvedle ofenzivo proti nemškemu okupatorju in njegovim domačim sodelavcem ter osvobodile celotno Loško dolino. V šolskem letu 1944/45 je v Starem trgu delovala partizanska gimnazija z dvema razredoma, v katerih je bilo 56 dijakov. Na NOB spominja veličasten spomenik na Ulaki – to je pravzaprav grobnica 419 borcev NOV in žrtev fašizma iz Loške doline.

Tudi kurirska postaja TV-18 s sedežem na območju pošte Stari trg pri Ložu ima svoj pomnik. Delavci Ptt-podjetja Ljubljana so 4. julija 1984 v Starem trgu odprli novo poštno poslopje, na njegovem pročelju pa so v spomin na kurirsko postajo in na padle kurirje namestili oznako postaje TV-18 in spominsko ploščo padlim kurirjem. Spominska plošča je tudi v notranjosti pošte, v prostoru za stranke, ob njej pa je pod umetniško sliko kurirja tudi stalna razstava o delu kurirjev na TV-18 in o zvezah te postaje z drugimi postajami.

Stari trg pri Ložu ima vsak dan več avtobusnih zvez z ŽP na Rakeku (24 km) in Ljubljano (64 km).

Iz Starega trga sta doma slikar Lojze Perko (1909–1980) in pesnica Marička Žnideršič (roj. 1914).