Izlet: Legensko naselje (razpotje) Govca/Govešca (Olševa)

SLOVENJ GRADEC, 410 m, 7712 preb. Mesto leži na prodni terasi v kotu Slovenjgraške kotline, kjer se stikata Mislinjska in Podgorska dolina. Nove mestne četrti se širijo na višji vzhodni terasi Spodnji Legen, v spodnjem delu Podgorske doline ter ob cestnih vpadnicah iz velenjske in dravograjske smeri. Mestece med gorami, kot ga je ljubkovalno poimenoval pisatelj Franc Ksaver Meško, ima izjemno lepo lego med Uršljo goro in Pohorjem.

Območje Slovenj Gradca je bilo naseljeno že sredi prvega tisočletja pr. n. št.; o tem priča veliko ilirsko grobišče na Legnu. V zadnjem stoletju pr. n. št. je bila na Grajskem griču (526 m) keltska naselbina. Za časa Rimljanov je pod Grajskim gričem peljala pomembna cesta Celeia–Virunum na Koroškem. Ob njej se je na območju Starega trga razvilo naselje Colatio s poštno postajo. Leta 1091 je že bilo na Grajskem griču utrjeno bivališče z gradom, pod njim pa naselje, imenovano Gradec. Leta 1165 je bilo naselje že omenjeno kot Windisch Graz, da bi ga razlikovali od nemškega Gradca. Na Puščavi za Grajskim gričem so odkrili grobišče 136 grobov z nakitom in posodo; le-to dokazuje slovansko naselitev v 10. in 11. stol. Ker naselbina pod Grajskim gričem ni imela večjih razvojnih možnosti, so grofje Andechs-Meran, posestniki Mislinjske doline, na terasi med Mislinjo in Suhadolnico ustanovili novo naselje ter ga poimenovali po naselbini pod Grajskim gričem. Novo naselje se je začelo razvijati v letih od 1167 do 1180. Leta 1251 je kraj omenjen kot trg z župnijo, deželnim sodiščem, mitnico in kovnico denarja. Trg je Ulrih III. leta 1267 povzdignil v mesto. Zavarovali so ga z obzidjem, stolpi in jarki. V mestu sta cveteli trgovina in obrt. Leta 1407 je bil Slovenj Gradec z Mislinjsko dolino priključen Štajerski. S tem se je končala 200 let trajajoča oblast oglejskih patriarhov nad tem območjem. Špital (ubožnico) je mesto dobilo leta 1419, okoli 1450 pa tudi bolnišnico. Mestno pravo datira iz leta 1440. Upravo je vodil magistrat, načeloval mu je mestni sodnik; sprva mu je pomagalo pet svetnikov, od leta 1460 pa dvanajst. Mesto se je razvijalo kot trgovsko in obrtno središče.

Slovenj Gradec pa je doživljal tudi hude čase. V letih 1471, 1476, 1478 in 1480 so v mestu ropali in požigali Turki. Leta 1489 so mesto zavzeli Madžari, vendar so se morali že leto pozneje umakniti pred cesarjevo vojsko. Mesto je kar petkrat pogorelo, prvič leta 1509, zadnjič 1903. V njem so večkrat izbruhnile tudi kužne bolezni.

Slovensko ime mesta je leta 1577 prvič zapisal Primož Trubar: »... v Slovenskim Gradci«. Slovenj Gradec se je hitreje razvijal v novem veku. V 18. stol. je bilo v njem več kot 150 mojstrov in vajencev različnih obrtnih strok; nekaj delavnic je preraslo v tovarne. Razvoj mesta so pospešili leta 1829 zgrajena deželna cesta, leta 1849 sedež okrajnega glavarstva, zlasti pa leta 1899 zgrajena železnica, vendar je bila, žal, leta 1968 ukinjena. Hitrejši razvoj je Slovenj Gradec doživel v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je postal industrijsko, trgovsko in upravno središče, leta 1920 pa je dobil tudi meščansko šolo. V tem obdobju je bilo mesto cenjeno tudi kot letoviški kraj.

Po 2. svet. vojni, zlasti pa po osamosvojitvi Slovenije, se je Slovenj Gradec razvil kot gospodarsko, trgovsko, zdravstveno, šolsko, kulturno, denarno ter upravno središče Mislinjske doline in koroške krajine. Mesto se je razširilo iz starega mestnega jedra, zgrajeni so bili številni stanovanjski bloki in številne stanovanjske hiše. Meščanom in okoličanom dajejo delo družba Prevent, tovarna opreme Nieros Metal, tovarna pohištva Lesna Pameče, tovarna oblazinjenega pohištva Nova oprema, tovarna za izdelavo izdelkov za avtomobilsko in pohištveno industrijo Johnson-Controls, več velikih trgovskih centrov, več manjših podjetij in številne storitvene dejavnosti. V bolnišnici se zdravijo bolniki s Koroškega in tudi od drugod. V mestu ima sedež Koroška banka, tam je tudi več poslovalnic drugih bank. Otroci in mladina se izobražujejo v treh osnovnih šolah, glasbeni šoli, srednjih šolah različnih smeri, gimnaziji in v višji strokovni šoli. Kulturni utrip dajejo mestu Galerija likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej, Sokličev muzej s spominsko sobo pisatelja Meška, knjižnica in številne kulturne prireditve. V mestu imajo sedež okrožno in okrajno sodišče, mestna občina, lekarna, zdravstveni dom, pošta, gozdno gospodarstvo, upravna enota in Gorsko turistični center Kope. V njem sta dva hotela in več gostinskih lokalov, več samopostrežnih in drugih trgovin, turistična poslovalnica itd. V začetku leta 1995 je občina Slovenj Gradec postala mestna občina

V mestu si kaže poleg galerije in muzejev ogledati tudi kulturnozgodovinske spomenike. Župnijska cerkev sv. Elizabete je bila posvečena leta 1251; prvotno romansko cerkev so okoli leta 1400 gotizirali, zdaj pa je v njej lepa baročna oprema iz 18. stol. Ob župnijski cerkvi stoji cerkev Svetega duha, ki je bila kot špitalska cerkev zgrajena v 15. stol.; v njej so dragocene slikarije in oprema, zlasti pasionske freske iz okoli leta 1455 na severni steni prezbiterija. Pomembna stavba je tudi obnovljeni grad Rotenturn, zgrajen leta 1493, zdajšnjo obliko pa je dobil v prvi polovici 18. stol. Mestna hiša (rotovž) iz 17. stol. je bila predelana leta 1885, v njej sta zdaj galerija in muzej.

V Slovenj Gradcu je bilo rojenih več znanih kulturnih ustvarjalcev, med njimi skladatelj Hugo Wolf (1860–1903) in slikar Franc Berneker (1874–1932). Tam sta živela znani slikar samouk Jože Tisnikar (1928–1998) in Jakob Soklič (1893–1972), župnik ter zbiralec različnih predmetov in umetnin od prazgodovine naprej. V Slovenj Gradcu živi in ustvarja akademski slikar Karel Pečko (roj.1920), ustanovitelj in dolgoletni vodja Galerije likovnih umetnosti, ki je leta 1966 pod pokroviteljstvom Organizacije združenih narodov pripravil odmevno razstavo o miru, humanosti in sodelovanju med narodi. Mednarodna organizacija OZN za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je zaradi kulturnih prireditev mednarodnega pomena leta 1989 razglasila Slovenj Gradec za mesto glasnik miru.

Slovenj Gradec je bil pomembno središče narodnoosvobodilnega gibanja v Mislinjski dolini. Organizacijo odpora je vodil inž. Rado Iršič. Kmalu po okupaciji so Nemci zaprli veliko narodno zavednih ljudi, jih pregnali v Srbijo, Bosno in na Hrvaško ali internirali v taborišča. Že leta 1941 so v Mislinjski dolini delovale partizanske skupine, tudi slovenjgraška. 16. oktobra 1941 so Nemci to skupino razbili, tri borce pa ustrelili. Precej znanih Slovenjgradčanov so ustrelili kot talce, številni so sodelovali v NOB. V grobnici v parku za cerkvijo je pokopanih 323 padlih borcev NOV, talcev in žrtev fašizma, pa tudi borci patrulje Pohorskega bataljona, ki so jih Nemci ubili januarja 1943, ter borci XVII. divizije NOV, padli maja 1945 v bojih za osvoboditev Slovenj Gradca. V grobnici so pokopani tudi narodni heroji, sicer domačini Franjo Vrunč, Rado Iršič in Lado Mavsar. Njihovi doprsni kipi so postavljeni v spominskem parku ob grobnici. Pred gostiščem Pohorje stoji spomenik zmage v spomin na padle borce NOV in žrtve okupatorja iz Slovenj Gradca.

Na Brdih pri Slovenj Gradcu je bila jeseni 1943 ustanovljena kurirska postaja S-31. Prvi komandir je bil Božo (priimek ni znan), na postaji pa so bili sprva trije kurirji, pozneje pa jih je bilo tudi več. Vzdrževali so zveze s postajami S 9 na območju Ribnice na Pohorju, S-34 nad Velunjskim grabnom in S 23 pri Radegundi na Golteh. Kurirska postaja S-31 se je zaradi pogostih nemških hajk petkrat selila na nove lokacije nad Mislinjsko dolino. Pri opravljanju kurirskih nalog je padel kurir Ferdo Hartman - Nanta.

Na hiši št. 3, kjer je preživel mlada leta kipar Franc Berneker (1874 - 1932), je spominska plošča. Župna cerkev sv. Radegunde na vzpetini nad naseljem se prvič omenja konec 14. stol.; sedanja ladja je iz 15. stol., prezbiterij s kripto pa iz leta 1529. Ob cerkvi je župnišče, zgrajeno v italijanskem renesančnem slogu okoli leta 1600. Na Grajskem griču, kjer je v 11. stol. stal grad s cerkvijo, stoji zdaj poznoromanska cerkev sv. Pankracija iz prve polovice 13. stol.; pri cerkvi je mogočen stolp z nad 3 m debelimi zidovi, katerega spodnji del je ostanek grajskega stolpa iz 11. stol. Cerkev obdaja obzidje s strelnimi linami. Ob poti po pobočju Grajskega griča so kapelice križevega pota.

Sele (610 m) so razloženo naselje na sv. pobočjih pod Uršljo goro. Jedro naselja je Selška ves pri farni cerkvi sv. Roka, zgrajeni leta 1642; stavba je pozno gotska, v njej je baročna oprema. Pri cerkvi raste lipa z obsegom debla 400 cm. V Selah je od leta 1921 do smrti živel in ustvarjal župnik, pripovednik in dramatik Franc Ksaver Meško (1874 - 1964), ki je pokopan na pokopališču pri cerkvi. Nanj spominja tudi plošča na župnišču.

Dom stoji na Selah, na sončni jasi ob robu gozda pod Ravnjakovim vrhom vzhodne rame Uršlje gore ali Plešivca. Prvo, manjšo kočo, so zgradili delavci takratne Okrajne pošte Slovenj Gradec pod vodstvom Martina Prevorčnika in jo odprli 12. junija 1955. Kočo je leta 1957 prevzelo novoustanovljeno PD PTT Maribor. Leta 1969 so h koči dozidali velik restavracijski prostor, nad katerim so leta 1986 zgradili še nadzidek in ga funkcionalno povezali s starim objektom. Povečano in posodobljeno postojanko so odprli ob proslavljanju 30-letnice društva 28. junija 1987 in jo preimenovalli v Poštarski dom. Dom je stalno odprt. V treh gostinskih prostorih je 100 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 40 sedežev; v 10 sobah je 30 postelj, na skupnem ležišču pa 8 ležišč; WC in umivalnici s toplo in mrzlo vodo v pritličju in nadstropju; centralno ogrevanje, tekoča voda, elektrika, telefon.

Dom stoji tik pod vrhom Uršlje gore ali Plešivca (1699 m) zraven cerkve sv. Uršule, zgrajene leta 1602. Na vrhu stoji poslopje RTV s stolpom. Prvo kočo je leta 1912 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo; po 1. svetovni vojni jo je prevzela Mislinjska podružnica SPD. Koča je med NOB, 29. avgusta 1942, pogorela. Po osvoboditvi je požgano kočo prevzelo PD Prevalje, ki jo je obnovilo in 22. avgusta 1948 tudi odprlo. V letih 1980-1983 so zgradili velik, sodobno urejen prizidek in ga funkcionalno povezali s temeljito obnovljeno staro postojanko; povečani in prenovljeni dom so slovesno odprli 17. junija 1984 ob 65-letnici PD Prevalje. V začetku leta 1992 je bil vključen mobitel.Dom je odprt od začetka junija do konca septembra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih.V gostinskem prostoru je 100 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 120 sedežev; v 11 sobah je 60 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 22 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; novi del doma je centralno ogrevan; voda kapnica, elektrika, mobitel.

Koča stoji na jasi na zahodnem boku Uršlje gore, ob cesti, ki pripelje z Raven na Koroškem in pelje naprej proti Križanu, Slovenj Gradcu in na Uršljo goro. Zgradbo je postavil mežiški rudnik v bližini nekdanjega rudokopa. Rudnik je zgradbo odstopil PD Ravne na Koroškem, ki jo je preuredilo v planinsko postajanko in zraven nje zgradilo depandanso; planinsko postojanko je odprlo 24. maja 1964. Leta 1978 so kočo adaptirali in povečali, leta 1986 pa so napeljali telefon. Leta 1990 so namestili centralno ogrevanje in napeljali vodovod.Koča je odprta od 1. maja do 15. oktobra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V gostinskem prostoru je 40 sedežev in točilni pult; na klopeh pri mizah ob koči je prostor za 200 ljudi; v 6 sobah je 13 postelj, na skupnem ležišču pa je 16 ležišč; WC, umivalnica s toplo in mrzlo vodo; centralno ogrevanje; tekoča voda, elektrika, telefon.

ČRNA NA KOROŠKEM, 573 m, 2341 preb. Urbanizirano središčno naselje leži v trikraki kotlinici ob reki Meža, v katero se tam izliva Javorski potok. Kotlinico oklepajo strmi vrhovi: na s. Šumahov vrh (1154 m), na z. Navrški vrh (1001 m), na j. Ludranski vrh (1219 m) in na jv. Kavšakov vrh (1089 m). Naselje sestavlja več sosesk. Središče naselja je staro jedro, imenovano Center, tam pa je tudi osrednji trg pod župnijsko cerkvijo sv. Ožbalta, pri kateri je razpotje cest proti Mežici, Šoštanju in Koprivni. Ob cesti proti Mežici je soseska Rudarjevo s stanovanjskimi bloki, naprej pa zaselek Mušenik. V smeri proti Šoštanju je zrasla soseska Lamperče, proti Koprivni pa do leta 1958 samostojno naselje Pristava. Del Črne je tudi zaselek Spodnje Javorje.

Razvoj kraja je tesno povezan s fužinarstvom in rudarstvom. Začetek fužinarstva sega v leto 1620. Takrat se je v Črni naselil Melhior Puc iz Labotske doline, začel v Javorju kopati železovo rudo, ob Meži pa je postavil dve talilni peči. Čez štiri leta je svojo posest prodal grofom Thurnom iz Pliberka, ki so v letih 1772–1775 v Mušeniku zgradili nove fužine; železovo rudo so tovorili iz Hefta na Koroškem. Po zgraditvi železnice Maribor–Celovec leta 1863 so Thurni železarstvo osredotočili na Ravnah; zaradi tega so leta 1892 opustili fužine v Mušeniku, v zameno pa zgradili velik žagarski obrat. Začetki svinčevega rudarstva na območju Črne segajo v leto 1644, ko je Matevž Ludinger tam začel kopati rudo. V okolici so nastajali manjši odkopi, vendar se je rudarjenje končalo, ko je središče rudarjenja na območju Pece postala Mežica. Pod skalo ob robu osrednjega trga je urejena rudarska zbirka z rudarskimi napravami, krajšim rovom in kipoma rudarjev.
Črna je bila naseljena že v srednjem veku, to pa potrjuje tudi leta 1362 ustanovljen vikariat. Takrat so domnevno zgradili prvotno cerkev sv. Ožbalta. Leta 1787 je Črna dobila župnijo, zdajšnja cerkev pa je bila zgrajena leta 1868. V letih 1472 in 1476 so kraj izropali in razdejali Turki. Črna je pogorela dvakrat, leta 1863 in leta 1910. Ohranjena je Rešarjeva hiša z letnico 1576 nad vrati in grškim napisom »Danes meni, jutri tebi«. Zasebni šolski pouk se je začel leta 1823, javna šola pa je bila ustanovljena leta 1882. Od 1863 do 1967 je v Črni obstajala samostojna bolnišnica. Kraj je dobil elektriko leta 1911, ko je gostilničar Hobel zgradil elektrarno na reki Meži.

Črna je zdaj upravno, trgovsko, storitveno in turistično središče Zgornje Mežiške doline. Od 1. januarja 1995 je Črna spet samostojna občina, kot je bila tudi do leta 1958, ko je bila priključena občini Ravne na Koroškem. Pomembna ustanova državnega pomena je center za usposabljanje za delo in varstvo mladine z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Hotel Club Krnes je bil leta 1995 popolnoma obnovljen. V kraju so pošta, osnovna šola, poslovalnica Koroške banke, zdravstveni dom, lekarna, dve samopostrežni in več drugih trgovin, nekaj gostiln, enota Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic. Prebivalci so zaposleni bodisi v domačem kraju bodisi v Mežici, na Prevaljah in Ravnah. S svojo turistično ponudbo pa se Črna čedalje bolj uveljavlja tudi kot turistično središče.

Nemci so Črno zasedli 10. aprila 1941 in v njej namestili močno postojanko. Takoj po zasedbi so v Srbijo, Bosno in na Hrvaško izselili več zavednih slovenskih družin. Organizacija OF je začela delovati zgodaj, ljudje pa so ves čas podpirali narodnoosvobodilno gibanje. Kraj so večkrat napadale partizanske enote. Hudi boji so potekali 20. in 21. januarja 1944, ko je Črno napadel 3. bataljon Šlandrove brigade. Ves avgust 1944 so se borci Vzhodnokoroškega odreda spopadali z nemškimi enotami in jim preprečevali, da bi s te strani napadle osvobojeno ozemlje v Zgornji Savinjski dolini; najhujši boji so potekali od 18. do 24. avgusta; tedaj je padlo večje število Nemcev in tudi nekaj partizanov. Na osrednjem trgu stoji spomenik 225 padlim borcem in žrtvam fašizma iz občine Črna, delo arhitekta Jožeta Plečnika. Na njem piše:
»Postoj tovariš, spomni se na mrtve!
To žrtev, borb in zmag je spomenik.
Vse, kar veliko je, vzkali iz žrtev,
in ti, ki živ si, mrtvim si dolžnik.«

V stari Štulerjevi hiši v Centru, ki je spomeniško zavarovana, je na ogled etnološka zbirka, ki prikazuje življenje Črnjanov v 18., 19. in 20. stoletju. Odprta je ob sobotah in nedeljah dopoldne, ob drugih dnevih pa po dogovoru z Alojzem Repanškom, Center 131, 2393 Črna na Koroškem, telefon: 02/823 83 54. G. Repanšek obiskovalce, če to želijo, popelje tudi po rudarski zbirki v rovu pod skalo v središču kraja.

OLŠEVA, 1929 m, je najvzhodnejša visokogorska gora v j. vrsti Karavank. Ozek, 5 km dolg gorski hrbet se na s. strmo spušča v zgornje porečje reke Meže. Tudi j. pobočja nad teraso s kmetijami v Podolševi so strma, v spodnjem delu nad ozko dolino Savinje pa položnejša. Na v. loči Olševo širok preval Sleme (1254 m) od Raduhe. Na z. prištevamo k Olševi tudi gozdnati greben do Pavličevega sedla (1339 m), v ožjem pomenu pa na tej strani sega Olševa do Strevčevega vrha (1466 m), kjer je bil stari prehod v Železno Kaplo na Koroškem. Olševo sestavljajo zgornjetriasni apnenci in dolomiti, vznožni deli pa so pretežno iz paleozojskih in kristalastih skrilavcev s položnejšimi pobočji, ki so jih izkrčili za samotne kmetije. Z. del gore je precej skalnat in težje prehoden. Smrekov gozd sega skoraj do višine 1700 m. Skrajni z. konec Olševe pripada Avstriji, ves greben z najvišjim vrhom Govco (1929 m) je v naši državi. Pomembnejša vrhova sta še Gladki vrh (1849 m) v. od Govce in Obel kamen (1911 m) nad Potočko zijalko, ki ga prečka državna meja. Po grebenu teče deželna meja med Stajersko in Koroško.
Razgled z Olševe je izredno lep, zlasti na Savinjske Alpe od
Ojstrice do Storžiča ter na gore v Karavankah s Košuto in Obirjem v ospredju ter na Peco in Uršljo goro na s. strani. Med Olševo in Peco se razprostirajo gozdnata pobočja med dolinama Koprivne in Tople s Čofatijevim vrhom. Proti v. se v bližini dvigata Lanež in Raduha, zadaj pa vidimo Smrekovško pogorje. Na j. strani se pogled ustavi na široki terasi, ki se vleče na višini okrog 1200 m od z. proti v. robu gore, po kateri so posejene samotne kmetije in kjer na z. strani stoji cerkev sv. Duha; s terase se spusti pogled na ozko dolino Savinje in v Matkov kot, Logarsko dolino in Robanov kot ter na vrhove, ki jih obkrožajo.