Izlet: Predjama Mali Snežnik

PREDJAMA, 520 m, 85 preb. Gručasto naselje stoji nad zatrepom doline potoka Lokva, ki pod 123 m visoko steno ponikne v kraško podzemlje. Najpomembnejši znamenitosti kraja sta Predjamski grad in Jama pod njim. Kraj je bil z imenom Jama prvič omenjen leta 1274, zdajšnje ime pa je dobil ob koncu 18. stol. Cerkev Marije Sedem žalosti je bila posvečena leta 1449. Pri cerkvi raste stara lipa, pod njo pa je, kot pravi legenda, pokopan vitez Erazem Predjamski. Na spominski plošči pri bližnjem parkirnem prostoru preberemo, da je bil v Predjami 30. avgusta 1944 ustanovljen Jeseniško-bohinjski odred. Pred Predjamskim gradom je gostilna Požar, v kateri so tudi prenočišča. AP je v kilometer oddaljenem Bukovju, poleti pa v Predjami; redne avtobusne zveze so z 10 km oddaljeno Postojno.

POSTOJNSKA JAMA, 525 m, slovi zaradi svojih velikanskih prostorov, bogatih kapniških tvorb in urejenosti. Poznajo jo po vsem svetu in sodi med najbolj obiskane jame v Evropi. Vhodni del jame so obiskovali že v srednjem veku, to pa potrjujejo podpisi v Rovu starih podpisov. O tem delu Postojnske jame piše tudi J. V. Valvasor v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske. Njegov opis je privabil tuje raziskovalce in vzbudil zanimanje domačinov. Leta 1787 je Baltazar Hacquet prvi premagal sifon Pivke v bližini vhoda v jamo. Leta 1818 je domačin Luka Čeč med pripravami za obisk cesarja Franca I. odkril nadaljevanje jame do dvorane Velika gora. Ta je visoka 45 m in je zaslovela po izjemno bogatih kapniških tvorbah. Potem so jame odkrivali drugo za drugo in jih usposabljali za turistični ogled. Leta 1872 so položili v jami železniške tirnice, po katerih so delavci potiskali dvosedežne vagončke. Od leta 1914 jih je vlekla motorna lokomotiva, leta 1959 pa jo je zamenjala električna. Sprva so jamo razsvetljevali z baklami, leta 1884 pa je v turističnem delu zasvetila električna luč.

Postojnska jama je delo reke Pivke, ki ponikne 15 m pod vhodom v jamo, potem pa teče skozi Veliko dvorano in po globljih stranskih rovih proti Pivka jami. Jama je dolga 12.700 m, jamski sistem v celoti pa 20 km. Rovi in dvorane so nastajali v zadnjih dveh milijonih let. V jamah je veliko kapnikov, visečih s stropa (stalaktiti) ali rastočih iz tal (stalagmiti), ter kapniških stebrov, baldahinov in zastorov. Vodne kapljice pronicajo skozi apnenčast jamski strop, njihove usedline pa ustvarjajo kapniške tvorbe. Stalagmiti zrastejo v desetih letih za milimeter. Temperatura v jami je 8 °C.

Posebna znamenitost Postojnske jame je dvoživka močeril, imenovan tudi človeška ribica. Njena koža je barve človeške polti, zato se je uveljavilo ljudsko ime človeška ribica. Dolga je od 25 do 30 cm. Zakrnelih oči skoraj ni videti, svetlobo zaznava s telesom. Živi do sto let. Zaradi zanimanja trgovcev je bil močeril leta 1922 zavarovan skupaj z vsem jamskim živalstvom, leta 1982 pa je bil z Washingtonsko konvencijo uvrščen v seznam redkih in ogroženih vrst, s katerimi je trgovanje strogo prepovedano.

Takoj za vhodom v jamo je skalovje črnikasto, v tem delu jame pa ni kapnikov. Tam so imeli Nemci med 2. svetovno vojno skladišče bencina in nafte. Borci sabotažnega voda Vojkove brigade so se 23. aprila 1944 skozi več kilometrov dolg rov iz Črne jame prebili do tja in gorivo zažgali. Po opravljeni akciji so se po isti poti srečno umaknili.

Turistična pot je dolga 5200 m, od tega 3500 m z jamskim vlakom, 1700 m peš. Ogled traja uro in pol. Jamo je mogoče obiskati vsak dan, pozimi od 10. do 14. ure, poleti pa od 9. do 18. ure.

Na platoju pred jamo so prodajalne spominkov, razglednic in drugega blaga, turistična poslovalnica, nekaj gostinskih lokalov in sodoben hotel Jama.

POSTOJNA, 540 m, 8548 preb. Mesto leži na skrajnem v. robu Pivške kotline na j. strani Postojnskih vrat (612 m), naravnim prehodom iz Srednje Evrope do Jadrana. Postojna je bila prvič omenjena leta 1226. Na hribu Sovič (677 m) je bil grad oglejskih patriarhov, pozneje goriških grofov, v njem je bil sedež obsežnega gospostva. Leta 1371 je postal last Habsburžanov. Po letu 1403 sta grad in naselje, ki se je razvilo pod Sovičem, prehajala v roke zdaj enega, zdaj drugega mogočnika. Leta 1498 je bila Postojna že omenjena kot trg. V 16. stol. so Turki trg kar petkrat napadli, vendar gradu niso mogli zavzeti. Ker je grad leta 1689 uničila strela, so leta 1700 ob vznožju Soviča zgradili spodnjo graščino. V njej je zdaj Inštitut za raziskovanje Krasa. Za časa Marije Terezije je Postojna postala središče Notranjske z okrožnim uradom. Leta 1770 je bila ustanovljena župnija in takrat je bila zgrajena tudi župnijska cerkev sv. Štefana. V obdobju Ilirskih provinc je bila v Postojni ustanovljena gimnazija; znova so jo odprli šele leta 1945. Slovenska meščanska šola je bila ustanovljena leta 1906. Leta 1909 je Postojna postala mesto. Med obema vojnama je pripadala Italiji, v mestu pa je bila nameščena močna vojaška posadka.

Na razvoj Postojne sta občutno vplivala Postojnska jama in odlična prometna lega. Ko so leta 1857 zgradili železniško progo Dunaj–Trst, se je začel bolj razvijati turizem. Leta 1874 so odprli prvi »Grand hotel« na Krasu. V Postojni je bilo leta 1883 ustanovljeno tudi prvo turistično in olepševalno društvo na Slovenskem, šest let pozneje pa je bilo tam ustanovljeno tudi prvo Jamarsko društvo Antron. Turistični razcvet je doživela Postojna zlasti po 2. svetovni vojni.

Postojna je zdaj gospodarsko, kulturno, zdravstveno in trgovsko središče Notranjske. Pomembne ustanove so Speleološki inštitut, srednješolski center, Notranjski muzej, bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo, zdravstveni dom, občina in več upravnih enot regijskega pomena. Za razvoj turizma skrbijo družba Hoteli Turizem, hotel Kras, hotel Jama, več gostinskih objektov in turistično društvo. V mestu je tudi več gospodarskih organizacij, npr. Gozdno gospodarstvo, kovinska industrija LIV, trgovska družba Mercator in še več drugih podjetij, trgovin in obrtnih delavnic, poleg teh pa tudi poslovna enota Banke Koper, pošta, lekarna in več turističnih agencij.

V Postojni je bilo rojenih več pomembnih Slovencev, med njimi pisatelj Alojz Kraigher (1877–1959), skladatelja Vilko Ukmar (1905–1991) in Alojz Srebotnjak (1931) ter kipar Frančišek Smerdu (1908–1964).

V obdobju med obema vojnama so Italijani izvajali zelo hud pritisk na Slovence, da bi zatrli slovensko besedo. V Postojni je bil leta 1942 ustanovljen odbor OF (spominska plošča na Ljubljanski cesti 42), ki je v mestu in okolici organiziral narodnoosvobodilno gibanje. Zaradi zelo pomembne prometne lege so Italijani, pozneje pa tudi Nemci, zavarovali prometne poti, ki peljejo skozi Postojno proti Trstu in naprej v Italijo. Zato so jih večkrat napadale partizanske enote. Pomembne boje je septembra 1943, ko se je iz osvobojene Notranjske prebijala na Nanos, z Nemci bila Gradnikova brigada. Nemci so se maščevali in 28. septembra 1943 na Javorniški cesti ustrelili 19 talcev (spomenik pod Pečno rebrijo ob Javorniški cesti). Marca 1945 so zavezniki bombardirali mesto in poškodovali več hiš. Zadnje dni aprila 1945 je v bojih za osvoboditev Postojne padlo 156 borcev Hercegovske divizije, ki so pokopani v grobnici na vojaškem pokopališču na z. strani mesta. Na Trgu padlih borcev je spomenik padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja, delo domačina kiparja Frančiška Smerduja. V Notranjskem muzeju je poleg arheološkega gradiva in etnografske zbirke tudi oddelek NOB.